Člani ESS so med drugim opozorili, da predlagane spremembe izenačujejo dve skupini ljudi, ki nista v enakem položaju. Po predlogu bi namreč izenačili pravice tistih, ki so v obdobju do konca leta 2012 čas vojaščine in študija dokupili kot pokojninsko dobo, s tistimi, ki se jim je doba prostovoljne vključitve v pokojninsko zavarovanje priznala kot pokojninska doba brez dokupa.

Spomnimo, dopolnilni predlog je že obravnaval tudi parlamentarni odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide in sklenil, da o njem ne bo odločal, dokler ne bo imel mnenja ESS.

V Levici pa so še predlagali, da bi se uredil tudi status vseh tistih, ki so se prostovoljno vključili v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred 31. decembrom 2012 in so tudi po tem datumu ostali vključeni v to zavarovanje. Gre pretežno za delavce, ki so zaradi stečajev podjetij pristali na zavodu za zaposlovanje, kjer so določeno obdobje prejemali nadomestilo za brezposelnost, po preteku tega obdobja pa so si prispevke za pokojninsko zavarovanje plačevali sami.

Z Uršo Ambrož sva se prvikrat srečali že pred mnogimi leti, takrat, ko je navduševala s svojimi ličnimi podobami majhnih hišk in okrasjem, izdelanim iz fimo mase. Že takrat je bila navdušena nad tem, kar počne, in prepričana, da jo bo pot ustvarjanja vodila do vedno novih izzivov. Zdaj je lončarka z opravljeno nacionalno poklicno kvalifikacijo, ki je v svet ustvarjanja z glino popeljala številne udeležence tečajev, ki jih, tudi v sodelovanju z zavodom za zaposlovanje, vodi v Zavodu Marianum Veržej.

Marko Suhoveršnik Mladim, s katerimi se srečuje na svojih lončarskih delavnicah, svetuje, naj poskušajo in počnejo različne stvari, saj bodo le tako spoznali, kaj jih zares zanima in veseli.

Od študija prava do učenja lončarstva

"Sem generacija srednješolskega usmerjenega izobraževanja, jezikovna smer, študirala sem pravo, veliko planinarila. Ja, takrat še nisem ustvarjala, sva si pa s Cirilom (izvrstnim ljubiteljskim fotografom, ki navdušuje s svojimi fotografijami, op. p.) kmalu ustvarila družino. Tri otroke, zdaj že študente, imava in v letih, ko so bili otroci majhni, sem že vsak prosti trenutek namenila ustvarjanju. Takrat sem ustvarjala s fimo maso, začela izdelovati nakit iz keramike in le korak je še bil do srečanja z glino. Ta daje tistemu, ki jo vzame v roke, neštete možnosti ustvarjanja, in ko sta mi mama in oče kupila manjšo peč za keramiko, ustvarjanju kar ni bilo konca. Preprosto eksperimentirala sem, se učila iz lastnih napak in spoznala, da še kako drži rek, da vaja dela mojstra, če mojster dela vajo," se svojih začetkov ustvarjalne poti po več kot četrt stoletja dela spominja prijetna sogovornica, ki z družino živi v Vičancih pri Veliki Nedelji.

Marko Suhoveršnik ”Zagotovo bi bilo lažje, če bi že od malega gor rastla z glino in ustvarjanjem, tako pa sem se kot mestno dete morala vsega tega učiti na novo.”

