(INTERVJU) "S publiko sem Helena Blagne, brez nje sem nihče"

Saša Britovšek, 8.11.2019
Dejan Nikolič

Pravi, da je za žensko najpomembneje, da ostane zvesta sebi, da sledi svojim ciljem, a zna žareti v svojem bistvu na odru življenja. Helena Blagne je v svoji neodvisnosti mnogim ženskam vzor, nikoli ni bila le pevka, vedno je bila samosvoja glasbena diva. Ker je karizmatična in ker z njo vedno prihajajo glamur in nekaj skrivnosti.

Glede na to, da se odštevajo dnevi do vašega mariborskega koncerta (v soboto, 9. novembra), ki ste ga naslovili Intimno, ne moremo mimo vprašanja, kdo je Helena Blagne intimno?

Če se pošalim, je vaše vprašanje pravzaprav poizkus vdora v mojo intimo. A če k stvari pristopiva resno … Mislim, da se lahko naslov mojega koncerta, ki sem ga poimenovala Helena intimno, malce napačno razume. Tu gre pravzaprav za intimno vzdušje glasbe, interpretacije in koncerta samega kot takega. Koncert je namreč naravnan izrazito akustično, namenjen je glasbenim sladokuscem, ob tem pa bi rada poudarila, da tovrsten glasbeni pristop zahteva od umetnika kar veliko mero koncentracije. Pri akustičnih izvedbah gre namreč za posebno čutno in intimno energijo, ki se vzpostavi med publiko in izvajalcem. Sama se slehernega projekta vedno lotim odgovorno, pa naj bo to pop, operni ali akustični dogodek. In tako bo tudi tokrat.

Sklepam, da morate kot javnosti izpostavljena ženska zelo jasno potegniti črto, kako blizu dovolite drugim. Kje je meja in od kod je Helena samo še intimno?

Nedvomno mejo med svojo javno in zasebno podobo postavim v trenutku, ko zaprem vrata svojega doma.

Kdo sme skozi ta vrata?

Družina in ožji, pravi prijatelji. Brez njih bi zijala velika vrzel v mojem življenju …

Verjamem v ljubezen

Ste v zadnjih letih spoznali kaj, kar vam je odprlo neke čisto nove poti? V kaj recimo danes verjamete, a nekoč niste?

Vedno sem verjela, da je treba lastne življenjske vrednote umestiti v pravi okvir, da lahko človek živi polno in srečno. Verjela sem in verjamem v ljubezen, ne samo romantično, predvsem človeško. Takšno, ki se gradi na podlagi medsebojnega razumevanja in spoštovanja. Vedno sem goreče zagovarjala in verjela v delovno etiko in nove začetke. Ni nam treba ostati na enem mestu. Treba je imeti moč, da se v življenju vedno lotimo novih podvigov, da živimo polno in zadovoljno. Nikoli nismo na cilju, ker nam vsak dan lahko prinese nekaj novega.

image
Dejan Nikolič

Kje se kot ženska danes osebnostno najbolje počutite, kje najbolj najdete svoj položaj?

Glede na več vlog, ki jih živim, bi se pravzaprav težko opredelila. Helena glasbenica, Helena mama, Helena ženska so iste osebe, imajo iste vrednote, ampak delujejo drugače, ker jih življenjske okoliščine in okolje opredeljujejo drugače. Moja podoba v javnosti sem vedno jaz, ampak na način, ki sem si ga zamislila in oblikovala sama. Seveda pa v življenju ohranjam jasno identiteto glede na širok razpon človeških odnosov, ki jih negujem.

Kot samostojna in neodvisna ženska ste mnogim vzor. Tudi na vaših koncertih so v zadnjih letih ženske v večini. Razmišljate kdaj o tem, kaj vidijo v vas, s čim jih navdahnete in kaj jim sporočate?

Prepričana sem, da jim skozi svojo življenjsko zgodbo sporočam, da je neodvisna in svobodna ženska lahko zelo močna posameznica, ki ima svojo in svobodno voljo. Seveda je od nas odvisno, kako jo bomo izkoristile v svojem vsakdanu, to je vsekakor naša odločitev, pri vsem tem pa je pomembno, da smo kar se da odprtega duha in brez predsodkov.

Iz dna duše

Edith Piaf je nekoč rekla: "Želim ljudi pripraviti do joka tudi takrat, ko ne razumejo mojih besed." Poznate ta občutek? Kdaj ste si še posebno želeli, da bi vas ljudje pozorno poslušali in začutili, kaj sporočate?

Vedno, ampak res vedno, ko interpretiram svoje skladbe, želim, da publika resnično začuti vez med mano in zgodbo, ki jo pripovedujem. In vedno se trudim, da jo interpretiram kar se da prepričljivo, iz dna duše. Drugače enostavno ne znam. In vesela sem, da publika zna poslušati, čutiti in posledično tudi nagraditi takšnega interpreta.

Glasbena diva, ki posluša tišino in šteje oblake

Kaj je za vas nagrada v tem primeru, kako jo občutite kot umetnica?

Največja in najpomembnejša nagrada zame je zadovoljna publika. Publika, ki prepozna kakovost in razdajanje, zaradi slednjega vedno znova lahko na novo ustvarjam in sem motivirana. Veste, pomena in vloge občinstva se še kako zavedam, s publiko sem Helena Blagne, brez nje sem nihče.

Spomnim se, da ste pred časom rekli, da ženske delamo veliko napako, ker se lotimo stvari po moško in s tem izgubljamo svojo identiteto. Kaj je za žensko identiteto in integriteto še zlasti pomembno?

