Kam gre globalni podnebni pogajalski cirkus in kje se je v njem izgubila Slovenija?

Andreja Kutin Lednik, 7.12.2019
Reuters

Med nastajanjem besedila pred vami je Slovenija od mednarodne nevladne okoljske skupnosti prejela nečastni naziv fosil dneva.

Že od leta 1999 fosilni naziv podeljujejo državam, ki gredo v nasprotno smer od tiste, v katero rine sicer počasni tanker ukrepov za preprečevanje podnebnih sprememb. Podelitev dinozavrske nagrade izvedejo v eni od mnogih dvoran pogajalskega planeta COP in bi se lahko izgubila v množici spremljevalnih dogodkov konference s tisoči udeležencev, a se nikoli ne. Znašli smo se v družbi z Avstralijo, ki velja za večnega zaviralca podnebnih naprezanj, in to zaradi namere NLB v konzorciju z rusko Sberbank in EBRD, da pomaga financirati termoelektrarno v Bosni. Medtem je Slovenija z EU pozivala k bolj odločnemu ukrepanju in ogljični nevtralnosti.

image
Epa

Zakaj toliko o fosilih? Ker je prav ta nagrada simbol vsega, kar je s podnebnimi napori narobe, črno-bel dokaz prepada med obljubami in dejanji, dokaz za nepravičnost tranzicije, ki revnim nalaga še več bremen, da bodo lahko bogati še lepši, bolj čisti in zeleni. Po 25 letih mednarodnih pogajanj konference Združenih narodov izpusti toplogrednih plinov rastejo, pravzaprav podirajo rekorde, svetovna meteorološka organizacija pa meri uničujoče rekorde temperature, višine morske gladine, zakisanosti oceanov, oženja ledenih ploskev in ledenikov ... In kar je še slabše, znižanja emisij, ki so jih napovedale države, ne bodo stanja nič izboljšala. Razkorak med obljubami in nujnimi ukrepi se veča. "Gre za tako imenovani emissions gap - razkorak med tem, do kakšne stopnje segrevanja ozračja vodijo sedanje politike, vključno s Pariškim sporazumom, in do kakšne stopnje segrevanja ozračja naj bi vodile uspešne podnebne politike. Sedanje politike vodijo do stopnje segrevanja, ki je visoko nad opredeljenim ciljem 1,5 oziroma 2 stopinji Celzija, ki ga znanstveniki opredeljujejo kot prag katastrofalnih posledic podnebnih sprememb. Podnebne politike torej ne sledijo cilju, zaradi katerega obstajajo," pojasni filozof in okoljski analitik Luka Omladič. Kaj so razlogi za razkorak? Lokalne in globalne podnebne politike ta hip še niso sposobne formulirati ustreznih ciljev zmanjševanja izpustov, čeprav je sedaj pravi trenutek za ukrepanje. "Pritisk podnebnega gibanja in javnosti je dobro organiziran in velik, odločevalci se ne morejo več izgovarjati, da tema nima podpore javnosti," pravi Omladič. Na drugi strani pa seveda obstajajo zelo močne silnice, povezane z interesi kapitala, industrijami fosilnih goriv, ki se temu upirajo z vsemi štirimi, saj se zavedajo, da bi prehod v ogljično nevtralno družbo prizadel področja, kjer sedaj ustvarjajo velike dobičke.

V tem trenutku kot edino rešitev Omladič vidi bolj ambiciozno določitev globalne cene izpustov toplogrednih plinov, famozni člen 6, ki naj bi uredil globalni trg z emisijami, namreč ni dovolj: "CO2 je treba obdavčiti na globalni ravni in ob tem upoštevati globalno podnebno pravičnost. Če namreč upoštevamo kumulativne izpuste na prebivalca skozi zgodovino do sedaj in jih porazdelimo na vse prebivalce držav, vidimo, da sta Kitajska in Indija - danes veliki proizvajalki izpustov - veliko pod deležem, ki smo ga prispevali v razvitih državah. To pomeni, da moramo stroške tega prehoda v veliki meri nositi tisti, ki smo k stanju največ prispevali. Torej najrazvitejše bogate države, mednje nedvomno sodi tudi Slovenija. Tako po svojem bogastvu in razvitosti kot po deležu, ki ga je prispevala k deležu toplogrednih plinov v ozračju in je bistveno večji od kitajskega deleža na prebivalca."

