Ne samo starejši, že veliko mladih jezijo srebrne nitke v laseh. In zakaj se pojavijo? Lasni mešički tvorijo melanin, naravno barvilo las. Lasje začnejo siveti, ko celice, ki so odgovorne za melanin, postanejo manj aktivne ali povsem odpovejo. Ker s tem nastaja vse manj naravnega barvila, lasje postajajo sivi in nekateri tudi čisto beli. A opisani proces ni povezan z gostoto las, zato je skrb, da se bodo začeli tudi redčiti, odveč.

Igra genetike

Če vam že relativno zgodaj sivijo lasje, si na naslednjem družinskem srečanju oglejte lase sorodnikov in videli boste, da so ena vaših skupnih točk. Znanstveniki namreč močno verjamejo, da so za velik del sivenja krivi geni.

Vitamin B12

Nekaj vloge pri tem ima tudi pomanjkanje vitaminov. Natančneje pomanjkanje vitamina B12, ki ga najdemo v jajcih, mesu in mleku. Iz telesa ga splakne tudi jutranja kava, če jo spijete na prazen želodec. A tudi sicer je pomanjkanje katerih koli vitaminov rezultat slabega ali enoličnega prehranjevanja.

Stres

Nedavne raziskave z univerze Bedford so pokazale, da stres ob vsem drugem prizadene tudi celice v foliklih, ki lasem dajejo pigment. Poleg zgodnjega sivenja lahko stres povzroča tudi prezgodnjo izgubo las.

Kajenje

Kajenje dokazano povzroča prezgodnje staranje telesa, tudi las. Če se želite sivim lasem v mladosti izogniti, torej opustite kajenje.

Prehrana

Pri preprečevanju prezgodnje osivelosti so zelo koristni oreščki in sadje, recimo robide, ananas, kaki, mandlji in bučna semena. Uživajte še antioksidante in hrano, ki vsebuje baker, na primer repo, stročji fižol, špinačo in meso.

Kokosovo olje

Pri krepitvi las in preprečevanju prezgodnje osivelosti se dokazano obnese tudi kokosovo olje. Pred spanjem si z njim naoljite lase in zjutraj sperite. Na takšno nego las ženske iz tropskih držav prisegajo že stoletja.

Letos mineva 50 let od tedaj, ko so košarkarji Maribora 66 igrali v prvi jugoslovanski zvezni ligi. Uvrstitev vanjo je bila velik dosežek na novo oblikovane ekipe, ki so jo sestavljali košarkarji treh tedanjih mariborskih klubov - Branika, ŽKK Maribor in MTT. Ustanovni občni zbor KK Maribor 66 je bil 6. aprila 1966 v prostorih restavracije Ljudski vrt v Mladinski ulici. Prvi trener Maribora 66 je bil Miha Rostaher, klub je že naslednje leto osvojil peto mesto v slovenskem prvenstvu, kar je bilo dovolj za napredovanje v drugo jugoslovansko zvezno ligo zahod. V sezoni 1967/68 je presenetil z naslovom prvaka te lige in si zagotovil kvalifikacije za uvrstitev v prvo zvezno ligo. Toda v Slavonskem Brodu Mariborčani niso bili kos kos Mladosti iz Zagreba, Rabotničkemu iz Skopja in Borcu iz Čačka, doživeli so tri poraze in sanje o igranju v prvi zvezni ligi tedanje Jugoslavije se jim niso uresničile.

Prek Slovana v elito

Jeseni leta 1968 je treninge prevzel Slavko Kline in Maribor 66 je pod njegovim vodstvom prvenstvo v drugi zvezni ligi v sezoni 1968/69 končal na vrhu skupaj z ljubljanskim Slovanom; po tedanjih pravilih sta tekmeca za naslov prvaka odigrala tretjo, odločilno tekmo. Ta je bila 19. oktobra 1969 v Domžalah, spremljalo jo je približno tisoč gledalcev, med katerimi je bil častni gost Stane Dolanc, član izvršnega biroja Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, sicer velik ljubitelj košarke. Ob spretnih menjavah trenerja Slavka Klineta so si Mariborčani v drugem polčasu priigrali deset točk prednosti, slovanovci pa so v nadaljevanju z ostro obrambo onemogočali mariborske košarkarje v prodorih pod koš. V 37. minuti je Slovanu uspel preobrat z vodstvom 65:62 in boj za vsako žogo in koš je postajal vedno bolj ogorčen. V zadnjih sekundah se je Mariboru posrečil zasuk, povedel je z 69:67, košarkar Slovana Sušnik je izvajal dva prosta meta, prvega je zgrešil, drugega zadel, nekaj sekund zatem pa sta sodnika odpiskala konec tekme in vijoličasti so si z zmago 69:68 zagotovili igranje v prvi zvezni ligi. Po tekmi je na igrišču zavladalo nepopisno veselje, nekaj stotin mariborskih navijačev je skupaj s košarkarji naredilo pravi klobčič navdušenja, čestitk, solz in objemov ni manjkalo.

