Janez Bončina - Benč: Po upokojitvi se je življenje šele začelo

Franja Žišt, 25.9.2019
Robert Balen

O mačkah na drevesu, potopljeni ladji v morju pred hišo, risanju pod odejo, nočnem poslušanju radia in drugih vragolijah z glasbenikom Janezom Bončino - Benčem.

Maja z biseri, Ta noč bo moja, Ob šanku, Kadar ognji dogorijo, Navali narod na gostilne, V veri, da boš srečna in mnoge druge pesmi so trdno zasidrane v naših ušesih. Sedemdesetletni Janez Bončina - Benč jih je prepeval v različnih obdobjih svojega ustvarjanja kot član številnih zasedb, ki so orale rockovsko ledino pri nas. Optimističen, duhovit in nasmejan sogovornik je med pogovorom ob Ljubljanici prižgal cigareto in odlično oponašal različne dialekte in ljudi, medtem ko je obujal številne bogate spomine.

Ura je deset dopoldne. Zgodaj za rockerja?

"Za starega rockerja ne, za mladega pa. Za mladega je bila vsaka ura prezgodnja. Stari rockerji pa smo ob taki uri tako šele prišli domov."

“Družina mi je dala poštenje, srce. In vedno so bile vse karte odprte”

Te dni ste najbrž zadovoljni, ko je spet nekoliko zadišalo po nogometni pravljici. Ste kot nekdanji odličen nogometaš še vedno navijač?

"Ne vem, če sem bil kdaj tolikokrat na fuzbalu kot zadnja leta. Ko sem nehal s treningom, nisem več hodil na tekme. S sinom pa se je spet začelo. On je ubral nogometno pot. Jaz sem glavni taksist in vse, kar k temu sodi. Nehote sem se spet vkrcal v nogometno zgodbo. Seveda pa spremljam rezultate reprezentance, ker imam fuzbal od nekdaj rad. Zelo sem vesel, da se je spet začela odvijati pravljica, lepo je videti, slišati. Želim pa si, da bi naši še bolj zrelo igrali. To je krasna zgodba, za cel narod. Kolikor smo majhni, so pa v športu rezultati neverjetni."

Imel srečo, da je delal s pravimi ljudmi in šel po svetu

Ob vaši biografiji in osupljivi glasbeni zapuščini se človek vpraša, kaj bi bilo, če bi se Benč rodil nekje v Ameriki ali v Veliki Britaniji. Ste kdaj razmišljali o tem?

"Sem. Na začetku malo sanjaš. Sam še nisem vedel, da me bo potegnilo v glasbo. Ko se je začelo bolj dogajati, sem imel srečo, kot vseskozi v življenju, da sem delal s pravimi ljudmi, ki so me izobraževali in mi dajali širino. Srečo sem imel, da sem zelo hitro šel po svetu, dosti doživljal. In sem videl razlike. Hočeš nočeš začneš opazovati, kaj bi pomenila enaka pozicija v drugem okolju. Ne le jaz, vsi skupaj smo se, ko smo bili na turnejah, pogovarjali, kaj bi bilo. Gotovo bi bila naša zgodba v tujini eksistenčno drugačna. Po svetu ljudje živijo že od enega močnega songa. Sam nisem gledal na to. Želel sem si uspeha, a predvsem moraš nekaj ustvariti."

image
Robert Balen Janez Bončina - Benč ugotavlja, da je bila njegova družina z vseh vetrov - mama Ribn'čanka, oče z Idrskega, sestra Štajerka, on rojen v Ljubljani.

Rodili ste se v Ljubljani in kot otrok z družino prepotovali lep del Slovenije, ker je bil oče oficir.

