(INTERVJU) Rafko Irgolič: Prvi večji aplavz sem dobil v Mariboru

Franja Žišt, 13.2.2020
Robert Balen

O črnem konju in drugih kavbojskih pesmih, ljubezni z ženo, ki traja že 65 let, in nasmehih, ki jih je risal kot zobotehnik, s pevcem Rafkom Irgoličem.

O-o, moj iskri vranec čez strmi klanec kot blisk leti," najbrž odmeva v ušesih marsikateremu Slovencu ob omembi Rafka Irgoliča. Pevec, ki je svoje delo posvetil zobotehniki, je skupaj s svojo ženo, farmacevtko Nado Irgolič, pri 86 letih še vedno zelo aktiven. "Moraš biti priden, včasih pa pomisliva, da je prišel čas, da bi dala kaj vstran," se smehlja gostoljubna žena, medtem ko se Rafko namesti na domačem kavču.

Rodili ste se v Radljah ob Dravi, a tam ste živeli le kratek čas. Je kljub temu še kaj Korošca v vas?

"Zelo malo se spomnim tistih časov. So me pa v Radlje povabili pred kakšnimi petimi leti za kulturni dan. Mislil sem, da bo Prešernova proslava in bom moral zapeti kakšno pesem, potem pa prideva z ženo tja in vsepovsod veliki plakati, ki so vabili na večer z Rafkom Irgoličem. Imeniten pogovorni večer je bil. Plehmuzika se je naučila pesem Moj črni konj, pogovarjali smo se o starih časih, starših. Razlagal sem, kako mi je mama enkrat obljubila čokolado, če bom povedal pesmico, in malo kasneje mi je neka dama iz publike prinesla veliko rdečo čokolado. Podarili so mi knjigo o razvoju Radelj in zdaj malo več vem o tistih krajih. Izjemen sprejem so mi pripravili in še bom šel tja. Sicer pa smo se iz Radelj kasneje preselili na Prevalje, kjer sem začel hoditi v osnovno šolo. Potem se je začela druga svetovna vojna in smo se preselili. Oče, ki je bil orožnik, je moral ostati na meji, mama pa je bila Sevničanka, zato smo šli v Sevnico, kjer sem preživel vso mladost do srednje šole, ko sem šel v Ljubljano. Moji spomini so tako povezani večinoma s Sevnico, tam imam še vedno nekaj sorodstva, kup prijateljev. Sevnico bolj poznam kot svoj rojstni kraj."

Prihaja iz glasbene družine

In kaj vam je ostalo v spominu iz tega sevniškega obdobja? Menda ste se veliko kopali v Savi.

"Kopanje v Savi, nepredvidljivi reki s številnimi vrtinci, je bil cel ritual, poznali smo vsako skalo. Sevnica je bila pod Štajersko, zato smo bili pod Nemčijo in smo se v nemških šolah morali naučiti nemško. Imeli smo precejšnje težave. Če si slovensko govoril, si bil kar kaznovan. Ni bilo prijetno."

image
Robert Balen Rafko Irgolič: ”Čutila se je napetost, starši so se stalno bali za nas. Mi smo pa nevarne lumparije počeli.”

Ste sploh imeli priložnost biti otrok, se igrati, zganjati lumparije ali se je neprestano čutila napetost?

"Čutila se je napetost, starši so se stalno bali za nas. Mi smo pa nevarne lumparije počeli. Poznali smo vse možne patrone, kar je bilo topovskega materiala, pištol, pušk. Vse mogoče smo počeli, da je kaj počilo. V moji generaciji je prihajalo do kar resnih okvar, saj so se zgodile tudi nesreče. Sicer pa ne morem reči, da smo se prav sproščeno zabavali. Skušali smo najti svoje mesto ob Savi."

Starša sta imela smisel za glasbo in najbrž ste ta talent podedovali od njiju.

"Ko sem začel peti in sem kupil kitaro - takrat sem znal cel repertoar Iva Robiča in vse te pesmi, ki se jih je slišalo po radiu -, je mama rekla samo: 'A res?' Za starša to ni bilo nič posebnega. Mama je bila tudi pevka in doma smo imeli več inštrumentov. Igrala je v tamburaških orkestrih, oče je prepeval v pevskih zborih. Peli smo narodne pesmi, te so bile zame vedno nekaj svetega. Še zdaj sem občutljiv, če slišim narodno pesem, ki jo popravijo. To je nasilje nad melodijo."

