Kako so Štajerci severnjakom prodali šotore

Aljoša Stojič, 24.10.2018
Egon Skamlec

Zavrtimo čas za dobrega četrt stoletja nazaj: v Mariboru nastane Expo biro in kaj kmalu postavi šotore na olimpijskem prizorišču v Lillehammerju. Točno 25 let kasneje so se delavci zbrali pri bivšem šefu, da bi obudili spomine na prelomni dosežek, ki je do dandanes zaznamoval to uspešno mariborsko podjetje.

​Nekako takole je zgledalo, po spominu. "Čuj, a imaš kaj časa?" Imam, vedno. "A bi se večerovci pridružili novinarski ekipi, ki bo šla na olimpijsko delovišče v Lillehammer?" Bi. Kako pa gremo? "Z dvema avtomobiloma, voziva jaz in Vladimir Podhostnik, pobaševa vas, novinarje ... " Okej, Blaž, zmenjeno. Odrinili bomo na daljni sever; čez dva dni, z avtom. Žena, pakiraj kovček. Gremo v avanturo: 2350 kilometrov, 35 ur vožnje - v eno smer.

image
Egon Skamlec Lillehammer jeseni 1993: iz nič so zrasli olimpijski objekti.

Bilo je novembra leta 1993, v časih, ko je Slovenijo še prevevala poosamosvojitvena evforija. Časopis Večer je imel dnevno naklado med 50 in 60 tisoč izvodi, še nekoliko čez smo v tiskarni včasih potegnili. Slovensko gospodarstvo se je postavljalo na noge in po izgubi trgov v bivši SFRJ iskalo nove priložnosti ... In Expo biro iz Maribora je postavljal olimpijske šotore! Odmeven posel, tudi za današnje razmere, ki si ga je bilo vredno ogledati od blizu. "Ta posel je bil za naše podjetje prelomnica. Še sami najprej nismo doumeli veličine tega projekta, a potem, ko ste novinarji poročali o nas, se je vsul plaz zanimanja javnosti. Na ulici so me ustavljali neznanci, še pet, deset let potem, in me spraševali, če je naša firma res postavljala olimpijske šotore. Reportaža v sobotni prilogi Večera je imela večji doseg in odmev od današnjega facebooka ... Jo je pa očitno brala tudi inšpekcija, saj nas je nekajkrat obiskala in brskala po naših papirjih," je čas 25 let nazaj zavrtel Blaž Železnik, takrat direktor Expo biroja, danes zadovoljen upokojenec, ki je na Meljskem Hribu pogostil delavce, ki so pred četrt stoletja dobro ime podjetja ponesli do olimpijskih višav.

Štajerska grupa in računovodja s kravato

Šestnajst korenjakov je bilo v štajerski skupini, ki se je v majicah Röderja (Expo biro je opravljal dela pod okriljem tega nemškega giganta za postavitev objektov na največjih prireditvah) pol leta potila na olimpijskem prizorišču, kjer je samostojna Slovenija osvojila prve tri zimske olimpijske kolajne (vse tri bronaste, ki jih lahko zdrdramo sredi spanca: Alenka Dovžan, Katja Koren, Jure Košir).

image
Sašo Bizjak Družba stara, po četrt stoletja skupaj zbrana.

"Brrrrr, je bilo mrzlo. Zaradi preozkih škornjev so mi pomodreli prsti na nogah, da mi jih je zdravnik komaj rešil. 'Imel si srečo, malo je manjkalo, pa bi ostal brez prstov,' me je tolažil zdravnik," je klub vročemu bograču zazeblo Stamenka Rosića, ko je obudil spomine na Lillehammer. "Zamislite si, vsak dan je bilo med 24 in 28 stopinjami minusa! Ampak bolje je delati v mrazu kot na neznosni arabski vročini," je 84-letni Stamenko navrgel še svoje iraške gradbene izkušnje. Najstarejši med deseterico je bil, ki jo je Jože Vrhnjak točno po 25 letih zbobnal skupaj. Prav Vrhnjakovi v led okovani čokati brki so v Lillehammerju postali legendarni. In še nečesa se prav dobro spominja posrečena družba. "Ne pozabimo trenutka, ko je Joža vstopil v kombi. S suknjičem in kravato, mislili smo, da je računovodja, ne pa delavec," so na njegov račun zbrani zbijali šale.