Dragiša Modrinjak Branko Fink v boju za žogo, skrajno levo je Jure Jurančič, na odločilni tekmi proti Slovanu se je ruval za vsako žogo.

Prvo ligo so si pod vodstvom Klineta priigrali Zdravko Jerak, Branko Fink, Ilija Globačnik, Andrej Bergoč, Jure Jurančič, Alfred Janežič, Rado Lorger, Miha Rostaher, Boris Židanik, Miodrag Smaka, Dušan Veble, Stanko Kuntu, Slobodan Tatalovič, Franc Benet, Vlado Gerbec. V prvi jugoslovanski ligi so ob omenjenih igrali še Iztok Smaka, Darko Veble, Aleksander Weldt, Edo Fabijan in Boris Fekonja.

Gledalci napadli sodnika

Slavko Kline je ekipo vodil le pet tekem, saj je odšel na študij v Ljubljano, zamenjal ga je Nikola Mišović iz Čačka, ki pa ni izpolnil pričakovanja vodstva kluba. Mariborčani so prve štiri tekme, ker v Mariboru ni bilo ustrezne dvorane, igrali v Tivoliju v Ljubljani in zapovrstjo izgubili proti Borcu iz Čačka, Olimpiji in Crveni zvezdi, nato so gostovali v Skopju in doživeli poraz še proti Rabotničkemu.

Tekmo petega kroga so odigrali v dvorani B Mariborskega sejmišča, prvič pred svojimi navijači. Dvorana, ki je sprejela približno 1500 gledalcev, je bila premajhna, da bi lahko sprejela vse, ki so si želeli ogledati tekmo proti Zadru. Gostje so zmagali 78:76, po tekmi pa so gledalci, nezadovoljni s sojenjem, napadli sodnika. Tekmovalna komisija je Maribor 66 kaznovala s prepovedjo igranja dveh tekem v dvorani na sejmu in od takrat so se vrstili le še porazi. Bolj ali manj je bilo jasno, da se mariborski košarkarji kot amaterji ne bodo mogli enakovredno kosati z Olimpijo, Partizanom, Crveno zvezdo, Zadrom, Jugoplastiko in drugimi prvoligaši. Naslov je tisto sezono osvojila Olimpija z Ivom Daneuom, Borutom Bassinom, Vinkom Jelovcem, Aljošo Žorgo ... Maribor 66 je brez zmage prvenstvo končal na zadnjem, dvanajstem mestu.

Dragiša Modrinjak Ekipa Maribora 66, ki je 22. oktobra 1969 v Ljudskem vrtu igrala pokalno tekmo proti ljubljanski Olimpiji; od leve, stojijo: Boris Židanik, Alfred Janežič, Jure Jurančič, Zdravko Jerak, Dušan Veble, Branko Fink, trener Slavko Kline; čepijo: Andrej Bergoč, Ilija Globačnik, Miodrag Smaka, Vlado Gerbec, Rado Lorger.

Brez zmage, a z lepimi spomini

Večina nekdanjih košarkarjev Maribora 66, ki so igrali v prvi zvezni ligi, se je po 50 letih zbrala v gostilni Pri treh ribnikih v Mariboru in obujala spomine na igranje v drugi zvezni ligi in še posebej v prvi. "Spomini na leta, ko sem nosil majico Maribora 66 in bil pozneje tudi trener ekipe, so neizbrisni. Po uspešnih igrah v drugi zvezni ligi je bila uvrstitev v prvo ligo podvig. Nihče v Mariboru ni verjel, da bi nam to lahko uspelo," je povedal Slavko Kline. "Igranja v prvi ligi smo se vsi zelo veselili tudi zaradi številnih košarkarskih privržencev. Tedanja mariborska oblast nam je, ko smo se potegovali za uvrstitev v prvo ligo, obljubljala pomoč, a s figo v žepu. Verjetno ni verjela v naš podvig. Če bi nas denarno podprla, bi si lahko privoščili nakup kakšnega kakovostnega košarkarja in tudi za nagrade domačih košarkarjev bi nekaj ostalo, toda dobili nismo nič in celo ostali brez dveh ali treh igralcev. V primerjavi z drugimi prvoligaškimi klubi smo bili amaterji in po letu dni smo se morali posloviti od prve lige. Ostali pa so lepi spomini."

