Jurij Souček: Čas ne prenese več velikih

Darka Zvonar Predan, 2.6.2019
Robert Balen

Tri ure z njim, rojenim pripovedovalcem, lastnikom enega najprepoznavnejših glasov, so premalo in minejo kot blisk.

Premalo, tudi če ne bi bil tako duhovit, zabaven, poln anekdot. Premalo za 90 polno preživetih let in takšno igralsko kariero. Čeprav je sam do nje ironično kritičen: "Dejansko sem zrasel ob Drami, ne v Drami, nikoli nisem bil prvak, kvečjemu prvak drugih zasedb, in nikoli nisem, čeprav imam Borštnikov prstan, na Borštnikovem srečanju odigral nobene vloge. Tri generacije me bolj kot iz gledališča poznajo zaradi risank. Risanke lahko gledaš iz domačega fotelja, za gledališče se moraš pa vsaj obriti. Je res?"

Večkrat slišimo kakšnega igralca reči, da igralec ostane igralec do konca življenja, tudi potem, ko se upokoji. Se strinjate?

"Ni nujno. Vsak gleda na svoj poklic po svoje. Kaj sploh pomeni biti igralec, je to napaka, dar božji, nekaj izjemnega? Kolikor igralcev, toliko posebnežev, bi lahko rekli. Je pa igralcev mojega tipa pravzaprav vedno manj. Ker se danes ne zahteva od igralca to, kar se je nekoč, realizem, (psiho)analiza, to, da hipnotična moč deluje na občinstvo. Če želiš gledalce prepričati o svojem prav, ali naj govoriš iz avtorja ali iz sebe? Skratka, vprašanj je toliko, da sploh ne vem, kje bi začel."

Pa začniva pri vaših začetkih.

"Mogoče se je začelo že, ko sem moral, štirileten, na ljubljanski železniški postaji v češčini pozdraviti veliko delegacijo praškega Sokola. Hodil sem namreč v češki vrtec, po materi in očetu sem Čeh, Čeh, rojen v Ljubljani, in najbrž sem bil nadarjen, drugače me ne bi izbrali med sto otroki za ta nastop. A kaj, ko mi je neki tehnik porinil mikrofon pred usta in me s tem prestrašil, da sem začel neusmiljeno jokati, kar je bila potem zamera pri starših in učitelju češčine. Sicer pa sem zelo kmalu znal brati. Hodil pa nisem rad, mama me je morala po Ljubljani nositi štuporamo, jaz pa sem z njenih ramen medtem bral naslove trgovin in lokalov. Težko rečem, ali je bilo to moje zgodnje branje zame dobro ali slabo, res sem bil vso osnovno šolo odličnjak, a me je to polenilo, zato je šlo potem v gimnaziji malo slabše. Hodil sem na realko do male mature, potem pa na trgovsko akademijo, oče je namreč hotel, da imam zanesljivo službo."

image
Robert Balen

Igralstvo pa za takšno ni veljalo?

"Ne bi mogel reči, da igralski poklic ni bil spoštovan, a veljal je za negotovega. Krožile so anekdote, da so igralci dobivali plačo v znamkah, ker ni bilo gotovine, in da so jih potem hodili na pošto menjavat za denar. Čeprav so bili nekateri med njimi gotovo tudi bogati. So pa bile med njihovimi zaslužki velike razlike, recimo v razmerju ena proti deset. Bili so pač drugi časi. Moj oče, ki je bil kot pletilni mojster nadzornik v Hribarjevi tovarni pletenine, je leta 1937 s sto svojimi plačami zgradil tole enonadstropno hiško na Kodeljevem, v kateri živim še zdaj. Pa si danes zgradi hišo, če moreš. Seveda če si samo pletilni mojster!"

Še kak spomin na predvojno otroštvo?