Topli olimpijski spomini

"Ko me je Vlado Kliner povabil, naj se jim pridružim na Norveškem, da skusim to avanturo, nisem okleval. Toliko brezplačnega dopusta mi seveda niso dali, zato so me po hitrem postopku vrgli iz službe na obrtni zbornici, a mi ni bilo mar. Izkušnje, ki sem si jih nabral pori Expo biroju, me bogatijo še zdaj. To je bila in ostala pogumna firma s pogumnimi delavci."

Naših 25 tisoč kvadratnih metrov

Vrhnjak je pripravil razstavo fotografij in dokumentov tistega pionirskega časa Expo biroja. V zvezke je beležil vsako najmanjšo podrobnost z delovišča - koliko ur je kdo opravil in kakšno delo je bilo, kolikšno bo plačilo, koliko dnevnic to znese ... "Uf, na tem terenu smo res dobro zaslužili, nikoli več tako," je pristavil najmlajši iz takratne olimpijske ekipe, danes 48-letni Miran Kričej.

"Smo pa si ves zaslužek dobesedno prigarali," je dodal pedantni, 83-letni Bogomir Černko, pri katerem ni bilo najmanjšega popuščanja: "Kjerkoli se je pod menoj delalo, se je delalo, kot je treba. Vse je moralo biti opravljeno stoprocentno natančno. Dela pa v Lillehammerju ni bilo malo, naš delovni prostor na olimpijskih prizoriščih je obsegal 25 tisoč kvadratnih metrov."

"Ponosen sem, da v šestih mesecih nismo doživeli ene hujše nesreče. Tega, da mi je na glavo padla letev, seveda sem bil takrat brez čelade, ne štejem za nezgodo, ker so rano hitro zakrpali in sem lahko takoj poprijel za delo," se je zasmejal Jože Vrhnjak. Na eni njegovih fotografij je kuharjev avtomobil, ki je v snegu zapeljal v jašek, da so morali na pomoč poklicati lokalne mojstre za vleko. Kaj je za delavce kuhal Damjan Golob, so skušali ugotoviti zbrani: "Ne spomnimo se več, kaj je kuhal, je pa bilo vse, kar je pripravil za nas, izvrstno in nadvse okusno. Drobtina ni ostala na krožniku."

image
Sašo Bizjak Jože Vrhnjak z Lillehammerjem 1993 / 94.
Pomrznjeni prsti, ledeni brki in vroče štajersko srce.

Zadnja noč je bila vroča

Česa se od tam najbolj spomnite, je olimpijske delavce pobarala (peterica med njimi še vedno dela v Expo biroju, ki sicer zaposluje 90 ljudi) Eva Roškarič, sedanja komercialistka podjetja. Zanimivo, kaj ljudem ostane v spominu.

"Ne bom pozabil, da smo stalno dvigovali 'gitre' (železne rešetke, op. p.) pred vhodom v šotor, ker je bilo v jami vselej polno drobiža."

image
Sašo Bizjak Preteklost za prihodnost.

"Tistih širokih vozičkov v trgovini ne pozabim, na katere smo natovorili goro piva, da so nas norveški kupci kar malo postrani gledali."

"Joj, kako je smrčal moj cimer. Vrgel sem copat vanj, pa se je v postelji samo obrnil na drugo stran in glasno hrkal naprej."

"Jaz smrčanja nisem slišal! Zvečer sem bil tako zbit, da sem v sekundi zaspal kot top."