"Bili smo tudi z vseh vetrov. Mama Ribn'čanka, oče z Idrskega, sestra Štajerka, jaz rojen v Ljubljani, potem smo šli na Primorsko in smo se, ko sem bil sredi osnovne šole, vrnili v prestolnico. Vsak, ki je prišel k nam na obisk, je skoraj 'dol padel', kako smo govorili; z mamo po ribniško, s fotrom idrsk', s sestro štajersko, jaz pa Primorc z 'mona, kaj si rekel'."

Kako se spomnite otroštva po drugi svetovni vojni? Sta s sestro počela veliko vragolij?

"Vsega je bilo. Kar dosti se spomnim od takrat naprej, ko smo živeli v Postojni. Po vojni sta bili še coni A in B, spomnim se, kako so prišli tanki, kako so odbili vogal neke hiše. Spomnim se, ko so v dveh kontejnerjih pripeljali okostje kita, ki je bilo razstavljeno sredi Postojne, prvega cirkusa, slednji so bili prvi nosilci 'muzke'. Ko je prišel cirkus, so punce hodile okoli njega zaradi tipov, mene je zanimal zaradi glasbe. S seboj so prinesli, kar so poznali v svetu in močne zvočnike. Kar šok zame, ko sem slišal Elvisa Presleyja, Paula Anko. Noro!

Kasneje smo živeli v Žusterni in praktično pred našo hišo je bila potopljena ladja Rex, ponos italijanske mornarice. Otroci smo se potapljali, zbirali baker z ladje in vse, kar se je dalo pobrati. To so bile cele avanture! Spomnim se tudi prvih zaslužkov, ko mi je oče omogočil, da sem barkam, ki so plule na relaciji Koper-Trst, metal vrv za privez. Za to sem dobil drobiž. Potem je cela ulica pri meni naročila čigumije in podobno in začeli so se prvi šverci."

“Otroci smo se potapljali, zbirali baker z ladje in vse, kar se je dalo pobrati. To so bile cele avanture”

Četudi je bil oče zborovodja in ste doma imeli ogromno inštrumentov, za katere s sestro sploh niste vedeli, kaj so, pravite, da ste glasbo odkrili sami.

"V Postojni so bili harmonij, klavir in drugo. S sestro sva malo razbijala, a to je bilo vse. Naša žlahta, vsi ki so živi, se še vedno enkrat letno dobimo kje na Dolenjskem pri tetah in stricih, kjer krožijo zgodbice iz otroštva. Že včasih, ko smo se tudi veliko družili vsi skupaj, so vsi vedno radi zapeli stare slovenske zborovske pesmi. Zelo ubrano. Meni je bilo pa nerodno. No, s sestro nisva kazala nekega zanimanja za glasbo in oče je vse inštrumente prodal. Saj tudi nisem vedel, zakaj to potrebuje, v mojih očeh je bil oficir. Pri mojih dvanajstih letih pa se je začelo, ko sem našel neko staro kitaro na omari pri očetu od očeta v Stari Cerkvi. Najprej sem vse pokvaril, ker sem iz stare krasne akustične kitare hotel narediti električno.

Ravno zadnjič, ko smo imeli koncert v Kočevju, sem bil tam pri stari teti, jasno, da sem se ustavil. Sedela sva na domačiji, kjer sem pogosto preživljal otroštvo, in vprašala me je, ali se spomnim, kaj sem ušpičil. Menda sem mačke metal na veje dreves, ampak ne kar tako, ampak s pomočjo dedovega tagmašnega klobuka."

Najprej posluša srce, da mu pove, kaj je prav

Kaj vam je dala družina, katere vrednote, kaj ste se naučili doma?

