(JAVNO PISMO) Vedro smrajene vode in gnila krpa

Dušan Merc, predsednik Društva  slovenskih pisateljev, 21.8.2019
Valentina Smej Novak

Gospod minister za kulturo, gospod Zoran Poznič!

Verjetno tako kot jaz spremljate lepe dosežke slovenskih športnikov v arenah po vsem svetu, verjetno pri prenosih na TV vidite tudi vihrajoče slovenske zastave, morda sledite velikim naporom in tudi uspehom gospodarstva in znanosti, ki pomenijo prav tako visoko dvignjeno slovensko zastavo v zelo krutem svetu v boju za preživetje. Verjetno.

Verjetno tudi na dopustu spremljate elektronske medije in si želite, da bi se kakšno levo ali desno koleno katerega od naših športnikov hitro zacelilo, da bi lahko dosegal koše tam v Ameriki, morda bova skupaj trepetala za koleno kakšnega pogumnega skakalca, ko bo ob letu obsorej, prav na prvo obletnico vaše potrditve za ministra, v Planici dosegel nov zgodovinski polet v globino. No, paralela ni tako nesmiselna. To, v globino, namreč.

image
Robert Balen Dušan Merc

Četudi bi nam, tistim v kulturi, morda kaj podobnega uspelo – kaj zgodovinskega, kakšen gol, kakšen koš, zmagoslavja ne bo. Saj razumete, kajne? Ne bo vihrajočih zastav in ne domoljubja in ne solza sreče ob zgodovinskih dosežkih slovenske kulture. Saj, kdo pa bi vedel zanje, tudi če bi se že nekako naključili. Kdo jih bo predstavil in kdo jih bo vrednotil?

Nihče. Tam bodo v temnem kotu nacionalne televizije (in zato na robu nacionalne zavesti) osramočeni in sami sebi v posmeh ostali postavljeni za en odstotek gledanosti kakor vedro umazane vode in na pol gnile smrdljive krpe, obešene čez pozabljen sanitarni voziček, češ, tudi to je potrebno. Odstotek gledanosti kulture je argument, ki velja – ker si vse potisnil v tisti temni kot že zdavnaj, sedaj pač nikogar nič ne zanima.

In prav je tako. In razumljivo je. Takšna je naša realnost, ki jo ustvarjamo sami. Saj ste ustvarjalec in sedaj tudi kreator kulturne politike, kajne? Torej razumete. Kreacija naše kulturne politike je naša kreacija. Sedaj vaša in moja.

Že naša soseda, ta, kamor hodimo namakat našo sito in tolsto rit, v Jadransko morje, redno v svojem najbolj gledanem nacionalnem programu obvešča ob vsem drugem tudi o gledališču, operi, razstavah, filmih in o vsej kulturi. In to zelo glamurozno in občutljivo, ponosno. Tako kot pri njihovem športu.

Mi, z Vami vred in sedaj z Vami na čelu, pa smo skromni in neambiciozni, sram nas je, da sploh obstajamo, ko nam mediji nastavljajo ogledalo in nas še globlje tlačijo v črno barvo zraka, ki nas obdaja. Kakor da nas je sram jezika, v katerem govorimo in pišemo, da nas je sram naših knjig, romanov in poezije, in naših avtorjev - če vzameva za kriterij kulturno politiko, politiko in javno mnenje …

Da bo jasno, o čem vam pišem, si samo za šalo, če resno ni možno, oglejmo nekaj dejstev:

• JAK (Javna agencija za knjigo) za celoten lok od avtorjev do bralcev danes dobi dva milijona manj kot leta 2010 (to bi morali takoj popraviti, kot smo vam po našem kratkem sestanku postavili kot prvo zahtevo in tudi zapisali - to je bil tudi sklep javne tribune DSP), to je približno 20 mio., ki jih sfera v teh letih ni dobila – in zato pač hira (bolj razumljivo – crkuje).

Zato Vas sprašujem: ali se je država norčevala, ko se je odločila za Bologno in Frankfurt in za to iz samega veselja in nagajivosti ne da denarja (nikar o tem, da Vas še ni bilo zraven …) za izvedbo teh dveh projektov? Za tiste, ki ne vedo – največja sejma literature in založništva na svetu …

• Predpisani standard je ena knjiga na šolarja letno na novo v šolski knjižnici, kar bi bilo 250.000 knjig, v resnici jih je kupljeno okrog 120.000, kar je (pri povprečni ceni 20 evrov) ca. 2,5 mio. izpada za založnike, 250.000 honorarjev za avtorje; v zadnjih desetih letih skupaj 25 milijonov za založnike in 2,5 milijona za avtorje – opozorite na to svojega kolega ministra Pikala. Prosim. Četudi vas še ni bilo zraven.