Kakšne so bile Norvežanke, nas zanima. "Uf, slabo, slabo, hladne kot severni led. "Smo pa, ravno na dan odhoda, čakali na našega zagnanega mladeniča, ki je vsaj zadnjo noč preživel zelo vroče."

Slovenija, moja dežela

Jožetu Vrhnjaku so zbrani ob snidenju zaželeli vse najboljše za 73. rojstni dan, on pa je šel 25 let nazaj: "Desetega oktobra leta 1993 sta dve ekipi po šest monterjev (Expojeva predskupina je odšla že štiri dni prej, op. p.), z dvema orodnima voziloma, kombijema, ki sta ju krasila napis Slovenija, moja dežela in lipov list, odpotovali na prizorišče 17. olimpijskih iger v Lillehammer. Za firmo Röder smo postavljali olimpijske montažne objekte. Danes, ko smo se po 25 letih srečali, je spet 10. oktober, ki je tudi moj rojstni dan."

image
Aljoša Stojič Beležka s terena.

Rado Vračko, direktor Expo biroja, se je zahvalil delavcem, ki so zaorali ledino še danes uspešnega podjetja: "Premalo je takšnih druženj, ker vseskozi nekam hitimo in si pravzaprav ne dovolimo, da bi se ustavili. Ponosen sem na vas, da ste se odzvali v tako velikem številu. Hvala vam za vse, kar ste dobrega storili za naše podjetje. Nekateri ste itak še od Lillehammerja ostali z nami."

Vmes je podjetje, sploh po svetovni gospodarski krizi, preživljajo turbulentne čase (tudi prisilno poravnavo), a je danes spet zadihalo s polnimi pljuči. Formulo ena in planiške polete si je težko zamisliti brez Expojevih šotorov, čeravno je dejavnost podjetja bolj razvejena kot nekoč, vključno s postavljanjem montažnih objektov.

Vselej dobrodošli

"Bogato je podjetje, ki zna ceniti svoje preteklo delovanje, uspehe in njene akterje. Expo biro to zna in še se bomo srečali," je ob slovesu zabelil Jože Vrhnjak: "V tistem času je država Slovenija delala prve korake na vseh področjih svoje samostojnosti. Mlado podjetje Expo biro Maribor je v začetku 90-ih let pričelo postajati pomemben akter na področju servisiranja sejemskih aktivnosti in prireditev. Izstopajoč projekt, soustvarjanje XVII. olimpijskih iger v Lillehammerju, je podjetje in njegove strokovne monterske ekipe, podprte z odlično domačo logistiko in organizacijo, pozicioniral v Evropi in po vsem svetu. Podjetje so prepoznali kot pomembnega, visoko strokovnega in zanesljivega izvajalca vseh vrst montaž na velikih sejemskih, športnih, kulturnih, poslovnih in drugih dogodkih."

image
Aljoša Stojič Jože Vrhnjak je domov zvesto pošiljal kartice.

Lahko podjetju, ki ima tako pripadne delavce, rečemo nekdanjemu direktorju. "Vsako leto na druženje povabimo naše upokojence. In pridejo, če le morejo, skoraj vsi. Kar dosti pove o vzdušju v podjetju," se pohvali Blaž Železnik, ki je vajeti prepustil sinu Mihu, ampak v podjetje, ki ga je ustanovil, še tu in tam poškili.

Na zdravje in na snidenje ob kakšni okrogli obletnici so si na Meljskem Hribu (ob že naštetih) zaželeli še Viktor Zorec, Hajro Kevrić, Silvo Ferlič, Franc Težak, Danijel Voglar, Darko Breznik in Danijel Kocbek.

image
Aljoša Stojič Olimpijski načrti.
Podjetje, ki spoštuje delavce
Anketa

Kolikokrat tedensko namensko poskrbite za rekreacijo?

Sudoku