Kamenček v mozaiku neodkrite bistriške zgodovine

Tomaž Ajd, 11.1.2020
Arhiv Zavoda za kulturo Slovenska Bistrica

Popisov gospostva Bistriški grad in cerkvenih ustanov iz leta 1754 se do sedaj ni lotil še nihče - to je prispevek Nine Pokeržnik k stroki in lokalni bistriški zgodovini.

Mlada zgodovinarka Nina Pokeržnik je napisala znanstveno monografijo z naslovom Slovenska Bistrica z okolico v 18. stoletju. Avtorici je uspelo narediti privlačno, berljivo in predvsem s podatki iz virov podkrepljeno delo. Ta znanstvena monografija ponuja precej več, kot bi se dalo sklepati zgolj iz naslova. Z njenim besedilom dobiva Slovenska Bistrica zanesljiv vodnik po svoji preteklosti do konca 18. stoletja, ki ga bodo ob domačinih s pridom jemali v roke vsi, ki jih zanima krajevna zgodovina," je o knjigi zapisal doc. dr. Aleš Maver s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru.

V jedru monografije sta prepis in analiza terezijanskega popisa iz leta 1754 za mesto Slovenska Bistrica, zemljiško gospostvo Bistriški grad in za hiše, podložne cerkvenim ustanovam v mestu. Toda omenjeno težišče je avtorica uspešno in temeljito vgradila v širši zgodovinski okvir. Na eni strani slednji zadeva slovenjebistriško preteklost, na drugi strani pa je uspela primerjava z drugimi mesti in gospostvi na spodnjem Štajerskem. Monografijo dopolnjuje bogato slikovno gradivo, ki bralcem bistveno olajša vstop v čase, o katerih je v njej govor. Nina Pokeržnik je knjigo nedavno predstavila v Viteški dvorani Bistriškega gradu, z avtorico se je pogovarjal Viktor Ajd, vodja vodniške službe pri Zavodu za kulturo Slovenska Bistrica.

Poljudna in berljiva

image
Osebni arhiv Avtorica znanstvene monografije Nina Pokeržnik

Nina Pokeržnik se je s tematiko zgodnjega novega veka na Slovenjebistriškem ukvarjala že med študijem. V okviru diplomske seminarske naloge je preučevala terezijanski popis iz leta 1754 za območje mesta Slovenska Bistrica, v okviru magistrske naloge pa še istovrstne popise za zemljiško gospostvo Bistriški grad in za slovenjebistriške cerkvene ustanove. Po koncu študija je iz založbe Kulturni center Maribor dobila ponudbo za izdajo knjige. Tu pa se delo še ni končalo, saj je njeno vsebino razširila s primerjavami teh bistriških popisov s popisi drugih štajerskih mest, zemljiških gospostev in cerkvenih ustanov.

"Vsak zgodovinar ima ljubša in manj ljuba zgodovinska obdobja. Meni ljubše obdobje je čas zgodnjega novega veka: to je okvirno in 'evropocentrično' od Kolumbovega priplutja do Amerike leta 1492 pa do konca terezijansko-jožefinskega obdobja ob koncu 18. stoletja. Ker pa menim, da mora vsak zgodovinar v prvi vrsti najbolje poznati zgodovino svojega domačega kraja, sem želela izvedeti več o dogajanju na Slovenjebistriškem v tem času. Moj kamenček v mozaiku še neodkrite slovenjebistriške preteklosti so nova spoznanja na podlagi transkripcije in analize že omenjenih popisov," je o odločitvi za izbiro tematike povedala Nina Pokeržnik.

image
Osebni arhiv Terezijanski popis Slovenske Bistrice iz leta 1754

Knjiga je v prvi vrsti namenjena Bistričanom, da bodo lahko izvedeli več o preteklosti domačega kraja, obenem pa tudi zgodovinarjem in ljubiteljskim zgodovinarjem, ki jih zanima lokalna zgodovina. Sicer gre za znanstveno monografijo, vendar je dovolj poljudna in berljiva, da jo razumejo tudi tisti, ki nimajo predznanja s tega področja. V pomoč pri razumevanju vsebine so tudi sprotne opombe z dodatno razlago pojmov.

