(INTERVJU) Slovenci smo posebneži, tudi v humorju. Iz oslovske klopi znamo narediti univerzo

Bojan Tomažič, 4.1.2020
Bojan Tomažič

Ko je Bog ustvarjal človeka, se mu je hardver posrečil dosti bolj kot softver, pravi aforist Milan Fridauer - Fredi. Njegova žena Aljana Primožič Fridauer zna oboje odlično narisati.

Pred Borlom je treba zaviti desno in po vijugasti cesti med njivami malo po Cirkulanah zapeljati levo čez mostiček in potem se začne vzpon. Gostitelj Milan Fridauer - Fredi me popravi, da ni doma na Gruškovcu, jaz vztrajam, da sem se v kraj vzpenjal tako, da bi si peš kolena grizel, če ozka cesta skozi gozd ne bi bila posipana in Večerov avto ne bi premagal strmine. Vzpenjati se praviloma ni lahko, človeka je tudi strah, a zgoraj je izjemen razgled na haloške strme griče in doline, na jugu se vidijo hrvaške vasi. "Hrvati so zmerom bolje skrbeli za obmejne kraje kot naši, se pozna, da so bili voditelji vojaki, ki so razmišljali, da morajo meje biti utrjene, poseljene." Pritrdim, da je razliko med našim in njihovim dojemanjem meja mogoče jasno videti v zdajšnjim mejnih zdrahah, oni so vedno v prednosti.

"Gruškovec je razloženo obmejno haloško naselje z nekaj čez 120 hišnimi številkami, bi rekli geografi. V osrednjehaloški občini Cirkulane. Če me hudič babji razjezi, grem samo na zahod, čez grabo, imenovano Medribnik, in sem že v Paradižu, takoj za njim pa je že Pohorje. Da ne bi Mariborčani mislili, da ga imajo oni edini," Fredi razlaga, ko s hriba gledamo naokrog. Čisto na vrhu še nismo, nad naseljem, kjer je prostora samo za cesto in hiše, njive, travniki, sadovnjaki so tam, kjer bi lahko imeli tekme za Zlato lisico, je še 341 metrov visoki Gruškovski hum.

image
Bojan Tomažič Njej so objavili 11.500 karikatur, njemu 22 tisoč aforizmov
image
Bojan Tomažič Objavil je deset knjig, čeprav ni človek, ki bi silil skozi okno, če ga odslovijo pri vratih.
image
Bojan Tomažič Včasih iskanje ideje traja dlje kot samo risanje.

"Gruškovec ima danes urejeno vso infrastrukturo, razen kanalizacije, vendar je vse skupaj prišlo z zamudo. Od leta 1948, ko je bil najbolj obljuden, takrat je tu živelo 423 ljudi, do danes se je število prebivalcev več kot prepolovilo. Starostna struktura je v obliki narobe obrnjene piramide, trto nadomešča grmovje, ljudi pa ovce. Še pred tridesetimi leti je ob vsaki hiši bil tudi hlev in v njem vsaj ena krava in do trije prašiči. "Danes bi krave in prašiče v hlevih lahko prešteli na parklje dveh živali. Je pa iz leta v leto več ovc, ki kot žive kosilnice čistijo površine, kjer so nekoč ročno kosili, so bile njive in je rasla trta." Vendar Fredi v tem tudi najde nekaj dobrega: "Božanski, ustvarjanju in duši prijazen mir."

Bo smrekica, bodo lučke in okraski

Ceste so zdaj asfaltirane in vzdrževane, tako da Božiček in dedek Mraz ne bosta imela težav priti do ljudi, ki so še tam. "Četudi pred božičem ne bova postavljala jaslic, bova po Silvestru pospravljala štalo," se nasmehne Fredi, ki upa, da Božiček letos ne bo v rdečih številkah in da dedek Mraz ne bo imel računa v minusu, kakor se je zgodilo lani, ko je ostal brez daril. Rada imata Miklavža, Božička in dedka Mraza.