"Oče je prišel iz Češke v Ljubljano tam sredi dvajsetih, pripeljala ga je gospodarska kriza. Mama, ki je prišla za njim, je bila gospodinja, kot je to bilo v navadi. Imam še mlajšega brata, ki živi v Švici. Moje otroštvo je bilo veselo, vsi so me imeli radi, bil sem družaben, zabaven otrok. Nastopal sem, znal lepo peti, igral sem violino. Vsak Čeh, so rekli takrat, že pri rojstvu zagrabi za violino ali za trobento. Vedrino sem skušal ohranjati in jo uporabljam še zdaj, pri devetdesetih."

Najbrž so krivi češki geni?

"Veseljaška narava pač. Saj veste, Čehi imajo Švejka, mi Slovenci pa Kurenta, ki ga ni napisal Hašek, ampak Cankar."

Ta hip me je prešinilo, kako malo pravzaprav vemo o nekoč močni češki skupnosti pri nas.

"To je res. Pred vojno so se Čehi v Ljubljani zbirali v svojem češkem občestvu v Mladiki. Imeli so svojo banko, zavarovalnico Slavijo, v Narodnem domu pa tudi lutkovno gledališče gospoda Skrušnyja, sicer slikarja v delavnicah Slovenskega narodnega gledališča (SNG). Danes se po krivici nanj pozablja. Njegove lutke so me začarale, o njih sem celo sanjal. Čehi so znani po pravljicah, imajo bogato tradicijo v Boženi Nemcovi, bogato zgodovino, tudi gledališko. V Sloveniji smo dalj potrebovali, da smo postali pravi poklicni teater z igralci, ki imajo akademijo. Čeprav smo imeli nekaj časa kar dve nacionalni gledališči. Dva SNG-ja, enega na osvobojenem ozemlju, drugega, med vojno, v Ljubljani. (Smeh.)"

Iz Pariza je Souček prinesel še eno besedilo gledališke avantgarde, Dubillardove Naivne lastovke, in ga zrežiral. Žal le malokdo ve, da je bila prav ta predstava vzrok nastanka ene najlepših slovenskih popevk, Lastovka, v izvedbi Elde Viler: "Ker je bila predstava v francoskem originalu naslonjena na nek nam neznan francoski šlager, sem potreboval novo pesem. Milana Jesiha, ki je bil del družbe, s katero sem se dobival po Ljubljani, sem prosil, naj napiše besedilo, uglasbil pa ga je Jure Robežnik, s katerim sva se srečevala na tečaju angleščine. Predlagal sem mu, naj pošlje skladbo na Slovensko popevko, a ni želel …"

Vi ste vojno preživeli v Ljubljani?

"Mesto, ograjeno z žico, je živelo prav posebno življenje. Italijani in kasneje Nemci, bombni napadi in plesne vaje, aretacije, skratka vsega je bilo, vse zmešano. Lahko pa se pohvalim, da sem s kitaro, ki sem jo poleg violine tudi igral, osvobodil do takrat kraljevsko Brdo. (Smeh.)"

Kako?

"Ob koncu vojne sem se prijavil v vojsko in z manjšim orkestrom sem kot 'majski hrošč' in vojak prostovoljec dospel tudi na Brdo. Tja smo, prostovoljci, prišli še pred pravimi partizani in prevzeli ključe od oskrbnika. No, kitaro sem kasneje igral tudi v Havajskem triu, Zoran Kržišnik, kasnejši direktor Moderne galerije, pa je bil drugi kitarist in pevec."

Kako pa je bilo po vojni z vašim igralskim šolanjem?

"S trgovske akademije sem moral z dekretom za knjigovodjo v neki arhitekturni biro v Sarajevo. Potem sem se si našel službo pri ljubljanskem Putniku, kjer sem bil pomočnik računovodje Saše Pfeiferja, nekdanjega ustanovitelja celjskega gledališča. Počel sem marsikaj in občasno delal tudi na radiu. Že preden sem se prijavil na igralsko akademijo, sem hodil v tečaj Jožeta Tirana, igralca in režiserja, tam sem se učil deklamacije. Igralske akademije takrat pri nas še ni bilo. V Drami so bili angažirani najboljši amaterski igralci. Kmalu po vojni pa so v Ljubljani ustanovili igralsko akademijo in vpisal sem se po avdiciji, v četrto ali peto leto po njeni ustanovitvi."