"Poštenje, srce. In vedno so bile vse karte odprte. Vidim, da je to ostalo v meni, in to prenašam tudi na svojega sina. Vedno tudi vsako stvar pretehtam, ker sem bil tako naučen. Zdi se mi, da najprej poslušam srce, da mi pove, kaj je prav in kaj ni. Normalno, da smo delali kakšne neumnosti, kot jih še vedno. Ampak se ob tem tudi kaj vprašali, nismo kar šli čez to. Naučili so me še reda in spoštovanja prijateljstva. Vedno smo imeli polno hišo ljudi, veliko je bilo druženja, zavedali smo se, da smo vsi enaki. Zato nikoli nisem imel težav iti po svetu in se družiti s komerkoli. Doma so mi dali širino, oče je bil zelo izobražen, par jezikov je govoril, dostikrat me je s sabo jemal na razne stvari. Mama, ki je bila steber družine, pa nas je učila reda in poštenja. To ti ostane. Tako v glasbi kot v športu sem videl, da mi je ostala disciplina. Pa tudi to, ko so mi govorili, da delam zase. 'Boš sam videl, da boš imel probleme, če ne boš ...' To me je pogosto rešilo kasneje v življenju. Velikokrat se spomnim, ko je 'ta star' rekel 'boš že videl'!"

image
Robert Balen Janez Bončina - Benč o starševstvu in ustvarjanju družine: ”Začutil sem, da bi imel otroka, in sem se začel soočati z vprašanjem, kako bo. Začel se je drugi del življenja, pravzaprav najlepši.”

Kljub temu da ste muziko odkrili v mladostništvu, pa vas je poklicno potegnilo v čisto druge vode. Grafično oblikovanje in likovna umetnost.

"Moja prva ljubezen je še vedno risanje. Zaradi njega sem imel doma najprej probleme. Ko sem bil star pet ali šest let, me je foter dobil, ko sem pod odejo risal namesto spal. Neprestano sem risal, od zore do mraka, vse, kar sem videl. To je očitno v meni. Že takrat sem govoril, da bom šel na akademijo, in so se vsi režali, kaj govorim. Ko se je začel študij, sem se s tem že na neki način preživljal, čeprav sem bil še študent."

Stripe ste risali za časopise in revije. Kdaj ste nazadnje kaj narisali ali naslikali?

"Narišem kdaj kaj, ko mi kapne na misel. Dosti sem risal, ko se je rodil sin Lun. Ko sem videl, da ne razume, kaj mu razlagam, sem začel risati. Super sva se sporazumela. V njegovem otroštvu sem veliko risal, zanj, ne zase. Je pa res, da akademije nisem dokončal, v drugem letniku sem nehal zaradi muzike in nogometa.

Malo so tudi oči vplivale, slabo sem videl in to je bil en razlog. Podobno, kot je bil za odhod iz nogometa kriv incident s trenerjem zaradi mojih dolgih las. 'Ostrizi se ali odidi' je bil zame idealen ultimat, da sem rekel 'Thank you, fuck you, bye'. V času študija smo začeli veliko nastopati, običajno smo v četrtek šli na pot in se vrnili v ponedeljek. Težko je bilo delati za šolo."

Čisto vas je potegnilo v muziko - snovanje glasbe, pisanje besedil, turneje, koncerti, oboževalke. Kaj od tega vam je predstavljalo največji draž?

"V muziko me je vlekla glasba sama. Že od začetka. Ko smo šli spat, sva se s sestro čez 15, 20 minut dvignila in hitro v kuhinjo prižgat radio. Vse noči sva ga poslušala. Radio Luksemburg ponoči, Voice of America, kratki valovi. Foter je ponoči, ko se nisva mogla zadržati in sva dala na glas, parkrat vstal in sva jih dobila po riti. Potem vedno več veš, začneš sam, čutiš, da lahko, všeč sta mi bila kitara in ta način življenja. Šport je bil eno, šola drugo, v glasbi pa se je začelo neko gibanje. Woodstock ni sledil brez zveze. Kar naenkrat smo se začeli vsi ljudje celega sveta družiti. Ko sem poslušal radio, sem imel občutek, da nisem sam, ampak da nas je milijone, ki sedimo in se poznamo, vsi poslušamo radio. Sledilo je 'dajmo malo zaigrat nekaj skupaj, ljubiteljsko'. Začetki so bili smešni, dobivali smo se v kevdrih, inštrumentov nismo imeli. Bobni so bili iz škatle pralnega praška iz Trsta ..."

