(INTERVJU) Alenka Rebula: Kar smo delali prejšnje leto, to bo zdaj rodilo

Bojan Tomažič, 6.2.2020
Osebni Arhiv

Površno življenje, ki ga ne opazujemo in se mu ne posvečamo zares, rojeva množenje starih težav, pravi psihologinja in pesnica Alenka Rebula. Ovrednotimo storjeno in nadgradimo, kar ima zdrave temelje in je naše trdno, rodovitno, zdravo življenjsko drevo, pa bo vse dobro.

Na začetku leta smo spet začeli nekaj novega, v datumu sta dve dvajsetici. Kakšno bosta leto in novo desetletje?

Odgovor je v naravi, ki nosi v sebi zakone življenja in resnice, ki je ni mogoče prikrojiti po svoje. Vsak začetek je vedno nadgradnja minulega. Nič ne gre v nič, vse se nadaljuje, vse je gibalo naslednjega. To je temeljni zakon vsega živega. Kar smo delali prejšnje leto, to bo zdaj rodilo. Začne se kazati, kar vemo, da smo delali, a tudi tisto, česar nismo videli, da delamo. V slabem in dobrem. V slabem zato, ker površno življenje, ki ga ne opazujemo in ki se mu ne posvečamo zares, rojeva množenje starih težav. V dobrem zato, ker bo vse zares plemenito izrazilo svojo moč. Začetek leta je zato priložnost, da pogledamo v resnico minulega leta. Ovrednotimo storjeno in nadgradimo, kar ima zdrave temelje in je naše trdno, rodovitno, zdravo življenjsko drevo. Opazimo pa tudi, kaj bi bilo dobro narediti, pa nismo, in zakaj nismo. Kaj je bolje opustiti, spustiti iz rok. Lahko opazimo, česa ne znamo, in si priznamo, da se tega nikoli nismo učili iz srca in zares in da zato ne speljemo. Načrti ob novem letu so zelo pogosto hiša iz kart, sestavljena iz nepoznavanja sebe in iz iluzij. Sil, ki nas obvladujejo, ne poznamo, zato jih tudi ne moremo uporabljati v svoj prid.

Torej se moramo, kot slišimo z vseh strani, spet spremeniti?

Spremembe so šele zadnji korak. V dobi, ko gre vse na klik, ljudje včasih pridejo enkrat na delavnico in hočejo odkriti, kdo so, kaj hočejo, in tudi najti moč, da to izpeljejo. Sprememba, ki jo izpeljemo, pa je le zaslužen sad. Prej je še setev, potem sledijo klitje, nega rasti, cvetenje in zorenje. Kako spremenim zapuščeno ali izčrpano pokrajino v rodovitno in razkošno področje? Spremembe so v bistvu obnova zapuščenih delov našega bitja, počasen, temeljit in globok proces, ki prikliče življenje, nazadnje tudi drugi opazijo spremembo.

image
Osebni arhiv ”Sprememba, ki jo izpeljemo, je zaslužen sad. Prej je še setev, potem sledijo klitje, nega rasti, cvetenje in zorenje.”
Biti v težavah je danes skorajda sramota

Pogosto govorite o naravi, ko govorite o človeku.

Naravna bitja smo, s telesom, kot ga imajo vsa živa bitja, in če naše telo ne gre v preobrazbo, tudi um ne bo dosegel nič, pa naj si z voljo še tako prizadevamo pregnati svoje demone. Tudi v naravi je vse povezano in zapleteno. Kaj vse vpliva, da gozd uspeva ali da hira in da nekatera drevesa preživijo, druga pa ne? Nikoli ne gre za en sam škodljiv dejavnik, ki bi določal izid. Podobno je pri človeku. Prvi korak je sploh dojeti, sprejeti, da nam ne gre iz mnogih in prepletenih razlogov, ne pa morda iz ene same stare travme. To ljudje radi mislijo. Stvari se nam zatikajo zaradi mnogih dejanj na raznih življenjskih področjih, ki jih izpeljujemo zdaj, ne samo zaradi tega, kar je bilo nekoč. Ne gre nam zato, ker nadaljujemo vsak s svojim posebnim in s celostnim programom strahu, zamer, zahtevnosti, nemoči, zavisti, zaprtosti, podcenjevanja sebe in drugih, vztrajanja v slepih ulicah. Največkrat se tega ne zavedamo, ker so to postali že avtomatizmi in jih pripisujemo svoji naravi, nesrečam, krivičnemu svetu. Vse to so verige in lahko jih odložimo.