Danes je Uršo mogoče srečati v Zavodu Marianum, kjer v Centru domače in umetnostne obrti (DUO) vodi lončarske tečaje in delavnice. Ker je zavod registriran tudi kot dnevni center šolskih in obšolskih dejavnosti, prihajajo k njim otroci iz vrtcev, osnovnošolci, dijaki, tudi študentje pa udeleženci različnih programov Erasmus iz tujine in vse te Urša z veseljem vodi v svet ustvarjanja z glino. "Kdor hoče in si močno želi, bo zagotovo našel pot do znanja in veščin, ki si jih želi pridobiti," pravi danes nesojena pravnica, ki se je pred leti, ko so v Zavodu Marianum razpisali pilotsko usposabljanje za lončarja, znašla med tečajniki. "Po opravljenem 180-urnem tečaju, ki ga je vodila Darja Zelko, sem vedela, da je ustvarjanje z glino tisto, kar želim početi. Še več, takratni direktor Zavoda Marianum Janez Krnc mi je, preko evropskega projekta Rokodelska akademija 1, ponudil zaposlitev in začela sem voditi tudi delavnice za naše obiskovalce. Tako sem stopila na pot, ki je danes zame prav tako pomembna kot ustvarjanje samo. Prenašati znanje in veščine skoraj pozabljenih obrti na mlajše je zame posebno poslanstvo in temu bi morali nameniti večjo pozornost. Sama sem izkoristila vsako priložnost učenja in izobraževanja, preko različnih krajših delavnic in tečajev, ki so jih ponujali različni keramiki, umetniki in slikarji, literatura. Včasih sem si pomagala tudi s svetovnim spletom ali preprosto vrtela vreteno in tako pridobivala kilometre, ki delajo mojstra. Tako sem počasi napredovala in pričela izdelovati svoje prve, tudi uporabne izdelke na vretenu. V tistem začetnem obdobju je bilo zame zelo dobrodošlo, da sem lahko za nasvet vedno poprosila lončarske mojstre iz družine Zelko. Zagotovo bi bilo lažje, če bi že od malega gor rastla z glino in ustvarjanjem, tako pa sem se kot mestno dete morala vsega tega učiti na novo. Pri tem mi je bil vedno pripravljen svetovati in pomagati tradicionalni lončar Saša Žuman iz Ljutomera, ki je danes na našem koncu praktično še edini delujoči tradicionalni lončar."

Marko Suhoveršnik Mladi in starejši, prav vsi so navdušeni nad lastnimi izdelki.

Ohranjanje starih veščin kot poslanstvo

Prenašanje znanja in veščin iz roda v rod, poudarja Urša, je zelo pomembno za nekoga, ki stopa na to pot, saj pri nas ni formalnega izobraževanja za lončarje, ni lončarske in še kakšne rokodelske šole. "Pri nas lahko lončarska znanja pridobiš preko tečaja, ki ga enkrat letno izvajamo v Zavodu Marianum, in mogoče je, ko delo res že dobro obvladaš, opraviti izpit za NPK lončar. Dobrodošlo bi bilo na ta način ohranjati še kakšna tradicionalna znanja. V okviru tehničnih dni mladi pri nas spoznavajo nekaj o rokodelstvu nekoč in danes. V Centru DUO imamo tudi Eko muzej, razstavišče in trgovinico z izdelki petdesetih pomurskih rokodelcev, mi pa obiskovalcem omogočimo praktično delo, a ne le lončarjenje, pač pa rade volje k sodelovanju povabimo še kakšnega rokodelca in se skupaj z njim lotimo izdelovanja izdelkov iz slame, filca ali ličja in drugih materialov," pravi Urša, ki spoznava, kako zelo pomembno je v današnjem času znati kaj narediti z rokami. "Mladi in starejši, prav vsi so navdušeni nad lastnimi izdelki, skodelica, okrasek, karkoli že človek ustvari z lastno energijo in rokami, veliko šteje."

Urša Ambrož v času, ko ne vodi delavnic, ustvarja svoje kolekcije uporabne keramike, tudi izdelke po naročilu. Njene mojstrovine je mogoče videti v trgovinici zavoda ali ormoškem TIC-u. "Res sem hvaležna, da sem lahko del te ustvarjalne zgodbe, ki jo ustvarja naš Zavod Marianum, in da imam možnost predajati ta znanja in ustvarjalno energijo naprej. Vesela pa sem tudi, ko vidim, da hčera Špela pluje v tej umetniški smeri, in velikokrat eksperimentirava skupaj in razvijava kakšno noviteto v naši domači mali delavnici, kjer se pogosto znajdemo kar vsi. Ideje se kar rojevajo, tudi tehnične rešitve, pri čemer prednjači mož Ciril," dodaja lončarska mojstrica Urša, ki obožuje družinske športno-kulinarične in ustvarjalne konce tedna, ki jih vse napolnijo z energijo in močjo. Ja, če bi se še enkrat znašla na začetku, bi šla po isti poti, bi se pa izognila pravu in izbrala kakšno umetniško fakulteto. "Sem primer dobre prakse, kako je mogoče v življenju najti pravo pot, le slediti je treba željam, delati in verjeti vase, no, pa malo sreče tudi prav pride," se v pozdrav nasmehne Urša Ambrož, ki tudi zato vsem mladim, s katerimi se srečuje na svojih lončarskih delavnicah, svetuje, naj poskušajo in počnejo različne stvari, saj bodo le tako spoznali, kaj jih zares zanima in veseli.