Ob hudi konkurenci?

"Stopnišče je bilo ob avdiciji polno kandidatov, gotovo jih je bilo kakšnih 50, sprejeli so jih 14, 15. K sreči so me člani komisije, sami gledališki prvaki, ki so pomagali ustanoviti to šolo, od Kumbatoviča prek Gavelle, že poznali kot igralca amaterja. Dr. Gavella me je nagovoril kar po češko. V komisiji so že poznali tudi nekatere druge kolege amaterje, recimo Borisa Kralja in Miho Baloha. Sprejeli so me v prvi letnik, ki ga je vodil Janez Cesar. Sam sem imel maturo, nekateri kolegi pa so prišli kar iz poklicev, Lojze Rozman recimo je bil prej usnjarski pomočnik, njegov mentor je bil Branko Gombač. Rozman je bil res poseben tip igralca, prvi, ki si je želel igrati negativne like, čemur so se v glavnem igralci takrat izogibali, da jih ne bi občinstvo potem istovetilo z njihovo vlogo. Ali Majda Potokar, odrska naivka; ko so jo angažirali, je bila še brez končanih višjih šol, takšnim so omogočili maturo po hitrem postopku. Vse šolanje na akademiji, ves čas študija, sem bil po raznih službah, saj nisem doma povedal za vpis, tako da so za moj igralski študij izvedeli šele, ko sem bil že v tretjem letniku."

Jurij Souček je bil, s krajšim skokom v svobodni poklic, stalni član ljubljanske Drame vse od sezone 1953/54 do upokojitve leta 1993. Pred kratkim se je Drama poklonila njegovemu jubileju z odrskim intervjujem in odprtjem razstave fotografij iz njegovih stvaritev v Mali drami, ki jo je soustanavljal in ji vtisnil svoj prepoznavni pečat. Odigral je več kot 150 vlog, se uveljavil tudi kot režiser, igral v nekaterih slovenskih filmih, številnih radijskih in TV-igrah ter oddajah za otroke. Poznamo ga kot avtorja nešteto glasov v lutkovnih predstavah in risankah, med njimi mu je še posebno pri srcu Miškolin. Za gledalce sta nepozabna tudi njegov Pipi in Melkijad, mali in veliki pujs.

Najbrž ste imeli na začetku več sreče kot vaša nekoliko starejša kolegica Duša Počkaj, s katero sta bila kasneje nepozaben odrski par? Njo so hoteli na akademiji strpati v oddelek delavskega odra, kjer so domnevno manj nadarjene izobraževali za amaterska gledališča.

"Sreča? Ne bi rekel. Takrat je Drama zasedala po fahih, strpali so te v nekakšen kalup in v njem si moral čakati, da se mesto za ta tvoj fah izprazni. Če si bil dovolj lep, si bil kot mladenič najprej princ v Sneguljčici, pred upokojitvijo pa, če si imel srečo, kralj Lear. Sam sem bil tip karakternega igralca že od začetka in sem 'lepim' fantom na akademiji igral njihovega očeta. In ves čas sem poslušal samo: Nižje govori, nižje govori … (Zabrunda.)"

Saj pravim, kot Duša Počkaj s tistim svojim prav posebnim, raskavim glasom.

"Ampak Duška je imela srečo, da je prva igrala sodobni repertoar, jaz pa sem moral biti še klasik. Ona je igrala v Anouilhu, jaz v Shakespearu. Spominjam se svojega prvega stavka, ko sem moral, leta 1949, v Kralju Learu, tega je igral Levar, kot stotnik prinesti pismo na oder in reči: 'Ne morem vleči voza ne jesti ovsa, kar pa je v moji moči, pa storim.' Gulil sem se kot zmešan, imel strašno tremo in na koncu nekako zvozil."