Kako?

Ena za drugo odpadajo, če se potrpežljivo ukvarjamo z vsako posebej. Vedno lažje dihamo in odkrivamo svoje nove možnosti. Za dušo, za srce in za telo. A kdo se danes na ta način posveča svoji osebnosti? Komu je lastno življenje res toliko vredno, da bi za to dal vse od sebe? Sama sem se za to nekoč odločila in vem, koliko to stane. Zato tudi razumem vse, ki raje ostajajo, kjer so, in si dopovedujejo, da gre bolje, kot v resnici gre. Spremembe so čudovita pot, a niso cenena dobrina.

Globinski posluh je vir moči in navdiha

Z Josipo Prebeg pišete knjige o veri vase. Zadnja z naslovom Z živim korakom in v veri vase 2020 je celo priročnik, da bi, kot ste napisali, zajeli iz svoje globine za vsak dan.

Res je. Vera vase je celostna in izvirna metoda osebnega razvoja, ki jo je ustvarila Josipa, in omenjeno besedilo sodi v ta pristop. Obe iz izkušenj veva, da je življenje zahtevno in da je treba vsak dan kaj narediti, da smo mu kos, opremljeni in varni v sebi za karkoli, sva sestavili dnevnik. Pa ne zato, da vanj pišemo svoje obveznosti, čeprav ima datume kot rokovniki. Dnevi so realnost, dejstvo, tedni in meseci odmerjajo naš čas. A tisto, kar bi bilo najvažnejše beležiti za spremljanje svojega življenja, niso obveznosti. Še pomembneje je beležiti notranje dogajanje.

image
Sašo Bizjak ”Junaki vsakdanjosti so tisti, ki pričarajo veselje zase in za druge iz najmanjših stvari. Ti ljudje držijo v rokah srce sveta, da ne utihne.”
Glasno protestira proti sistemu, partnerja ali lastnega očeta pa se boji

Beležiti notranje dogajanje?

Negovati, kar se oglaša, in tisto uresničevati po svojih močeh. Še in še. Vse, kar tu govorim, je sad mojega učenja pri njej, kar me je v dvanajstih letih res globoko, trajnostno spremenilo, in dojela sem, kako pomembno je negovati moč življenja v sebi vsak dan. Globinski posluh je vir izjemne moči in navdiha. Zato sva za vsak mesec in teden sestavili misel, ki jo je mogoče vsak dan oživiti v sebi in opažati, kako deluje na nas. S tem sprožimo dogajanje v globini, kar ima otipljive posledice. Poleg tega sva se navezali na vodo, da bi se naučili uporabljati naravne, starodavne sile v sebi, ki jih kot živa bitja naravnega sveta imamo, a so pozabljene. Vsako leto izbereva nekaj iz narave, to poveževa z letnimi časi in s svojimi spoznanji. Jaz potem to oblikujem v pesmi in misli.

Tudi vse tisto o trpljenju in krivicah, ki jih je življenje polno in zaradi česa ni lahko živeti?

Življenje je res zahtevno. Izgube, neuspehi, udarci, bolezni, razočaranja so na dnevnem redu. Vidimo krivice, objest zla, trpljenje prevaranih. Veselja do življenja in dela ni mogoče ohranjati le z dobrim namenom in voljo, še manj pomaga obsojanje sveta. Potrebna je usposobljenost, potrebna je ustvarjalnost, povezanost s sorodnimi dušami, ki jih je treba tudi najti. Nekateri mislijo, da je dovolj partner, ki naj zadosti vsem tem potrebam, drugi se obesijo na otroke, tretji se zatečejo v mrzlične dejavnosti ali razne omamne niše. Vsi pa iščejo občutek varnosti in preskrbljenosti pred neznanim, pred grozljivim, pred smrtjo. A to varnost je treba zgraditi v sebi. Najdemo jo v stiku z resnico o svojem življenju in odnosih, v prevzetju odgovornosti in v ustvarjalnem zanosu, ki nas popelje čez meje tega, kar smo podedovali kot svojo usodo. Potrebna je izbira svoje poti in potrebna je zvestoba. Brez tega nam ostaja le to, da nas stare težave preganjajo še in še.

