Valerija Skrinjar - Valči: O tovarištvu nismo govorili, smo ga pa živeli. Vsak dan

Kristina Božič, 23.10.2019
Robert Balen

Pri manj kot šestnajstih, pravi, je bila še otročja, rada je brala – in pisala. Ko se je pridružila partizanom, je začela pisati dnevnik. Starejši tovariš je bil strog. "Takoj vse uniči," je rekel.

"Če te ujamejo, bodo vsi ljudje, ki jih opisuješ, ujeti in ubiti, njihovi domovi pa zažgani," jo je posvaril. Takoj je naredila, kot je rekel njen tovariš, se še danes opraviči, da je otroška pamet bila še drugačna kot odrasla izkušenost.

Pravite, da se, kjer se zaključi film Preboj, za vas zgodba o bitki na Menini planini ni končala.

Ne. Ko smo prišli v dolino, so nas čudno gledali: "Joj, a veste, da vas v Kamniku in Tuhinju čakajo? S kamioni, da vas ujetnike odpeljejo. In v Kamniku so tudi vislice, da vas nekaj takoj obesijo."

Ljudje niso verjeli, da smo res živi prišli s planine. Videli so množico Nemcev, ki je šla gor. In čisto blizu Češnjic, kjer smo šli mi, je bila topovska baterija. Poslušali smo: "Eins, zwei, drei: Feuer frei!" (En, dva, tri: Ogenj!, op.p.) Dum dum dum dum dum so padale granate. Ko smo bili na Šipku, je tolklo non-stop. A ne po nas. Po svojih so udarjali. Ker nihče ni niti v snu verjel, da je možno priti iz obroča. Tam v Gabrju smo nato ostali nekaj časa.

Koliko časa je trajala bitka?

Tri dni smo bili ujeti v obroču. Bili smo na Menini, pa smo se hoteli prebiti do Savinjske doline. Pridemo do tja, pa je bila zaseda in smo se obrnili nazaj. Drugo noč smo se hoteli prebiti na Črnivec, a ko pridemo do tja, zelo zaropota in se vrnemo. Bili smo lačni. Nismo bili oblečeni, kot je v filmu. In čevlji … moje čevlje, noge so bile ozeble. Ves čas so bile mokre, celo zimo.

Ko smo prišli z Menine, smo najprej čakali pri drči. Spomnim se, da me je tedaj prvič obšla misel in strah, da bomo sedaj malo počakali, potem pa šli nazaj na Menino. A je bil vendar nato ukaz, da se razmaknemo v najstrožji tišini. Šli smo čez travnik, cesto, še en travnik, pa nato čez Tuhinjščico, ki ni velika reka, a bil je marec, sneg se je topil in bila mi je do kolen. Potem smo šli še naprej in takrat ne misliš na čevlje. Ves čas smo bili mokrih nog. Nekje na štajersko-zasavski strani smo bili, delala sem kot šifrantka pri štabu in tako sedela pri peči, ko je prišel do mene zdravnik in fant z lovorjem vode.

"Tovarišica, sezuj se."

Čevlji so imeli že čisto tanek podplat. Ko snamem nogavice, je šlo z njimi z nog tudi malo kože. Še po vojni mi je teklo iz pete zaradi ozeblin. A na mladem se vse zaceli. V lovor so mi dali malo hipermangana, ki je bilo glavno razkužilo, ki smo ga uporabljali. Potem pa sem dobila bele volnene vojaške nogavice, ki sem jih nosila vse do konca vojne. Prišle so iz paketa iz Amerike. Kot novi vojaški čevlji. Nekaj številk preveliki, a mehki. Še sedaj čutim udobje in mehkobo suhih nogavic in čevljev, ki sem jih dobila. In smo šli naprej. Do konca vojne, dokler nisem prišla nazaj domov.

image
Robert Balen

Od tam ste šli v partizane s šestnajstimi leti?

Nisem jih imela še šestnajst, da. Prihajala sem iz knapovske družine. Otroštvo je zaznamovala kriza, mama je umrla, veliko nas je bilo otrok. Doma smo imeli malo njive, kravo in prašiča, zato smo lažje preživeli, a še zdaj se spomnim, kako vesela sem bila, ko so na njivi zrasle kumare. Tudi zato nam med partizani ni bilo tako težko. Ko sem prišla v hosto, so mi rekli tovarišica, in čeprav sem bila smrklja, so me obravnavali kot popolnoma enakovredno in se do mene obnašali enako.

To spoštovanje ste si priborili?

V partizanih je štela tovarišija. Medsebojno spoštovanje, tovarištvo in zaupanje. Spomnim se, da je to obstajalo tudi med očetovimi sodelavci – kameradi so si rekli. Tovariši. Na take odnose sem bila navajena, a novo je bilo to, da so se tako zdaj obnašali tudi do mene. Enako ješ, enake dolžnosti imaš. Res je, da me nikoli niso poslali v boj, a imela sem druge zadolžitve. Izkoristili so to, kar sem znala delati.