Stane Dolanc je tekmo med Slovanom in Mariborom 66 spremljal v družbi Katje Daneu, soproge najboljšega slovenskega košarkarja. Ves čas tekme jo je dražil, češ da se Maribor 66 ne bo uvrstil v prvo zvezno ligo, vendar je pozneje priznal, da je v sebi navijal za vijoličaste. Po tekmi je povedal: "Že dolgo me kakšna tekma ni tako pritegnila. Maribor 66 si je resnično prizadeval, igral je z dušo in srcem in vijoličasti so se popolnoma upravičeno uvrstili v prvo zvezno ligo. S takšnim moštvom v njej verjetno ne bodo mogli ostati, zato bo zanje spodbuda in pridobili si bodo dragocene izkušnje. Veseli me, da bo Slovenija dobila še drugi košarkarski center."

"Kar pri srcu me stisne"

Iz Ljubljane je na srečanje pripotoval 74-letni Franc Benet, ki je kot branilec najprej igral pri ŽKK Maribor, nato pa pri Mariboru 66. "Košarki sem daroval najlepša leta, ob šoli me je zanimala le še košarka. Spomini so prelepi, lepo se počutim tudi med nekdanjimi soigralci, ki jih sicer poredko videvam. Ko sem zapustil Maribor in se preselil v Ljubljano, sem ostal v košarki kot trener vseh selekcij KK Domžale. Pozorno spremljam slovensko košarko in pri srcu me stisne, ko se spomnim, kaj se z njo dogaja v mojem rojstnem mestu. Maribor potrebuje ekipo v prvi slovenski ligi, kako to doseči, pa najbolje vedo tisti, ki se spoznajo na ta šport. Nadarjenih fantov zagotovo ne manjka, treba jih je košarkarsko vzgojiti in poskrbeti, da bo za njihov razvoj tudi dovolj denarja."

Branilec je bil v prvoligaški ekipi tudi 74-letni Boris Židanik. "Z nekdanjimi soigralci ohranjam prijateljske vezi in vsako srečanje jih le še utrjuje. Igranje v prvi ligi je bilo za nas velik izziv, a smo hitro spoznali, da se ne bomo mogli kosati s tedanjimi najboljšimi jugoslovanskimi klubi. Mi smo igrali iz ljubezni do košarke, oni za denar. Tekme v hali B Mariborskega sejmišča so bile dobro obiskane, toda tekmeci so bili premočni, da bi se gledalcem oddolžili s kakšno zmago."

Pomanjkanje centimetrov

Jure Jurančič, ki mu je 69 let, je bil eden najmlajših v mariborski ekipi, a med najvišjimi, še zdaleč pa ne tako visok kot večina centrov drugih ekip. Toda pod košem se je dobro bodel z njimi. "Vesel sem druženja nekdanjih soigralcev. Ko se spomnim tekem v prvi ligi, me vedno prežema topel občutek, čeprav smo v ligi igrali le leto dni. Ni se bilo lahko kosati z neprimerno višjimi košarkarji, bil sem nižji od domala vseh. Pomanjkanje centimetrov sem skušal nadomestiti z borbenostjo. Ni bilo okrepitev in ne denarja. Sedanje stanje v mariborski košarki je klavrno, ne vem, kdo bo potegnil voz iz brezna."

Podobne težave je imel pri ruvanju pod košema tudi zdaj 73-letni in 189 centimetrov visoki Branko Fink, ki je pred prestopom v Maribor 66 igral za ekipo mariborskega MTT. "Ker so bili centri drugih klubov občutno višji od mene, sem se za vsako odbito žogo moral ruvati z njimi, denimo tudi z 208 centimetrov visokim Vinkom Jelovcem iz Olimpije. Bil sem borec, s 95 kilogrami sem si prostor za žogo pod košema ustvarjal na moč, a se vselej ni izteklo po mojih željah. Škoda, da smo v prvi ligi igrali le leto dni. Kljub temu se je nabralo za zvrhan koš spominov, ki smo jih podoživljali na prvem srečanju leta 2016 in jih podoživljamo tudi na sedanjem. Upam, da se bomo srečali še večkrat in da prijetni spomni še dolgo ne bodo utonili v pozabo," je povedal Fink.

