Iz Štajerca: Mariborčan, ki je treniral Vilfana in številne druge košarkarje, dopolnil 90 let

Zmago Gomzi, 10.10.2019
Igor Napast

Velibor Frelih, starosta mariborskega in tudi slovenskega košarkarskega športa, je pri teh častitljivih letih še zelo čil in zbranih misli. Potem ko je sam nehal igrati, je bil 27 let trener, sodeloval pri vodenju košarkarskega kluba pri Železničarju. Obžaluje, da je ta šport v Mariboru skorajda zamrl. "Upam, da bom dočakal, da se bo na Taboru spet igrala košarka," pravi Frelih, ki skoraj vsak dan obišče športni park in nekdanje kolege.

"Vitalnost ohranjam z vsakodnevnimi sprehodi," odločno pove,ki se ga že vrsto let drži vzdevek Borči, "vsak dan tudi preberem Večer, nanj sem naročen od začetka njegovega izhajanja. Veliko se tudi družim z nekdanjimi košarkarji in drugimi športniki, največ v restavraciji ŽTK Maribor." Skorajda vsak dan se namreč sprehodi po športnem parku Tabor in tako že od leta 2005, ko so bila tam zgrajena urbana igrišča, med njimi tudi za košarko, pomaga skrbeti, da so igrišča urejena. "Če opazim, da je kaj narobe, se zadeve, če jo zmorem, lotim sam, sicer pri odgovornih vrtam tako dolgo, da jo uredijo," pravi odločni Frelih.

Morije so mu ostale v spominu

Že vsa leta živi v Mariboru. Izjema so bila vojna leta, ko je bila njihova družina izgnana v Kraljevo. "Tam sem marsikaj doživel, tudi hudega. Med drugim sem bil priča številnim morijam, ki so jih zagrešili Nemci. Za vsakega svojega padlega vojaka so postrelili sto Srbov, zato je bilo veliko vdov. Nemci so občane privabljali na pretkan način, češ, odpiramo vrata tovarne, oglasite se, dobili boste delo. Ko so prišli, so jih zajeli in nato postrelili. Med žrtvami je bilo tudi veliko Slovencev, ki so bili, podobno kot moja družina, izseljeni v Kraljevo, denimo tudi Slavko Zorko, po katerem so v Mariboru dolga leta prirejali atletske memoriale. Čeprav sem imel dvanajst let, so mi morije ostale v globokem spominu, saj sem jih spremljal s približno sto metrov oddaljenega doma, kjer smo živeli," se spominja Velibor Frelih.

image
Igor Napast V klubskih prostorih imajo veliko arhivskega gradiva, pokalov priznanj, fotografij ...

Leta 1945 se je štiričlanska družina, imel je še starejšo sestro, vrnila v Maribor, a je bilo njihovo stanovanje v železničarski koloniji zasedeno. "Pet tednov smo stanovali v tovornem vagonu na industrijskem tiru na Koroškem kolodvoru, nato smo dobili stanovanje v Hlebovi ulici. Tedaj sem začel igrati tenis pri Teniškem klubu Branik v Ljudskem vrtu, odbojko in košarko pa pri Železničarju. Odbojkarski trener Ivan Orešič mi je nekega dne dejal, da se bom moral odločiti med odbojko in košarko. Odločil sem se za slednjo in od tedaj je bila košarka sestavni del mojega življenja," pove o prelomnici na svoji športni poti. "Moji soigralci v tistih letih so bili Marjan Zierer, Rudi in Franci Vračko, Miran Potrč ... Trener je bil Alfonz Ledinek, ki ga je pozneje zamenjal najboljši igralec ekipe Rudi Vračko. Leta 1949 je naša članska ekipa, v kateri sem igral desno krilo, osvojila prvi naslov slovenskega prvaka in nato še štiri zapored. Vselej smo tudi igrali kvalifikacije za uvrstitev v prvo jugoslovansko ligo in se leta 1954 tudi uvrstili vanjo. Tedaj sem zaradi bolezni moral skleniti aktivno športno pot. Že naslednje leto sem prevzel treniranje mlajših in starejših pionirjev Železničarja in jih treniral nepretrgoma polnih 27 let."