Pravi igralski krst pa ste doživeli samo leto kasneje v Treh sestrah Čehova, diplomski predstavi Duše Počkaj?

"Duška je v njej igrala Natašo in za njenega moža, Andreja Prozorova, so iskali, jasno, nekoga, ki debelo govori.

Takrat sem bil v drugem letniku Akademije za igralsko umetnost. Bil sem začetnik z veliko tremo, a menda sem bil kar dober, drugače ne bi Levar, ki je na banketu po ljubljanski premieri sedel za dolgo mizo skupaj z ministri in drugimi imenitneži, vstal in pokazal name, rekoč: 'To je igralec!' Pa je v tej diplomski predstavi nastopila res močna generacija: Laci Cigoj, Polde Polenc, kasnejši znani tenorist, Janez Rohaček, znameniti recitator s krasnim glasom. Takrat si namreč, če si hotel postati igralec, moral imeti močan glas."

Danes pa ne?

"Danes ne gre več za glas, če ga nimaš, te lahko ojačijo z mikrofonom."

Iz današnjega časa instalacij, ki jim radi namenite kakšno pikro, nazaj v stare čase: pohvala velikega Levarja vam je gotovo dvignila samozavest?

"Najbrž res. S predstavo Tri sestre smo potem gostovali po Jugoslaviji, zelo uspešno. Bile so še druge uspešne predstave in gostovanja, tudi tekmovanja, recimo evropski mednarodni gledališki akademijski festival v nemškem Erlangnu, kamor sem šel z vlogo Jeana v Strindbergovi Gospodični Juliji v diplomski predstavi Boštjana Hladnika iz leta 1953. Z menoj sta igrali še Helena Skebetova in Marjanca Krošlova. V konkurenci 38 evropskih univerz in ene ameriške smo dosegli sijajno zmago in kar 27-krat so nas gledalci s silnim aplavzom poklicali nazaj pred zastor. No, po vseh teh uspehih sem na naši akademiji diplomiral s prav dobrim uspehom in z debelim glasom. (Smeh.) En letnik sem moral celo ponavljati, ker sem oporekal trditvi, da je gledališče kolektivna umetnost. Bil je pač tak čas in politika je bila močno vključena v teater."

Niste bili v Partiji?

"Takrat še ne, kasneje, v krizi Drame, pa. Sem naivno mislil, da bom lahko kaj premaknil. V petdesetih sem torej še kar igral očete, renčal z debelim glasom, a sem že začel malo protestirati in se pojavljati v raznih drugih gledaliških skupinah. Repertoar Drame ni bil ravno po moji meri in zame vlog ni bilo …"

Zato ste jih poiskali drugje, se oprijeli režije, ustanovili celo nekaj svojih gledaliških skupin?

"Najprej so moji igralski skupini odstopili prostor v Šentjakobskem gledališču, za ime smo si izbrali kar telefonsko številko gledališke blagajne. Tam sem 1965-1966 režiral Vklenjenega Prometeja in mislim, da nekatere tiste takratne rešitve vse do danes niso bile presežene. Jožeta Tisnikarja sem prosil, da mi je poslikal velik pano, osnovo mi je naredil Janez Lenassi. Jože Spacal je poslikal kanto za smeti kot grško vazo, ki je bila tudi simbol moje gledališke skupine. Bogove sem oblekel v ribiške mreže, jim nadel plašnice, kot konjem, namesto zbora sem postavil posameznike z maskami levo in desno. Ko so nam Šentjakobčani odpovedali gostoljubje, smo našli zatočišče v prostoru, kjer je danes Mala drama, takrat je služil za ropotarnico. Tam sem s skupino, v njej so bili Alja Tkačeva, Lenča Ferenčak, Kristijan Muck, Dare Valič in Tone Slodnjak, najprej postavil na oder Arrabalovo avantgardistično delo Tricikel, ki sta ga prevedli kar Alja in Lenča. Z njim smo šli v Sarajevo in se vrnili z nagrado. Nadeli smo si ime Stranski vhod in vstopali skozi zadnja vrata Drame. Nas in občinstvo je vozil gor in dol dramski delavec, s tovornim liftom za kulise."

