Kakor da se sliši glas z morja

Jaša Lorenčič, 11.11.2018
Robert Balen

Slavko Ivančić je nastopal v skupinah Vivak, Faraoni, Bazar. Na melodijah morja in sonca je nastopil s skladbami Viječnost jedne ljubavi (1986), Črta (2000), Ko mene več ne bo (2003), Z mano ti ne gre (2004). Kot klaviaturist je spremljal Daniela Popovića v skladbi Džuli na Pesmi Evrovizije 1983.

Stari moj. Niti do drugega refrena ni bilo treba čakati. Eh. Kje pa. Že pri prvem je delalo. Roke gor, rodkeee gooor. "Kaaaakor da se sliši glas z morja:/'Kdo igra, kdo igra?'" Tudi če ne pomnite, četudi ne poznate, tudi če ste premladi, pojete, znate, veste. Ja pa itak. Stari moj. Dober dan. Bazar. 1986. Pri tretjem komadu je bilo kot za silvestrovo. Hit na hit. Res, ljudje. Hit na hit. Špil, vreden zgodovine. Koncert, vreden slovenskega popa. Večer, ko je vse tako prekleto lepo. Kot na morju. Slavko Ivančić ima pač takšen repertoar, da sami ne veste, kdaj ste si zapomnili vse te komade. Stari moj.

image
Robert Balen

"To je bilo namesto dober večer," je takoj nasmejano zinil po uvodnem štiklu. "Lepo vas je videti. Pride mi, da se slečem in vržem v Dravo." To ravno ne, vseeno je ne bo pol spil iz navade. Se je pa vrgel skozi komad v naše morje in vse, kar to predstavlja, pa če ste generacija Poletja v školjki, Bazarja, Kameleonov ali Izleta ali, jasno, Portorož 1905. Ni pa obujal spominov samo na komade, ampak na čas, na trajnasta, pisana, natupirana osemdeseta. "Spomnim se Pop delavnice v Velenju v Rdeči dvorani. Pogledal sem se v ogledalo: mater, kako sem bil prekrasen! Tisti džins, pa rekl'c, pa frizura. O, to je bila nemška prvoligaška frizura!" Ker je to KGB, najbolj etno klet v mestu, z najboljšim posluhom, kamor je Ivančić stopil prvič pred dvajsetimi leti, torej, ko sta Doda in Bongo svoj klub odprla, je seveda takoj priletelo iz publike: »Bundeeeeesligaaaa!«

Ne le preživel. Carpe diem

Pa ni veliko manjkalo, da se Slavko Ivančić ne bi več smejal. Pokal štosov. Prepeval hita na hit. Ker je od nesreče leta 2015 - nekaj dni po Melodijah morja in sonca, ko mu je italijanski voznik odvzel prednost in je tako težko padel z motorja, da je bil mesec dni v komi in se boril za življenje - minilo že dovolj časa, ni veliko filozofiral o novem rojstvu. Najprej sem ga vprašal, kako je. "Fenomenalno, stari moj!" Ni teorije, da jih kaže 63. Vsaj deset manj. Po taki nesreči? Film, ljudje, film.

Ni samo preživel. Živi. Ko sva se pogovarjala, je tako, poln življenja, carpe diem, bejbi, mojstrsko naročil svojo pijačo. Mi, mulci, mi, kontinentalci, tega ne znamo. Nismo in nikoli ne bomo galebi. Šmekersko je vzel zalet, tuhtal, naredil res dober uvod in nato zinil v zborni slovenščini. "Da ne bom užalil Štajerke ... Da se ne bom zaletel."

"Dobra priprava!" je nasmejano odvrnila mlada natakarica.

"Če bi bil doma v Crikvenici," se je namuznil, da je vzbudil njeno zanimanje in dahnil, "e, tam, doma, bi rekel, da bi eno rakijo."

"Hm. Najbližje temu bi bila pri nas viljamovko ali slivovka."

"Si zmagala že s prvo."