• Denar ministrstva za kulturo za nakupe splošnih knjižnic je od 2010 padel na polovico (na 1,7 milijona letno), skupni izpad torej več kot v teh desetih letih 10 milijonov.

• Gospodarstvo kljub licenci, ki jo ima SAZOR od 2007, ne plačuje poplačila za fotokopiranje avtorsko zaščitenih del, kar je (vsaj) 1 milijon letno, skupaj v tem času torej več kot 10 milijonov (pol za avtorje, pol za založnike).

Ne bom Vam našteval in vsem drugim ne poočital, koliko smo transportirali denarja v tuje naložbe in torej tudi v tuje dobičke …, saj Vaši kolegi na ministrstvih to vedo.

V Bologni in Frankfurtu bomo na svetovnem odru – tam bi lahko kot v Planici vihrale slovenske zastave

V Bologni in Frankfurtu se bosta slovenska književnost in založništvo končno predstavila v svetovni areni. Velika priložnost. Ampak – ni samo zla slutnja – nismo pripravljeni. Ali bomo svetovno literarno in založniško prizorišče zasuli s prevodi naših avtorjev? Ali bomo vzbudili resno radovednost in poželi priznanje, ko nam je dana prava priložnost.

Glede na sredstva za knjigo in založništvo nimamo možnosti.

Tam bi lahko šlo zares, lahko bi pokazali svojo intelektualno produkcijo, svojo moč – pa tega zaradi pomanjkanja vizije, letargičnosti birokratov, ki vladajo na vašem ministrstvu, ne bo. In morda ne bo tudi zato, ker Vi ne razumete bistva in temelja nacionalnega obstoja. Saj veste, jezik pa to …

Ali drugače povedano: založništvo in literatura, literarni ustvarjalci so za ministrstvo, in očitno tudi za Vas, pač tam v temnem kotu pozabljeno vedro z umazano vodo, ki so ga prejšnje ekipe pozabile, ko se je šov že zdavnaj končal in ko so odšli tudi čistilci.

V Bologni in Frankfurtu bomo na svetovnem odru – tam bi lahko kot v Planici vihrale slovenske zastave. Bi lahko. Pa bo slovenska kakor tista cunja, saj veste katera, že dvakrat omenjena, če ne boste sebi in svojim kolegom tam v vladi dopovedali, da se že deset let lomi hrbtenica založništva in z njim tudi hrbtenica jezikovnim ustvarjalcem.

Ob takšni politiki do slovenskega založništva in literature bomo vsi komaj čakali, da bo šlo vse skupaj mimo, avtorji in slovenska knjiga pa bodo ostali na sedanjem nivoju: slovenske literature pač ne bo nikjer na tem svetu (samo v domačem loncu jo bomo prekuhavali), pogodbe za slovenska dela v tujih jezikih bodo, kot so sedaj, v drobcih, skromno, brez učinka in resne veljave, ko je vse prepuščeno iznajdljivost in marljivosti posameznih avtorjev. Avtorji bi lahko prišli do dobrih pogodb pri pomembnih založbah – pa se to ne bo zgodilo, ker ministrstvo čaka na nič oziroma na to, da bosta Frankfurt in Bologna pač mimo, in tudi na to, da založbe pač crknejo.

Ne bomo se predstavili, kot bi se morali in bi se morda lahko. Tudi po Vaši zaslugi, gospod minister.

Ko ste se prijavili za ministra, Vam ni manjkalo poguma, da ste se pognali v globino. Morda bi srečen pristanek, doskok, pomenil že spremenjen odnos do slovenske literature in založništva. Lahko samo še dokončate delo in v temni globini ob pristanku res zlomite že tako šibko hrbtenico slovenski literaturi in založništvu. Za to seveda ne bo treba odstopiti, lovili Vas bodo na kakšni zelo banalni greha in obsodbe vredni neumnosti. In vsakomur so jo sposobni najti in ustvariti – kaj založništvo in literatura, koga to sploh zanima. To bi za nekaj časa na slovenske elektronske medije pomenilo, da se bodo z veseljem ukvarjali kakor krokarji s kulturo v najbolj gledanem terminu. Samo zaradi Vas, saj je bila pri prejšnjem ministru dovolj že prepeljana violina, da so ga spodnesli. Vse skupaj pa bo zanje še vedno manj zanimivo, nedvomno, kot levo ali desno koleno Gorana Dragiča.

... Glede na Frankfurt in Bologno bodo imeli dober in upravičen alibi, da se z našimi nedosežki pač ne bodo ukvarjali. Takrat bomo zadovoljni, da smo samo vsaj vedro usmrajene vode in gnila krpa za pomivanje po tleh. In da je vse mimo.

S spoštovanjem.

Anketa

Se boste udeležili katerega od SPREHODOV ZA SPOMIN, ki potekajo ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni (21. 9.)?

Sudoku