Začela sta si dopisovati in po prinčevem božičnem obisku Kellyjevih leta 1955 sta se kmalu zaročila. Zaroki je sledila poroka stoletja, kot so jo imenovali. Filmska kariera Grace Kelly se je s tem končala.

Kot bi bila rojena za vlogo svojega življenja. Marsikatera igralka je že zaigrala princeso, a le ena je to postala tudi zares - Grace Kelly. Čeprav je njena filmska kariera trajala le pet let in je posnela samo enajst filmov, velja za eno najboljših ameriških igralk. Za fasado hladne svetlolaske je skrivala močna čustva, ki so lahko, po besedah režiserja Alfreda Hitchcocka, izbruhnila kot vulkan. 12. novembra letos bi praznovala 90. rojstni dan. Najbrž bi še vedno bila vsa elegantna, nadzemeljska in naravno aristokratska.

Rodila se je leta 1929. v Filadelfiji kot tretja izmed štirih otrok očetu Johnu Brendanu in materi Margaret Majer. Njena mati je imela nemške korenine in je bila prva ženska, ki se je ponašala z nazivom športne direktorice na univerzi v Filadelfiji. Njen oče, bolj znan kot Jack Kelly, je bil najuspešnejši ameriški veslač in eden najslavnejših v zgodovini tega športa nasploh. Bil pa je tudi uspešen podjetnik. Opekarski posel njegovega gradbenega podjetja mu je prinesel milijone dolarjev.

Otroštvo v sobi, polni porcelanastih punčk

Otroci so odraščali v razkošnem domu. Grace se je že kot deklica razlikovala od drugih članov družine, saj so bili vsi predani športu, ona pa je bila krhkega zdravja. Bolehala je za astmo in nemalo dni v otroštvu je preživela v svoji sobi, obkrožena s porcelanastimi punčkami. Ni še imela osemnajst let, ko je sledila svojim sanjam in odšla od doma v New York in tam začela obiskovati ameriško akademijo umetnosti. Občasno se je ukvarjala tudi z manekenstvom in svoj obraz je posodila številnim oglasnim sporočilom za kozmetiko. Kmalu je njena lepota fascinirala tudi znanega ljubitelja plavolask, režiserja Alfreda Hitchcocka. Ponudil ji je vlogo v filmu Kliči M za umor (Dial M for Murder) leta 1954. Istega leta je zaigrala tudi v filmu Mostovi Toko-Rija ob Williamu Holdnu, s katerim se je zapletla v ljubezensko romanco. Grace Kelly je v trinajstih mesecih posnela kar šest filmov (med letoma 1953 in 1954). Hitchcock jo je angažiral za film Dvoriščno okno (Rear Window) leta 1954. Oskarja ji je prinesel lik trpeče partnerice v filmu Country Girl. Čeprav je njena filmska kariera trajala le pet let, je do konca leta 1956 posnela še filme Green Fire, To Catch the Thief, muzikal Visoka družba in The Swan.

Cannes je zapečatil njeno usodo. Aprila 1955 se je Grace Kelly udeležila filmskega festivala v Cannesu, kjer so jo povabili v monaško palačo na fotografiranje z monaškim princem Rainierjem. Začela sta si dopisovati in po prinčevem božičnem obisku Kellyjevih leta 1955 sta se kmalu zaročila. Zaroki je sledila poroka stoletja, kot so jo imenovali številni novinarji. Filmska kariera Grace Kelly ​se je s tem končala. S poroko stoletja se je zgodil modni trenutek, ki oblikovalce navdihuje še danes. 600 povabljenih in 30 milijonov gledalcev pred televizijskimi ekrani je lahko občudovalo njeno poročno obleko, ki jo je naredila legendarna kostumografka studia MGM Helene Rose. Prav ta obleka je bila navdih za poročno obleko Kate Middleton, ki jo je oblikovala Sarah Burton. Samo nekaj mesecev po poroki je Grace spet pustila neizbrisen pečat, in sicer zaradi tega, kako je nosila Hermèsovo torbico, da bi prikrila nosečnost. Posledica je bila torbica z njenim imenom. Poleg Hermèsa je Grace Kelly oboževala tudi Christiana Diorja, Balencio, Chanel in Yvesa Sainta Laurenta, pogosto pa je nosila tudi oblačila še neuveljavljenih oblikovalcev ter jim tako pomagala pri preboju na sceno. "Pomembno je najprej videti osebo in šele nato obleko na njej," je povedala Grace, ki je videz gradila na osebnosti. Njeni prepoznavni znaki so bili biseri, dolge pisane obleke, majhni klobuki in preproste jopice, ki so bile nepogrešljiv modni kos v petdesetih letih. Vedno je delovala elegantno in preprosto. Eden izmed pomembnih ljudi, ki so vplivali nanjo, je bil oblikovalec Oleg Cassini, s katerim je bila v zvezi pred princem Rainierjem. Spodbujal jo je, da je svojim oblačilom dodala malo seksapilnosti.