image
Igor Napast

Tekme na Mariborskem sejmišču

V tistih letih so košarkarji Železničarja trenirali in igrali tekme na prostem v športnem parku ob Tržaški cesti, kjer so domovali tudi drugi klubi Železničarja, nogometaši, rokometaši in hokejisti. "Občasno so naši košarkarji trenirali in igrali tudi na igrišču II. gimnazije, ko pa so leta 1963 začeli rušiti športne objekte Železničarja, ker se je začela gradnja magistralne ceste skozi Maribor in novega mostu, smo šest let trenirali in igrali le še pri II. gimnaziji. Leta 1969 je bila otvoritev zunanjih košarkarskih igrišč v športnem parku Tabor, leto ali dve pozneje pa se je košarka preselila v dvorano, kjer so bile tudi tekme. Dobro se spomnim, da so tekme mariborske ekipe v drugi jugoslovanski zvezni ligi v dvorano B Mariborskega sejmišča privabile tudi po 1500 gledalcev."

Frelih je po končani srednji ekonomski šoli našel dovolj časa, da je ob košarkarskih obveznostih ob delu dokončal študij na prvi stopnji nekdanje Višje ekonomsko-komercialne šole, se zaposlil pri takrat še Kreditni banki Maribor in po 40 letih dela v njej tudi dočakal pokoj. Ob tem pa je v skoraj treh desetletjih kot trener v Železničarskem košarkarskem klubu Maribor vzgojil na stotine košarkarjev, pozneje se jih je nekaj razvilo v odlične igralce. "Med njimi so bili denimo Drago Vezjak, Branko Lah, Boris Dobrin, Stane Kuntu, Milko in Mitja Lovše, Miran Inkret, Jože Jagodnik in še nekateri," našteje nekaj imen. Najbolj zveneče ime njegovega predanega trenerskega dela pa je zagotovo Peter Vilfan, eno največjih imen slovenske košarke.

image
Igor Napast Maribor: Velibor Frelih, ŽKK - Avtor: Igor Napast

Ob trenerskem delu se je vključeval tudi v delo vodstva kluba, dolga leta je bil član upravnega odbora in nekaj let tudi podpredsednik. Ko je sklenil trenersko pot, se je še bolj aktivno vključil v premagovanje težav, ki so spremljale klub. Čeprav nerad poudarja zasluge, ki jim ima pri razvoju žal že nekaj let usahlega kluba, upa, da bo košarkarsko aktivnost ob pomoči Košarkarske šole Sanija Bečirovića, sedaj Košarkarske akademije Maribor, oživil nekdanji košarkar in športni delavec Jože Jagodnik.

Pri vseh akcijah

Vsi, ki Borčija poznajo, vedo, da je v preteklosti sodeloval pri vseh udarniških akcijah kluba. Tudi pri gradnji košarkarske dvorane v športnem parku Tabor, v katero je bil najbolj vpet teniški klub. "Tovarna MTT je načrtovala gradnjo dvorane, zgrajen je bil skelet, in ker je tovarna zašla v težave, so na Jagodnikovo pobudo dela vendarle nadaljevali in leta 1996 je bila dvorana zgrajena. Prizadevamo si, da bi v njej sedanjo podlago nadomestili z drugo, ustreznejšo, da bi bila ena najbolj funkcionalnih malih dvoran v Sloveniji. Poleg tega smo s prostovoljnim delom zgradili še klubske prostore, v katerih hranimo bogato arhivsko gradivo," še pojasni sogovornik.

"Upam, da bom dočakal, da se bo na Taboru spet igrala košarka. V Mariboru je veliko osnovnih šol in veliko otrok, treba jim je vzbuditi zanimanje za šport, ki sem mu namenil vse življenje," še sklene Velimir Frelih - Borči, ki je za svoje dolgoletno in neutrudno delo v košarki prejel vrsto priznanj, med drugim Cizljevo plaketo, zlato in srebrno plaketo Košarkarske zveze Slovenije ter zlato značko in plaketo Zveze športnih društev Maribor.

Anketa

Ali si barvate lase?

Sudoku