Preteklosti torej le ni mogoče ubežati?

Nič ne gre v nič. Česar ne prepoznaš in ne odložiš, to te preganja celo življenje. Kar sprejmeš in uresničuješ kot nov načrt, to te pa rešuje celo življenje ali ti vsaj omogoči, da ga zaključiš v miru in srčni izpolnjenosti. To je naša čudovita možnost, pa naj imamo tudi že veliko let.

Zima je zato, da pride odtajanje

O februarju, v katerega smo vstopili, v zadnji knjigi pravite, da je obdobje, ko je čas navadil skale na nove prehode. "Nove poti poišči, veliko jih je in vse postanejo vidne, ko ti zima odpre oči." Zima je torej tudi zato, da pride odtajanje. Tega še posebno ljudje, ki ne zaupajo vase, še kako potrebujejo.

Gre za dve resnici: ledena zima ima svoj smisel in nalogo, ne sme pa trajati v nedogled. Po določenem času je treba preiti v otoplitev. Talimo pa se lahko le pod soncem. Sonce je v našem globinskem doživljanju povezano s srcem, s srčnostjo, s svetlobo, s prebujanjem dneva in prerojenjem. Nihče se ne more odtajati v senci in na samem, temveč le, če stopi na toplo, pod luč, med ljudi, ki ga lahko sprejmejo, podpirajo. Prehajanje v sončnost, v prisrčnost pogosto ni lahko, a nas poveže z ljubeznijo do življenja. Otoplitev je notranji proces, v katerem začnemo dojemati svoj led kot zaščito, ki je imela nekoč smisel, da smo preživeli, zdaj pa ustavlja pomlad. Zato se lahko od njega ločimo, ne da bi izgubili varnost. Svoj led in led v sočloveku je treba spoštovati, obenem pa iskati stik s sončno silo okrog sebe in v sebi. Ob veščem spremstvu in iskrenem iskanju vira svoje moči lahko preidemo v otoplitev. Naše bitje vedno odgovori s tem, kar še zmore, in največkrat zmore veliko več, kot si predstavljamo.

image
Sašo Bizjak Njena predavanja so šola življenja.

Tudi, ko nas je strah? Strahu je, to ni mogoče spregledati, vse več.

Človeka, ki verjame vase, je nemogoče prestrašiti do kosti in ustaviti. Lahko ga onemogočamo, mu grozimo, ga poskusimo varati, ga izdamo, dejstvo pa je, da vira njegove varnosti in zaupanja v življenje ne moremo zajeziti ali celo izčrpati. Sto načinov najde, da rešuje telo in dušo, ubrani svojo svobodo izbire in najde soljudi za svoje načrte. Toda raje se borimo s sistemom kot z notranjo šibkostjo in se potem jezimo, da je svet tak, kot je. Sistem ima ogromno moč in dobro vemo, kdo obrača svet finančno, gospodarsko, politično. Samo zelo močne, vzdržljive in obenem miroljubne osebnosti vidijo možnosti in najdejo moč, da v njih vztrajajo, gradijo trajnostno odpornost pred izkoriščanjem in povezujejo ljudi za rodovitne načrte. Če nismo res temeljito opremljeni z znanjem, osebnostno zrelostjo in usposobljeni za odnose brez naivnosti, ne bomo kos orjaškim sistemom krivičnosti in brezčutne objesti.

Nam to dela sistem? Kaj sploh je sistem?

Sistem je oblasten in nasilen, delno tudi spreten, ni pa globinsko ustvarjalen in ne vidi vnaprej, kaj se res dogaja. To je namreč privilegij ustvarjalnega jedra plemenitih ljudi. Če zahtevamo in gremo naprej po ravni poti v boj s sistemom z logiko dvoboja, ne bo uspeha. Samo vojna stališč in sredstev bo, neenak spopad med pritlikavcem in velikani. Če pa nenehno iščemo prehode, kot voda, ki je ni mogoče ustaviti, vedno najdemo še en možen izhod. Tako je s tehnologijo, ki nam hoče vzeti zasebnost, s politiko, ki ne vlaga v kakovost življenja, s preračunljivostjo plenilcev, ki jih ne manjka, z zaničevanjem planeta, ki ga opažamo vsak dan. Naš čas je pravi izziv za ustvarjalne rešitve, ki jih ljudje tudi zmorejo. Poleg slabih novic vsak dan izvem tudi kaj o izumih, pogruntavščinah in rešitvah, ki jih je kdo kje odkril, obenem pa še sama vsak dan najdem nov uvid za svoje zavozlane zadeve. Pristno osebno notranje osvobajanje je vedno vir velike ustvarjalnosti v odnosu do sveta. Družbenokoristni postanemo šele, ko smo ustvarjalni ljudje, ko mislimo svobodno in delujemo suvereno.