Ste bili v času, ko ste bili v partizanih v stiku z očetom in brati?

Ne. A bilo je enkrat, pred odhodom v Češnjice in v brigado. Med partizani so bili tudi fantje, ki so poznali mojega najstarejšega brata. On je delal kot mizar in izvedel je, da sem gori. Poslal mi je paketek. Spomnim se, da je notri dal tudi fotografijo maminega groba. Z mano je bila do konca vojne in še sedaj jo imam tu, v okvirčku, ki ga je brat sam naredil. Tudi on je pomagal partizanom. Podpora je bila množična. Soseda, ki mi je dala izvod Vojne in mir, ker sem rada brala, je hodila med vojno po Zagorju in pozdravljala s hitlerskim pozdravom. Vsi so jo postrani gledali. A na koncu se je izkazalo, da je tudi ona to počela, da bi prekrila, da je bila veza, da je sodelovala s partizani.

"Govno," so nam rekli. Prvi stavek, ki ga je na tablo napisal učitelj zgodovine, je bil v nemščini: Naši predniki so bili Germani. Mi pa smo vedeli, da smo Slovenci Slovani. S silo so nas želeli zatreti.

Kaj sta razumeli tedaj, da je nacifašizem?

Okupatorji so bili. Na vsakih nekaj dni so bila na obcestne stebre nabita obvestila, da je bilo tedaj in tam ustreljenih toliko in toliko banditov. Vedeli smo, da to niso bili banditi, bili so naši sokrajani. Neizogibno je bilo, da si do njih čutil odpor. Vojaki so korakali po dolini in kričali nemške pesmi. Jasno je postalo, da moraš biti upornik, če hočeš še naprej govoriti slovensko besedo. In vedeli smo za partizane. Nekaj časa sem delala pri radio postaji, sprejemala poročila različnih ilegalnih postaj, jih prevajala in natipkala, da se jih je natisnilo in razdelilo. Ko sem šla na področje, sem najprej organizirala partizansko šolo. Sobo smo imeli v napol požgani hiši. Njene lastnike so izgnali v logor. Pomagala mi je Rezka, pri kateri sem stanovala. Bila je izjemna ženska.

Koliko učencev ste imeli?

V prvi vrsti, ki smo jo naredili iz deske, dane čez dva štora, je bilo najmlajših par otrok, okoli petnajst vseh skupaj. Mala sobica je bila. Aktivisti Osvobodilne fronte so nam poslali nekaj zvezkov, svinčnikov in kred. Učila sem zjutraj do dvanajstih in nato od dveh, dokler je bilo svetlo. Ko je prišla ofenziva, pa smo s tem prekinili. Ukaz je prišel, da grem v brigado.

Ta partizanska skrb je bila pomembna. Skrb narodno-osvobodilnih odborov in ljudske oblasti, da se je poskrbelo tudi za otroke. Tudi njim je pripadala izobrazba. Tedaj sem si močno želela biti učiteljica. Ne vem, od kje sem črpala znanje, a imela sem veliko željo. Prvo pravilo je bilo, da so morali imeti učenci čiste roke. Dvakrat sem jih poslala, da so si umili roke na koritu ob studencu.

Ko je bilo z ofenzivo konec, sem se vrnila z brigado tja. In me pokliče dežurni tovariš, da imam obisk. Zdelo se mi je neverjetno. Kdo bi me lahko obiskal? A so bili tam – Rezka in dva ali trije učenci. "Prišli smo, da bi prišla nazaj, da bi nadaljevali s šolo," so mi rekli.

To je bilo najlepše, kar sem lahko slišala. Povedala sem jim, da imam sedaj druge dolžnosti.

"No, tovarišica, tole smo vam vseeno prinesli," so mi dali vrečko suhih hrušk.

To zgodbo sem zapisala, bila je moja prva objavljena zgodba v Malih novinah. Z Rezko sva si bili zelo blizu in tudi na premiero v torek je prišel njen sorodnik in rekel, da se vidimo 27. decembra na proslavi, potem pa gremo do njih, kjer sem tedaj pri Rezki živela.

Omenili ste enakopravnost med partizani. Danes se o enakopravnosti veliko govori – jo čutite?

Danes se veliko govori, mi pa nismo govorili, smo pa živeli tovarištvo in zaupanje. Za to gre. Ni mi bilo težko v partizanih in vedno se spomnim očeta, ki je delal kot rudar v Nemčiji ter pripovedoval, da v jami nikoli niso vprašali, ali je nekdo Nemec, Francoz, Italijan, Srb ... pomembno je bilo le, ali je bil to človek, ki te bo potegnil izpod štuka (stropa, op.p.), ko ti ta pade na glavo, ali pa bo bežal, da reši sebe. To sem se naučila kot otrok in to je veljalo tudi v partizanih. Biti človek. Koliko tovarišev in tovarišic je izgubilo življenje, ker so reševali tovariše... Veliko. O tovarištvu nismo govorili, smo ga pa živeli. Vsak dan.

