(INTERVJU) Janko Šopar: Naučil sem se, da lahko uživam tudi v brezdelju

Asja Lednik, 25.6.2020
Igor Napast

Z upokojenim novinarjem in prepoznavnim televizijskim obrazom Jankom Šoparjem o nepozabnih študentskih letih, štirih desetletjih dela na televiziji, ljubezni do psov, smučanja, nošenju brkov, ki so skorajda njegov zaščitni znak, in o tem, da se je po 53 letih odrekel kajenju. Pa tudi o tem, da ni povsem običajen dedek.

Ko sva se dogovarjala za intervju, ste malce v šali dejali: "Če bom stari upokojeni prdec še vedel povedati kaj pametnega in zanimivega." A ko človek bere o vas, je večja bojazen to, kako vse, kar počnete in vas veseli, strniti v en pogovor. Upokojeni novinar, mož, oče, dedek, ljubitelj psov, navdušen športnik, ljubitelj vrtnic ... Vse kaže, da vam v času epidemije ni bilo dolgčas. Se motim?

"Ne, ne motite se. Pravzaprav sem človek, ki mu nikoli ni dolgčas. Se pa izogibam dolgočasnim ljudem. Knjigo, ki me dolgočasi, takoj odložim. Dolgočasni znajo biti tudi duhamorni in zateženi filmi, pa glasba … Ampak seveda je to moj subjektivni odnos do (zame) dolgočasnih stvari, ki pa jih lahko nekdo drug dojema povsem drugače. Pač stvar okusa. Kot rečeno, mi tudi med karanteno ni bilo dolgčas. Sem pa seveda močno pogrešal občutek svobode in druženje z mojimi starimi upokojenimi soprdci."

Ljudje vas poznajo predvsem kot novinarja. "Enkrat novinar – vselej novinar, četudi upokojeni novinar," ste dejali nekoč. S tem se gotovo strinjate še danes.

"Seveda. Če ti poklic postane več kot samo poklic, in novinarstvo je bilo v mojih časih način življenja, se tega ne da zlepa znebiti. Še vedno sem kritičen do pojavov v družbi. Zavezan resnici in pravičnosti tudi. Vsemu, kar nam prodajajo kot sveto resnico, predvsem politiki, tudi ne verjamem slepo. Zdrav dvom je zdrav. No, s svojo glavo sem pa tako razmišljal že prej, preden sem si za življenjsko opredelitev izbral novinarstvo."

Če ti poklic postane več kot samo poklic, in novinarstvo je bilo v mojih časih način življenja, se tega ne da zlepa znebiti

Televizijski prag ste prestopili zelo mladi, kot študent Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN). Je bila takrat to sreča, naključje ali velika želja po delu na televiziji?

"Ta del mojega življenja, tistega davnega leta 1969, je bil en sam splet naključij. Po maturi na celjski gimnaziji je bila moja prva izbira študij režije na AGRFT. A sem zamudil sprejemne izpite. Za rezervo sem bil vpisan tudi na pravo, nad katerim pa sem obupal že po tednu dni predavanj. Moj sošolec in najboljši prijatelj Brane Stamejčič, ki je že v gimnaziji vedel, da bo novinar, me je navdušil za študij na VŠSPN, predhodnici FSPN, in sem se prepisal na novinarstvo, še vedno z mislijo, da naslednje leto zagotovo grem na akademijo. A nisem šel. Naključje me je ob koncu prvega letnika popeljalo na RTV Ljubljana, na opravljanje obvezne novinarske prakse. Bilo je meseca maja. TV Dnevnik v slovenskem jeziku je bil takrat star šele dve leti. Tam sem naredil prve korake v novinarstvo. In ker mi je televizija zlezla pod kožo, sem ji ostal zvest do upokojitve."

A kot študent si verjetno niste predstavljali, da boste na televiziji dočakali tudi upokojitev?

"Najprej o tem, kako bo tekla moja poklicna pot, sploh nisem razmišljal. Ko sem se zavedel, pa je bilo že prepozno. Kar naenkrat me je televizijsko novinarstvo zasvojilo in ugotovil sem, da je to tisto, kar bom z veseljem počel do upokojitve, pa čeprav je bilo delo težko, zahtevno in ni bilo vselej idealno."

image
Igor Napast

Kako se spominjate študentskih let? Ste ga, kot bi rekli Celjani, od koder prihajate, "veliko srali"?