Ljudje se smejijo, a ostaja vse enako ali je še huje

"Še bolj bi ju imela rada, če bi bila mlajša," se nasmehne Aljana Primožič Fridauer. "Bo smrekica, bodo lučke, okraski. Vendar ne preveč kičasto in le nekaj dni pred prazniki." Za božič bo na mizi tudi njena prva lastnoročno narejena potica. Frediju se zasvetijo oči, ker je izhodišče za šalo ponujeno na krožniku: "Prvi poskus potice?! Bo torej pri nas božiču sledil dan mrtvih?"

Silvestrovala bosta doma, brez pretiravanja s hrano in pijačo, petard in raket pa sploh ne bo. "Opolnoči si bova s kozarčkom penine, če bo ugodno vreme, nazdravila na vrhu Gruškovskega huma in uživala v razgledu od Ptuja, Mariborskega Pohorja vse tja do Varaždina. Če seveda ne bova prej zaspala, saj običajno zgodaj vstajava in zato hodiva že s kurami spat."

Fredi tudi tokrat ne more iz svoje aforistične kože. "No, s kuro hodim spat samo jaz," se polglasno zahihita, Aljana mu glasneje vrne, da pa ona hodi spat s kopunom.

Decembrski prazniki so v začetku bili za to, da bi vnesli malo svetlobe v temo, v človekovo življenje naj bi vračali upanje, pomagali vzdržati. Takrat so kurili, imeli rituale s svetlobo, zdaj je to postal v prvi vrsti komercialen dogodek z božičnimi dekoracijami, pesmimi, filmi, reklamami, začnejo se že v jeseni. Aljana je na to temo v svoji dolgi poklicni karikaturistični karieri - v prihajajočem letu bo obhajala tridesetletnico - narisala veliko karikatur, ljudje se smejijo, a ostaja vse enako ali je še huje. Šestindvajset let je vsak dan za Slovenske novice narisala aktualno karikaturo, zdaj, ko je upokojena, s tednom predaha to še vedno počne. "Po zaslugi svojega osebnega arhivarja Fredija lahko dokaj natančno povem, da je na zadnji strani Slovenskih novic od leta 1993, ko sem začela zanje risati, do danes bilo objavljenih 7259 karikatur, vseh skupaj v obdobju med 1990 in 2019 pa več kot 11.500. Nagarala se je torej, da smo se mi lahko smejali, ustvarjanje karikatur je gotovo zelo trdo delo.

"Ko rišeš s čopičem, je čisto mehko, če se ti ne zasuši. Z akvarelnimi svinčniki je že konkretno trdo in ostro, če je svinčnik dobro ošiljen," se Aljana nasmehne, potem resno doda, da je praviloma najteže priti do ideje. "Do take kvalitetne, aktualne, ne na prvo roko in žogo, risanje je potem pri kilometrini, ki jo imam, zgolj rutina. Včasih iskanje ideje tako traja dlje časa kakor samo risanje."

Veličine so z egom našopane in sfotošopane

Aljana reče, da ima na srečo partnerja, ki je aforist in lahko pomaga pri šiljenju zamisli za karikature. "Ja, seveda lahko tudi tukaj ponucam svojega slabšega polovičarja, ki prav tako premore izvrsten smisel za satiro in humor," pritrdi duhovita karikaturistka z občutkom, ki pozna življenje, žensko in moško nrav in z narisanimi zgodbami daje misliti. Satiriki so za nekatere satiri, človek je, kot Fredi spomni v enem od svojih aforizmov, hitro pokvarljivo blago z dolgim rokom trajanja in satira je vedno imela pomembno vlogo v vsaki družbi. Nujna je za boljše funkcioniranje skupnosti, četudi nekatere boli.

Če pri nas delaš, kar te veseli, prejemaš plačo, ob kateri se razjočeš

"Satira je neke vrste ogledalo. A kaj, ko se danes politične in ostale kvazielite raje kot v ogledalih gledajo v različnih rumenih medijih na straneh družabne kronike. Vsi krepko z napuhom in egom našopani ter maksimalno sfotošopani," pokomentira Aljana.

