Da razčistimo takoj na začetku: karkoli ste kdaj prebrali o sivkinih zdravilnih učinkih, velja izključno za divje raslo in ekološko aromatično lepotico. Pesticidi, herbicidi in razredčena olja nimajo z njenimi zdravilnimi učinki čisto nič skupnega. Marsikdo tudi ne ve, da obstaja več vrst sivke. Seveda, slišali so za pravo in nepravo sivko, kakšne pa so razlike med njimi in katera je boljša? V komercialne namene se najpogosteje vzgaja hibridna sorta lavandin, ki je prekrasna in lepo dišeča rastlina, vendar z revnimi zdravilnimi učinki, saj je bila vzgojena zgolj zaradi večjega donosa. Prava sivka pa je tista sorte angustifolia, ki je zaradi masovne proizvodnje lavandina še toliko dražja. Za primerjavo: provansalski lavandin je tako donosen, da je za kilogram eteričnega olja potrebnih 30 do 40 kilogramov cvetov, medtem ko je za enako količino pravega sivkinega olja potrebnih 150 do 170 kilogramov cvetov. V nadaljnji predelavi lavandino olje pogosto še razredčijo in tako "pridelajo" še večjo količino eteričnega olja slabše kakovosti. Za cenovno občutljive kupce je to sicer pravi izdelek, le spraševati se ne smejo, zakaj ne daje želenih učinkov. Dobro je tudi vedeti, da sivka v hladnejšem podnebju razvije šibkejši vonj.

Profimedia

Sivke s slovenskih vrtov

Kako torej prepoznati primerno vrsto sivke, ki jo lahko brez skrbi vržemo v lonec? Če na kratko povzamemo priporočila strokovnjakov, je z naših vrtov najbolje nabrati Lavandula x intermedia (hibridno sivko, križanec, lavandin) in Lavandula angustifolia (pravo sivko, lavando). Sicer pa obstaja še veliko različnih kultivarjev sivke, ki rastejo na praktično vseh kontinentih tega sveta, kot so denimo Munstead, Hidcote in Little Lady ali Loddon Blue, Loddon Pink, Nico Viola, Dwarf Blue, Mailette, Artic Snow in Rosea Rosa. Naštete rastline se med seboj razlikujejo po barvi, velikosti cveta in velikosti grma.

Munstead denimo je dobila ime po predelu Munstead Woods v Surreyju (Anglija), kjer je živela zelo znana vrtnarka Gertrude Jeckyl. Odlično prenaša vročino, cvetovi so različnih odtenkov modro-vijolične barve, grm je srednje velik. Je prijetno sladkega okusa, zato jo na krožnikih največkrat najdemo kot začimbo.

Hidcote je poimenovana po znamenitem angleškem cvetličnem vrtu Hidcote Manor Garden in je intenzivne temno modre barve, zato jo radi uporabljamo za okrasne šopke, venčke in druge aranžmaje, ko se posuši, obdrži svojo značilno barvo. Ima pa tudi zelo zanimiv okus. Čaj je odličnega okusa in zelo značilne zelenkasto modre barve.

Little lady komercialno sicer ni preveč zanimiva, a se zaradi prefinjenega vonja uporablja v industriji visokokakovostnih parfumov. Donos eteričnega olja je nizek in olje precej drago. Grm je nizek, cvetovi so vijolične barve, kratki in debeli, skoraj okrogli. V kulinariki je primerna za peko slaščic, saj ima prijetno sladek okus. Odlična je tudi za pripravo sirupov in čajev.

Od glavne jedi do sladice

Sivka, ki ni primerna za uporabo v kulinariki, pa je zagotovo Lavandula X Intermedia, ki je hibrid. Ker jo lahko dobimo v različnih barvah in velikostih, je zelo razširjena tudi na naših vrtovih. Grm je precej večji od grma prave sivke, posušeni cvetovi so sive barve in dolgo časa močno dišijo, zato jo uporabljamo predvsem v kozmetiki, proizvodnji čistil, osvežilcev prostora in aromaterapiji. Strokovnjaki še poudarjajo, da je Intermedia sicer čudovito dišeča dišavnica, ni pa začimba, zato je ne uporabljajte v kuhinji, ne nazadnje ne želimo, da bi hrana dišala po milu ali babičini omari.