"Na študentske čase imam najlepše spomine. Ne vem, kakšno je študentsko življenje danes. Najbrž je tudi lepo, čeprav precej drugačno, kot je bilo naše. A bo gotovo tudi zdajšnji generaciji ostalo v najlepšem spominu, tako kot je nam.

Ko smo po srednji šoli iz Celja odšli na študij v Ljubljano, je bila to gromozanska sprememba. V šestdesetih letih je, če verjamete ali ne, za srednješolce veljala hora legalis. Po 22. uri nismo smeli biti na ulici, bog ne daj v gostilni. Potem pa smo se naenkrat znašli v akademski svobodi, tako rekoč brez omejitev in kontrole. To je bil čas, ko je način življenja, ki ga danes poznamo pod krilatico sex, drugs and rock'n'roll, dobil domovinsko pravico tudi pri nas. Za rock glasbo lahko povem, da je je bilo v izobilju. V Ljubljani je bil leta 1970 prvi veliki koncert kakšne ameriške popularne skupine v Jugoslaviji. V hali Tivoli smo uživali v glasbi Blood, Sweat & Tears, leto kasneje smo v živo videli legendarna Ika in Tino Turner. Bili smo v središču rockovskega dogajanja."

Oddaje v živo so posebno adrenalinske

Gledalce ste kot voditelj Tednika nagovorili v kar 566 oddajah, za vami je tudi več kot tisoč vodenj televizijskega dnevnika. Zavidljive številke, kaj pravite?

"Ja, v dolgi delovni dobi se nabere veliko tega, kar je človek naredil. Nisem pa bil samo voditelj, čeprav so si me gledalci po tem najbolj zapomnili. Moje delo je bilo predvsem novinarsko poročanje. Teh prispevkov pa mi seveda ni uspelo prešteti. Kot novinar specialist sem v gospodarski redakciji najprej spremljal področja energetike in infrastrukture. Potem pa je bilo leta 1982 treba okrepiti dopisništvo v Celju, ki je pokrivalo veliko območje od Sotle do Rinke. Delo na terenu, kjer je pravo življenje, med preprostimi ljudmi, je bilo nekaj posebnega. Kot poročevalca so me pošiljali po vsej bivši državi. Na Kosovo leta 1981 in 1982, občasno sem bil na terenu tudi v Beogradu pa na Hrvaškem. Tam sem leta 1990 spremljal dogodke, ki so bili uvod v kasnejšo vojno. Poročal sem iz okupiranega Knina, pa s prvih srbskih mitingov resnice, v Črni gori sem bil, ko so demonstranti odnesli republiško vodstvo … Lahko bi našteval v nedogled."

image
Igor Napast

Vodenje televizijskega dnevnika mora biti adrenalin posebne vrste, kajne?

"Res je vodenje oddaje, ki poteka v živo, polno adrenalina. Vsa ekipa mora biti zbrana, da se ne zgodi napaka. Če se kaj zalomi, pa je voditelj tisti, ki mora speljati oddajo naprej, saj je on edini, ki ima stik z gledalci. In v takšnem položaju sem se znašel nekajkrat, ko sem preživel tudi kakšno infarktno situacijo brez infarkta. Pri TV Dnevniku sem kot voditelj sodeloval od leta 1984 do jeseni leta 2000, z vmesnimi krajšimi prekinitvami. Potem pa sem prevzel Tednik."

In prav v Tedniku ste potem vztrajali do odhoda v pokoj. Kako se spominjate ustvarjanja oddaje? Zdi se, da so vas ljudje imeli radi.

"Se mi zdi, da so ljudje čutili, da je Tednik na njihovi strani. In so ga vzeli za svojega, kar potrjujejo tudi podatki o visoki gledanosti. Objavljali smo zgodbe o velikih težavah malega človeka. Tednik je ves čas posegal v zelo občutljivo tematiko vsakdana, mnogokrat precej bolečo. Predvsem so se me vselej dotaknile zgodbe, v katerih so takšne ali drugačne žrtve nebogljeni in ničesar krivi otroci. Bodisi da so lačni, bodisi da ni denarja za njihovo učinkovito zdravljenje."