Pravljično poetično bi lahko rekla, da sta ji čopič in svinčnik bila položena v zibko. "Bolj stvarno in naravoslovno pa, da je moj karikaturistični talent plod genetskih mešanj in predispozicij. Oba moja starša sta bila namreč akademsko izobražena likovnika. Mama Sonja slikarka, oče Atanas je bil kipar - po mamini strani imam gene od Primorske do Gorenjske, po očetovi od Makedonije do Grčije. Smisel za risanje sem podedovala najbrž od obeh, za humor predvsem po tastarem. Mama Sonja je bila stvarna in resna vse do prezgodnje smrti, oče Atanas pa pravi foksner, na likovni akademiji je imel vzdevek Fernandel, s tem komikom ga je povezovala tudi fizična podobnost. Bil je takšen zajebant, da je le nekaj dni po mojem rojstvu naredil polsestro in nato izginil nazaj v južne kraje. Ker mu je tukaj najbrž postalo prevroče."

image
Aljana Primožič Fridauer Šparovna Aljana, takšni so časi
image
Aljana Primožič Fridauer Poročna karikatura iz leta 2013
image
Aljana Primožič Fridauer Srečno 2020
Aljana je tudi nekaj tega pobrala po očetu, Akademijo za l
image
Aljana Primožič Fridauer
kovno umetnost v Ljubljani zapustila po drugem letniku, ko je zanosila. "Nato je karikaturistka v meni, kot kakšen programirani agent, spala do mojega 36. leta. Saj sem sicer občasno narisala kakšen štos za prijatelje, a kruh sem si kot oblikovalka služila najprej v Gorenjskem tisku in Iskri ERO, Električna ročna orodja, kot konstrukterka embalaže."

Leta 1990 je začela pošiljati karikature v Primorske novice in v njeni Iskri je bilo vse slabše. "Najprej so že tako nizke plače začele lesti dol kot gate s staro elastiko, potem so zamujale in na koncu prišle, ko so pač prišle. Zato sem si rekla, da grem, ko bom mesečno dobila na žiroračun več kot plače, in to se je zgodilo. Me je sobni šef vprašal, kaj pa, če se ne bo izšlo? Pa sem rekla, da si bom oblekla mrežaste nogavice, kupila cigaretšpic in zložljivo štango in začela s samostojno dejavnostjo; pri tistih letih bi mogoče še nekako šlo."

Imamo rafalno ustvarjene brzostrelne šole

V Jugoslaviji je bilo več satire in humorja kot zdaj, čeprav so bili svinčeni časi. "Dobra satira je inteligentna satira, tista, ki zahteva poglobljeno branje," reče Fredi. "Tudi v kratki aforistični formi lahko poanto ali poante včasih pogruntaš šele po večkratnem branju in prebranju. Kar je v današnjih hitrih, površnih in površinskih časih enako površnim ljudem odveč. Tudi hiperprodukcija akademskih izobraževalnih ustanov - pri nas smo sposobni že iz oslovske klopi narediti univerzo - prispeva svoje k nerazumevanju dobre satire."

V zadnjem času je zasledil dva nadvse zanimiva podatka: po enem smo po številu doktorjev znanosti drugi v Evropi, takoj za Švico, po drugem sodimo med funkcionalno najmanj pismene Evropejce. "Rafalno ustanovljene brzostrelne šole so očitno zadale milostni strel izobrazbi in znanju. Tako usoden, da ju ne bodo k življenju spravili nobeni defibrilatorji v obliki pametnih telefonov. Ker tudi mediji prostor, ki so ga včasih namenjali satiri, raje prodajo kot oglasnega, so zlati časi demokracije za satiro dosti bolj svinčeni, kakor so bili zanjo svinčeni svinčeni časi," Fredi poudari iz lastnih izkušenj. "Še pred petnajstimi leti sem objavljal v več časopisih hkrati, danes nudi mojim aforizmom azil le še Štajerski tednik." To ni dobro, četudi je na voljo digitalni prostor družbenih omrežij.