Čeprav se na prvi pogled zdi, da je sivka primernejša za sladice, ni povsem tako. Rahlo grenek okus namreč spominja na rožmarin, zato jo kuharji radi dajejo v krepke jedi. Kot začimbo jo najdemo predvsem v angleški pa tudi v španski in italijanski kuhinji in uživajte le ekološko vzgojeno z domačega vrta ali divje raslo. Tiste iz vrtnih centrov so vsaj prvo leto neuporabne, saj vsebujejo še preveč ostankov pesticidov in herbicidov.

Po dolgih počitnicah se nas je zbralo lepo število veselih in seveda zvedavih pohodnikov. Pogrešali smo le Jožeta, ki se je žal poslovil.

Milan Jerman Košutniki - rumeni svišči - so nas spremljali po vsej pot

Pot nas je vodila proti Ilirski Bistrici, kjer smo zavili levo proti Trnovski bajti v Mrzlem dolu. Tukaj smo si nadeli nahrbtnike in začela se je naša pešpot. Nekaj časa smo hodili po cesti, nato pa zavili na travnato pobočje, kjer se lepi pašniki zaraščajo. Opazovali smo različne redke cvetice pisanih barv, ki so se še razkazovale v toplem soncu. Med prijetnim kramljanjem smo kar naenkrat prispeli do vrha Milanje (1099 m). Od tukaj se nam je odprl prekrasen razgled na širšo okolico: Bele ovce, Milanko, Učko, Vremščico, Mašun, Šembije, Kvarnerski in celo na Tržaškei zaliv.

Milan Jerman Šipek je letos tako bogat, da ga bo dovolj za čaj in marmelado

Milan Jerman Še zadnji posnetek pod balvani pred naskokom na vrh Velike Milanje

Milan Jerman Pogled je segal tudi do Kvarnerskega zaliva

Uživali smo v prijetno toplem soncu in jasnem vremenu. Ko smo se vračali mimo tako imenovanih balvanov, smo opazili tudi naravno okence. Nekaj tako nevsakdanjega se ne vidi velikokrat. Dva naša ljubitelja skal sta se hitro povzpela na vrh in nas, majhne opazovala od zgoraj navzdol kot dva ptička. Mi pa smo se posvetili spoznavanju velikih bogomoljk, ki smo jih našli, v visoki travi.

Milan Jerman Na vrhu Velike Milanje

Milan Jerman Elici je uspelo pomiriti čudovito bogomolko

Milan Jerman Naša dva korenjaka, Jožko in Vinko, sta osvojila vrh balvana

Med nami je bila tudi pohodnica, ki je praznovala okroglo obletnico in nas je na koncu počastila z dobro malico. Iskrene čestitke in hvala.

Zahvala gre Milanu in Elici, da smo preživeli prekrasen dan, videli veliko lepega in si napolnili baterije za čiste in jasne misli.

Milan Jerman Šele tako se vidi mogočnost balvana

Dušica Kunaver je napisala 93 knjig o slovenskem ljudskem izročilu, izjemna avtorica, ki ji rečejo tudi romantična etnologinja, je naredila ogromno, da bi slovenske pesmi, šege, legende, bajke, pripovedke iztrgali pozabi. Pravzaprav je nam dala priložnost, da to mi naredimo. Naslovi njenih del so Šege in pesmi pod lipo domačo, Slovenska pesem v besedi in glasbi, Slovenske pesmi, šege in panjske končnice, Slovenska dežela v pripovedi in sliki, Pisanica rdeča - ljubezen goreča, Dober dan, kruh, Legenda o Krasu, Slovensko narodno izročilo.

V nekaj knjigah je posebej opisala legende in mite: Zlatorog, Sol v slovenskem ljudskem izročilu, Vilenica, Žalik žene, Najevska lipa, mati slovenskih lip. Napisala je knjige o vodi, lesu, rastlinah, kamnu, kruhu in medu v slovenskem ljudskem izročilu. Popisala je ljudsko znanje o živalih, ljudske modrosti v pregovorih, rečenice, izdala knjige o nošah, slovenskih grbih, slovenskih ljudskih pripovedih od prazgodovine do danes. Tudi knjige o alpinizmu - njen mož je bil legendarni slovenski alpinist Aleš Kunaver - je izdala in knjige o pedagogiki. Leta 1937 rojena ustvarjalka ima veliko spoštovanje do vsega tistega, kar so naši predniki imeli, vedeli, častili, in je izjemna sogovornica.