Kaj poleg veselja do glasbe pa so vam še privzgojili v družini? Najbrž delavnost.

"Delavnost je morala biti. Znati smo morali vse, skromni smo morali biti, pošteni, predvsem pošteni, to je bilo na prvem mestu. Pri nas se ni igralo kart, ni se hodilo po gostilnah, tudi cigarete je oče opustil in tudi midva z bratom nisva nikoli kadila. Oče je imel kar besedo. Bil je Maistrov borec, na kar sem zelo ponosen. Pri nas je bilo kar strogo, pa tega nisem čutil, meni se je zdelo normalno, da tako mora biti. Vsak je imel svojo dolžnost, in če sem bil prost in sem moral skrbeti za mlajšega brata, sem tiste ure moral biti z njim, ni bilo vprašanje, ja ali ne."

image
Robert Balen ”Še zdaj sem občutljiv, če slišim narodno pesem, ki jo popravijo. To je nasilje nad melodijo,” pravi Rafko Irgolič.

Ste že od malega sanjali, da boste zobotehnik ali pevec, ali ste imeli druge ideje o tem, kaj boste postali?

"Sploh nisem razmišljal, kaj bi bil. Vedel sem le, da je treba čim prej priti do poklica. Ker ni bilo možnosti, da bi me starši financirali in da bi šel na gimnazijo, smo našli možnost, da sem šel na srednjo zobotehniško šolo. Še posebno ko me je prepričal bratranec, ki je bil eden prvih zobotehnikov pri nas. Tudi moj deset let mlajši brat, ki ga zdaj žal ni več, je bil zobotehnik. Sam sem se za ta poklic navdušil, ker sem lahko izdeloval z rokami, to me je veselilo. Takrat sem kar izbral, nisem kaj razmišljal, o glasbenem poklicu pa sploh ne, tudi kdaj kasneje ne. Ves čas med šolanjem pa me je zanimalo vse mogoče, v vseh dramskih krožkih sem se angažiral, zmeraj sem bil za deklamacije, če je bilo treba."

Moral si imeti kar močan glas, ker so bili mikrofoni zanič

Menda v šali radi rečete, da imate najraje ljudi brez zob, ker takrat začnete razmišljati, kako boste ustvarili lep nasmeh.

"To je filozofija, ki sem se je oprijel, ko sem delal na oddelku za snemno protetiko, kjer je veliko izdelkov, ki so medicinski pripomočki za brezzobe. Izziv sem našel v njihovem izdelovanju in tudi specializiral sem se na tem področju. Ko sem bil že v penziji, sem se nekaj časa udejstvoval na tem področju. Ves čas sem se zavzemal, da bi srednjo stopnjo izobraževanja za zobotehnika dvignili na višjo, in kasneje so res ustanovili visoko šolo. Tam sem do 80. leta izvajal praktični pouk, da sem lahko predal vse svoje znanje. Tri generacije sem 'dal skozi' in pri osemdesetih sem rekel, da je dovolj."

Zdi se, da ste bili vse življenje resni in odgovorni. Pa ste preživeli tudi kako bolj vihravo obdobje?

"Ne, nisem si drznil. S tem bi namreč staršem naredil preveč skrbi. Tudi takrat, ko je bila Ljubljana zame neprijazna, ko ni bilo stanovanja, ko sem bil v internatu, potem pa so nas od tam poslali na trg z besedami 'poiščite si sami'. Bila je taka kriza, da par dni sploh nisem vedel, kam bi šel spat. Ampak sem zdržal. Nisem bil edini. Šolanje pa mi ni delalo nobenih preglavic."

image
Robert Balen Rafko Irgolič še spremlja pevsko sceno, a je vesel samo takrat, kadar čuti, da je pesem izvirna, vsaj harmonsko uglašena in ima melodijo.

Nastopati ste začeli z akademskim plesnim orkestrom na študentskih plesih.