Seveda se je kelnar'ca zahihitala. Itak. Ivančić že v tem iskrenem krohotu, sploh pa, ko vsakič znova reče "stari moj" in te kupi v sekundi, že v vsem tem da vedeti, kaj in koliko je dal skozi. Ja, ja, tudi to, da je šel kandidirat za SMC na zadnjih volitvah. Saj je že za MMC povedal, da je to bil en velik kiks. Došlo i prošlo. Itak ni bil s srcem pri stvari, brez tega pa, kar se je naučil od Oliverja Dragojevića, ne gre. Pretresla ga je njegova smrt. Velikokrat sta prespala drug pri drugem, z Dragojevićem pa ga nezadržno povezuje hripav, mediteranski, pop glas. Oliver je redno ponavljal, da vedno šteje samo "pisma". Ampak kaj je to? "Ko daš ven srce!" Ampak to je tako preprosto reči, mu ponovim. "Prekrasna pevka Zorica Kondža je rekla Oliverju, da karkoli on napravi, mu uspe. Rata. Ona pa se trudi, gara 'i ništa'. Oliver jo je poslušal in ji potem rekel, Zora, samo srce ven. To je to. Ni pomembno, ali bo pet ljudi slišalo komad ali pet tisoč. Ni pomembno."

image
Jaša Lorenčič

In res ni, če Oliverjev nasvet vidiš, pokasiraš in doživiš v klubu, kakršen je KGB. Tu ni blefa. Tu se vidi, kako je fant iz Crikvenice prišel vse do statusa legende slovenskih osemdesetih. Pa ni veliko manjkalo, da bi namesto v Slovenijo zavil v Sarajevo. Če ne bi mama jokala, bi šel v Indexe za klaviaturista. Pa si je premislil.

Popu pop

Eno so televizijska obujanja Slovenske popevke, Melodije morja in sonca, kjer je zdaj umetniški direktor, in vsega, kar tako ali drugače spada v dediščino slovenske popularne glasbe. Drugo pa je, ko Ivančić sedi za klaviaturami in ima levo od sebe kitarista ("To je Matjaž Švagelj!"), desno pa bobnarja ("To je pa Zlatko!"). Zakaj bobnarja? Zato, ker je Doda tak' rekla. In hvala bogu. Kako to ziba, ljudje! Pa ne samo Tina, Črta, Solinar, Sem takšen, ker sem živ. "Prideš, odpoješ in to je to!" je rekel z odra. Za druge medije je rekel, da ne zagovarja zganjanja norčij na odru. A tam tako neverjetno uživa. Kako ne bi, če pa pri skoraj vsakem komadu lahko reče 'zdaj pa vi!'.

Nisva mogla mimo Danila Kocjančiča. Ja, zanj bo vedno slovenski Paul McCartney. Se Bazar, Faraoni, Melodije morja in sonca dobro starajo? Spomnil se je pogovora o osemdesetih na nacionalki, ko je tam sedel kot predstavnik skupine Bazar. "Glasba osemdesetih je bila tako pisana že po svetu, pri nas pa nič manj. Vsi so igrali. Vsi. To je duh, bistvo osemdesetih. Kako se v živo spomnim Zdenka Cotića na kitari levo, jaz na sredini, Danilo na drugi strani na basu, Dušan Vran, pa Marino Legovič. Ko pogledaš tiste posnetke, smo vsi v džinsu. Edino brade ni bilo, haha. Kakšen brk tu, kakšen tam, brade pa res ne ... Takšni smo bili. Ponosen sem tako zelo na Bazar. Danilo je pa moj glasbeni oče."

Čeprav je, kot se zasmeji, sam bil, ko gre za glasbeno teorijo, profesor za Kocjančiča. "Ni obvladal not, nič mu niso pomenile! Ampak poglejte te njegove skladbe! Dober dan, Tina 1984. McCartney!" Kocjančiču se je poklonil tudi med koncertom. Prav spomnil se je datuma, ki je vse spremenil: 20. julij 2000. "Danilo mi je rekel, pozabi na Faraone in to ... Pojdi solo ... Sem šel in se odločil in - Melodije morje in sonca! Danilo mi je odprl predalček pred nos. Drago Mislej Mef. Črta. Čakaj, to je moj komad? Ni prišlo do sodelovanja z Aniko Horvat, besedilo je bilo napisano zanjo, sem slišal. Pojavil se je torej neki smotan tip, iz Crikvenice doma. Oblečen v usnje. Dali so mi očala. Pridem na oder in kaj zdaj? Vedno sem bil v bendu. Zdaj pa ... Potegnem črto ... Zgoraj bo nebo ... Še z rok mi skoraj zbežijo oblaki ..."