Zakaj je ljudsko izročilo za narod pomembno? Zakaj je dobro vedeti, kako so živeli, kaj so jedli, kaj peli naši predniki?

Če želimo v današnjem globaliziranem svetu kaj veljati, se moramo predvsem zavedati samega sebe. Dovolj imamo vzroka za narodni ponos. V naši deželi je pred 60 tisoč leti neki neandertalec komponiral melodije na najstarejšem glasbilu na svetu. Prav v bližini naše prestolnice je neki kamenodobni mostiščar skonstruiral prvo vozilo na svetu. Kozolci, ki jih vidimo v bližini vsake naše vasi, segajo v svetovni vrh ljudskega stavbarstva. Slike na panjskih končnicah segajo v svetovni vrh ljudskega slikarstva in še bi lahko naštevala. Ko smo tisoč let po karantanskih časih dobili svojo državo, so se uresničile sanje stoterih rodov pred nami. Naša dežela je preživela tisoč let tlačanstva pod tujo oblastjo, tristo let turških vpadov, štiri stoletja kmečkih puntov in še mnogo hudega, a s trmo in trdoživostjo, predvsem pa z medsebojnim sodelovanjem je naš narod vse to previharil in pri tem ohranil svoj jezik in ustvaril desettisoče pesmi, desettisoče pripovedi in številne šege, ki s svojimi koreninami segajo v evropsko pradavnino. V svobodni, samostojni državi bi z bogastvom našega ljudskega izročila lahko mi bogatili Evropo, ne pa, da uvažamo tuje šege.

Osebni arhiv ”Besede ljubezen ljudska pesem skorajda ne pozna, njeno govorico govori cvetica.”

Tuje naj bi bilo naenkrat boljše, četudi ni. Prevladujoča ameriška popularna kultura je vsilila svoje potrošništvu prilagojene praznike tipa valentinovo. Napredek je bil pri nas tako in tako vedno napačno razumljen, v tem primeru pa smo zavrgli tisto, kar se je utrjevalo stoletja.

Res je, v nekaj desetletjih smo zavrgli izročilo, ki nas je utrjevalo in ohranjalo skozi stoletja. Res je tudi, da je napredek danes napačno razumljen. Ni napredek v tem, da smo usmerili našo barko v globalne potrošniške vode in pozabili na lastni obraz. Današnja Evropa poskuša ohranjati identiteto posameznih narodov in si ne želi talilnega lonca ameriškega tipa, ki je v Združenih državah vse narode stalil v Američane. Res nam ne bi bilo treba poleg vsega potrošniškega blaga uvažati še tuje šege, saj imamo toliko svojih dragocenih starih ljudskih šeg. Kaj nam je treba na valentinovo kupovati plastične srčke, pri tem pa pustiti, da se na gregorjevo naši ptički ženijo - brez nas!

Bojan Tomažič Ko je bila vojaščina zelo dolga, so bile slovenske pesmi žalostne.

Bojan Tomažič Pisec tega zapisa plača rundo pijače tistim, ki znate na pamet celo Terzinko.

Vsaka vas ima svoj glas

Indoevropsko izročilo nas Evropejce povezuje. Se naše legende, pesmi, šege, reki po čem bistveno razlikujejo od nemških, angleških, italijanskih?

Res je, indoevropsko izročilo nas Evropejce povezuje. Pred nekaj tisočletji je bila Evropa skupni jezikovni in skupni kulturni prostor. Današnji slovanski, romanski in germanski jeziki izhajajo iz skupnega prajezika, ki ga znanstveniki imenujejo indoevropejščina. Tudi kulturno je bila stara Evropa povezana. Naš davni ded je sebe dojemal kot del Narave in se je zato enakovredno vključeval v dogajanja v naravi. Poskušal je odganjati zimo in pospešiti prihod pomladi, poljem je poskušal priklicati rodovitnost, veroval je v sveta drevesa in v lesne duhove. Še danes vsi Evropejci trkamo po lesu, če želimo, da bi se nekaj dobrega zgodilo - s tem trkanjem kličemo dobrega starega lesnega duha, ki že tisočletja prebiva v lesu.