Treba je vse to tako videti, v našem življenju pa je veliko balasta, odvečnega, ki ovira pogled. Tudi zmanipulirati se hitro pustimo.

Manipulaciji se lahko izognemo, če opazimo, da poteka. Navadno tisti, ki skuša manipulirati, bolje pozna delovanje človekovih želja in teženj kot ljudje sami. A to ne pomeni, da ne moremo nič. Je pa treba najprej postati suveren v osebnih odnosih. Če z mano manipulirajo ljudje v moji bližini ali celo v lastni družini in sorodstvu, potem bom težko kos manipulacijam sistema, medijev in dežurnega močnejšega nad menoj. Pogosto vidim koga, ki glasno protestira proti sistemu, partnerja ali lastnega očeta pa se boji in vse naredi za ljubi mir. Sistem, v katerem živimo, je izbor in hkrati posledica naše nesvobode. Nekje je pa treba začeti in začeti pri sebi je najbolj dostopen in najučinkovitejši način, da nismo jagnjeta med volkovi. Ni slučajno, da ljudje, ki so več časa obiskovali naše delavnice, postanejo bolj odločni v nastopanju za svoje pravice, manj naivni in plahi ter bolj sposobni povezovanja za skupne cilje.

Svobodni vedno najdemo
"Trenutki slabe volje, jeze in žalosti so potrebni in zdravi. Podobni so plevelu, ki sicer duši rastline, a tudi rahlja zemljo in preprečuje izčrpanost golih tal. Vse skupaj postane težko šele tisti hip, ko si začnemo iti na živce. Zavračati občutke samo zato, ker nam niso po volji, je kot zavračati svojega otroka, ker ni uspešen," piše v svojem blogu Alenka Rebula.
"Občutek (tudi zelo neprijeten) želi biti prepoznan in upoštevan, spoštovan. Gledati svojo žalost in jezo in se občutiti, ne da bi takoj iskali krivca in odganjali stisko, je velik korak do samostojnosti. Samostojnost pomeni, da znamo s svojimi občutki najprej govoriti sami, ne da se nemudoma vržemo v iskanje krivca in v takojšnje ukrepe. Odvisnost nas sili, da niti ne iščemo lastne poti skozi svoje občutke in da vedno vpletamo druge kot dolžnike. Obvezno se morajo odzivati na naše potrebe tu, zdaj, nemudoma in tako, kot želimo!
Lepše je in več moči nam da, če so občutki kot obiski na našem domu. Zadržimo se na pogovoru z njimi na štiri oči, prisluhnimo. Nazadnje bodo vstali in odšli, ker so dobili svoj trenutek gostoljubja in topline. Kljub svoji zoprnosti. Ljubezen je tudi to, da se ustavim s seboj, ko si grem najbolj na živce. Ljubezen je ostati tu, ko ni nobenega razloga, da bi bili nase ponosni, si položiti toplo roko na ramo in doživeti, da nismo odklonjeni in zapuščeni.
Občutek pripoveduje, kakšni smo, česa smo potrebni, kaj nas pobija, kaj v nas potrebuje olajšanje. Občutek na svobodi vedno najde drugega in pot v svetlobo."

V televizijskih reklamah nam kažejo tudi ljudi s težavami, vendar so te s pomočjo proizvajalca kakega izdelka takoj rešljive. V realnem življenju seveda ni tako. In tudi zato mnogi trpijo.