image
Bojan Tomažič Fredi z žalostnim lesov v roki
Aforizmi za vse dni
Posebno, nepozabno mesto med Fredijevimi desetimi knjigi ima seveda prva, Aforizmi za vse dni, ki je izšla leta 1994 pri ptujski založbi Stigma. "Šlo je za literarno razdevičenje. Za njen izid imajo največ zaslug upokojeni novinar Dela Franc Milošič ter Nataša in Branko Vodušek, lastnika te založbe."
Ko enkrat prideš na žmah, hrepeniš po še, pove. "Ko se je potem takole sproti nabralo dovolj materiala in sem našel založnika, kar je bilo težje kot napisati aforizme, je izšla naslednja. In naslednja." Posebej izstopata naslova Aforizmi za vsako noč, erotični aforizmi (2005) in V vinu je resnica, resnost pa ne (2006). "O vsebini prve že naslov vse pove, a tudi pri drugi ni treba biti popolnoma trezen, da uganeš, kakšni aforizmi in karikature so v njej."
Poudari, da ima pri njegovi aforistični karieri odločilno vlogo časopis Večer oziroma njegov Toti list. "V njem mi je 14. oktobra 1989 prve objavil žal prezgodaj umrli Žarko Golob. Potem se jih je do konca leta 2006 nabralo skupaj 6052, večina pod urednikovanjem Srečka Niedorferja."
V Kaju in Vročemu Kaju je objavil 3185 žgečkljivih misli, tudi tedniku 7 dni ni bilo prizaneseno z njegovi aforizmi, objavljal je še v Pavlihi, Delu, Slovenskih novicah, Nedeljskem dnevniku, Štajerskem tedniku, v Ampak, na TV Slovenija. "Če ne bi prve aforistične objave stekle v Večeru tako gladko, dvomim, da bi kdaj prišel do desete knjige. Najbrž še do ene ne. Ker nisem človek, ki bi silil skozi okno, če me odslovijo pri vratih."

Karikature so imele več sreče, čeprav tudi teh ni več toliko, kot jih je bilo. "Karikatura nedvomno premore večplastno izrazno moč," poudari Aljana. "Dobra pove več kot beseda. Igraš se lahko s simboliko barv, detajli, mimiko likov. Tudi dobro karikaturo je, enako kot dober aforizem, treba večkrat pogledati, da se ti posveti sporočilo." Čeprav so reakcije na tisto, kar nariše, različne, tudi površne. "Mi vse dol pade, če mi kdo ob kaki vrhunski karikaturi reče, kako dobro si onega narisala, kakšen nos si mu napravila in frizuro, in ti je jasno, da se v vsebino sploh ni poglobil."

Kaj partnerja skup' drži

Odnosi med partnerjema so zelo pomembni za srečo ljudi, eni so tako vedno srečni, eni vedno nesrečni. "V zakonu začne škripati, ko zakonska postelja neha škripati," je Fredi napisal o tistem, čemur psihologi rečejo, da je intimnost lepilo. "Razumevanje humorja je tudi pomembno," reče Fredi, onadva znata drug drugega nasmejati. Pred poroko sem bil na psu, po poroki na povodcu, je njegov aforizem. Aljana je narisala karikaturo, v kateri on, vprašan pred matičarjem, ne sme nič reči, namesto njega ona zakriči: "Da!"

Vprašam, kdo je nasploh v teh časih šef v zakonu, moški ali ženska? "Na facebooku sem napisal, da sem Aljanin hlapec, da zdaj še Zuckerberg ve, kako grenko je moje življenje," razkrije Fredi.

image
Bojan Tomažič Z Gruškovskega huma se vidi skoraj ves svet.
Ko so gate lezle dol, je odšla
"Leta 1991 sem po srečnem spletu okoliščin dobila redno službo karikaturistke pri dnevniku Slovenec, a ga po dobrih dveh letih, ko se je začela ponavljati iz Iskre znana zgodba o plači in gatah s staro elastiko, ki lezejo dol, zapustila. Saj nisem šla daleč. Le čez dvorišče na uredništvo Slovenskih novic," se spominja Aljana Primožič Fridauer. "Pri njih sem od leta 1993 do 1998 delala kot honorarka, danes bi rekli prekarka, od 1998 do upokojitve pred slabega pol leta sem pa bila redno zaposlena. Pravzaprav nič pretresljivega in razburljivega. Saj gre le za neštete ure, presedene za mizo. Z risarskim priborom v roki. Ob rednih službenih obveznostih sem risala namreč še za številne druge časopise in revije, portretne karikature in ilustrirala več kot petdeset knjig."