"To je bilo obdobje, ko se je ob sobotah spodobilo, da si šel na eno od gimnazij na mladinski ples. V šestdesetih letih so bile na vseh gimnazijah majhne skupine, ki so se poskušale v džezu. Malo so džezali, malo so žulili popevke, vmes je pa tu in tam kdo tudi kaj zapel. Moral si imeti kar močan glas, ker so bili mikrofoni zanič. V Narodnem domu je bilo tudi ozvočenje, tam je igral akademski plesni orkester in tja sem zahajal ob sobotah. To so bili časi, ko se je začelo odpirati, prišli so drugačni filmi, Ples na vodi, Reka brez povratka, Rio Bravo ... Znali smo peti vse popevke tistega časa, zelo smo spremljali San Remo. Spoprijateljil sem se s fanti, ki so igrali na plesih, in kar večkrat kaj zapel. Iskali smo malo drugačen repertoar. Naš kitarist Marinko Jankovič, žal ga ni več, je prinesel z roko popisan zvezek z notami. Rekel je, da so to ameriške narodne pesmi. Preigravali smo jih in ugotovili, da so kavbojske, ki jih poslušamo v filmih. 'Tole bi bilo pa fajn za nas, klavir je ravno prav razglašen,' smo si rekli. Matija Barl, ki je kot otrok igral Kekca, je napisal celo serijo besedil, nekaj pa jih je prevedel iz angleščine. To je bilo obdobje, ko so nastale pesmi Jaham v Kolorado, Deček s planine … Takrat je nastala tudi pesem mojega prijatelja Janeza Klemenčiča Osamljen, ki so jo kasneje preimenovali v Sam po parku.

Nikoli pa še nisem imel priložnosti povedati, kaj sem v letih 1960, '61 doživljal v Mariboru. Z Beti Jurkovič sva bila angažirana v novoletnih predstavah Totega teatra. Nastopali smo v Operi. Tja sem šel z omenjenimi tremi pesmimi. Tisti večeri so bili nepozabni. Nastopala so imena, kot so Božo Podkrajšek, Milena Muhič, Arnold Tovornik, Zlatko Zej, Volodja Peer. To so bili taki heci, ki jih ne doživiš nikjer. In kako so se Mariborčani zabavali! Na isti dan smo imeli tudi trikrat nabito dvorano. Takrat sem prvič pel te tri pesmi in jih kasneje tudi posnel. Prvi večji aplavz sem dobil takrat v Mariboru."

Spoznavala sta se na vlaku

Najbolj pa vas verjetno poznamo po pesmi Moj črni konj. A najbrž ta ni vaša najljubša.

"O najljubši pesmi nerad govorim. Zmeraj je bila najljubša tista, ki sem jo takrat delal. Moj črni konj je uspel, ker smo pesem z zanosom posneli."

Že kar nekaj let pred njo ste spoznali svojo ženo. Menda je bila ljubezen na prvi pogled.

"Ja, na prvi pogled. Jaz sem bil zaposlen na stomatološki kliniki, ona pa je končevala srednjo šolo za farmacijo. Četudi je bila iz Sevnice, sva se bolj srečevala v Ljubljani, najbolj pa sva se spoznavala na vlaku, ker smo ob vikendih imeli veselje hoditi v Sevnico, to je bila navada. Letos bova praznovala 58 let poroke na sedem let podlage, najine zveze pred poroko."

image
Robert Balen Krajev, kamor bi Rafko Irgolič še šel, je veliko, ampak zdaj sta z ženo vezana na Izolo.

Ljubezen še kar traja, pravite. Recept?

"Zmeraj sva bila strpna drug do drugega. Imela sva posebno nepisano pogodbo, sporazum, da sva drug drugega pustila svobodnega. Ko je ona šla precej kasneje študirat farmacijo, je doma kuhal tisti, ki je imel čas. Drug drugemu sva privoščila uspeh. Petje sem vedno jemal za dušo. Treba je veliko strpnosti, veliko pogovorov drug z drugim in posebne tolerance, brez tega ne gre. Pa tudi stiskam ne uideš, ampak moraš znati čeznje. Drug drugemu moraš pustiti svobodo."

Kako ste usklajevali poklicno, družinsko in pevsko življenje?

"Še danes se sprašujem, kako smo to zmogli. Smo, s strpnostjo in drug z drugim. Ko je človek mlad, zmore veliko in še več. Nastopi so se kar vrstili. Drug čas je bil kot danes."

Največji uspeh v življenju za vas je družina.

