Jesensko veselje z astrami

Matic Sever, 31.8.2018
Matic Sever

Rod aster oz. strokovno pravilno nebin obsega ogromno vrst in še veliko več sort. Ker se razpon obdobja cvetenja razteza vse od pomladi naprej, moramo biti, kadar imamo v mislih tiste najbolj tipične jeseni cvetoče, natančni tudi pri izražanju rečemo jim skupina jesenskih aster oz. nebin.

Tudi jesenske astre si niso vse enake, saj v tem letnem času cveti kar nekaj različnih vrst. Veliko jih začne cveteti že konec poletja in višek doseže v septembru, seveda pa poznamo tudi take, ki so poznejše narave.

Preden pa se astram oz. nebinam posvetim bolj konkretno, naj omenim še to, da so nedavno rod aster strokovnjaki preimenovali v Symphyotrichum, ker pa pri nas to ime v hortikulturi še ni v uporabi, sem se mu v članku, da se izognemo zmedi, izognil.

image
Matic Sever Za nekatere astre velja, da so lahko nekoliko invazivne in lahko pobegnejo v naravo, a pri Aster macrophyllus 'Twilight' (po novem Eurybia × herveyi) teh težav ni opaziti, zato lahko mirno uživamo v odvcetelih socvetjih, ki posušena zdržijo vse v zimski čas.

Astram so skupni predvsem cvetovi, a to, kar je na prvi pogled videti kot cvet, sploh ni cvet, ampak socvetje. Tem socvetjem pravimo koški. Sestavljeni so iz množice drobnih rumenih cvetov, le po obodu so nameščeni raznobarvni jezičasti cvetovi, ki celotnemu socvetju dajejo tako značilno obliko, ki spominja na pravi cvet. Jezičasti cvetovi so obarvani belo, v različnih odtenkih vijolične in različnih odtenkih rožnate, ki obsega vse od najbolj pastelnih do intenzivnih, žarečih rdeče rožnatih odtenkov. Vse so zelnate trajnice, katerim nadzemni del pozimi odmre in ponovno poženejo spomladi. Vse imajo tudi bolj ali manj suličaste liste, ene gladke, druge malce dlakave.

Katere so jesenske

image
Matic Sever Ena najnižjih in za skalnjake primernih aster je A. adustus 'Nanus' z bledo sivkino vijoličnimi socvetji. V slabših razmerah zraste le do 20 centimetrov, v boljših tudi do 30.

Rod aster ali nebin je torej zelo obsežen in poznamo tako spomladi cvetoče (npr. alpska nebina, Aster alpinus), poleti cvetoče (gorska, A. amellus) kot jeseni cvetoče. Najpogosteje sadimo križance, ki smo jih v preteklosti vsepovprek metali v koš, z imenom Aster dumosus. Kasneje so se botaniki odločili, da večina teh pripada novobelgijskim astram (tudi gladkolistne ali gololistne), Aster novi-belgii, ki so zelo obsežna skupina sort in imajo v nasprotju s srhkodlakavimi astrami z znanstvenim imenom Aster novae-angliae gladke liste, druge pa, kot nakazuje že ime, porasle s kratkimi dlačicami. Novobelgijske so zelo različnih višin, medtem ko je velika večina srhkodlakavih aster visoka več kot meter.

Manj običajne

image
Matic Sever Nekatere srhkodlakave astre potrebujejo vsaj malce opore. Taka je tudi sorta 'Septemberrubin', ki je ena najintenzivnejših rdeče rožnatih sort.

Že kar nekaj let se na slovenskem tržišču dobijo tudi posebne vrste. Ena najbolj vpadljivih zaradi povsem za astre netipične oblike rasti je polegla resava astra, Aster ericoides f. prostratum 'Snowflurry'. Temno zeleni poganjki, polni drobcenih lističev, se plazijo po tleh, če pa pridejo do roba terase oz. zidu, se povesijo čezenj. Ko se septembra odpre na stotine drobnih belih socvetij, se zdi, kot bi se belina oblakov prelivala na vse strani.

Druga posebnica je pirenejska astra, Aster pyrenaeus. Do 70 centimetrov visoka gracilna stebla nosijo prav tako nežna, pastelno rožnata in zelo velika socvetja. Odlična je za kombiniranje s hermelikami in jesenskimi travami.

Omeniti moram še eno resavo astro, Aster ericoides 'Blue Star', ki zahteva zelo odcedna tla. Njena posebnost je množica drobcenih svetlo vijoličnih socvetij, ki popolnoma prekrijejo razvejene poganjke.

image
Matic Sever Ni nujno, da so jeseni astre vedno v ospredju, pravzaprav so lahko odlično ozadje za druge trajnice, kot na fotografiji, kjer se na modro ozadje odlično podajo trave perjanke in čisto spredaj krvomočnice 'Rozanne'.

Prevečkrat spregledana je gozdna astra, A. divaricatus (po novem Eurybia divaricata), ki se širi v zaplate poganjkov, solidno pokrije tla in z bolj rahlimi belimi socvetji odlično prispeva k poletnemu »gozdnemu« oz. senčnemu vzdušju, ko v senci ni kaj dosti cvetočega. Odlična je kombinacija z bergenijami, dišečo perlo in salomonovimi pečati.

Če hočemo združiti dolgo obdobje cvetenja poleti in jeseni, potem posežemo po katerem od križancev, imenovanih frikartova astra, A. x frikartii. Te večinoma tvorijo do 70 centimetrov visoke oblake dokaj velikih vijoličnih ali rožnatih socvetij. Delujejo malce bolj rahlo, umirjeno, a še vedno s konkretnim barvnim učinkom. Odlične so s hermeliko 'Matrona'.

Gojenje

image
Matic Sever Na tem primeru javne gredice lahko dobro vidimo, da so nizke sorte gladkolistnih aster v času njihovega cvetenja in že tudi prej »težek« element v kombinaciji. S kupolasto in nepremično podobo so odličen partner pokončnim in pa mehkim linijam drugih rastlin.

Za prav vse jesenske astre velja, da ljubijo sonce. To sicer ne pomeni, da ne bodo lepe, tudi če jih krajši del dneva zasenči, a več ko je sence, bolj tvegamo napad pepelaste plesni. Uspevajo v normalni vrtni zemlji, tudi z glinasto se dobro spopadejo. To velja predvsem za A. novi-belgii, A. dumosus in A. novae-angliae. Vse te, najbolj pa prvi dve našteti, je priporočljivo razsajati na približno tri leta. Hitro se namreč širijo in osrednji del se lahko nekoliko zaduši. Sem pa videl tudi že precej lepe velike in več kot pet let stare zaplate poganjkov, tako da to opravilo opravljamo po sprotni oceni. Seveda nas zanima tudi, kako je z zalivanjem. Med najbolj odporne proti suši veljajo novobelgijske in resave astre, druge pa izdatno zalijemo le v obdobju daljše suše.

Članek je bil objavljen v avgustovski številki revije ROŽE IN VRT.

Anketa

Ali ste se letos že osvežili v morju?

Sudoku