“Akademije nisem dokončal. V drugem letniku sem nehal zaradi muzike in nogometa. Malo so tudi oči vplivale ...”

Do danes, ko se zdijo mnoge vaše pesmi ponarodele. Je to lahko največja nagrada za nekega avtorja? Kar nekaj glasbenih nagrad ste sicer prejeli.

"Mislim, da je to glavno poslanstvo. Skozi glasbeno dozorevanje ti postane jasno, da ti je uspelo, ko nastane taka pesem, ki ostane med ljudmi. To je najbolj pomembno."

Bolj kot vsaka nagrada?

"Bolj. Seveda mora biti narejeno iz srca. Ko so pesmi narejene v pravem trenutku s pravimi emocijami, to vsi čutijo. Če nimaš kaj pokazati, bodi raje doma, podobno, kot če nimaš denarja, ne hodiš v gostilne. Glavni znak zrelosti pri glasbeniku je ustvariti pesem, v kateri se lahko najde vsak. Saj pesem Maja z biseri ni napisana Maji. Če je pravi moment, to ostane."

Ni mu žal, da je postal oče šele po 50. letu

Pravite, da je najljubša pesem tista, ki jo boste napisali jutri. O čem je še vredno pisati?

"O marsičem. Ko si mlad, misliš na izvedbo, popularnost, zaslužek, na samo vsebino pa ne toliko. Kasneje pa vidiš, da je vsebina veliko vredna. Jasno, vsi pišejo o ljubezni, gnev, upor, malo po fazah odraščanja. Ko prideš v zrelo obdobje, mora biti vodilo, da narediš nekaj odgovornega. Danes je tem, o katerih se premalo govori, ogromno. Neizčrpna tema so medsebojni odnosi, vidim pa, da če dregneš v socialo, prave probleme, to ni najbolj priljubljeno, radiu prijazno. Ogromno stvari je, o katerih je treba osveščati. Ne zato, ker je to 'in'. Če imaš možnost na kaj opozarjati, je to z glasbo lahko bolj efektivno kot kaj drugega. Mene zanima še vesolje, znanstvena fantastika."

image
Robert Balen ”Z rojstvom otroka se zgodi druga ljubezen, nenadoma vidiš, da je vredno živeti za novo bitje, da je to smisel, da je to ta nedokončana pesem. Prej mi je nekaj manjkalo, nisem posadil drevesa,” danes spoznava Janez Bončina - Benč.

Katero obdobje vašega življenja je bilo najbolj rockersko?

"Čisti začetek ne, tisto je bil čisti entuziazem, amaterstvo, zaljubljenost v muziko. Ko smo šli v tujino, je bil pa razvrat. To so bili časi hipijevstva, Woodstocka, predtem rock 'n' rolla. Na polno smo živeli, kot plemena, dan in noč smo bili skupaj, skupne vaje, skupno žuriranje, vse smo si delili. Začel sem pri 16-ih, ko je bilo za mano deset let muziciranja, sem rekel, da je dovolj,da ne bom več. Se je pa šele začelo."

Bi rekli, da se človek ustali, ko si ustvari družino? Odkar je privekal na svet vaš sin, je on vaša prva skrb in je starševstvo toliko vredno, da je premagalo tudi glasbo, ste enkrat dejali.