Terezijanski popisi za Slovensko Bistrico

V monografiji so predstavljeni razvoj mesta Slovenska Bistrica ter upravne, gospodarske, socialne in verske razmere v Slovenski Bistrici in njeni bližnji okolici v zgodnjem novem veku, zlasti v času vladanja Marije Terezije v 18. stoletju. Z namenom celovitejšega razumevanja takratnega dogajanja so te vsebine v uvodnih delih poglavij kronološko predstavljene tudi v zgodnejših obdobjih (na primer razvoj mesta od njegovega nastanka do konca 18. stoletja).

image
Osebni arhiv Jožefinski vojaški zemljevid širšega območja Slovenske Bistrice, na katerem so označena naselja s popisanimi podložnimi imetniki hiš zemljiškega gospostva Bistriški grad v popisu 1754

Avtorica je izpostavila tri ključne elemente: mesto Slovenska Bistrica, zemljiško gospostvo Bistriški grad in tukajšnje cerkvene ustanove. Glavni segment knjige pa so vsekakor terezijanski popisi za Slovensko Bistrico iz leta 1754 - transkripcija in predstavitev ugotovitev. Gre za pet popisov, kar znaša 42 listin. To so popisi hišnih gospodarjev mesta Slovenska Bistrica, gospostva Bistriški grad, župnije sv. Jerneja, beneficija sv. Ane in združenih beneficijev minoritskega samostana v Slovenski Bistrici.

Najpogostejši moški imeni leta 1754 sta bili Jakob in Jožef, najpogostejše žensko pa Ana

Nina Pokeržnik poudarja, da popis iz leta 1754 ni splošen popis prebivalstva, temveč je le delen. Izveden je bil na ukaz vladarice Marije Terezije za potrebe vojaškega nabora. Gre za popis hišnih gospodarjev, zavezanih mestnemu davku, in podložnikov zemljiškega gospostva ter cerkvenih ustanov. Je pomemben vir podatkov: v njem so po posameznih krajih zabeleženi hišni gospodarji (z imenom in priimkom), njihov poklic ali statusi ter število posedovanih hiš. Iz njega lahko razberemo takratna imena naselij, poklice, socialno strukturo, število žensk, približno velikost naselij, najpogostejša imena in priimke …

Meščani, kajžarji, gostači

Meščani so bili svobodni, polnopravni prebivalci mesta in so imeli meščanske pravice. Običajno so se ukvarjali s trgovino ali obrtjo in so lahko sodelovali v političnem in družbenem življenju mesta.

Kajžarji so bili imetniki majhne kajže/koče in malo zemlje okoli nje, stoječe na območju večje kmetije. Preživljali so se z dninarstvom, tovorništvom …

image
Arhiv Zavoda za kulturo Slovenska Bistrica Grad Slovenska Bistrica z grajskim parkom okrog leta 1700, bakrorez, G. M. Vischer

Gostači so bili svobodni, vendar niso imeli pravic v mestni upravi ter do meščanskih dejavnosti (trgovina, obrt). V mesto so prišli ali z gospodovim dovoljenjem ali pa so pobegnili. Lastnih hiš niso imeli, bili so najemniki v meščanskih hišah in preživljali so se z dninarskimi posli (meščanom so obdelovali kmetijske površine, izvajali gradbena dela …).

V popisu najdemo tudi izraz beneficij, to je bila nekakšna cerkvena služba/ugodnost, kjer je beneficiat dobil "v uživanje" kakšno nepremičnino (na primer vinograd, podložno kmetijo). Ta mu je prinašala dohodke, sam pa je moral v zameno za to opraviti različne cerkvene obveznosti (maševati, spovedovati …).