Pridite, boste tole poskusili," me k omizju, ki tako domače pije dopoldansko kavico in grizlja kekse, povabi Anica Drozg. Člani omizja mi prijazno pokimajo in naredijo prostor še za enega. Vstopila sem v njihov dom, v njihovo bivalno skupnost, v kateri nekateri sobivajo že leta, pri tem pa jim, predvsem ob zajtrkih, pomaga gospodinja Anica. A so vajeni obiskov. Takšnih in drugačnih.

Rozmari Petek Skupino, v kateri so dementne osebe, poskušajo čim bolj opremiti s starimi, znanimi predmeti. Dolgoročni spomin je namreč boljši, a vsaj direktorico te osebe vedno spoznajo in se je od srca razveselijo.

Prostovoljcev, ki popestrijo dneve stanovalcem Pegazovega doma, je veliko. Od najmlajših, vrtčevskih otrok, s katerimi igrajo družabne igre, do starejših, s katerimi vsakih 14 dni skupaj kuhajo. "Pri nas ni, da ni," kratko pojasni Vera. In res je. Če ne drugače, jih njihova Anica s čim "pocrklja", pa naj bo to pomladni regrat ali kaj sladkega. "Jaz se tukaj počutim boljše kot doma, pa sem bila vedno prej ostro proti bivanju v domu. Pravzaprav sem se ga bala, ker moja tašča ni bila v takšnem domu. A po prometni nesreči sem morala v dom. Ko bi prej vedela, kako je tukaj, bi prišla že pred leti, ko sem imela težko bolezen, tako pa sem takrat raje trpela doma," opiše Cvetka.

Čim bolj približati nekdanje življenje

Pegazov dom v Rogaški Slatini se razlikuje od večine domov. Oblikovane imajo stanovanjske skupnosti, kar med drugim pomeni, da imajo svojo kuhinjo. Ta sicer ne zadošča, da bi v njej pripravili kosila, zajtrke (ponekod tudi večerje) pa obvezno pripravijo skupaj s stanovalci. "V takšnih majhnih skupinah se lahko stanovalcem zelo približamo v njihovih željah. Denimo, eden ima rad ocvrta jajčka, drugi trdo kuhana, eden noče veliko mesa, drugi zelenjave, skratka, gospodinja jih individualno postreže," sistem opisuje direktorica doma Kristina Kampuš.

Rdeča nit njihovega delovanja je namreč stanovalcem čim bolj približati samostojno življenje, ki so ga nekoč imeli. Tako lahko sami uporabljajo kuhinjo, kot želijo, sami gredo v bližnjo trgovino po kaj izbranega ali pa si v domu poleg svoje sobe (te so večinoma enoposteljne) najdejo še kak kotiček zase, kot je denimo kotiček gospe Ane, nekdanje stanovalke, ki je dočakala 102 leti. Pa kadilnica. Ali pa kotiček, ki ga sicer redno (so)zaseda hišni muc. "Dovoljeni so tudi psi, vendar mora lastnik biti dovolj pri močeh, da lahko zanj samostojno skrbi," doda direktorica.

Z ljubeznivostjo krpajo luknje sistema

V skupnostih, v katerih bivajo ljudje z demenco, so prostore še bolj opremili s stvarmi, ki jih spominjajo na dom in predvsem na mladost. Od starega radia do starega kolesa. Pazijo tudi, da se zaposleni na tem oddelku še manj menjujejo kot drugod. Predvsem pa presenetijo odklenjena vrata teh bivalnih skupnosti. "Ne zdi se mi dostojanstveno, da bi jim zaklenili vrata in onemogočili, da bi kam odšli. Jasno, je nevarnost, da kam odtavajo, a raje, kot da bi jih zaklenili, smo pač vsi toliko bolj pozorni, če kdo odide. In če je kakšen malo bolj begav, se pač malo bolj 'pomatramo'. Ne morem si namreč predstavljati, da bi svojci denimo do svoje mame morali s kodo ali ključem," pojasni direktorica.