Tudi v legendah, pripovedih, pesmih, šegah vseh evropskih narodov je mnogo skupnega. Vsi poznamo enaka bajna bitja: vile, škrate, velikane, zmaje, ki čuvajo zaklade. V vseh teh ljudskih pripovedih so skriti moralni nauki, svarila, vera v zmago pravice, ljudske sodbe, nagrade in kazni. Po vsebini so si mnoge pripovedi evropskih narodov podobne, po količini pripovedi pa smo Slovenci gotovo nekaj posebnega. Ob misli, da nas je Slovencev približno dva milijona - komaj bi napolnili predmestje kakega večjega evropskega mesta -, pripovedi pa imamo desettisoče. Pri nas ima vsaka vas svoj glas, ne le ob šegah, tudi ob pripovedih.

Kateri legende, pripovedke, reki, ki ste jih zapisali v svojih knjigah, se vam zdijo najlepši in povedo največ o nas?

Vsaka ljudska pripoved prinaša zrno resnice, četudi te resnice ne moremo vedno razbrati iz same zgodbe, mnogokrat je skrita v verovanjih, tabujih, moralnih naukih. Po mojem mnenju je Zlatorog naša najbolj dragocena ljudska pripoved. Polna je sporočil in večnih resnic, predvsem pa je v njej svarilo, ki je še kako pomembno za današnji čas. Trenutek, ko sta si na robu prepada stala nasproti trentski lovec in Zlatorog, traja še danes. Zlatorog je Narava, Trentar je človek - smrtnik. Če človek prestopa dovoljene meje, plača račun! Narava je ranljiva, vendar nesmrtna - taka kot Zlatorog!

osebno Dušica Kunaver je avtorica in s hčerko Brigito (Lipovšek) soavtorica 93 knjig o slovenskih ljudskih šegah, legendah, rekih.

Imamo več žalostnih pesmi kot veselih? Je naša preteklost predvsem žalostna?

Naša preteklost je resda žalostna in mnogo naših ljudskih pesmi je žalostnih, vendar mnogo je tudi takih, ki nam dajejo samozavest, ki nam je danes tako zelo primanjkuje. Predvsem so vse naše pesmi o delu vedre in vesele. Pesem daje delu takt. Le sekaj, sekaj smrečico, da si boš stesal barčico, poje melodija v ritmu zamahov sekire. Ob bistrem potoku je mlin, a jaz sem pa mlinarjev sin, klopota pesem v taktu mlinskega kolesa. Mili Bože, al sam lepa, se lepa Anka samozavestno zaveda svoje mladosti in lepote, četudi ima samo eno delovno in eno ta kmašno oblekico in četudi je le trikrat na leto sita, ob največjih praznikih. Sem fantič z zelenega Štajerja, sem vedno prijazen, vesel, pritegne s pesmijo še veseli Štajerec, ki veselo prepeva, četudi mu življenje ni ravno lahko.

Včasih so morali moški dosmrtno v vojsko, potem za deset, osem, sedem let. To seveda ni mogel biti razlog za vesele pesmi.

Vojaščina je eno najbolj žalostnih poglavij naše preteklosti. Stotisoči naših fantov so od konca 18. stoletja do konca 1. svetovne vojne morali preživljati svoje življenje na bojiščih v bojih za dunajske cesarje. Mnogi so pred vojaščino bežali v domače gore in gozdove in postali rokovnjači, ki so povzročali oblastem velike težave. Dunaj je zato postopoma skrajševal vojaško obveznost. Pesem je vse to spremljala. Domovina, domovina, mili moj domači kraj, Bog ve, ktera bo dolina grob dajala mi nekdaj, je tožil fant, ki po odhodu k vojakom svojega doma skoraj gotovo ni nikdar več videl. Bodi Bog s teboj in angel varuh tvoj, oh, adijo, -dijo, sinko moj, se je od sina poslavljala njegova nesrečna mati. Ko je bila vojaška obveznost skrajšana na sedem let, je fant tolažil dekle: "Čez kratkih sedem let se bova vidla spet." Ko je Dunaj skrajšal vojaški rok na tri leta, je vojaška pesem postala vesela: "Regiment po cesti gre, pa moj fantič zraven je."