Preboj
Bitka na Menini planini je potekala marca 1945. Okoli 500 partizank in partizanov je bilo obkoljenih z več tisoč SS-ovskimi četami, ki so hotele izčistiti koridor proti severu za počasi umikajoče se okupatorske sile. A partizanskima Šlandrovi in Zidanškovi brigadi je Nemce uspelo prelisičiti in premagati okupatorsko vojsko s srčno vztrajnostjo in medsebojnim zaupanjem. Brigadi je vodil Franc Sever - Franta, ki mu je posvečena najnovejša izdaja revije Borec. Poleg njega so danes še živeči borke in borci z Menine planine Valerija Skrinjar - Valči, Rudi Pfeifer, Franci Bera in Jože Strniša. O njihovi bitki govori novi igrani film Preboj, posnet po knjigi Past na Menini planini Franca Severja - Frante.

Kako se tovarištvo krepi?

S svojim obnašanjem se ga krepi. Vsak dan prispevaš nekaj. Ob premieri filma Preboj mi je nekdo pripovedoval, kako je bil tudi njegov oče partizan. Nekoč je imel v nahrbtniku pol klobase. Ker ni bilo hrane, je vzel nož in klobaso razrezal na sedem, osem koščkov. Lahko bi se umaknil na stran in jo pogoltnil. Pa ni. Nihče od tovarišev ni tega naredil. Podelil jo je s tovariši in so žvečili. To je bila resničnost. Tudi jaz tistih suhih hrušk nisem sama pojedla – podeliš s tovariši in tovarišicami.

Vas je ta enoletna izkušnja partizanstva spremljala skozi življenje?

Absolutno. To nosiš v sebi. To ni površinska izkušnja, ni nekaj, kar bi te pobožalo ali kar bi lahko opral stran. To ostane v tebi. Zame je bila ta izkušnja izjemna, saj sem v partizanih postala enakopravna, nisem bila več le otrok. Spremljalo me je in živelo je v meni. Vedno sem se nato držala teh vodil in načel. Povsod, predvsem v Sarajevu imam še vedno zelo dobre prijatelje.

image
Iz filma Preboj

Kje ste čutili, da najbolj pripadate?

Veste, nikoli nisem ljudi delila po nacionalnosti ali barvi kože ali po veri. Tako smo živeli in to je bilo normalno življenje. Moj drugi mož je bil idealen: po očetu je bil Čeh, po materi Avstrijec, po srcu pa Bosanec. Bil je potomec Avstroogrske, kot smo bili mi Jugoslovani.

V Sarajevu smo živeli v bloku z vseh možnih krajev in dežel. Dokler se ni začelo obleganje Sarajeva, nisem vedela katere etnije je bila moja soseda in prijateljica. To ni nikogar zanimalo. Zanimalo nas je, kakšen človek je kdo. Bili so tisti, ki so bili nabrušeni nacionalistično, a večina ljudi je živela normalno. Ni jih zanimala nacija, ampak človek, njegova bit. Nacija, vera ali politično opredeljenje so kot obleka. Vero ti dajo, nacijo ti vpišejo, človek pa si glede na to, kaj narediš. Ali si človek ali si zguba.

In tega nam manjka – manjka nam tovarištvo. Danes se gleda dol na drugega, rečejo, ah, ta je revež, nima plače. To sem doživela v kapitalizmu kraljevine Jugoslavije. Na našo družino so gledali tako dol – bili smo bosi, kdaj tudi umazani, zaprašeni. A vedeli smo, kaj pomeni tovarištvo. Spomnim se, kako je trgovina odprla okna in vrata, dala radio na glas, da je donelo po dolini, da so nacisti napadli Beograd. Otroci smo hodili k maši, bila je cvetna nedelja. Oče ni šel, otroci smo morali iti. Cerkev je zato lahko organizirala belo gardo med kmečkim prebivalstvom, ki je slepo verjelo župniku, ljudje niso razmišljali. Knapi so bili prisiljeni razmišljati – življenje je to terjalo od njih, tudi če so bili preprosti fantje. Stiska te prisili misliti. Tedaj smo tudi otroci dozoreli čez noč. Ponoči smo pisali in razobešali plakate, raztresali letake.

Kaj je vodilo vaš upor?

Da izženemo okupatorja. Da bomo v svoji domovini lahko svoj gospodar. V šolah je povsod pisalo, da se tam govori nemško: "Hier wird Deutsch gesprochen". Borili in upirali smo se za svojo svobodo, za svojo besedo.

Anketa

Ali se boste cepili proti gripi?

Sudoku