Res srečujem veliko skritega trpljenja. Očitnega je veliko, skritega še veliko več. Sodobni človek skuša delovati uspešno in očem prijetno, biti v težavah je skorajda sramota. Gre za neko obliko javne in prisilne iluzije, ki govori, da je sijajno življenje mogoče in da smo ga celo dolžni izpeljati, če nismo neuspešne reve. Kar ne gre, naj bilo dokaz, da se nismo dovolj potrudili in da je bilo mogoče več, pa smo zaostali. Kdo se ne bi počutil bedno, če se vidi na ta način? Kdo ne bi reševal kože in ustvarjal lepega videza, da ne bo videti sramotnih bolečin in pomanjkanja pravega veselja? To prevladuje predvsem med tistimi, ki bi radi živeli na veliki nogi. Obstaja tudi prisilna uspešnost za skromnejše okolje, ki ni nič manj kruta. Včasih vidim ženske, ki delajo cel dan, skrbijo za družino, za postarane sorodnike, zase nimajo niti ure na dan in ob vsem tem si ne dajejo najmanjšega priznanja. Ni prostora za želje, za prostost, za nove poti. Telo pa varuje naš organizem in ve, da nas zanemarjanje lastnega veselja in pristnih občutkov pobija, zato se oglaša in bori, da bi bilo pohojeno življenje slišano. Če mu prisluhnemo, nas bo podpiralo in pomagalo izpeljati, kar je za nas ključnega pomena.

Srce je pregledovalec resnice

Naše srce torej pozna naše pomanjkanje, pa tudi pot in vse naše možnosti, ste napisali. Upanju torej res nikoli ni treba umreti?

Srce je pregledovalec resnice, ker se skozenj pretaka kri, v njej pa molekule naše vsebine, doživetega, potlačenega in neuslišanega. Zato mu je jasno, kaj nas boli, zaradi česa trpimo, kaj iščemo že dolgo in neuspešno. Okrog njega se zakrči in zapre prsni koš ter ukloni hrbet. Zraven seveda nastane trdovratnost, kajti glava ne bo priznala, da smo klonili. Tako se naučimo živeti z minimalnim odmerkom zraka oziroma svobode in samostojnosti, veselja in navdiha. Obenem pa srce pozna našo moč, vse izkušnje trdoživosti, ki so šle tudi skozi srce in se naložile v spominske arhive. Zato pozna naše močne točke in vse, kar nas oživlja, našo ustvarjalnost, ki smo jo imeli že kot otroci.

Ki smo jo torej imeli in je nismo uporabili?

Pogosto v osebnem svetovanju odkrijemo, kako je kdo bil nadarjen za kaj, kar je že pozabil. Otrok še prosto in neomejeno sanja, pa čeprav na skritem, mladostnik že manj, odrasli pa se pod pritiskom razmer in nezaupanja vase, zlasti pa zaradi pomanjkanja podpore, ki si je ne dajemo, prilagodi svojim strahovom, ko bi bilo treba izbrati, kar je možno. In zastaviti svoje sile. To vem zato, ker sem sama to delala veliko let in sem šele na pragu tretjega obdobja ob Josipi prepoznala svojo moč in specifiko svojega daru. Ne verjamem, da bi mi sami uspelo narediti kaj bistvenega zase. Zelo sem se trudila veliko let, da bi sama dosegla premike v sebi, nazadnje sem sprejela, da sem povezana z drugimi v svoje in njihovo dobro.

Torej je dobro imeti nekoga ob sebi.

Če gledam naravo, vse deluje kot velikanski sistem neštetih povezav in nobeno bitje si ne domišlja, da bo reševalo svoje življenje brez drugih. Samo človek si to domišlja. Srce, če smo naravni in brez predsodkov, vedno išče stik s sočlovekom, tudi v najmanjših stvareh, da le lahko kaj naredimo skupaj.

Najhuje je, ko se zdi, da nič ne moremo. Imamo vsi možnosti, priložnosti?

Vsak dan izbiram, če gledam sebe. Kaj bom opazila ali prezrla, kaj bom brala, s kom se bom ustavila in s kom ne, kaj bom zanemarila, kaj ovrednotila. Vsi izbiramo. Le da to lahko počnemo avtomatizirano, torej ne vklopimo zavesti in svobodnega odločanja, ali pa to delamo. Če v našem življenju vlada zlo oziroma imamo vtis, da ne moremo iz svoje nesreče, ne gre za to, da ni mogoče. Trenutno res ni mogoč, a zato, ker poskušamo sami in vedno na isti način in v drži, ki oddaljuje cilj. Predvsem pa si ne priznamo, kako rušimo. To je najtežje. V zastoju smo navadno navezani na zamero, grenkobo, jezo in očitanje, zato lahko samo hiramo v svoji okamenelosti. Res, obstajajo bolečine in meje, ki so očitna dejstva. Mnogo ljudi je na primer preživelo večino življenja v zakonu brez srčne povezanosti ali doživelo otroštvo brez topline.