Profimedia

"Nemogoče je biti podoben princesi Grace. Bila je najlepša plavolaska svojega časa. Prepričan sem, da bi bila še vedno osupljiva, če bi bila živa. Takšna popolnost se tudi stara odlično," je ob razstavi v New Yorku leta 2007 rekel modni oblikovalec Karl Lagerfeld. Tako zelo drugačna je bila od drugih igralk in princes, ki so prisegale na dramatičen glamur po načelu večje od življenja ter se odevale v bleščice in kupe perja.

Zvezda, ki je zgrmela v prepad

Ko se je Grace Kelly ​13. septembra 1982 s hčerko Stephanie vračala domov v Monako, je med vožnjo utrpela srčni napad, izgubila je nadzor nad avtomobilom, pri čemer ga je odneslo 30 metrov navzdol po hribu. Kellyjeva je umrla naslednji dan v bolnišnici. Stara je bila 52 let. Stephanie je utrpela lažje poškodbe. Po nekaterih virih naj bi bila prav hči vozila avto in izgubila oblast nad njim, a je monaška palača te govorice ostro zanikala. Princeso Grace so pokopali v katedrali svetega Nikolaja v Monte Carlu 18. septembra. Pogreb je po televiziji spremljalo okoli 100 milijonov gledalcev, v katedrali pa so bili med 400 pogrebci predstavniki tujih vlad, evropskih kraljevih hiš in nekateri ameriški filmski zvezdniki. Princ Ranier se po njeni smrti ni poročil in je pokopan zraven nje.

​Igralska žilica v monaški knežji družini očitno ostaja. Četudi je vanjo vstopila na malce nenavaden način. Jazmin Grace Grimaldi je bila le malo na očeh javnosti, dokler ni prišla vest, da je nezakonska hči monaškega princa Alberta. Svojega očeta je spoznala šele pri enajstih letih in od takrat sta stalno v stiku. "Ko sem bila majhna, mi je mami pokazala fotografijo monaške princese Grace Kelly, toda takrat nisem razumela, zakaj je takšna ikona. Zelo rada imam fotografije, na katerih je nasmejana. Na neki fotografiji je v kopalkah, na palici pa drži pomarančo, njene oči so tako vesele in žareče. Videti je tako naravna in brez skrbi," je v enem redkih intervjujev dejala vnukinja Grace Kelly. Princ je njeno mater Tamaro Rotolo spoznal, ko je delala kot natakarica na francoski rivieri. Albert je naprej zanikal, da je njegova hči, a rezultati DNK so potrdili, da je on oče. Jazmin pravi, da si tudi ona, po babičinem vzoru, želi postati igralka: "Zelo sem strastna, ko igram, pojem ali plešem. Ko sem to videla v njenih filmih, me je oblila kurja polt."

Medijsko obleganje monaške knežje družine se je medtem precej poleglo. Grimaldiji so nekako iz mode. Tako je junija skoraj povsem prezrta ostala poroka hčerke princese Caroline, 32-letne Charlotte Casiraghi, ki se je poročila s francoskim filmskim producentom, 37-letnim Dimitrijem Rassamom, s katerim ima od oktobra lani že sina. Novico je monaška prinčevska družina javnosti sporočila kar po facebooku.