image
Robert Balen

Pa velika Drama, kjer je bil nesporni prvak Stane Sever? Njegov naslednik niste postali?

"S Severjem sva si kot partnerja na odru prvič pogledala v oči leta 1958 v Brechtovem Švejku v drugi svetovni vojni, Sever je igral Švejka, jaz njegovega prijatelja Balouna. V nekem trenutku nama je zmanjkalo besedila in začela sva kar improvizirati. Tako naju je zaneslo, da kar nisva mogla nehati. Iskanje naslednika prvaka ljubljanske Drame je igra, ki je ne bi načenjal."

Vi ste torej ušli med alternativo?

"V Smoletovi Antigoni, uprizorjeni premierno leta 1960 pri Odru 57, sem prvič spregovoril s svojim glasom. Kot Kreon. Te vloge Dominik Smole ni napisal zame. Potem ko jo je igralec, ki mu je bila namenjena, odklonil, sem jo jaz prevzel. V njej sem končno lahko spregovoril s svojim glasom in to je bil moj osebni protest proti takratnemu 'žlahtnem realizmu' ljubljanske Drame. Tako smo temu slogu rekli v Sloveniji. Če pa smo šli gostovat v druge republike, smo veljali za 'slovenački ekspresionizam'. Dejstvo je, da je ljubljanska Drama negovala nekak žlahtni patos, nekoliko privzdignjen način igre, kar je bila velika razlika med njo in recimo kasneje ustanovljenim Mestnim gledališčem."

Vi pa ste se s svojo razumsko igro od tega sloga oddaljili in bili skupaj z Dušo Počkaj znanilec novega načina odrske igre?

"Te vrste igranja, se pravi brez odvečne gestikulacije in pretiranega 'čustvovanja', so potem prevzeli nekateri igralci mlajše generacije. Duška pa je bila igralka, ki je že pred tem uveljavljala svoj način tega igranja. Mogoče so nekateri prav zato pisali in govorili o meni kot 'samotarju Drame'."

S prihodom Bojana Štiha na direktorsko mesto v začetku šestdesetih je tudi v Drami zavel svež veter?

"Pod Štihom in Korunom. So pa že v drugi polovici petdesetih začeli postavljati na oder tudi sodobne zahodne avtorje, čeprav smo še vedno uprizarjali slovensko dramatiko s partizansko tematiko, Mateja Bora recimo. Igrali naj bi realistično, a obenem vseeno junaško heroizirane like. To je bil čas, ko je Dragica Ahačič, ki je zaradi nestrinjanja z režiserjem izstopila iz Drame, ustanovila svojo gledališko skupino Ad hoc, kjer smo si prvi pri nas dovolili uprizoriti takrat tukaj neželene Sartrove Umazane roke. V tej predstavi sem igral glavno vlogo, Hoedererja, in bil v Sarajevu zanjo tudi nagrajen."

Prav kmalu, že leta 1968, ste se tudi slekli, kot se radi pošalite, "čisto do Mandiča", in to v Arrabalovem Arhitektu in asirskem cesarju, ki ste ga v Mali drami tudi sami režirali. Je res, da ste se sramu pred premiero hoteli znebiti tako, da ste med prazniki hodili goli pred vratarjem in čistilko, potem pa se na premieri ob nenavadnih zvokih iz prve vrste, kjer je sedel akademik Josip Vidmar, ki se je prilepil na nov plastični stol, ustrašili, da gre za njegovo nespodobno protestiranje?

