Kaj povzroča slab zadah?

Bonbon, 13.3.2019
Shutterstock

Krivec za ta neprijetni simptom, ki povzroča nelagodje na obeh straneh pogovora, se v skoraj 90 odstotkih skriva v ustih.

Zadah ali halitoza prizadene ljudi vseh starosti, v razvitem svetu pa skoraj polovica ljudi meni, da ga ima, čeprav naj bi imel omenjeni simptom izrazito osebno ter socialno komponento.

image
Shutterstock

Pravi zadah

Strokovnjaki ločijo med pravim in nepravim zadahom. Ob prvem se najpogosteje srečamo s fiziološkim ali jutranjim zadahom, ki ga povzročajo dihanje na usta, zastajanje sline in gnitje zaužite hrane ter odluščenih celic na jeziku. Močnejši vonj je velikokrat tudi posledica premajhnega vnosa tekočin oziroma dehidracije, ki se klinično kaže z belkasto obloženim hrbtiščem jezika. Pravi zadah je prav tako lahko patološki in ga delimo na tistega, ki ima izvor v ustih, ter drugega z ekstraoralnim krivcem. Zato je pravilna diagnoza povzročitelja ključna za temeljito odpravo težave.

Odkrijte krivca

Glavni razlog za težavo je navadno malomarno ščetkanje zob, zaradi katerega hrana zastaja v globokih karioznih okvarah ali medzobnih prostorih. Med pogostejše spadajo še slabe zalivke, netesne prevleke, nepravilna lega zob, izpostavljena nekrotična pulpa zoba, vnete dlesni, abscesi, herpetične poškodbe, okužba rane po puljenju, pomanjkljiva higiena protez ali fiksnih zobnih aparatov.

V desetih odstotkih pa tiči tudi zunaj ust. Lahko v območju ušesa, nosu in grla, kjer so za zadah najpogosteje kriva akutna gnojna vnetja grla in sinusitisi. Kronično vnetje tonzil oziroma "mandljev" denimo podeseteri verjetnost za njegov pojav, saj v razbrazdanih bezgavkah zastajajo in gnijejo ostanki hrane. Pri otrocih lahko smrad povzroča tudi tujek v nosu.

Vsak zob ščetkajte desetkrat z zunanje in desetkrat z notranje strani.

Zadah kot odziv telesa

Resne akutne in kronične sistemske bolezni povzročajo zmanjšano tvorbo in iztok sline, kar imenujemo kserostomija. Stanje je lahko znak premajhnega vnosa tekočin, lahko pa ga povzročajo različna zdravila, kot so antihistaminiki, diuretiki, pomirjevala in bisfosfonati, ki se uporabljajo za zdravljenje osteoporoze in raka prostate. Za omiljenje simptomov v teh primerih pijte metin čaj ali propolis, ki stimulirata tvorbo sline.

Tudi pljučna obolenja, kot so kronični bronhitis, astma, cistična fibroza in pljučnice, puščajo značilen močan postan vonj, ki mine z ozdravitvijo. Pri kronični gastro-ezofagealni refluksni bolezni (GERB) pa pride do konstantnega zatekanja želodčne kisline po zadnjem delu grla navzgor in kroničnega draženja nosne sluznice. Izloči se gnojni izcedek, ki se nabira na hrbtišču jezika.

Metabolne in sistemske bolezni, kot so sladkorna bolezen, uremija ali jetrna ciroza, so še nekateri "krivci" za specifičen vonj. Ogroženega sladkornega bolnika denimo prepoznamo po značilnem vonju po acetonu, čeprav je acetonski zadah lahko tudi posledica diet z zmanjšanim vnosom ogljikovih hidratov in/ali visokim vnosom beljakovin. Sem sodijo na primer Atkinsova in paleo dieta. Taka vrsta prehranskega režima vodi telo v ketoacidozo, kjer pride do povečane tvorbe ketonskih teles in zadaha.

Terapija = pravilno ščetkanje

Najpomembnejša je pravilna higiena in nega ustne votline, ki je za halitozo tako preventiva kot kurativa. K izboljšanju rezultatov pripeljejo tudi zmanjšanje ali opustitev kajenja ter omejevanje vnosa alkohola.

Ščetkamo "od rdečega proti belemu". Ščetko rahlo nagnemo in postavimo s polovico glave na dlesen ter poščetkamo proti robu zoba oziroma ven iz ust. Vsak zob desetkrat z zunanje in desetkrat z notranje strani. Namesto vertikalnih gibov lahko delamo tudi krožne. Ščetka naj bo mehka, saj so dlesni nežne in pregrobi pripomočki povzročijo poškodbe, ki s časom pripeljejo do recesije dlesni in izpostavljenosti zobnih vratov. Sledi čiščenje medzobnih prostorov z zobno nitko, interdentalno ščetko ali zobno prho. Ščetko menjujte na tri mesece.

Za popolno higieno in odpravo zadaha je ključno tudi strganje oziroma ščetkanje jezika (sploh zadnjega dela hrbtišča), saj je ta rezervoar smrdečih ostankov hrane. Raziskave so pokazale, da s strgalom za jezik odstranimo 75 odstotkov ostankov hrane in mikrobov, z uporabo ščetke za čiščenje hrbtišča jezika pa 45. Zaključimo z uporabo ustne vodice. Tiste, ki vsebujejo klorheksidin (CHX) ali cetilpiridinijev klorid (CPC), zmanjšajo tvorbo smrdečih plinov, vodice s klorovim dioksidom in cinkom pa nevtralizirajo smrad žveplovih spojin. Pri pogostosti uporabe se držimo navodil proizvajalca oziroma zobozdravnika, saj lahko prekomerna raba ustnih vodic povzroči zabarvanje.

75 odstotkov ostankov hrane in mikrobov odstranimo s strgalom za jezik, z uporabo ščetke za čiščenje hrbtišča jezika pa 45.

Higiena protez

Ustrezna in dosledna nega je nujna tudi pri protezah in vseh drugih snemnih nadomestkih v ustih. Prvo pravilo je: ko proteza ni v ustih, je v vodi. Drugo: za čiščenje uporabljamo tekoče milo in mehko ščetko (npr. za higieno nohtov). Zobna pasta je namreč abrazivna in prav tako kot groba ščetka povzroča na površini protez veliko majhnih raz, kjer se s časom začnejo nabirati mikroostanki hrane - ti pa tvorijo podlago za razrast bakterij. Površina se zabarva in izdelek začne smrdeti. Kot tretje velja poudariti še dopolnjevalno vlogo komercialnih produktov za higieno protez, ki kemijsko pripomorejo k čistejši površini. Pri uporabi natančno sledimo navodilom proizvajalca. Pri fiksnih zobnih aparatih je disciplinirana nega še pomembnejša, saj se poleg nevarnosti za zadah veča tudi nevarnost za kariozne okvare.

Nepravi ali deluzijski zadah

Je obolenje z močnim psihološkim faktorjem ter je v dveh tretjinah primerov neutemeljeno. Sodobna družba narekuje trende in ponuja izdelke za zmeraj dišeč in svež ustni vonj, kar pri nekaterih povzroča stres. Pri psevdohalitozi je pacient tako prepričan, da ima zadah ter da je ta žaljiv, kar pri dolgotrajno spregledani težavi vodi do zmanjšanja samopodobe ter postopne socialne izolacije. Halitofobija je strah pred zadahom in pesti 0,5-1 odstotka prebivalstva.

Anketa

Ali uporabljate zobno nitko?

Sudoku