Kako zdravi so možgani EU

Uroš Esih, 7.12.2019
epa

Evropa je v varnih rokah, vsaj takšno je sporočilo, ko sledimo uradni politični naraciji iz Bruslja in večine evropskih prestolnic.

Po letošnjih majskih evropskih volitvah, ko je bil na srečo aktualnih političnih elit zaustavljen pohod populistov in desničarskih skrajnežev, je bila razglašena zmaga tradicionalnih proevropskih sil. Njihov politični konsenz na zapleteni ravni medinstitucionalnih odnosov v EU je nova Evropska komisija Nemke Ursule von der Leyen, ki je minulo nedeljo začela delati. Prednostno se je lotila zelene agende in zelenega svežnja, pripravlja ukrepe na področju zelene transformacije evropskega gospodarstva in evropske družbe.

Iz ambicij von der Leynove, da EU postane geopolitičen akter, v njenem mandatu ne bo nič

Na tej točki bi lahko novi komisiji zaploskali za ažurnost pri postavljanju prednostne agende, a je še mnogo prezgodaj. Kajti politično povsem nejasno je, kako bo zelena transformacija potekala in kdo bo imel od nje največ koristi. Jasno je, da se komisija ne bo mogla lotiti zelene transformacije gospodarstva skozi bolj levi koncept od rasti. Rasti se EU, vpeta v trgovinsko vojne odnose z zaveznico ZDA in izzivalko Kitajsko, ne more odpovedati. Natančneje povedano, rasti se ne more odpovedati nemška avtomobilska industrija, ki ni ravno pojem zelene konkurenčnosti v svetu. Prav tako ne velika evropska energetska podjetja, ki skrbno, pogosto z roko v roki z nacionalno politiko, vzdržujejo monopolne položaje. Tako kot večina Evropejcev se sicer tudi oni zavzemajo za zeleno transformacijo, a po pravilih in časovnici, ki bo njim pisana na kožo, njim v prid in za dobiček. Radikalnega okoljskega ukrepanja in prilagajanja ekonomskega modela, ki ga pravzaprav zahtevajo narava in njeni glasniki, zbrani okoli znanstvenikov, civilne družbe, mladih in Grete Thunberg, seveda od komisije von der Leynove nikakor ni mogoče pričakovati.

Si pa šefica komisije poleg zelene transformacije želi, kar ponavlja tudi slovenski komisar Janez Lenarčič, da bi komisija in s tem tudi EU delovali kot geopolitični akter. EU je po svoji mehki moči - trgovinski kapaciteti, tujih neposrednih investicijah in humanitarni pomoči - nedvomno geopolitični akter v kontekstu mehke moči. A aktualni čas realpolitike in multipolarnosti globalne svetovne ureditve, katere glavni akterji so ZDA, Kitajska, Rusija, vse bolj pa tudi Indija, zahtevajo od geopolitičnega akterja, da kot zavarovalno polico svoje suverenosti izkaže tudi trdo, vojaško moč. Vse od naštetih geopolitičnih akterjev jo imajo, razen EU. Evropske države in EU so v varnostnem smislu popolnoma podrejene ameriškemu vojaškemu dežniku in s tem tudi geopolitični dominaciji ZDA.

Iz ambicij von der Leynove, da EU postane geopolitični akter, v njenem mandatu ne bo nič. Še naprej bomo gledali impotentnost visokega predstavnika za skupno zunanjo in varnostno politiko EU ter soliranje večjih evropskih držav, v svetovnem merilu sicer čedalje manjših. Vzpostavitev skupne evropske vojske, konceptualni poskusi v obliki Zahodnoevropske unije, so propadli - to je namreč politično zelo zapleten in dolgotrajen proces, ki ga mora začeti politika. Nastavki sodelovanja za oblikovanje evropske vojske sicer obstajajo v obliki evropskega obrambnega sklada in stalnega strukturnega sodelovanja PESCO, a nemška predsednica komisije nima posebnega namena, da bi jih razvijala, kljub deklariranim geopolitičnim ambicijam. Prazna evropska retorika pač, ki, če kaj, hrani populizem.

Vse od konca hladne vojne je šele francoski predsednik Emmanuel Macron s svojo zdaj že kanonizirano izjavo o možganski smrti zveze Nato ponazoril globoke težave, ki jih ima Evropa, EU, z varnostjo. Percepcija varnostnih tveganj in virov ogrožanja se na obeh stran Atlantika bistveno razlikujeta. Pa čeprav voditelji na koncu vrhunskega srečanja, nič drugače ni bilo tokrat, vedno na koncu spišejo izjavo, ki na papirju potrjuje enotnost kljub evidentnim razlikam. Tovrstnega načina propagandističnega komuniciranja so se, kot nam je dobro znano, posluževali režimi v Vzhodni Evropi. Na področju vojaških odnosov v ožjem pomenu ZDA silijo EU, da antagonizira Rusijo, ki bi morala biti, kot opozarjajo varnostni strokovnjaki, del širše evropske varnostne arhitekture. Na področju tehnologij 21. stoletja, ki imajo zelo močne vojaške implikacije, pa ZDA silijo EU, da antagonizira Kitajsko. Takšen odnos s transatlantskim hegemonskim zaveznikom je realnost, ker EU ni geopolitičen akter. Največja prednost in vrednost EU sta vladavina prava in pravna država. Če bi bila geopolitični akter, bi lahko ta načela sama narekovala dejanskim geopolitičnim akterjem.

Anketa

Ali načrtujete, da boste v letošnji poletni sezoni obiskali Hrvaško?

Sudoku