Dekle, daj mi rož rdečih

Katera je najlepša slovenska ljudska ljubezenska pesem?

Med toliko tako zelo lepimi ljubezenskimi pesmimi je težko izbrati najlepšo. Predvsem besede ljubezen ljudska pesem skorajda ne pozna. Govorico ljubezni v naši pesmi govori cvetica, predvsem slovenski narodni šopek: Dekle, daj mi rož rdečih, rožmarina, dekle, daj. Kito cvetja mu je dala, s cvetjem mu je dala srce. Nageljček, roženkravt, rožmarin, iz njega ti pušeljc nardim.

Katera od šeg je bila posebej originalna?

Ravno s šegami bi se Slovenija morala predstaviti svetu, saj imamo vrsto šeg, ki s svojimi koreninami segajo v indoevropsko pradavnino. Če hoče Evropa videti svoj prastari obraz, naj ga pride k nam pogledat. V Podkorenu nam starejši vaščani lahko povedo, kako so kot otroci na pernahti, 5. januarja zvečer, pehtro babo jagali, preganjali so starko zimo. Vaščana, ki se je oblekel v pehtro babo, so otroci preganjali in tako izganjali zimo. "Pehtra baba rompompom, če te nisem, te pa bom," so prepevali otroci. In že je tu čas pustovanja, ko se na naše Ptujsko polje vsako leto znova iz pradavnine priziblje strašni Kurent in s svojo strašno podobo tako zelo prestraši zimo, da se v istem letu ne drzne več vrniti. Malo pozneje, 24. aprila, pa nam v Belo krajino pomlad prinese zeleni Jurij, prastari poganski bog Vesnik, z vsem svojim poganskim obredjem. V kresni noči po naših vaseh še danes gorijo kresovi kot v davnih dneh, ko so goreli v čast sončnemu božanstvu Kresniku, ki je v skrivnostni kresni noči imel največjo moč.

Vsako obdobje leta je imelo svoje šege, pesmi, celo vsak mesec. To verjetno kaže na veliko navezanost na naravo.

Tako je, naš človek je ganljivo tesno povezan z naravo in s pokrajino kot celoto. To se odraža tudi v ljudski pesmi in njenem skladju s pokrajino: na goratem, poskočnem Gorenjskem poskakujeta poskočna polka in valček Jaz pa pojdem na Gorenjsko. Ravna Štajerska ob počasni Dravi in Muri pozna počasno, zateglo pesem Pojdem na Štajersko, gledat kaj delajo ljubice tri. Dolenjska, polna vinorodnih gričev, vabi v zidanico z veselo pesmijo En hribček bom kupil, bom trto sadil. Mehka Bela krajina v beli noši med belimi brezami ob topli Kolpi valovi ob kolu Lepa Anka. Tudi ostale naše pokrajine so našle svoj odmev v pesmi.

Da se dere kot sraka, da je zdrav kot riba, da poje kot slavček, da pije kot žolna, da je zvit kot lisica, še zmerom uporabljamo v besediščih. Kaj še so naši predniki vedeli o živalih?

Naši predniki so bili odlični poznavalci narave. Narava jim je bila odprta knjiga. Njene modrosti so iz roda v rod prenašali pregovori in reki. Poznali so lastnosti živali, zato so sebe primerjali z njimi: zdrav kot riba, poje kot slavček. Žival je bila našemu kmetu tudi vremenski napovedovalec. Če se polž globoko zakoplje, se huda zima prikoplje. Ko žerjav leti na tuje, se hitro zima približuje.

Kurentovanje in pohorski biseri

Vsaka naša dežela je imela svoje posebnosti. Kaj je bilo posebej značilno za Štajersko?

Za Štajersko je kurentovanje nekaj edinstvenega. Kurenti so dragocena, prastara šega - odmev indoevropske preteklosti, ki odraža čas, ko je človek z raznimi čarodejnimi dejanji posegal v dogajanja v naravi. Odgnati zimo in priklicati pomlad - to je kurentova naloga. Da pa Ptuj z okolico v času kurentovanja ustavi svoj vsakdanji ritem in živi samo v kurentovem taktu, je tudi nekaj neverjetnega.

Še kaj o Mariboru?