Monačani trenutno ne zanimajo nikogar

Charlotte in Dimitri, ki je v preteklosti produciral animirani film Mali princ, sta se poročila v monaški palači. Sledil je sprejem v razkošni vili La Vigie v bližini francoskega kraja Roquebrune, poslopje je bilo nekoč domovanje Karla Lagerfelda. Iz modne hiše Saint Laurent so kasneje sporočili, da je Charlotte nosila kratko obleko iz srebrne čipke, okrašeno s tremi velikimi pentljami, ki jo je zasnoval Anthony Vaccarello, in satenaste sandale. Tisti dan se je pokazala tudi v dolgi večerni beli obleki, njena pričeska pa je bila v slogu petdesetih minulega stoletja, v stilu nevestine babice, Grace Kelly. Zakaj Monačani trenutno ne zanimajo nikogar, je stvar debate. Najbrž so jih zasenčili mladi Windsorji. Po poroki princa Alberta s Charlene smo nekaj časi brali o tem, kako nesrečna naj bi bila Charlene v zakonu. Tudi če je, se je s tem očitno medtem sprijaznila. Tu in tam kaj pogojno zanimivega zakuhata le še večno sprti sestri, princesi Caroline in Stephanie. Tako je Caroline lani v intervjuju razkrila, da si s svojo slavno mamo Grace nikoli ni bila zelo blizu. Ključna oseba njenega otroštva je bila varuška Maureen Wood.

Profimedia

Za hollywoodsko divo Grace odhod na monaški dvor ni bil enostaven. Po poroki s princem se je njeno življenje temeljito spremenilo, hollywoodski blišč je zamenjal strogi dvorni protokol. Princ Albert in princesa Caroline nista skrivala, da na mamo nista bila pretirano navezana. "Zame in za mojega brata je bila najina varuška ključna oseba v najinem življenju," je dejala princesa. Po pisanju revije People sta princ Albert in princesa Caroline vsako poletje neutolažljivo jokala, ko je njuna varuška Maureen Wood odšla na počitnice. "Več dni sva bila izjemno žalostna. Navadno se je vse skupaj končalo tako, da jo je najina mama klicala in jo milo prosila, naj se predčasno vrne s počitnic."

Nedvomno se bodo tudi letos z močnejšim mrazom in še posebno prvim naletom snega, tako kot že vrsto let, čakalnice na urgentnih blokih po Sloveniji ponovno napolnile s poškodovanci, ki jim poledenelo cestišče, pločniki ali stopnice niso prizanesli. Med njimi bo prav gotovo največ starejših, ki zaradi slabše koordinacije, počasnejše refleksne obrambe, okornosti zaradi pridobljenih obrab gibalnega sistema in nemalokrat tudi povečane telesne teže najpogosteje podležejo padcu. A slednji niso edini izziv, ki ju prinaša gibanje na prostem v hladnejših mesecih. O tej in drugih morebitnih nevarnostih, kako se jim uspešno izognemo ter kako pomembna sta strokovna obravnava in rehabilitacija ob odpravljanju posledic, smo govorili s fizioterapevtko Tanjo Lončarič iz Remediosa.

Andrej Petelinšek Kar 30 do 40 odstotkov ljudi v starostni skupini nad 65 let doživi padec enkrat na leto, petnajst odstotkov jih pade najmanj dvakrat na leto.

Morda poznate statistiko, za koliko odstotkov v zimskem času naraste število poškodb?

"Točnega podatka žal nimam. A iz dolgoletnih izkušenj, tudi v UKC Maribor, kjer sem bila zaposlena na travmatološkem oddelku in v kabinetu za zgodnjo rehabilitacijo, vem, da njihovo število zagotovo raste."

Tudi čiščenje snega ni nenevarno

Kje se nam poškodbe zgodijo najhitreje in zakaj?

"Navadno se poškodujemo na izpostavljenih delih, kjer kaplja voda ali je velika vlažnost - in ko pride do zmrzali, nam hitro spodrsne. Več poškodb je tudi ob novo zapadlem snegu. Pravzaprav ob vseh večjih spremembah zunanjih okoliščin, ki zahtevajo našo prilagoditev. Padci pa niso edini vzrok pogostih zimskih težav. Veliko je tudi bolečin, ki so posledica očiščenega dvorišča ali dovoza v garažo. Pri čiščenju snega ljudje namreč izvajajo gibe, ki jih niso vajeni. Dela se lotijo neogreti, vztrajajo predolgo časa, preobremenijo telo in bolečine v gibalnem aparatu so tu. Te so lahko različne in se stopnjujejo do resnih poškodb v hrbtu. O športnih poškodbah pri zimskih športih pa bi bilo verjetno treba napisati kar celo poglavje."

Janko Rath Tanja Lončarič, višja fizioterapevtka, pravi, da število poškodb v zimskem času občutno poraste.

Kolikšen delež med poškodovanci predstavljajo starejši?

"Prihranjene niso nobeni starosti, predvsem zaradi neprimerne obutve in opreme, zagotovo pa je delež starejših bistveno večji. Njihov živčno-mišični nadzor in odziv sta slabša, čutila, kot sta vid in sluh, so oslabela, zato je reakcijski čas na nevarnost počasnejši ali neprimeren - in še bi se dalo naštevati. Vse to seveda vpliva na slabše ravnotežje."

