Kolumna: Udobje molka in zahrbtnosti

Petra Lesjak Tušek, 20.1.2019
Andrej Petelinsek

Obiranja do kosti seveda nikoli niso bila omejena na vasi, tudi v mestih jih že od nekdaj poznajo.

Na vasi se je od nekdaj obrekovalo, obiralo, kot rečemo na Koroškem, včasih šepetaje, drugič pa kar brez sramu, na glas, in družno debatiralo, najraje o tistem, ki je pri jezikavi debati manjkal, debato ravno zapustil ali je šele pristopal, pa je bilo pred njegovih prihodom na hitro treba reči še kakšno pikro o njem. Obiranja do kosti seveda nikoli niso bila omejena na vasi, tudi v mestih jih že od nekdaj poznajo. Zdi se le, da so obrekovanja in čenčarije na urbanih scenah nekoliko širša, kdaj morda kaj manj osebna, lahko tudi bolj površna, da spolzijo iz ozkih krogov, v katerih se običajno vrtimo v manjših okoljih. Oblike čenčarjenja so različne. Vse niso prav hudo škodoželjne, zahrbtne ali hinavske, čeprav prav zahrbtnosti in hinavščine v medosebnih odnosih nikoli ne bo zmanjkalo. Marsikdaj bi ne le lahko, ampak bi morali povedati svoje odkrito, neposredno v obraz tistemu, ki ga zadeva. Pa se, pogosto iz preračunljivosti, raje odpovemo takim priložnostim. Izbira molka je večkrat prikladnejša, lagodnejša, kdaj zato, ker menimo, da s tem ne tvegamo zamer. Nemalokrat nato ostanemo v slepem prepričanju, da tisti, ki ga zadeva, izrečenega za njegovim hrbtom tako ali tako ne bo izvedel. To je seveda nemogoče, ker obiranja poganja tudi neprestano prenašanje izrečenih informacij do dotičnih, ki so bili "obravnavani". Nihče od nas v na videz banalnih izmenjavah porcij besedičenj ni imun ali izvzet, le načine, intenzitete, navade ali kdaj taktike gojimo različne. Bržkone imamo različne potrebe tudi pri tovrstnih "opravilih".

Kdor molči, nikomur ne odgovori
image
Andrej Petelinsek

Pravzaprav se hočem v tem razmisleku zakopati nekoliko dlje in globlje po polju izrekljivih in (ne)izrečenih misli. Preiti do vprašanj odločanja o trenutku, ko izrazimo svoje mnenje, artikuliramo, kaj hočemo, do tega, kdaj se odločamo za molk ali čakamo na drug(ačn)o priložnost, da hipno ugriznjeno v jezik nato razpletemo v drugem prostoru, v drugem času, drugim ljudem. Situacije so zelo različne, pogosto se ustalimo v reakcijah, v katerih smo odkrili lastna udobja. Veliko je seveda odvisno od vsakega od nas, od značaja, vrednot, prepričanj, navad, ne le od družbenega, kulturnega okolja, ki nas omejuje ali spodbuja k besedi. Na splošno nismo ravno okolje, ki bi iskreno spodbujalo široke debate zlasti različno mislečih, čeprav pogosto ustvarjamo vtis, da smo družba, ki stavi na raznolikost mnenj, jih spoštuje in celo upošteva. Ob aktualnih razpravah o sovražnem govoru se izkaže, da nam blatenja in poniževanja gredo od ust, zlasti če niso neposredna in kadar smo lahko anonimni. Manj močni pa smo v razpravah, ki slonijo na moči argumentov. Svoboda govora, ta tako pomembna svoboščina in pravica, se v primeru, ko je treba streči s tehtnimi argumenti, raje zreducira na svobodo ostati tiho.

Vsaj za obdobje svojega šolanja ne morem reči, da so nas učitelji ravno spodbujali k prav kritičnim debatam. K sodelovanju, v katerem smo morali izkazati poznavanje snovi, že, a ne k izpostavljanju dvomov in dilem. Danes se na več ravneh skuša pognati izrekanje mnenj, tudi v delovnih okoljih. A gre večkrat na silo oziroma ne gre. Zadnjič sem na primer študente novinarstva na faksu spodbujala k vprašanjem in se čudila, zakaj je le eden iz sebe iztisnil eno vprašanje, če pa so prav vprašanja temelj novinarstva. Olajšano sem pri naslednjem srečanju ugotavljala, da nekateri le imajo voljo izrekati svoja stališča, saj se je razvila dobra debata. A to so druge okoliščine od vsakdanjih pomenkovanj, ker je treba o določeni vsebini nekaj vedeti. Medtem smo na ravni osebnega pogosto vsi o nekom prepričani in vehemento vemo vse.

Oboje - tako vsakdanje (ne)izrečeno med nami kot mnenja v debatah - je bržkone odvisno od vzgoje doma. Že v moji primarni družini nista veljala reka molk je zlato ali kdor molči, desetim odgovori ali podobne spodbude k tišini in ponikanju. Bolj se je uveljavil princip povedati, kar mislimo, tudi ko je nekaj iz različnih razlogov težko izreči ali četudi že točno vemo, da bi bil molk bolj lagoden. Morda to ni nujno prava formula; večkrat opazim, da bi se bilo bolje potuhniti v spirali molka. A bržkone je to vsaj pravi način. Večina na koncu vseeno ceni odkritost, tudi ko je boleča, ko vsaj ne praska nenehno od zadaj, po hrbtu.

Anketa

Ali poleti uživate več sadja in zelenjave kot v preostalih letnih časih?

Sudoku