Maribor se ponaša z najstarejšo trto na svetu. Njena starost, več kot 400 let, je izjemen rekord. Tudi zgodovina te trte je nekaj izjemnega. Preživela je turške napade, požar v svoji bližini, tudi trtna uš v 19. stoletju ji ni prišla do živega. Med drugo svetovno vojno je bomba porušila del hiše, ob kateri je rasla, a častitljiva starka je rasla naprej in še danes rodi žlahtno kapljico. Bravo, Stara trta. Na področju ljudskega izročila ima Maribor neizmerno bogato dediščino v pohorskih ljudskih biserih, ki jih je Jože Tomažič zbral v treh knjigah: Pohorske bajke, Pohorske legende in Pohorske pravljice. V teh treh knjigah je ljudsko vsebino prikazal v zares lepem jeziku, kot da bi ljudsko pesem dvignil na koncertni oder.

Arhiv Večera V planinskem raju so nekoč bivali bele gorske žene in kozorog z zlatimi rogovi.

Prekmurje je tudi vir modrosti, pesmi in zanimivosti, kajne?

Prekmurje je kljub stoletjem madžarizacije ohranilo slovenski jezik, šege, pesmi, predvsem pa globoko ljubezen do domače, slovenske zemlje. Prav ganljivo lepe so otožne prekmurske pesmi, ki izražajo ljubezen do domače dežele: Dežela rajsko mila, prekmurski ljubi kraj, zakaj sva se ločila, da žalosten sem zdaj? Če čujem ptičke peti, me gane spev srca, še ptička žvrgoleti v Prekmurju lepše zna.

Še sreča, da imamo pri nas veliko pevskih zborov in drugih pevskih sestavov, ki negujejo petje ljudskih pesmi. Jih to ohranja?

Vsa čast stoterim in stoterim pevskim zborom, od najmlajših do najstarejših pevcev, ki kljub vsem modernim tujim popevkam ohranjajo domačo pesem. Dokler imamo toliko zborov, tuja glasna glasba ne bo mogla prevpiti domačih melodij.

Kaj od starega izročila ste v svoji družini, ko ste bili otrok, ohranjali, praznovali, obeleževali?

Preživela sem zelo težko otroštvo v času vojne, saj je bil moj oče večino časa v taboriščih in zaporih, moja mama pa je tako rekoč brez dohodkov skrbela za tri otroke. Da smo pozabili na lakoto, smo z mamo vsak večer prepevali ljudske pesmi. Kljub trdoti tistega časa imam praznike v lepem spominu. Ob božiču in veliki noči smo vedno požegnali stanovanje z žegnano vodo in z žegnanim kadilom, to je bilo zelo svečano. Kaj pa za sestradanega otroka pomeni ob prazniku dobiti košček potice, je v današnjih dneh težko povedati.

Kaj ste kasneje v svoji družini ohranjali?

Z možem Alešem sva se trudila, da so bili dnevi pod božično smrekico, ob velikonočnem zajtrku, na miklavževo jutro čim bolj prijazno družinski. Otroci so se veselili tudi porednega velikonočnega zajčka, ki je skrival darilca in jih je prinesel pod kak grm na vrtu ali pa v peč ali še kam.

Če ne bi sami sebe potujčevali

V združeni Evropi bomo bolj cenjeni, če bomo negovali in živeli naše posebnosti in ne samo sprejemali od drugih, se ve. Kaj bi bilo dobro narediti za to? Kaj bi država morala narediti?

Res je, Evropa nas bo bolj cenila, če bomo nastopali s svojim obrazom, bolj bi nas cenila, če ne bi sami sebe potujčevali. Če pa želimo to doseči, moramo mladino vzgojiti v domoljubju. Ne ljubiš, česar ne poznaš, trdi stara modrost. V šolske učne načrte bi se morale vrniti domače vsebine! Naši šolarji sramotno malo vedo o naši deželi. Že več kot štirideset let s predavanji o ljudskem izročilu obiskujem šole v različnih krajih naše dežele in vidim ogromne razlike med posameznimi šolami. Tam, kjer so ravnatelji in učitelji naklonjeni ljudskim vsebinam, imajo šolske pevske zbore, krožke, kulturne dneve, raziskovalne naloge, šolska glasila polne krajevnih ljudskih vsebin. Vse to je obšolsko delo učiteljev in šolarjev, vendar bi moralo biti obvezni del učnega programa.