Predvidevam, da so v ospredju nategi, zvini in zlomi?

"Res je, vendar so pogoste tudi površinske poškodbe kože, recimo odrgnine ali modrice. Zlomi so pri mlajših redkejši. Se pa verjetnost zanje dejansko zelo poveča z leti, ko mnoge pesti že osteoporoza in je za zlom kolka potrebna 1500-krat manjša sila kot v primeru, če osteoporoze nimamo. Tako imenovanim patološkim (bolezenskim) zlomom pa so pogosteje podvrženi tudi bolniki z rakom, ki jim je bolezen z metastazami (zasevki) prizadela okostje."

Za zmanjšanje bolečine in celjenje tkiva

Je pomembno, da prepoznamo razliko med nategom in zvinom?

"Kadar lahko prizadet del telesa sorazmerno normalno uporabljamo, torej ne čutimo bolečine in zmanjšane moči in na okončino lahko normalno prenesemo obremenitev, je poškodba verjetno manjša. Obisk zdravnika tako pri modricah, odrgninah, blagih zvinih ali nategih ni potreben. Če bolečina spontano ne izzveni po sedmih dneh, brez posebnih postopkov, pa ga seveda le obiščimo. Sicer pa telesu pustimo, naj jih sanira samo, a mu za to seveda dajmo priložnost z ustreznim počitkom."

Janko Rath Tanja Lončarič ugotavlja, da je rehabilitacija nujna za vzpostavitev normalnega delovanja telesa.

In ustrezna prva (samo)pomoč?

"Terapije z ledom oziroma krioterapije ne priporočamo več, saj zavira normalen proces vnetja, ki je nujen za uspešno celjenje. To dokazuje vedno več študij. Pravi recept je počitek, ki seveda naj ne bo predolg, in nato postopno vračanje v vsakodnevne aktivnosti, do meje znosne bolečine."

Kdaj je nujen pregled pri zdravniku?

"Ko je pri poškodbi na telo delovala velika sila, ko zaznamo močno bolečino, kadar opazimo večjo poškodbo, ne moremo prenesti teže na okončino ali telesa normalno funkcionalno uporabljati (npr. ne moremo dvigniti roke ali stopiti na nogo). Seveda so to samo okvirni napotki, vsekakor pa ne pravila. Previdni moramo biti tudi pri močnih padcih na zadnjico, še posebej, kadar se posledično razvije močna bolečina v hrbtu. Takrat je nujen obisk urgence."

Kakšna je potem najboljša rehabilitacija?

"Rehabilitacija je nujna za vzpostavitev normalnega delovanja telesa. Z različnimi fizioterapevtskimi postopki namreč zmanjšujemo bolečino in vplivamo na funkcionalno celjenje tkiva. Posledično je brazgotinjenje optimalno in v sklepih pridobimo normalno gibljivost. Kmalu pa moramo začeti vodeno vadbeno terapijo, ki nas dokončno vrne v pogon."

Kritično ocenimo svoje zmožnosti

Zvinom in zlomom se zagotovo najbolje izognemo tako, da vse leto vzdržujemo dobro telesno pripravljenost. Ali ob nizkih temperaturah pomaga tudi, če se pred aktivnostmi na prostem primerno ogrejemo in mišice pripravimo na napor?

"Z redno telesno aktivnostjo lahko zelo zmanjšamo možnost poškodb. Reakcijski čas na izgubo ravnotežja je med drugim odvisen od števila receptorjev v vezivnem tkivu, ki jih najbolje povečamo z vajami za ravnotežje, pri funkcionalni vadbi in vadbah za zdravo hrbtenico pa se učimo kontrole in zavedanja telesa. Primerna mišična moč, predvsem mišic stabilizatorjev sklepov in predvsem trupa, nam prav tako daje boljše možnosti obvladovanja telesa. Ob naštetem pa redna telesna aktivnost, predvsem pri starejših, precej zmanjša še možnost osteoporoze, saj so kosti trdne, kolikor se to od njih pričakuje."

Za konec še kakšen dober preventivni nasvet, ki bo morda preprečil kakšno nezgodo?

"Pomembno je, da se veliko gibamo v naravi, po neravnih terenih, kjer krepimo in ohranjamo gibljivost gležnjev. Pozimi pazimo na ustrezno obutev, ki naj bo varna, udobna in topla. Pri zasneženosti je dobro uporabiti dereze, ki občutno zmanjšajo možnost zdrsa. Predvsem pa moramo kritično oceniti svoje zmožnosti in če je treba, enostavno ostati doma, na toplem."