"Če boš dovolj priden, te bom mogoče kdaj povišala v lakaja," pripomni Aljana. "Saj je bruseljski lakaj nekaj dosti bolj imenitnega kot dunajski hlapec," gre po njegovi zaslugi dialog še naprej.

Pravi moški zna vedno zavzeti svoje scališče, se spomnim njegovega aforizma. "Tri leta in pol, ko sem bil na dializi, pravega ni imel, pet let po tem, ko imam preflancano ledvico - prav 24. decembra bo obletnica -, je vse spet na svojem mestu."

V še tako resnih rečeh je torej mogoče najti zrno smešnega, pa četudi gre za odnos med moškim in žensko. Ta še posebej zahteva brušenje. "Žena je poskrbela, da je zakonsko brušenje iz nje oblikovalo diamant in mene spremenilo v šoder." To je očitno dobra formula za ostati skupaj. "Najin odnos se je kmalu po začetku razvil do ravni zglednega dopolnjevanja," ga popravi Aljana. Ona recimo kuha, on pomiva posodo. "Preljuba mi ženkica vrtnari z dušo, jaz z rokami, jaz kidam zunaj sneg, ona se v kuhinji greje z rumovim čajem in skozi okno nadzira potek del." Aljana še kar vztraja, da sta se tako zlila, da še dihata kot eden, Fredi spet pojasni: "Ona vdihne in komaj čaka, da bom jaz izdihnil."

Črni humor je tudi humor. Jaz povem ono staro šalo, ko mož kupi ženi za obletnico poroke parcelo na pokopališču. Čez leto dni, ko žena potoži, da ji ni nič dal, pa se brani: "Zakaj bi metal denar stran, saj še lanskega darila nisi izkoristila." Aljana pove, da onadva v resnici imata parcelo na pokopališču, z vklesanima imenoma in letnicama rojstva. Ali ni to malo čudno ali celo čudaško? "Ne, zdaj so časi, ko ni nič čudno in čudaško. Na vse je treba biti pripravljen. Ne nazadnje sva tudi oba z Aljano generacija NNNP, nič nas ne sme presenetiti," pojasni Fredi. Na marmornati plošči na pokopališču je napis: "Čeprav sva v življenju najraje počivala, se nama k večnemu počitku ni mudilo." Tudi Aljanina stilizirana čarovnica, s katero podpisuje svoja dela, je izklesana.

Marjetica, skuhaj kavo

Kdor ni kriminala zatrl v kali, ga bo še manj v kalnem. Volitve so ustaljene razprodaje cesarjevih novih oblačil. Marsikateri predsednik bi moral odsedeti. Naši politiki so vsi po vrsti tretjerazredni politikanti, ki se drenjajo za sedeže v prvi vrsti. Bodo delavci vzeli stvari v svoje roke šele, ko bodo ostali praznih rok? Če pri nas delaš, kar te veseli, prejemaš plačo, ob kateri se razjočeš. Delavci naj bi v tem trendu morali začeti plačevati za to, da lahko delajo. Lastnina je sveta, pravi slovenska Cerkev. Cerkvena kalkulacija: za koliko grmad smo dobili vrnjenih gozdov?