"Fenomenalna je!" pravi Ivančić o slovenščini. Na novi plošči Med valovi in oblaki imam taka besedila, da je to noro! Za pesem Ko mene več ne bo, ki jo je napisal Drago Mislej Mef, mi je Sašo Fajon, avtor glasbe, rekel, da sem prifuknjen. Pazi ti ta izraz! Prifuknjen! Na Melodijah morja in sonca ti hočeš peti komad Ko mene več ne bo."

Ampak prav v tem se ločita Slovenija in Hrvaška. Naša obala je nizala imena skupin, hrvaška bolj imena pevcev. "Mi smo imeli največje probleme v Jugoslaviji s tem, da je bilo vse bolj vredno od našega. Gensko zapisano pri nas je, da ni zaželeno biti uspešen. Morda je v tem razlika." Pa še v nečem. Bližina Trsta. "To je bilo odločilno. Italijani pravijo: pusti, naj gre mimo. Poslušalo se je Radio Luxemburg, v Trst se je šlo po garderobo, ojačevalnike, inštrumente." Kako so jih Italijani gledali? Ivančić se tako vživi, kot bi bilo včeraj. "Rešpekt, strašen rešpekt so imeli, ko so videli, kako dolgo smo se vozili, da smo poskusili tisti džins. Saj se je trudila prodajalka, toliko je že znala, da ti je, ko si cincal v garderobi, rekla 'a je v redu?' Škoda, da tega Trsta, teh zgodb, ni več. Še vedno pa je spiti kavo na Piazza Unita veliko doživetje. Takrat so živeli od Jugoslavije, mi pa smo bili nosilci vsega tega, kako ne bi imeli rešpekta? Zgodovini je treba reči bobu bob in popu pop!"

Dočakal bi sto let

Popu pop, ja. Na klaviaturah je pokazal, koliko in kaj vse zna, se ustavil pri priredbi Ti si mi u krvi. In pa anekdote. Te frdamano doživete anekdote. "Kako so pa tole peli v Voždovcu leta 2002!" je rekel pred štiklom Trava. "In mi reče tip, alo, majstore, pa imal li ti šta ove trave? In sem mu rekel, ma, ne, smo vse popušili!«

''Predstavljam si, da dočakam sto let. Za klavirjem. Tudi če bom lahko odigral samo tri komade''

Anekdote, skladbe, tekst. Vsepovsod je on. "Ker jaz sem takšen in pika," je še bolj pomenljiv refren skladbe Jaz te nimam rad zasedbe Faraoni. Ne bo se spremenil. Toliko bolj ceni koncerte. "Meni to pomeni milijardo!" mi je rekel pred špilom, nato pa med njim, nogometnemu prvenstvu na čast, zaigral res kvalitetno priredbo Kalinka. "Jebem ja, jebe vsa Rusijaaa!" Ni mogel, da ne bi. Kot tudi ne, da ne bi na koncu štikla pogrkaval, odkašljaval, saj veste, v stilu Vlada Kreslina in je Kalinka za hip postala Namesto koga roža cveti. Zato je bil koncert tako klasičen. Ko dela to Ivančić, je to poklon. Ljudje so na koncu spoštljivo, ganjeno vstali, ko je šel skozi še bis, ko je "poletje narisal zate" in se poslovil, kakopak, s Ko mene več ne bo. "Znajo šest kitic Ko mene več ne bo! Šest! Pa to je za popizdit, še jaz jih ne znam!" mi je rekel pred nastopom. Ko je končal, so vsi stali. "Hvala in spijemo še enega!" In takoj ko je šel z odra, so tam stale že tri od njega ca. pol mlajše dame. "Lahko fotkica?" so ga poprosile. Nasmejal se je, kot se galebi pač nasmejijo. Stari moj ... Mogoče pa se mu želja res izpolni. "Odločil sem se, da bi rad živel sto let. Zdaj, novembra, jih bom imel 64. Predstavljam si, da dočakam sto let. Za klavirjem. Tudi če bom lahko odigral samo tri komade. Potem pa mi lahko tudi pade glava dol." Stari moj!

Anketa

Se boste zaradi trenutne epidemološke slike odpovedali dopustu na Hrvaškem?

Sudoku