Jože Curk, umetnostni zgodovinar, je vsebino popisa mesta Slovenska Bistrica na kratko predstavil v II. bistriškem zborniku. Vira ni transkribiral ne analiziral, naštel je le imena popisanih in njihove poklice. Mlada zgodovinarka je naletela tudi na nekaj pomanjkljivosti pri opredeljevanju vrste poklicev, opredeljevanju statusa meščana, navajanju nepreverljivih dejstev … To jo je motiviralo, da je omenjeni vir obdelala celoviteje. Popisov gospostva Bistriški grad in cerkvenih ustanov iz leta 1754 se do sedaj ni lotil še nihče - to je prispevek Nine Pokeržnik k stroki in lokalni bistriški zgodovini.

Ozimiči, Kodriči, Marčiči
Zanimiva dejstva iz terezijanskih popisov 1754:
- v Slovenski Bistrici je bilo tedaj vsaj 127 hiš obdavčenih, preostale so bile neobdavčene (v lasti plemstva, cerkvenih ustanov, zapuščene/nenaseljene hiše);
- najpogostejši priimki v mestu so bili Ozimič, Kodrič, Marčič;
- najpogostejši mestni moški imeni sta bili Jakob in Jožef, najpogostejše žensko pa Ana;
- osebe brez zapisanega priimka (nominatus) so bile nižje na družbeni lestvici;
- za hišne gospodarice (večinoma vdove, ki so podedovale hišo z zapisano obrtno pravico) je pri priimku dodana končnica -ova (na primer Huβärinova);
- bilo je okoli 40 različnih poklicev, najpogostejši so bili zidarji (opuščanje lesne gradnje), oskrbniki (hlevov/zemljiške posesti), lončarji (obilica gline), čevljarji, usnjarji (trgovina z živino med Madžarsko in Italijo);
- drugi zanimivi poklici: trije solni nadzorniki in pooblaščen trgovec s soljo (strogo varovana meja med kameno soljo iz salzburških rudnikov in morsko soljo iz primorske pokrajine, tihotapljenje), poštni mojster (eden najpremožnejših meščanov), vrtnar (morda grajski; največji baročni park na spodnjem Štajerskem);
- gospostvo Bistriški grad je bilo v času popisa v lasti grofa Ignaca Marije II. Attemsa eno večjih gospostev tedanje slovenske Štajerske (486 podložnih hišnih gospodarjev, živečih na 32 območjih), večja naselja so bila Ugovec, Črešnjevec, Zgornja Bistrica, Tinje in Šmartno na Pohorju (30 do 40 hiš);
- cerkvene ustanove: župnija sv. Jerneja Slovenska Bistrica (18 podložnih hišnih gospodarjev); združeni beneficiji slovenjebistriških minoritov (70 podložnih hišnih gospodarjev); beneficij sv. Ane (22 podložnih hišnih gospodarjev);
- med popisanimi podložniki je bilo veliko viničarjev in vinogradniških kočarjev (vino - za obredne potrebe, kot živilo, cenjen tržni produkt).

Avtorica je priložila tudi veliko slikovnega gradiva, da si bralci lažje predstavljajo čase, o katerih je govor. Večinoma so to slike iz obdobja 18. stoletja, nekaj je tudi starejših, zlasti Vischerjevi bakrorezi. Izdelala je še nekaj zemljevidov, za katere je kot osnovo vzela jožefinske vojaške zemljevide. Ti jasno kažejo obstoj in velikost tedanjih naselij. Socialno strukturo podložnikov je razložila ob pomoči diagramov.

V posebni prilogi so razglednice Slovenske Bistrice in njene okolice s konca 19. in začetka 20. stoletja. Časovno sicer ne sovpadajo z vsebino knjige, vendar se je Nini Pokeržnik zdelo smiselno, da lahko bralci primerjajo, kakšna je bila Slovenska Bistrica 150 let pozneje.

image
Arhiv Zavoda za kulturo Slovenska Bistrica Grof Ignac Marija II. Attems
image
Arhiv Zavoda za kulturo Slovenska Bistrica Marija Jožefa grofica Khuen Auer Belassy Lichtenberg, soproga grofa Ignaca II. Attemsa
Anketa

Boste to pomlad urejali svoj vrt?

Sudoku