Kako je bilo po štirih desetletjih dela na televiziji oditi v pokoj? Zdelo se je, da ste odšli z nekaj grenkega priokusa.

"Ja, malo grenkobe je bilo pa res. S to televizijo sem rasel. In ko ob slovesu spoznaš, da je postala plen nesposobnih uradnikov, ki so prevzeli njeno vodenje, ko vidiš, da je marsikaj, kar smo gradili dolga leta, od kredibilnosti in objektivnosti do televizijske estetike, grobo poteptano, je grenak priokus še blaga oblika razočaranja in tudi jeze. Mislim, da vsem nam, Slovencem, ne bi smelo biti vseeno, da nam politiki ugrabijo in uničijo pomemben branik demokracije, kar bi nacionalna javna televizija morala biti."

Dela na televiziji ne pogreša

Leta 2004 ste se za kratek čas dotaknili politike, kandidirali ste za poslanca državnega zbora na listi Slovenija je naša. Ste kasneje ugotovili, da politika ni za vas?

"Da politika ni zame, sem pravzaprav slutil. A sem se hotel o tem prepričati, sicer nikoli ne bi vedel. Spoznati politiko od znotraj. To je bil le preblisk v mojem življenju, samo hipec, danes skoraj nevreden omembe. Takrat sem bil star 54 let in sem se spraševal, ali lahko po dolgi novinarski dobi počnem še kaj drugega. Izvedeti sem hotel, ali je možno delovati v politiki z novinarskim pogledom na svet. Ne, ni možno! Vsaj v Sloveniji za zdaj ne."

Zdaj ko v pokoju uživate že nekaj let, verjetno lahko poveste - pogrešate delo na televiziji? Se vsak večer usedete pred televizor in spremljate večerna poročila? So ponedeljki, na primer, rezervirani za ogled Tednika?

"Ne, dela na televiziji ne pogrešam. Dovolj ga je bilo 42 let. Iskreno povedano, si ne znam več predstavljati izpolnjevanja vsakodnevnih delovnih obveznosti. Naučil sem se, da lahko uživam tudi v brezdelju. In za mirno, srečno in dolgo življenje se je treba izogibati stresnim situacijam. Pa tudi stvarem, zaradi katerih bi se preveč vznemiril. Zato skušam informativne oddaje, vključno s Tednikom, gledati čim redkeje."

Čeprav ste vsa leta delali v prestolnici, je vaš dom vedno bilo Celje. Vas selitev ni nikoli zamikala?

"Sem kdaj pomislil na to, da bi bilo moje življenje manj naporno, če se mi ne bi bilo treba vsak dan voziti v Ljubljano. Sicer pa prestolnica nima nobenih drugih prednosti, zaradi katerih bi si želel živeti v njej."

Nekje sem prebrala, da za vas ni lepšega kraja, kot je Celje. S čim se vam je usedlo v srce?

"Ja, to je zanimiv čustven odnos. Težko ga je racionalno pojasniti. Sem otrok Celja, to je nekako tako, kot da bi mesto bilo moja mama. In seveda ima vsak otrok najrajši svojo mamo in je zanj tudi najlepša. Ko je ljubljanski župan osvajal volivce, jim je govoril, da je Ljubljana najlepše mesto na svetu. Že mogoče, ampak Celje je pa najlepše mesto v Sloveniji, pravim jaz."

image
Osebni arhiv

V Celju imate hišo, okoli nje tudi vrt in vrtnice, ste povedali v nekem intervjuju. Takrat ste dejali, da bodo te ob upokojitvi dobile več pozornosti. Očitno imate radi rože. Ste izpolnili obljubo?

"Nisem je izpolnil, vsaj ne v taki meri, kot sem mislil, da jo bom. Odkar sem upokojenec, tudi meni, tako kot mnogim, zmanjkuje časa za vse, kar bi hotel početi. In po vseh aktivnostih se pri naših letih spodobi, da tudi veliko počivamo."