"(Smeh.) Ta Arrabalov tekst sem prinesel iz Pariza. Tam sem bil dvakrat, prvič po zaslugi lektorja francoščine na ljubljanski univerzi, ki si je zaželel, da bi za njegove študente uprizorili katero od Feydeaujevih iger v francoščini, in se je obrnil name. Zrežiral sem predstavo s tistimi igralci, ki so iz gimnazije po zaslugi odlične profesorice znali dobro francosko, sam nisem bil med njimi, uspela je in z njo smo potem gostovali po francoskih ambasadah po vsej Jugoslaviji, za nagrado pa sem dobil povabilo v Pariz. Drugič sem šel tja za pol leta s štipendijo, ki mi jo je priskrbel Dušan Pirjevec in dodelil Sklad. Še prej so me, tako kot vse, ki so šli v tujino, poklicali na policijo in poučili, kako naj se obnašam."

In ste dobili zeleno luč za Pariz?

"Dobil. S spačkom in salamo, brez nje se takrat ni hodilo na tuje, sem pripotoval v Pariz. Štipendija je bila skromna, pa še ta je zamujala, zato sem si moral sposoditi denar od Vena Pilona. Bil je res posrečen človek, rad se ga spominjam. Ko sem štipendijo končno dobil in mu denar vrnil, sem ga povabil na kozarec vina. Naravnost zgrožen nad mojo zapravljivostjo je zamrmral 'kakšna potrata', preden ga je spil. V Parizu sem spoznal veliko zanimivih ljudi, med njimi je bil tudi Janez Negro, kasnejši dramaturg ljubljanske Drame, žal danes pozabljen. Bil je izjemen poznavalec teatra. Sproti je prevajal Arhitekta. Vsak dan pet do sedem strani. Ogledal sem si 54 predstav v raznih gledališčih, državnih in privatnih, in ugotovil, da v Franciji več velja igralec kot režiser, kar je ravno nasprotno kot pri nas, in da se ta dva poklica pravzaprav ne ločujeta. V tem poslu si pač 'gledališčnik' in pika."

Kako pa ste doživljali spopad igralca Severja z direktorjem Štihom in veliko krizo Drame, zaradi posledic katere ste se za krajši čas podali celo v svobodni poklic?

"V času samoupravljanja sem bil predsednik sveta Drame. Na to tako imenovano krizo nimam lepih spominov. Nerad se jih spominjam. Ko zdaj prebiram knjige, ki so jih napisali moji kolegi, opazim, da so imeli o vsej zadevi bolj izdelana mnenja. Žal jih ni več, da bi jim oporekal, in vse te zadeve, ki je nisem razumel takrat niti je danes ne razumem, ne bom komentiral. Stala me je najmanj pet let kariere in pri mojih devetdesetih letih me pestijo čisto druge težave, kot pa je ta."

S politiko se niste pečali?

"Ne. S politiko nimam sreče niti ona z menoj, in če bi šel danes v kakšno stranko, bi jutri prav gotovo propadla."

Kaj pa sreča z nagradami? Imate res več jugoslovanskih kot slovenskih? Prešernove nimate?

"S predstavo Kdo se boji Virginije Woolf, leta 1964, sem bil v igri zanjo, a je Štih predlagal, naj nagradijo vso ekipo, vse štiri igralce, Počkajevo, Benkovo, Benedičiča in mene, pa še režiserja Koruna. Žirija se je čudila, saj niste oktet …!? Duška je ostala kot kandidatka in je nagrado dobila, in ne samo za Virginijo, mene pa so kasneje preskočili itd."