Žrtvovanje za ljubi mir
"Pred očitno krivico, izkoriščanjem, nasiljem, krutostjo se ljudje težko opredelijo za NE, težko delujejo za drugačen svet. Večina se umika in ostaja v ohromljenem nezadovoljstvu. A lahko prestopimo v silo deroče vode. Že cela vrsta raziskovalcev (med njimi naj omenim le Phila Zimbarda) je utemeljila opažanje, da zločini nad človeštvom niso odvisni le od posameznika, tirana, izvajalcev. Bistveno je sodelovanje večine, ki iz strahu vse to dopušča in prenaša, obenem pa skuša iz svoje pasivnosti potegniti tudi nekaj dobička in ugodnosti.
Ne zgražajmo se in ne sprenevedajmo se, ko beremo o tihi večini, ki je vedela za koncentracijska taborišča, množične poboje, zapiranje nedolžnih. Dobro vemo, kako delujemo, če kdo izvaja pritisk nad nami in se ga bojimo oziroma se bojimo posledic svojega NE. Le kdo je bil vzgojen tako, da bi to zmogel brez težav?
Le kdo med nami zna zlahka odreči kaj, kar otrok, partner, starši ali bližnji oblastno in očitajoče zahteva? In nakazuje, da nam bo odtegnil odobravanje, podporo, ljubezen, če tega ne naredimo? Koliko ljudi okleva in leta in leta, preden se postavijo zase pred oblastnim sočlovekom, na katerega so navezani ter od njega čustveno ali materialno odvisni? Koliko nam je lahko na glas povedati, kar mislimo, da je dobro za nas? Koliko se bojimo, da partner odide, če si bomo vzeli svobodo, čas, si dovolili svoje izbire? Kaj vse žrtvujemo za ljubi mir?"

Je, kot je?

Opazila sem, da se ljudje v teh okoliščinah zelo različno odzivajo. Nekateri tudi v pomanjkanju očetove, materine ali partnerske ljubezni, zdravja in uspešnega poklica - ali kar vsega skupaj - v sebi ohranijo željo, da bi ljubili in bili ljubljeni. Ne odnehajo. Iščejo in na svoji poti nabirajo, da tako rečem, zdravilna zelišča za ranjeno življenje. Vse mogoče najdejo in ustvarjajo, pa čeprav so že v letih in ne morejo ničesar spremeniti za nazaj, a še poskušajo, da bi srce čutilo, živelo, utripalo, prejemalo in dajalo. Ti junaki vsakdanjosti so tisti, ki jih imam najrajši. Ti, ki pričarajo veselje zase in za druge iz najmanjših stvari. Ti ljudje držijo v rokah srce sveta, da ne utihne.

Zakaj je sploh enim bolje kot drugim?

Nekaterim je res lažje, drugim težje, usode so zelo različne in ne vem, zakaj se morajo nekateri tako trdo prebijati, drugim pa stvari gredo od rok navidezno zlahka. Vendar je vsako življenje kot dežela, kjer vedno najdemo košček zemlje, droben izvir ali samoniklo rastlino, ki zna cveteti brez vode. Ko se ukvarjam z ljudmi, sem vedno znova presenečena. Po eni strani vidim, koliko je bolečin, po drugi, koliko je bogastva in živosti, ki noče popustiti, v vsakem bitju, od otroka do umirajočega človeka. Nekaj veličastnega je v človeku.

V vsakem človeku?

Nekaj veličastnega je v vsakem od nas. Zato ni razloga, da bi se ustavili, obupovali, pomilovali ali obsojali človeštvo. Zato se je vredno ukvarjati z osebnim razvojem, da nam postane ta veličina očitna in s tem dostopna.

Anketa

Ali poleti kaj manj uporabljate elektronske naprave (TV, računalnik, mobilnik idr.)?

Sudoku