In kje v kolosu pogajalcev, lobistov, aktivistov, znanstvenih odborov politikov ima mesto Slovenija? "Slovenija na pogajanjih nima vidne vloge. To je sicer posledica dogovora, da Evropska unija v okviru konvencije govori v en glas, kot skupina. Žal pa nima vidne vloge niti znotraj EU, kjer ovir za njeno aktivno vlogo ni. To je posledica neizdelanih jasnih stališč do posameznih vprašanj, pa tudi kadrovske podhranjenosti na področju mednarodnih podnebnih zadev. Do stališča EU, ki je zastopano v okviru pogajanj, vodi proces usklajevanj in pogajanj 28 držav članic EU, znotraj katerega so vse države članice enakovredne. Slovenija ima torej pri oblikovanju evropskih stališč še veliko manevrskega prostora, tako v času priprav na srečanja kot tudi vsakodnevno na samih pogajanjih," odgovarja Barbara Kvac, strokovna sodelavka Focusa, društva za sonaraven razvoj in poznavalka pogajanj.

Slovenija bo prihodnje leto kot predsednica Sveta EU na podnebnem zasedanju 2020 predstavljala EU in se tudi pogajala v imenu vseh njenih članic. Prav zaradi tega preseneča nenadna odstavitev glavnega podnebnega pogajalca Slovenije Zorana Kusa, ki se že nekaj let udeležuje pogajanj in je verjetno eden boljših poznavalcev zapletenega sistema konference. Neuradno naj bi se za odstavitev strokovnjaka na ministrstvu odločili zaradi javnega nasprotovanja težnjam vlade po gradnji drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem, uradno pa na ministrstvu za okolje navajajo kot razlog kadrovsko krepitev na tem področju in pomlajevanje: "Glede na to, da so podnebne spremembe ena izmed pomembnih prioritet ministrstva, je ena od prednosti tudi kadrovska krepitev na tem področju. Ustrezna kadrovska ekipiranost je pomembna tudi z vidika prihajajočega predsedovanja Slovenije Svetu EU, saj bo v času predsedovanja potekala vsakoletna podnebna konferenca, kjer bo Slovenija morala voditi in koordinirati EU ter se v imenu EU pogajati s tretjimi državami. Na ministrstvu zato širimo obstoječo ekipo z mladimi ljudmi, ki imajo izkušnje s tem delom in izkušnje z delom v tujini. Dejstvo je, da se bodo nekateri uslužbenci, ki trenutno delujejo na področju podnebnih sprememb, med njimi tudi gospod Kus, kmalu upokojili, zato je že sedaj treba ekipo, ki bo vodila podnebna pogajanja v času predsedovanja, ustrezno usposobiti za uspešno izvedbo predsedovanja."

image
Za povečavo kliknite na fotografijo!

Se pa postavi vprašanje, ali prav v takih trenutkih ne bi koristile izkušnje dosedanjega pogajalca. Glavni pogajalec države je tisti, ki zastopa državo in predstavlja njena stališča med pogajanji in na pogajanjih, ko se ta odvijajo na nepolitični ravni. "Pogajalec je oseba, ki mora poznati celoten proces in vse teme, ki so na dnevnem redu. Je strokovnjak, ki politična stališča države prevaja v pogajalski jezik. Je tudi oseba, do katere med pogajanji dostopajo pogajalci drugih držav," pojasnjuje Kvaceva in še dodaja: "Iz sestave slovenske delegacije na COP25 je razvidno, da glavnega pogajalca, ki je v zadnjih nekaj letih zastopal Slovenijo na teh srečanjih, tokrat ni na pogajanjih. To je škoda, ker je gre za osebo, ki ima največ informacij o samem procesu, vsebinah, ki so na dnevnem redu, pa tudi o stališčih drugih držav. Za učinkovit prenos znanja na nove kadre, ki nimajo aktualnih informacij, bi bila njegova prisotnost izredno pomembna. Informacija, da je član delegacije tokrat tudi predhodnik dosedanjega glavnega pogajalca, pa morda kaže na to, da se tudi ministrstvo samo zaveda, da je izkušenost na tem področju nujna tako za učinkovito sodelovanje v procesu kot tudi za prenos znanja na nove kadre." V Madrid je namreč kot svetovalec delegacije odpotoval tudi Andrej Kranjc, Kusov predhodnik na tem mestu. Da Slovenija na področju podnebnih sprememb in pogajanj nima neskončnega bazena strokovnjakov, meni Omladič. Pomlajevanje je pohvalno, a tranzicija naj bo postopna, pravi, je pa tudi pomanjkanje kadrov na tem področju posledica mačehovskega odnosa države do te teme. "Od službe vlade za podnebne spremembe, ki je bila ena od prvih žrtev varčevalne politike vlade Janeza Janše, Slovenija nima institucije, ki bi sistematično razvijala slovensko podnebno politiko tako na globalni kot na lokalni ravni," pravi Omladič.

Anketa

Ali načrtujete, da boste v letošnji poletni sezoni obiskali Hrvaško?

Sudoku