Najpomembneje od vsega se mi zdi, da ženske ostanemo zveste sebi, da znamo slediti svojim navdihujočim ciljem, žareti v svojem bistvu in blesteti v vsem svojem sijaju na odru, ki se mu reče življenje. In seveda, da v vseh življenjskih okoliščinah ohranimo dostojanstvo.

Vas ženske kdaj prosijo za nasvet? Če ne druge, morda vsaj mlajše pevke, ki šele začnejo kariero.

Ne boste verjeli, koliko pošte prejmem od žensk, ki me sprašujejo za razne nasvete. Seveda vedno rada izrečem lepo besedo, a moč za pot do sreče in izpopolnitve mora priti iz posameznika samega. Še tako dober nasvet je brez pomena, če človek, ki mu je namenjen, vanj ne verjame resnično ali ne zbere dovolj moči za spremembo. Že res, da so v stiski dober pogovor, zaupnost in razumevanje v pomoč, pot do ozdravitve pa je v rokah posameznika. Kar pa se tiče mlajših pevk, rada verjamem, da sem vsaj nekaterim mladim glasbenicam oporna točka. Glasbena platforma se je v zadnjih letih bistveno spremenila, tako da mlade izvajalke ne morejo ravno potegniti neke vzporednice med mano in njimi, ampak če ob opazovanju moje kariere razumejo pomen discipline in trdega dela, potem sem nekaj naredila prav. Pomembno je namreč, da mlada generacija razume koncept uspeha, ne samo posameznega ustvarjalca.

Ti boš vedno prvi

"Življenje vedno prav izbere ..." Tako pojete v pesmi Kar bo, pa bo, za katero je besedilo napisal Rok Lunaček. Kdaj ste tudi sami začeli verjeti v sporočilo te pesmi?

Pravzaprav v omenjeno sporočilo od nekdaj verjamem, no, ja, z rahlimi odstopanji tu in tam (smeh). Verjamem tudi v to, da se je nesmiselno ubadati z vprašanji, kaj bi bilo, če bi bilo … Nesmiselno je živeti v preteklosti, v očitkih ali zamujati in prehitevati življenje. Zame je edino smiselno, da živim življenje, ki mi je dano, in da ga živim kolikor se da polno. In to sedaj, v tem trenutku. In naj citiram našo izjemno pisateljico Alenko Rebula: "V trenutku smo lahko srečni samo za hip, a neštetokrat. In samo ta hip je mogoče zamahniti z vso silo in ne zgrešiti."

"O neodgovornih in nedoraslih moških je škoda izgubljati besede"

Besedilo za eno vaših najljubših pesmi, to je Ti boš vedno prvi, je napisal Drago Mislej Mef. Bi nam povedali zgodbo o nastanku te pesmi?

V trenutku, ko smo se odločili za sodelovanje v skladbi Ti boš vedno prvi, sem vedela, da bo uspešnica. ​Prečudovita glasba, zelo zgovoren in tankočuten tekst ter čutna interpretacija so se zlili v krasno zgodbo. Drago Mislej Mef je razumel mojo materinsko ljubezen in jo spesnil v to čudovito melodijo. Takšne skladbe so večne in zaradi njih vztrajam, ustvarjam, letim. In kadarkoli jo izvajam, me stisne v prsih.

Kako skrbite zase, si polnite baterije, se razvajate in ohranjate videz polnovredne ženske, ki vam ga marsikdo lahko zavida?

Sama verjamem v filozofijo zdravega, na trenutke tudi asketskega življenjskega sloga z malce popustljivosti tu in tam. Seveda pa se mora človek najprej počutiti lepo znotraj, da tako deluje takšen tudi navzven.

Kaj takrat počnete?

Svojo energijo osvobajam tako, da počnem samo tisto, kar me razveseljuje in osrečuje, spet drugič pa, ko si zaželim počitka, enostavno počivam. Dovolim si celo, da kdaj pa kdaj ne počnem prav ničesar. Poslušam tišino in štejem oblake. To je v današnjih časih pravo razkošje, ki si ga ne dovolim vzeti.

Kaj bi sporočili ženskam, ki so se znašle v okoliščinah, ko zelo hitro lahko pozabijo nase? Ko se izgubijo?

Žal velikokrat opažam, da ženske rade postavimo druge pred sebe in smo tako na trenutke čisto izgubljene. Ampak, roko na srce, malce smo si same zakuhale to sodobno obliko biti ženska. Želele smo vse in dobile še več, a na tej poti strmega, sicer zasluženega uspeha smo pozabile nase. Zdaj vidim celo paleto mladih, sposobnih žensk, ki živijo s strašnim občutkom slabe vesti. So odlične v službi, so matere in žene, skrbijo zase in se vsakodnevno trudijo biti najboljše, ampak spremlja jih občutek slabe vesti, ker še vedno menijo, da ne naredijo dovolj. Vsako uro več, ki jo preživijo v službi, plačajo s slabim občutkom do otrok in nasprotno. Sama sem z omenjenim že zdavnaj zaključila. Danes enostavno ne pristajam in ne sprejemam manj, kot si zaslužim.

In da ne pozabimo na moške. Kakšno sporočilo bi predali njim, kaj se vam zdi pomembno, da kdaj pa kdaj slišijo?

O neodgovornih in nedoraslih moških je škoda izgubljati besede. Takšnim žal ne pomaga nič (smeh). Pravi moški s čistim, jasnim umom, moralno držo in notranjo modrostjo ne potrebuje nikakršnih sporočil in nasvetov. Takšnim moškim je življenjska filozofija še kako jasna.

Anketa

Ali se boste cepili proti gripi?

Sudoku