Listam po Fredijevi knjigi Aforizmi XXX let in politiziramo, no, ne politiziramo, ampak objokujemo katastrofalne poteze slovenske oblasti, zaradi katerih trpijo samo državljani. Upokojencem je zaradi krize, ki so jih povzročili bančniki in tajkuni ob političnem žegnu, pokojnine zmanjšala na minimum, tako da dobijo samo polovico tistega, kar so vplačali. Varčevalcem in delničarjem so tudi vzeli denar, da bi poplačali dolg bogatih. Namesto o trdnih pokojninskih stebrih imamo sramotilne stebre. "Mi smo v Evropi dveh hitrosti dokazali, da obstaja tudi rikverc," povzame Fredi. V njegovi deseti knjigi je zbranih in izbranih 1500 najboljših aforizmov izmed več kot 22 tisoč, kolikor jih je objavil v zadnjih tridesetih letih v različnih medijih, 46 je tudi ilustriranih s karikaturami moje glasnejše polovice. Vse urejajo zakoni, a je problem v tem, da se pri nas po črki zakona najmanj ravnajo najbolj pismeni. "Moj emšo sestavljajo ravno takšne številke, da sem bil v tistih usodnih osamosvojitvenih letih študent v Ljubljani, hodil na zborovanja v podporo četverici in optimistično verjel, kako bomo samostojni nemara res postali druga Švica. Z leti spoznavam, da je še kako resničen tisti rek o ponavljajoči se zgodovini in da seksualna revolucija ni edina, iz katere so kot največji heroji izšle največje pizde," Fredi pokomentira. "Zato ima med našimi ljudmi takšne simpatije apatija. Danes lahko rečem le, da za nobenega našega politika in njegove obljube ne bi dal niti mezinca, kaj šele roke v ogenj, četudi bi imel ob sebi poklicno gasilsko brigado." Da so se naši ljudje zmerom znali upreti v pravem času, posežem, le da zdaj malo zamujajo. "Pa kako bi bili uporniki, ko se še različnemu poflu na razprodajah ne znamo upreti. Ko gre slovenski delavec zdaj na cesto, mu delodajalci ali policaji potisnejo v roko metlo, da naj jo pometejo, in oni to storijo." Anemična politika je kriva za prelivanje najbolj zdrave krvi, doda še en aforizem.

On kuha žganje, ona mulo

Povem šalo. Upokojenec Franc pride h kolegu Jožetu na obisk, sedita v dnevni sobi, gostitelj ga vpraša, kako je ime cvetlici z rumeno glavo in belimi listi okoli, ki raste na travniku. "Marjetica," se po tuhtanju spomni Franc. Jože hvaležen zakliče proti ženi v kuhinji: "Marjetica, skuhaj nama, prosim, kavo."

Fredi doda, da z leti tudi on počasi postaja vse bolj perverzen biseksualec. "En dan me jebe Demenca, spet drugi Alzheimer."

Potem pogovor pripelje do alkohola. "Delitev dela v slovenski družini: ona nonstop dela, on je nonstop nadelan niti ni smešna," iz Fredija izleti aforizem. Aljana reče, da je pri alkoholu manj več, Fredi opomni, da je že v en nulatri štamperli mogoče pogledati neverjetno globoko.

image
Aljana Primožič Fridauer Njune besede, vklesane v marmor

To, da dajemo preveč na zob, je slovenskih fantov grob, bi lahko povzeli vse tisto, kar povzroča slovenska pivska folklora. Jaz se spomnim ritualnih kuhanj slivovke pri sosedih iz otroštva. "Pri nas smo tudi kuhali žganico, a to je 40 let oddaljen spomin. Ko sem še kot osnovnošolec pomagal očetu pri žganjekuhi tako, da sem prinesel kaka drva, pomagal pri dvigovanju kotla iz kurišča. Ker je oče umrl že pri mojih 16 letih, ni bilo časa, da bi name prenesel tovrstna kuharska znanja. Ima pa zato žena izjemna kulinarična znanja za kuhanje mule in jezikove župe. Zna cel dan kuhati mulo, za večerjo pa mi postreči postano jezikovo župo. Tudi, če ne kuham žganja."

Žganjekuha izginja povsod po Gruškovcu in širše. Kar je povezano z že omenjenim krčenjem vinogradov in praznjenjem kraja. "Še tisti preostali pridelek grozdja večinoma prodajo v obliki grozdja, včasih so grozdje sprešali doma in prodajali mošt, tropin za žganje je bilo dovolj, in še sliv, jabolk, hrušk je bilo precej več."

Zunaj je hladno, notri pri Fridauerjevih prijetno toplo, na mizi je toliko hrane, da nam ne bi mogla priti do živega nobena kriza. Čim bolj udobno vožnjo skozi prihajajoče leto 2020 bi Aljana še rada rekla za naše bralce, Fredi pa, da "naj bo čim manj naporno". Njima zaželim enako. In vsem zelo veliko razlogov za iskren, sproščujoč smeh.

Anketa

Bosta sami vnovčili turistični bon, s katerim država skuša pomagati turističnemu gospodarstvu v Sloveniji?

Sudoku