Arhiv Večera Žalostni obraz ajdovske deklice strmi s stene Prisanka.

Mladim bi to morali narediti zanimivo.

Naša mladina je zelo sprejemljiva za domače vrednote! Koliko prelepih ur sem preživela med mladimi, ki so brez diha poslušali, kako so vile napolnile Blejsko jezero, kako je cerkniški povodni mož želel pomagati dvema zaljubljencema. Kako mogočno zveni domača pesem, ko jo petsto otrok poje v šolski telovadnici ob kulturnem dnevu! Vzgajati moramo mladino v ljubezni do domače zemlje in tudi v spoštovanju do tujih vrednot, to je prava pot, ki vodi v lepo prihodnost. Pa ne samo v šolah, mame naj uspavajo otroka ob pesmi, ki ima v sebi elementarno valovanje vode. Zaplula, zaplula je barčica moja. Turizem naj še bolj obogati svojo ponudbo z ljudskim izročilom. Gospodarstveniki naj bi vključili kulturni marketing v svojo promocijo, saj vendar skoraj ni dejavnosti, ki ne bi imela svojega začetka v ljudskem znanju - težka industrija je zrasla iz vaških kovačnic, tekstilna industrija iz znanja vaških predic, lesna industrija ima svoje začetke v znanju vaških mizarjev. Znanje vendar ne pada z Marsa, ampak raste od spodaj navzgor. Biti pa moramo optimistični, saj zanimanje za ljudska izročila v naši deželi raste z dneva v dan. Važno je, da bi država to čim bolj podpirala in usmerjala v dobro nas vseh. Dediščina preteklosti je dota prihodnosti, trdi stara modrost.

Vašo knjigo Šege in pesmi pod lipo domačo, ki sem jo nazadnje bral, bi moral vsak Slovenec vzeti v roko, pravim. Za dušo, za samozavest.

Hvala za kompliment. Vrsto let sva to knjigo pripravljali skupaj s hčerko Brigito Lipovšek, ki je slavistka in umetnostna zgodovinarka. Poskušali sva vključiti vsaj najpomembnejše šege ter najlepše in najbolj priljubljene domače pesmi. Gradiva je res ogromno. Zavedati se moramo vsega tega bogastva in vstopati v današnji svet kot narod s tisočletja staro kulturo.

Arhiv Večera Grafika Jurija Šubica iz leta 1890 je prva znana upodobitev oračev in kurentov s Ptujskega polja.

Minuli konec tedna je v Ljubljani potekal prvi dogodek meritve telesne pripravljenosti in gleženjskega indeksa, s katerim odkrivamo perfiferno arterijsko bolezen (PAB). Dogodka se je v soboto, 14. septembra, udeležilo več kot 200 obiskovalcev. "Namen dogodka je osveščanje javnosti o pomenu periferne arterijske bolezni, zato želimo s takšnimi dogodki ozaveščati obiskovalce o pomembnosti le-teh ter poskrbeti, da se bodo izvajali redni pregledi togosti žil za vse v rizični skupini. Želimo si, da bi dogodek postal tradicionalen, zato smo pripravili tudi dejanski karton zdravja," je povedala Manca Uršič Rosas, vodja organizacije dogodka Karton Zdravja.

Zavod Zdrave arterije Pomen ozaveščanja je ljudi spodbuditi k zgodnjem odkrivanju periferne arterijske bolezni in njenem zdravljenju.

Zavod Zdrave arterije Zavod zdrave arterije je v preteklem letu sodeloval pri organizaciji številnih brezplačnih dogodkov po Sloveniji in v tujini.

Na dogodku so se obiskovalci na zanimiv in interaktiven način izobrazili o problematiki zamašenih žil, posledicah prepoznega odkritja ter preventivnih ukrepih. V ospredju dogodka je bilo izvajanje meritev telesne pripravljenosti pod imenom Karton zdravja, s programom, primernim za različne starostne skupine. Udeleženci dogodka so imeli priložnost izmeriti gleženjski indeks, s pomočjo katerega se lahko hitro in enostavno odkrije periferna arterijska bolezen, in svojo telesno pripravljenost. Na šestih postajah so izvajali naslednje naloge: veso v vzgibi, dotikanje plošče z roko, dviganje trupa, poligon nazaj, predklon na klopci ter meritev obsega pasu.

