Kolumna: Koliko pa bo rok trajanja človeštva?

Andrej Velkavrh, meteorolog, 4.5.2019
Sašo Bizjak

Sami si žagamo vejo, na kateri smo, razmišlja meteorolog Andrej Velkavrh.

V sredo sem bil deležen kančka prave divjine, ali bolje, območja, kamor zadnjih 120 let ali celo malo več človek ne posega več. Dragoceni so taki kotički, saj smo si ljudje prisvojili že skoraj vse kolikor toliko uporabne koščke naše Zemlje. In če je to povrhu še pri nas, v Sloveniji, je to še več vredno. Kočevski rog. Pragozd. No, rob pragozda, kajti v pragozd se res ne spodobi več hoditi. Če že imamo tistih nekaj hektarov gozdov na Slovenskem zaščitenih pred nami samimi, zakaj bi potem morali hoditi prav tja?! Da bi videli, kako zgleda, ko nas ni tam? Kajti tudi če hodimo le po robu, vidimo dovolj, vidimo vse, kar je možno videti. V bistvu je to v naših časih velik dosežek, da se dobesedno odrečemo koščku ozemlja in ga prepustimo naravi sami. Da ga izločimo iz te neusmiljene dirke za izkoristkom, dobičkom, za okoriščanjem. Čeprav ni čisto tako. Res ne sekamo dreves, delamo gozdnih vlak, odstranjujejo podrtega in trhlega drevja, vplivamo pa na živalsko populacijo zunaj pragozda, in ker je pač "naš" pragozd tako majhen, je seveda živalska populacija v njem podobna, kot je zunaj njega. A vendar, ko gledaš mogočna drevesa, ki bi jih sicer že zdavnaj požagali in spremenili v deske, parket, pohištvo ali sekance, je občutek nekaj posebnega. To razliko občutiš morda šele, ko zapustiš območje pragozda oziroma nekoliko širše "tamponske cone". Kar naenkrat ni več drevesnih orjakov. Ni jih, ker jim ne damo možnosti, da bi zrasli. Ker moramo vsakih dvajset let na primer zamenjati pohištvo, ker ni več modno ali ker je bilo preslabo narejeno in je sedaj vegasto ali pa škriplje. Pač, ker si to lahko privoščimo oziroma si nekateri lahko to privoščijo. Kakšen nesmisel, kakšna neumnost, kakšna prevzetnost človeške rase! Ko sem objel več kot 51 metrov visoko jelko z obsegom pet metrov - no, nisem je mogel objeti, samo z razširjenimi rokami sem se naslonil na njeno mogočno deblo -, sem sprevidel, kako mogočno živo bitje je! Staro 500 let! 500 let!! Samo pobožno lahko sanjam o tej starosti. Mi se borimo, da bi dosegli recimo 100 let. Za to se ljudje ženejo že tisočletja, ko so iskali eliksir življenja, danes pa smo vpregli vse, kar znamo v medicini, kemiji in podobnem. A enostavno nismo narejeni za toliko. Naš rok trajanja je pač krajši. Koliko pa bo rok trajanja človeštva? Sami si žagamo vejo, na kateri smo. Z vsakim požaganim drevesom, ki ga požagamo brez potrebe.

Anketa

Ali se boste cepili proti gripi?

Sudoku