"Sam sem izhajal iz srečne družine in se mi je zdelo, da so vse take. Ko sem opazoval kolege, si nikoli nisem predstavljal, kako je imeti familijo ob našem načinu življenja. Zelo kmalu sem se zavedel, da na tak način ne gre. Eni so jo imeli, ampak jih ni bilo doma, otroke so komaj poznali. Neprestano smo bili naokrog, vse sorte se je dogajalo, daleč od oči, daleč do srca. Sam nisem čutil, da je čas za to, družino sem jemal kot odgovornost. Potem se je pa zgodilo. Začutil sem, da bi imel otroka, in sem se začel soočati z vprašanjem, kako bo. Začel se je drugi del življenja, pravzaprav najlepši. Nisem vedel, da je lahko tako lepo. Ampak sem pred tem počistil vse za nazaj. V šali sem večkrat rekel, da nisem sam kriv, da mi je brom iz vojske tako pozno popustil. Z rojstvom otroka se zgodi druga ljubezen, nenadoma vidiš, da je vredno živeti za novo bitje, da je to smisel, da je to ta nedokončana pesem. Prej mi je nekaj manjkalo, nisem posadil drevesa. Nenadoma postane tisto, kar ti je bilo prej pomembno, brez zveze. Vse je podrejeno otroku. Vse ima svoj namen in vse pride na svoje mesto. Sam sem postal miren. Normalno, zadivjam še zmeraj, a vse je lažje, brez pritiskov. Jutri bo pa že šel od doma, tako hitro gre."

Ste se zaradi tega, ker ste oče postali po 50. letu soočali s kakšnimi predsodki družbe?

"Nikoli. Pa saj je tudi mene oče imel pozno, morda sem ga premagal za kako leto ali dve. Sem pa razmišljal o tem. Pozitivno je, da sem bil bolj zrel, da sem dal vse skozi, da ne vzrojim tako. Spomnil sem se za nazaj, da tisti, ki so imeli otroke ob rock 'n' roll zgodbi, niso bili prava družina, vsi so imeli probleme. Sam sem dobil občutek, da sem postal oče v pravem času. Edini pomislek, ki sem ga imel, je bil, da bi, če bi bil mlajši, lahko bil dlje časa z njim in on z mano. Ker cajt gre pa hitro. A prej ne bi imel zdajšnje zrelosti."

image
Robert Balen Janez Bončina - Benč ima občutek, da trenira nogomet. Ker je vseskozi s sinom, ki ga vozi sem in tja, ter je v pogonu.

A menda se ne pustite popolnoma ujeti. Vsakič, ko ste mislili, da ste zadeli terno v ljubezni, se je izkazalo, da je niste, pravite. Vi živite v Ljubljani, sin z mamo pa na Vrhniki, kajne?

"Še vedno tako živimo, ja, ampak smo zdaj bolj familija, kot smo bili prej, ko smo živeli skupaj, ker se razumemo, ker se spoštujemo. Imamo pa vsak svoje kemije. Vse je podrejeno otroku in temu primerno se obnašamo, on ima družino. Nama z njegovo mamo je bilo jasno, da greva narazen zaradi najinih problemov, a jih on ne sme čutiti. To je bila super odločitev in bi vsem, ki imajo težave, priporočal, da storijo podobno. Pa ni bilo krivo, da bi skakal s cveta na cvet. Dokler je bilo lepo, je trajalo, ko pa vidiš, da ne gre, delaš škodo vsem, če ne poveš. Ljudje se morajo razumeti. Z vsemi, s katerimi sem bil, sem ostal dober prijatelj. Foter me je enkrat vprašal, zakaj toliko skačem okoli in pripeljem zdaj eno dekle, zdaj drugo. 'To se ne bo dobro končalo. Vse je isto, samo ksiht boš zamenjal,' mi je dejal. Pomembno se mi zdi, da so v odnosu karte odprte. Neka skrivanja ... Saj so tudi bila, ampak to so bile res tiste zgodnje zablode, najstniške prevare."

Vaš Lun je najstnik, športnik. Bo tudi glasbenik ali umetnik?

"Letos bo star 17 let in že igra za mladince. Na mojo srečo je zaprisežen nogometu. Je odličen nogometaš, jaz senca tega nisem bil. Je v tretjem letniku, dvakrat na dan treningi. Zelo je zrel, v šoli priden in ve, kaj hoče."