Jurij Souček je velik ljubitelj opere. Že med vojno je kot fantič redno hodil na operne predstave, malo, priznava, najbrž tudi zato, ker je vstopnica veljala kot prepustnica za policijsko uro. Tako gotovo ni naključje, da se je prvič poročil z operno pevko Cvetko Ahlin, ki se je potem uveljavila v operni hiši v Hamburgu, operna primadona je tudi njegova sedanja žena Milena Morača. Spoznala sta se v Mariboru, kjer je bila angažirana, med režijo Lizistrate, že prej pa jo je Součku prerokoval Josip Vidmar, ki je znal po igralčevih besedah brati iz dlani.
Na radiu je bil reden gost, že samo radijskih iger je posnel kakšnih 600. Snemal je tudi za televizijo in film, vendar z njima ni našel pravega stika: “Če bi pri filmu šli naprej od Štigličevega Na svoji zemlji in na televiziji od Dekamerona, vmes marsikaj pozabili, uprizorili pa Pod svobodnim soncem in Jalnove Bobre, bi še šlo ...”     

Vendar to ni vaša bolečina?

"Nekoč je bila. V času, ko so vabila na Prešernovo proslavo veljala samo za eno osebo, nihče razen Božidarja Jakca in mene ni prišel na ta dogodek z ženo. In moja pokojna žena Aljoša je prišla celo v zlati obleki, ki ji jo je njena mama iz znane meščanske družine prinesla iz Švice. Od takrat vabil za proslavo, ki so veljala samo za eno osebo, nisem več prejemal."

Ste šli v pokoj s kakšno veliko neizpolnjeno željo po neodigrani vlogi?

"Zares sem si želel nekoč igrati samo Jermana v Cankarjevih Hlapcih. Ni mi bilo dano. Jermana je kasneje igral kolega Rozman, čeprav po moje to ni bila vloga zanj. Toda ti eksperimenti s Cankarjem se ponavljajo do današnjih dni in poznano je moje mnenje, da bi te priredbe morala podpisovati dva, avtor in režiser, ki jo je ustvaril. Cankarjevo Pohujšanje smo igrali takrat v gatah, v belem spodnjem perilu … Kakšno doživetje je bilo, ko smo z njim gostovali v Prištini. V teater smo prišli eno uro prej, blagajna odprta, niti ena karta prodana, pet minut pred predstavo pa strumno prikoraka v dvorano pol kasarne. Mi začnemo, vojaki pa imajo svoj špas, se na glas pogovarjajo. Sveta Jovanović, naš tehnični šef, jezno zakoraka mednje in ukaže 'tiho, mir, tišina', iz občinstva pa se zasliši: 'Ko je ovaj čelavi k…c.' Mislim, da smo takrat prvič na odru spoznali, kaj je tako imenovana hrbtna igra."

Na radiu je bil reden gost, že samo radijskih iger je posnel kakšnih 600. Snemal je tudi za televizijo in film, vendar z njima ni našel pravega stika: "Če bi pri filmu šli naprej od Štigličevega Na svoji zemlji in na televiziji od Dekamerona, vmes marsikaj pozabili, uprizorili pa Pod svobodnim soncem in Jalnove Bobre, bi še šlo ..."      

Bi rekli še kaj o gledališču danes in razmerah v njem?

"Ne bi. Ni več velikih igralskih osebnosti, kakršne so bile včasih, čas jih ne prenese več. Saj jih tudi na drugih področjih življenja ni več. Tudi v politiki ne. Ljubljanski povojni župan, kulturnik Fran Albreht, in njegova žena Vera sta, kot primer originalov, zvečer med sprehodom po Ljubljani za zgled meščanom pobirala papirčke. Pisatelj Ivan Mrak in njegova žena Karla Bulovec, kiparka, sta na Gradišču sredi Ljubljane ponoči naredila škrniclje in v njih prenašala ščurke iz pekarne čez cesto, na drugo stran, da jih ne bi povozil tramvaj. To so bili res originali. Današnji čas pa težko prenaša velike osebnosti. Bi šle na živce. To se seveda tudi v gledališču pozna."

Anketa

Kolikokrat tedensko namensko poskrbite za rekreacijo?

Sudoku