Ne prav značilen dedek in mojster za žar

Verjetno lahko zdaj več časa preživite tudi z ženo Mišo. Skupaj vama najbrž ni dolgčas?

"Oba z ženo sva takšna, da nama ni nikoli dolgčas. Seveda zdaj, ko sva oba upokojenca, več časa preživiva skupaj. Ampak ne toliko, da bi se dolgočasila. Zato imava vsak svoje dejavnosti in hobije. Miša je zelo dejavna pri lionesah, veliko energije in časa pa nameni treningom in tekmovanjem v agilitiju."

Ste tudi dedek, a kot pravite sami, ne prav značilen. Pojasnite.

"V mislih imam dedka, kot je bil moj. Z njim sem preživel veliko časa, naučil me je spoznavati ptičke, drevesa, prve črke in računanje … Skratka, bil je v pokoju in je imel čas, da se mi je lahko veliko posvečal. Tega jaz svojim vnukom nisem mogel dati, ker sem bil nenehno v službi. No, za kakšno pravljico se je le našel čas, tudi kakšno pesmico sem jim zapel. Pa na smučanje sem jih tudi peljal."

Kako pogosta so pri vas družinska srečanja? Imate, denimo, navado, da vsako nedeljo sedete k skupnemu kosilu?

"Pri nas so za družinske obiske vselej odprta vrata. Skupna kosila, za katera poskrbi kdo drug kot žena, so kar pogosta. Dobivamo se za praznike, rojstne dneve ali pa kar tako. Poleti so pri nas na vrtu pogosto pikniki, kot žar mojster sem zanje seveda zadolžen jaz. Pa za golaž v kotličku pravijo, da sem tudi mojster, in je večkrat na jedilniku."

Kako je danes s športom, se z njim ukvarjate, ga spremljate? Nekoč je bil pomemben del vašega življenja. Z drsanjem in hokejem ste se ukvarjali pozimi, z nogometom, rokometom pa ob toplejših dneh, bili ste tudi reden gost na atletskem stadionu.

"Šport je v moji mladosti pomenil pravzaprav možnost za druženje z vrstniki. Takratna družba je resnično skrbela, da smo otroci in malo starejši mladinci čim bolj koristno preživljali prosti čas. Z nobenim športom se nisem zares aktivno ukvarjal. A povsod sem bil zraven. Nedeljsko večerno drsanje v celjskem mestnem parku, denimo, je bilo nekaj, pri čemer preprosto nisi smel manjkati.

Od športa iz mladosti je na stara leta ostalo še nekaj malega. Smučal bom, si mislim, dokler me bodo še držale noge. To počnem s prijatelji, ki nas poleg upokojenskega statusa druži veselje do smučanja. Karantena nam je letos žal preprečila načrtovano smuko na treh ali štirih smučiščih, zaradi česar sem resnično jezen."

image
Osebni arhiv

V pokoju uživate tudi v ljubezni do svojega nemškega ovčarja Herr Flicka. Mnogi povedo, da jim je pes življenje spremenil na bolje. Kako je pri vas?

"Res je to, da pes ljudem spremeni življenje. Zaradi brezpogojne privrženosti, ki jo pes izkazuje gospodarju, se med njima stke čvrsta vez. Moj štirinožni prijatelj je hkrati moj psihoterapevt, ob katerem se sprostim, in odličen kondicijski trener, s katerim se, če hočem ali ne, moram vsak dan sprehajati. Ko je bil mlajši, zdaj je star dvanajst let, sva se šolala pa tudi trenirala in tekmovala."

Je Herr Flick tudi dober hišni čuvaj?

"Še vedno je hud čuvaj, čeprav je star, dobrih 80 let ima, šteto po človeško, in ga tačke ne ubogajo več prav dobro."

Kajenje, vaša navada, je gotovo pomemben del vašega življenja. Pred leti ste v intervjuju dejali, da ste kadilec nekoliko dlje kot novinar. Temu se zdaj, po toliko letih, najbrž ne boste odrekli.