Zavod Zdrave arterije S preventivnimi pregledi lahko zmanjšamo tveganje za nastanek bolezni.

"Ob omembi žil žal premalokrat pomislimo na naše pomembne arterije. Najpomembnejši dejavniki tveganja za razvoj periferne arterijske bolezni, na katere lahko vplivamo, so kajenje, sladkorna bolezen, zvišan krvni tlak in povišane vrednosti holesterola v krvi. Ker velika večina bolnikov zaradi bolezni nima težav, dokler ne pride do resnih zapletov (kot sta srčni infarkt ali možganska kap), je bistvenega pomena pravočasna postavitev diagnoze ter preventivno delovanje v smeri zmanjševanja dejavnikov tveganja tako s spremembo življenjskega sloga in navad kot tudi z uporabo zdravil," pravi Rok Perme, dr. med., s Kliničnega oddelka za žilne bolezni UKC Ljubljana.

Zavod Zdrave arterije Sami lahko pripomoremo k zmanjševanju dejavnikov tveganja tako s spremembo življenjskega sloga in navad, kot tudi z nadzorovano uporabo zdravil.

Rak je po novem morilec številka ena v razvitem svetu

Znanstveniki so v strokovni reviji The Lancet objavili izsledke dveh študij, ki nakazujejo na globalno epidemiološko tranzicijo med različnimi vrstami kroničnih bolezni.

Čeprav ostajajo srčno-žilne bolezni v svetu za zdaj vodilni vzrok umrljivosti pri odraslih v srednjih letih, saj so krive za kar 40 odstotkov vseh smrti, to ne velja več za države z visokimi prihodki, kjer rak zdaj ubije dvakrat toliko ljudi kot bolezni srca. "Naše raziskave so pokazale, da je bil rak leta 2017 najpogostejši vzrok smrti po vsem svetu, saj je bil kriv za 26 odstotkov vseh smrti. Toda ker se število primerov srčnih bolezni še naprej znižuje, utegne rak že čez nekaj desetletij še bolj prednjačiti kot vzrok smrti po vsem svetu," navaja Gilles Dagenais, profesor na Univerzi Laval v Quebecku v Kanadi in vodja raziskave.

Sašo Bizjak Večje število smrti zaradi srčno-žilnih bolezni v revnih državah je predvsem posledica manj kakovostne zdravstvene oskrbe.

Leta 2017 je po besedah znanstvenikov po vsem svetu umrlo približno 55 milijonov ljudi, okoli 17,7 milijona zaradi posledic srčno-žilnih bolezni, med drugim zaradi odpovedi srca, angine pektoris, srčnega napada in srčne kapi. Približno 70 odstotkov primerov srčno-žilnih bolezni je posledica dejavnikov tveganja, kot so visok krvni tlak, visoke ravni holesterola, nepravilna prehrana, kajenje in drugih dejavnikov življenjskega sloga.

V državah z visokimi prihodki so denimo terapije s statini za zniževanje holesterola in z zdravili za uravnavanje krvnega tlaka v preteklih nekaj desetletjih prispevale k občutnemu zmanjšanju primerov srčnih bolezni.

Po besedah znanstvenikov te ugotovitve nakazujejo, da je večje število smrti zaradi srčno-žilnih bolezni v revnih državah očitno predvsem posledica manj kakovostne zdravstvene oskrbe. Raziskava je pokazala, da je hospitalizacij in zdravljenj zaradi srčnih bolezni v državah z nizkimi in srednje visokimi prihodki bistveno manj kot v premožnih državah. Raziskava je bila del študije z naslovom Prospective Urban and Rural Epidemiologic (PURE), objavljene v strokovni reviji The Lancet in predstavljene na kongresu Evropskega kardiološkega združenja (ESC) v Parizu. Znanstveniki so v okviru študije preučili podatke iz Argentine, Bangladeša, Brazilije, Kanade, Čila, Kitajske, Kolumbije, Indije, Irana, Malezije, Pakistana, Palestine, Filipinov, Poljske, Savdske Arabije, Južnoafriške republike, Švedske, Tanzanije, Turčije, Združenih arabskih emiratov in Zimbabveja.