Rozmari Petek Kotiček hišnega muca Mukija

Kot je denimo pri njih tudi nepredstavljivo, da bi kdaj ljudje v negovalnih skupinah predolgo čakali na hrano, kot se marsikje zaradi kadrovske podhranjenosti zgodi. "Če so bolniške, pač gremo pomagat hranit vsi drugi, jaz, moja tajnica, namestnica, delovna terapevtka. Ker res je, da je vsesplošno pomanjkanje kadra v domovih, ker so kadrovski normativi predpotopni. Tudi plačani so premalo; morali bi jim dvigniti plače za vsaj tri plačne razrede. A luknje, ki jih pušča sistem in na katere nimamo vpliva, mi vseeno krpamo s srcem in dušo. Kljub temu da je dela zelo veliko, si vsak zaposleni vzame minutko ali dve, da malo prisluhne stanovalcu ali da z njim spije kavo."

Rozmari Petek Cvetka: ”Ko bi prej vedela, bi že prej prišla v dom.”

Najbolj srečni ob fižolu

Po takšnih pogovorih večkrat pride kakšna ideja, kako stanovalcem še polepšati vsakdan. Ponujajo jim številne delavnice, od igranja na gong do dejanskega igranja na žoge (prav ste prebrali; imajo namreč celo Žoga bend, delovna terapevtka Mateja Fidler pa poudarja, da se ob udarjanju na žogo v prvi vrsti odlično zabavajo, obenem pa razgibavajo možgane in telo), mizarske delavnice, molitvene skupine, ustvarjalne delavnice … "Najbolj so pa srečni, ko dobijo kakšen fižol za luščiti. To so opravila, ki so jih v svoji aktivni dobi dejansko počeli, zato se tega raje lotevajo kot denimo barvanja. No, imeli pa smo pri nas že tudi koline, da smo rezali špeh, delali klobase. Pa pravo veselico smo si tudi že pripravili, z odojkom in ansamblom. Tudi na trgatev smo že šli," našteva sogovornica.

Arhiv Pegazovega Doma Stari predmeti v skupini dementnih

Ob zadnji obletnici doma (aprila bodo stari 14 let) so stanovalce spodbudili, da so napisali svojo željo, nato pa so iz vsake skupine izžrebali tri. "Ena gospa si je želela obiskati hčerko in smo jo peljali. Drug je želel na Bled na kremšnito. In smo šli. En gospod, ki je bil nepokreten, pa si je zaželel, da bi šel v gostilno na pivo. In smo tudi šli. Imamo veliko počivalnikov, ker tako ali tako želimo, da ti ljudje ne bi bili priklenjeni le na eno posteljo in eno sobo, zato jih večkrat posadimo na ležalnike in odpeljemo v skupino ali kam drugam. Tako tudi odhod v gostilno ni bil večji problem," na naše začudenje pojasni Kampuševa. "Ne moremo urediti, da bi bili domovi cenejši, kar bi nujno morali biti. Za tisto, kar lahko naredimo, se pa maksimalno potrudimo."

Rozmari Petek Pegazov dom v Rogaški Slatini

Arhiv Pegazovega Doma Tako se pri njih praznuje ruski dan.

Arhiv Pegazovega Doma Odojek, ansambel, ples, vse, kar pač sodi na veselico

Valentinovo je kot praznik zaljubljencev že dolga leta uveljavljeno tudi pri nas. V sedaj prevladujoči skormercializirani obliki je prišlo iz ZDA, vendar ima valentinovo kot praznik zaljubljencev precej starejše korenine, še starejše pa so njegove navezave na predkrščanska praznovanja prebujanja pomladi. Kot takega valentinovo že stoletja poznamo tudi pri nas, piše etnolog Janez Bogataj.