"Tole pa ne bo držalo. Cigaretam sem se odrekel. Rekel sem si: dovolj je bilo. Nikakršne potrebe ni, da bi še naprej kadil. Danes, ko se pogovarjava, je 240. dan, odkar ne kadim. Ker sem kadil 53 let, sem seveda še vedno stigmatiziran kot kadilec. In v podzavesti tudi še vedno kadim, razum pa mi ukazuje, da cigarete ne smem prižgati."

image
Osebni arhiv

Kako spremljate vsa opozorila o nevarnosti kajenja, vas je kdaj skrbelo za zdravje?

"Opozorila o nevarnosti kajenja sem, ko sem še kadil, skušal ignorirati. Ampak vedel pa sem, da bo slej ko prej račun za nezdravo življenje, ne samo kajenje, tudi za strese, treba poravnati. Škoda je bila storjena, na srečo ne prevelika, so pokazale preiskave."

Vaš zaščitni znak so tudi brki. Od kdaj jih nosite in ali se jih niste nikoli naveličali?

"Ena stara misel pravi, da je poljub brez brkov kot juha brez soli. Brke sem si začel puščati, ko tega še nisem vedel. Bilo je v vojski, v šoli za rezervne oficirje v Bileći, ko sem ugotovil, da lahko vsako jutro, če si ne brijem brkov, prihranim kakšne pol minute dragocenega časa. Ko sem se vrnil v civilno življenje, so brki ostali. Dekletom so bili všeč in takrat sem tudi slišal tisto o juhi in soli."

Za mirno, srečno in dolgo življenje se je treba izogibati stresnim situacijam

V sredini julija boste praznovali jubilej. Kako boste proslavili 70. rojstni dan? Vas bo pričakala torta, morda celo kakšen mlaj, velika zabava ali si obetate bolj umirjeno praznovanje?

"Ne vem še, kako bom praznoval. Pravzaprav nisem ravno velik ljubitelj formalnih praznovanj. Čeprav se takega okroglega jubileja enostavno ne da spregledati. Verjetno bo ta dan kakšen malo večji piknik in torto mi bo žena zagotovo tudi naredila."

Humor je dobro zdravilo proti staranju

Danes se veliko govori o staranju, marsikdo je zaskrbljen, številni posegajo po lepotnih popravkih. Za vas sem prepričana, da se za kaj takega niste odločili, pa vendar - kako se spopadate s staranjem?

"Za zdaj o staranju ne razmišljam prav veliko, se pa v moji seniorski družbi na ta račun radi pošalimo. Ena šala iz te serije, za popestritev: dva gospoda v letih delata obračun življenja. 'Dve stvari v življenju sta mi pa res dobro izpadli,' pravi prvi. 'Kateri pa?' zanima drugega. 'Lasje in zobje.' No, humor, tudi na lasten račun, je lahko dobro zdravilo proti staranju. Sicer pa pravijo, da je starost stvar duha, ne let. Nekaj je v tem resnice. Tako lahko srečaš iskrive in živahne 'starčke' ter po letih mlade ljudi, ki se obnašajo in razmišljajo kot 'starčki'. Glede lepotnih popravkov pa: zakaj pa ne, če je človek potem bolj zadovoljen sam s seboj. Jaz se z zunanjim videzom, gubami in sivimi lasmi ne obremenjujem. Lahko pa postane jesen življenja zoprna, če jo spremlja izguba zdravja. Potem velikokrat ne trpi samo telo, ampak tudi duševni mir."

Stara misel pravi, da je poljub brez brkov kot juha brez soli

Vas morda bolj kot staranje skrbi prihodnost naše države? Ali pa ste morda optimist? Kot nekdanji novinar gotovo spremljate aktualno dogajanje.

"Me skrbi, zaradi otrok in vnukov. A se skušam s tem, kam so pripeljali Slovenijo, čim manj obremenjevati. Pravim, da pripadam srečni generaciji, ki je imela lepo, brezskrbno mladost in si je vsako leto obetala še lepšo prihodnost … Zdi se mi, da so mladi danes oropani lepše prihodnosti. In prav mladi bodo, o tem sem prepričan, slej ko prej povampirjenim elitam jasno in glasno povedali, da je zdaj pa tega dovolj."

Anketa

Se boste zaradi trenutne epidemološke slike odpovedali dopustu na Hrvaškem?

Sudoku