"Ja, tudi danes vidim, da je to največ. Zmeraj sem vedel, da je glasbena kariera na trhlih nogah, danes je, jutri ni. Ko je bilo novo leto, smo pevci seveda zaslužili. Takrat sem v enem večeru prinesel domov pol plače, že jutri pa ni bilo več nič. To ne gre. Danes je malo drugače. Veliko je profesionalnega izvajanja, to je velik napredek."

Ne sin ne vnuk nista šla po vaših stopinjah.

"Sin je bil vedno v zadregi, ko je bil majhen. Vsak, ki nas je srečal, ga je vprašal, ali tudi on kaj poje. Skoraj se je v zemljo udrl ob tem, je pa naredil šest let klavirja in tri leta violine. Vnuk je študiozen poba in zdaj na Škotskem študira računalništvo. Tudi igra klavir, poje pa ne. Vnuk je Rafi, jaz sem Rafko, oba pa sva uradno Rafaela. Od kod Rafko? Doma so me tako klicali in podpišem se Rafko, pa fertik."

Dan v pokoju mine, kot bi mignil

Običajno se vsi ob upokojitvi srečajo s fenomenom pomanjkanja časa. Tudi vi?

"Ja, zdaj grem vsako stvar posebej opravit, prej sem pa vse naenkrat uredil. Pa dan res mine, kot bi mignil. Do 80. leta sem delal na zdravstveni fakulteti. Spremljam še pevsko sceno, vendar sem vesel samo takrat, kadar čutim, da je pesem izvirna, vsaj harmonsko uglašena in ima melodijo. Če tega nima, mi je to tuje. Vsaka generacija pa gotovo prinese svoje viške in svoje posebne dosežke."

Znati smo morali vse, skromni smo morali biti, pošteni, predvsem pošteni, to je bilo na prvem mestu

Kaj pa hobiji, športno udejstvovanje?

"Z ženo imava abonma za koncerte. Nekaj že moraš imeti, ko postaneš starejši. Zdaj rad poslušam tudi kaj klasičnega. Kar se pa športa tiče, sem do 80. leta hodil na smučanje. Pri 80-ih sem se pripeljal z 2000 metrov do dna, ne da bi padel, prosim."

Zdaj jih imate 86, vendar jih ne kažete. Dobri geni ali žena farmacevtka pripravlja kake čudežne praške?

"Če bi človek vedel, čemu pripisati zasluge, bi lahko recept prodal. Vse je povezano. Če si slabe volje, lahko hitro postaneš tak, da nisi za nikamor. Pride dan, ko si drugačne volje, nisi ves čas samo dobre volje. Pri teh letih se to spreminja vsak dan, in to hitro."

image
Robert Balen Rafko Irgolič: ”Slovenci smo narod že stoletja, nacija pa smo postali z lastno državo leta 1991 in smo se s tem uvrstili v skupino 200 držav. To je velik dosežek.”

Potujete radi?

"To pa! Z Nado greva rada na izlete, a prav daleč si več ne upava. Morje na vsak način. Krajev, kamor bi še šel, je veliko, ampak zdaj sva vezana na Izolo, imava malo svojega kvartirja in tja hodiva z velikim veseljem."

Veliko pesmi ste zapeli. Če bi svoje življenje morali predstaviti z enim naslovom, kakšen bi bil?

"Prijatelji iz Tržiča so mi za rojstni dan naredili ploščo s 96 posnetki pesmi. In napisali nanjo 'Hitro, hitro mine čas'. Mislim, da je to pravi naslov. To je tudi ena izmed pesmi, v kateri sam pojem tri glasove."

Si dneve načrtujete ali se bolj predajate toku?

"Nobenih načrtov nimam. V teh letih jih ne moreš imeti. Zdaj smo veseli, da zjutraj sonček vstane. Pri mojih letih smo lahko tega vsak dan znova veseli. Nič takega nimam, da bi rekel, da še moram narediti, ko pa še sam vem, da ne bom."

Kaj pa, ko pogledate širše, našo državo in družbo, ste optimistični?

"Absolutno. Narodov je na tisoče. Slovenci smo narod že stoletja, nacija pa smo postali z lastno državo leta 1991 in smo se s tem uvrstili v skupino 200 držav. To je velik dosežek. Sami lahko odločamo. Mislim, da bi morali biti na to in na vsak naš dosežek veliko bolj ponosni. Pa ceniti vse, kar imamo."

Anketa

Ali ste pozimi telesno aktivni?

Sudoku