Star slovenski pregovor pravi, da se na valentinovo ženijo ptički in da Valentin prinese ključ od korenin. Ponekod temu dnevu pravijo tudi prvi spomladin, saj je marsikje po Sloveniji pomenil začetek dela na vrtovih, poljih in v vinogradih. Posredno pa je bil že od nekdaj povezan tudi z ljubeznijo, saj je 14. februar običajno v predpustnem obdobju, ki je bilo vedno najbolj priljubljen čas za poroke.

Andrej Petelinšek

Krščansko valentinovo

Tako kot pri mnogih drugih praznikih je krščanstvo tudi pri prazniku prebujanja novega življenja prekrilo stara poganska verovanja in jih povezalo z drugimi vsebinami, v tem primeru z godom svetnika Valentina.

Kdo je bil Valentin, ni prav jasno, saj so legende že zdavnaj prekrile zgodovinska dejstva. Po nekaterih zapisih naj bi sveti Valentin združeval kar dva duhovnika mučenca, ki sta z enakim imenom živela v približno enakem času, konec 3. stoletja.

Eden od njiju naj bi, tako vsaj pravi legenda, ozdravil nekega pogana, ki je imel božjast. Zato svetega Valentina na slikah in kipih pogosto upodabljajo z otrokom, ki mu zvit v krču leži pred nogami. Veljal je tudi za svetnika, h kateremu se velja priporočiti ob krčih in bolečinah v trebuhu.

Po drugi legendi naj bi bil Valentin čudežno povrnil vid neki slepi deklici. Marsikje v Sloveniji je veljal tudi za zavetnika živine, v Beli krajini denimo na njegov god niso vpregali živine.

Romantično valentinovo

Prve povezave godu svetega Valentina z romantično ljubeznijo segajo v Anglijo in Francijo 14. stoletja, kjer je 14. februar po izročilu pomenil dan, ko se ptički ženijo. Takšno ljudsko verovanje je omenjal tudi oče angleške literature Geoffrey Chaucer konec 14. stoletja.

Najstarejše ohranjeno voščilo za valentinovo je iz začetka 15. stoletja. Vojvoda Orleanski, ki je bil tedaj zaprt v Londonu, ga je leta 1415 sestavil za svojo ženo. V drugi polovici 15. stoletja se je navada pošiljanja voščil razširila. Mladi ljudje so si na ta dan izmenjevali pisma in razglednice pa tudi darila, ki so jih imenovali kar valentini. Zelo priljubljena je bila navada izmenjavanja razglednic z verzi, ki so bile okrašene s pisanimi ljubezenskimi risbami, z motivi ptičev, src in cvetja, predvsem vrtnic. Včasih je bil čar valentinovega prav v tem, da so zaljubljenci darilca izdelali sami.

Angleški izseljenci so izročilo valentinovega prinesli v Ameriko v 19. stoletju. Tam še vedno velja za edini dan v letu, ko je ženski dovoljeno moškega zaprositi za roko. Morebitni ženin pa mora spoštovati pravilo, da ji mora, če jo zavrne, kupiti svilene nogavice.

Epa Valentinovo je globalni fenomen, zakoreninjen tudi v Indiji.

Potrošniško valentinovo

Praznovanje valentinovega kot praznika zaljubljencev, kot smo ga pred 30 leti začeli prevzemati iz zahodnih držav in ZDA, je sodoben primer oblikovanja kulture.

Ta namreč vedno nastaja pod različnimi vplivi, nikoli ni in ni bila samo monokulturna, pravi sociologinja Ksenija Šabec s Fakultete za družbene vede ljubljanske univerze.

Vsako leto se na eni strani pojavlja vprašanje, kaj je značilno nacionalno ali celo lokalno, kaj je avtentično, "samo naše", po drugi strani pa, kaj je uvoženo od drugod, "kaj sploh ni naše". Ksenija Šabec poudarja, da je bila kultura podvržena različnim vplivom že v preteklosti, še bolj je danes v času potrošništva, globalizacijskih procesov, množičnega turizma, migracij in elektronskih komunikacij.

Druga polovica 20. stoletja in kapitalistična ureditev je valentinovemu nadela potrošništvo, ki nas po eni strani tako zelo moti, po drugi strani se je dobro oprijelo, ugotavlja raziskovalka. Valentinovo pri tem med prazniki po njenih navedbah ni nobena izjema, saj take značilnosti veljajo tudi za vse druge praznike.