Andrej Petelinšek Pri različnih zimskih športnih aktivnostih moramo paziti na morebitne padce in zlome.

Izredna uskladitev pokojnin prihodnje leto bo, in sicer se bodo pokojnine zvišale za en odstotek, če bo letošnja gospodarska rast 2,5-odstotna. Takšno dopolnilo je sprva predlagal Desus, v koaliciji pa so ga še pred včerajšnjo sejo odbora za finance, ki je imel na mizi proračunske dokumente za prihodnji dve leti, posvojili in podprli. A pozor, odbor je včeraj podprl tudi predlog SAB Alenke Bratušek, kar pomeni, da se bodo pokojnine vsem izredno zvišale enako, natančneje za 6,5 evra. In kako so v SAB sploh prišli do te številke? Izredna uskladitev za en odstotek bi od povprečne pokojnine 650 evrov znašala 6,5 evra in toliko naj dobijo vsi, ne glede na to, ali imajo 300 evrov pokojnine ali 1500 evrov. S pojasnilom poslanke SAB Maše Kociper na včerajšnji seji odbora, da je to bolj pravično, saj je treba pomagati upokojencem z nizkimi pokojninami, ki živijo pod pragom revščine. Ob tem seveda ni povedala, kaj konkretno to pomeni.

Predlog obrača usklajevanje pokojnin na glavo

Če vzamemo primer upokojenca, ki prejema 500 evrov pokojnine, bo ta namesto 5 evrov po predlogu SAB prejel 1,5 evra več. S tem se njegov slabi gmotni položaj ne bo nič bistveno spremenil. Tisti, ki pa ima 1500 evrov pokojnine, bo namesto 15 evrov prejel le 6,5 evra.

Takšen predlog, ki na glavo obrača dosedanje usklajevanje pokojnin, za pičli evro ali dva več, kolikor bi dobili upokojenci z najnižjimi pokojninami, so včeraj podprli tudi koalicijski poslanci. Kar je precedens. Nihče med njimi, tudi iz vrst Desusa, ni opozoril, da se z izrednimi uskladitvami upokojencem vrača tisto, kar jim je bilo odvzeto v preteklih desetih letih zaradi tega, ker se pokojnine sploh niso ali so se le delno redno usklajevale in so zato še vedno za 7,2 odstotka nižje, kot bi morale biti po pokojninskem zakonu.

Če bi upokojencem to vrnili, tako kot predlagata sindikat upokojencev in civilna iniciativa Za upokojence gre, ki je zbrala skoraj 15.000 podpisov podpore, da se z dvema izrednima uskladitvama upokojencem do 30. junija prihodnje leto pokojnine dvakrat izredno uskladijo za skupno 7,2 odstotka, bi se zagotovo izboljšal gmotni položaj marsikateremu med njimi. Seveda nihče ne predlaga takšnega unikuma - vsem enako -, ker navsezadnje se tudi niso vsem enako zniževale. A za takšno izredno uskladitev bi bilo treba nameniti 300 milijonov evrov.

Je razlog za podporo iskati v denarju?

Morda pa je razlog za podporo, milo rečeno, nepoznavalskemu predlogu SAB treba iskati prav v denarju. Kociprova je namreč v razpravi tudi povedala, da takšna rešitev pomeni v skupni masi denarja, ki bo potrebna za izredno uskladitev pokojnin, celo nekoliko manj, kot če bi se pokojnine za en odstotek uskladile glede na višino posameznikove pokojnine. Varčevanja pri upokojencih s tem predlogom torej še ni konec.

Očitki upokojencev Alenki Bratušek, da ne pozna pokojninskega sistema in ga s takšnimi predlogi ruši, pa so vse glasnejši. Opozarjajo, da če bi po Alenki Bratušek zdaj prešli na nominalno enake uskladitve pokojnin, bi s tem v temelju porušili pokojninski sistem, ker sedanji zaposleni ne bi imeli več motiva za vplačevanje večjih pokojninskih prispevkov, saj se jim to pozneje tako in tako ne bi poznalo pri pokojnini. Menijo tudi, da bi problem revščine med upokojenci z najnižjimi pokojninami, tudi tistih, ki so se upokojevali predčasno, morali reševati drugače. S socialnimi transferji, na kar je včeraj poslance opozoril tudi državni sekretar z ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Tilen Božič.