KOLUMNA: Žirant

Branko Maksimovič, nekdanji novinar Večera, 6.10.2018
Anton Repnik

Žirant je novejša beseda, pravijo jezikoslovci. Iz bančnega sveta so jo, že zaprašeno, z drugim pomenom oživele televizijske resničnostne oddaje, kjer o tekmovalcih odločajo žirije. A tudi življenje zunaj TV je lahko privlačen reality show.

Moja zadnja žirantska izkušnja je sveža: prejšnjo soboto sem predsedoval mednarodni komisiji, ki je v okviru četrtega srečanja Pesem nad podvodnim Triglavom ocenjevala oktete. To se je dogajalo na barki Laho, ki pa se je zaradi burje morala umakniti iznad najgloblje točke našega morja, kjer so kot antipod Triglavu potopili trirobo betonsko tankovsko oviro. V žiriji so bili še piranski župnik Zorko Bajc in trije avstrijski gostje – političarka Elke Spekner Florian, slaščičar Heinz Schwindhackl in pravljičar Folke Teggetthof (ja, pravnuk admirala iz Maribora). Naši končni odločitvi ni nihče oporekal, čeprav bi v našo strokovnost utegnil kdo podvomiti. Navsezadnje lahko kot svojo referenco navedem kvečjemu pevske nastope v parlamentu na Dunaju, v cerkvi v Riu de Janeiru in z Marjano Deržaj na hodniku pred Studijem 2 TV Slovenija. A to so že druge zgodbe.

Z glasbenega se preselimo na literarno-likovno področje, in to za 20 let nazaj – na festival humorja in satire AritaS. Leta 1998 je Večerovo nagrado za karikaturo dobil samorastnik Anton Repnik z Mute za delo z naslovom Navadno sranje.

Festival je trienalno prirejala občina Šmarje pri Jelšah, ki je v izhodišču zapisala, da je "pomemben tudi zato, ker prinaša strokovno vrednotenje in uveljavitev tovrstnega ustvarjanja na Slovenskem". To poudarjam, ker bom razkril, da je bila Večerova žirija v tem primeru enočlanska in da sem jo predstavljal – jaz. Naj ne zveni preveč samovšečno, če bom citiral kar samega sebe: "Rudimentarno-filigranska pisava učinkovito odgrinja skrito dramatiko slovenskega in v določenih prvinah tudi občečloveškega vsakdana. Animalizirano prepoznavni del človeškega telesa po dognanjih filologov korenini v staroslovanski besedi kur = petelin … Neuporaba izvirnega logotipa enega od slovenskih dnevnikov kaže na odtujenost bralca od konkretnega časnika. Ne bi bili daleč od resnice, če bi v njem prepoznali naročnika drugega dnevnika, ki pa svojega priljubljenega čtiva ne želi postaviti v prikazano inscenacijo in pod izbran naslov," sem zapisal v obrazložitvi nagrade. Še zdaj mi je žal, da tega besedila nisem poslal kot karikaturo likovne kritike na naslednji natečaj. Ampak ta je bil šele čez tri leta, vmes pa se je dogajalo marsikaj.

Med drugim sem že naslednje leto kot predsednik Društva novinarjev Slovenije predsedoval komisiji Consortium veritatis/Bratstvo resnice, ki je ocenjevala novinarske dosežke. Letno nagrado za izstopajoče novinarske stvaritve je prejel takratni Večerov novinar Miro Petek. Priznam, v tem primeru sem prvič in zadnjič neposredno za koga lobiral - sožirantom sem razdelil kopije njegovih člankov. Tega ne obžalujem, saj smo nagradili pogumno in temeljito novinarsko delo; ki ga je Miro nadaljeval in naslednje leto za to skoraj plačal z življenjem.

Da ne bom po penzionistično brskal samo po preteklosti, naj končam z napovedjo. Razvojno društvo Stena iz Dragonje, iz vasi ob istoimenski reki in proslulem (zaradi običajnih čakalnih dob) mejnem prehodu, bo tretjo soboto v oktobru tradicionalni praznik pečenega kostanja povezalo z vse bolj tradicionalno vampiado. Gre za tekmovanje v kuhanju "trip", kot v tistih krajih pravijo govejim vampom, in upam, da bom – kot lani – spet žirant.

Anketa

Ali uporabljate zobno nitko?

Sudoku