Še vedno veliko ustvarjate, saj boste v penzijo menda šli pri osemdesetih. Koliko pa vam ostane časa še za druge konjičke? Smučate, igrate tenis ...

"Še. Čeprav zdaj nimam časa. Občutek imam, da treniram nogomet. Ker sem skoz s sinom, ga vozim sem in tja in sem v pogonu. Tenis sem še pred kratkim igral po par ur dnevno."

Po upokojitvi se je življenje šele začelo

Uradno pa ste že v penziji?

"Sem in je boljše. Zame se je po upokojitvi življenje šele začelo. Sicer je moja penzija umetniška, ne posebej visoka, ampak prinaša mirnost. Položnice so namreč stalnica. Vse čase sem dal čez, dobre in hude, celo življenje sem bil namreč freelancer in ni fajn, ker prinaša veliko takega, kar ti sploh ne leži. Čeprav sem tudi takrat izbiral, ker sem bil raje lačen, žejen in strgan, kot da bi se razprodal. Na koncu se je izkazalo, da sem na pravi poti. S pokojnino je prišla mirnost, ki je prej nisem poznal. A niti za sekundo nisem nikoli pomislil, da je pa zdaj konec in bom samo še gledal, kako eni ribe lovijo. Zame je bila upokojitev nov začetek in nikoli se nisem boljše počutil kot zdaj. Navdušen sem bil tudi nad svojo sestro, ki je, ko je šla v penzijo, začela študirati in obiskovati te in one tečaje."

image
Robert Balen Janez Bončina - Benč pravi, da je sicer njegova penzija umetniška, ne posebej visoka, a mu prinaša mirnost, saj so položnice stalnica.

A je še kaj, kar si želite tudi vi poskusiti, pa še niste? Ne nazadnje ste se poskusili že kot igralec v gledališču in na filmu, veliko ste tudi prepotovali …

"Vse, kar še nisem poskusil, bi, a je treba imeti čas in ne z glavo skozi zid. Stvari, ki se mi zdijo zanimive in privlačne, so take, da so lahko tudi nevarne. Zavedam pa se, da nimam več 20 let. Lahko se poškodujem. Saj sem se že kdaj prej, a so se poškodbe hitreje celile. Nazadnje sem bil pri tenisu osem mesecev na off, ker sem imel težave z ramo. Dobro pomislim, preden bi prijel spet za lopar. So še stvari, ki bi jih počel, ampak bi jih zdaj z glavo."

Časa za vse boste imeli najbrž kar veliko glede na to, da imate dobre gene.

"Mama je umrla pri 94 letih in do konca je bila čisto fit. Glava ji je petkrat bolje delala kot meni. Foter je tudi pozno umrl. Šparam se ne ravno kaj dosti, nikoli se nisem. Delam v skladu s tem, kako se počutim, ter tem, ali čutim, da zmorem ali ne. Danes ne grem več z glavo skozi zid, včasih sem pa šel. Kdaj, ko sem se opekel, mi je bilo tudi žal, velikokrat pa tudi ne."

Vas je pri tem vodila še kaka misel ali pravilo, ki ste se ga držali?

"Že od majhnega sem bil obkrožen s takimi ljudmi, ki mislijo pozitivno. Vedno sem bil med njimi najmlajši, 'tamau'. Iz njihovega odnosa sem se naučil, da na mladih svet stoji, da jim je treba zaupati, verjeti vanje, in kar imaš znanja, dati na mizo. Mladi ti bodo vrnili na drug način, od njih se lahko tudi veliko naučiš. Zaupajmo v njih in jim brezkompromisno pomagajmo, z vsem svojim znanjem, z vsem, kar lahko. Mladi so prihodnost."

Anketa

Se boste zaradi trenutne epidemološke slike odpovedali dopustu na Hrvaškem?

Sudoku