Raziskovalci so dvanajst let spremljali 2575 moških in žensk, starih 60 let in več, ki v času študije niso zboleli za sladkorno boleznijo. Na začetku raziskave je imelo 36 odstotkov ali 918 ljudi v tej skupini nekoliko višje ravni krvnega sladkorja, kot je to normalno, vendar ne dovolj za diagnozo sladkorne bolezni tipa 2. Z leti se je ta razvila pri samo 13 odstotkih oziroma 119 ljudeh, ki so imeli na začetku študije rahlo povišan krvni sladkor, medtem ko so se ravni tega dovolj znižale, da jih niso več obravnavali kot prediabetične.

"Ni nujno, da prediabetes vedno napreduje v sladkorno bolezen," pravi vodja raziskave Ying Shang iz Centra za raziskovanje staranja pri Inštitutu Karolinska v Stockholmu. "Pravzaprav obstaja zelo visoka oziroma kar 64-odstotna verjetnost, da ravni krvnega sladkorja ostanejo prediabetične ali se celo vrnejo na normalne, četudi ljudje ne uživajo zdravil. Napredovanje prediabetesa lahko najverjetneje preprečimo že s spremembami življenjskega sloga, denimo, da ohranjamo za zdravo telesno težo in nadziramo krvni tlak."

Povprečne ravni krvnega sladkorja je mogoče v obdobju treh mesecev oceniti z merjenjem hemoglobina A1c, ki se v krvi veže na glukozo. Če je raven hemoglobina A1c 6,5 odstotka ali več, to nakazuje na sladkorno bolezen. Ravni od 5,7 odstotka do 6,4 odstotka veljajo za povišane, čeprav še niso diabetične, medtem ko ravni 5,7 odstotka ali manj veljajo za normalne.

Približno 352 milijonov ljudi po vsem svetu ima povišano raven krvnega sladkorja, vendar ne toliko, da bi lahko pri njih diagnosticirali sladkorno bolezen, so v strokovni reviji Journal of Internal Medicine zapisali avtorji študije. Do leta 2045 naj bi se število takih ljudi povečalo na 587 milijonov oziroma na 8,3 odstotka vseh odraslih.

Vpliv telesne teže in krvnega tlaka

Pri ljudeh s prediabetesom, ki so sodelovali v raziskavi, je obstajala večja verjetnost, da se njihove ravni krvnega sladkorja vrnejo na normalne, če so se znebili odvečne telesne teže, niso imeli srčne bolezni in je bil njihov krvni tlak nizek. Po drugi strani je pri ljudeh s preveliko težo obstajala večja verjetnost, da se bo njihov prediabetes razmahnil v pravo sladkorno bolezen.

Študija ni bila zasnovana tako, da bi pokazala, zakaj se prediabetes pri ljudeh stopnjuje v sladkorno bolezen ali zakaj se zmerno povišane ravni krvnega sladkorja vrnejo na normalne. "Nujne so obsežnejše študije, da bomo lahko potrdili te ugotovitve. Poleg tega bi potrebovali več podatkov o zdravljenju in načinu življenja, da bi lahko bolje razumeli, zakaj manj ljudi zboli za sladkorno boleznijo, kot smo pričakovali," meni dr. R. Brandon Stacey z medicinske fakultete pri Univerzi Wake Forest v Winston-Salemu v Severni Karolini.

"Če bi imeli na voljo več podatkov o zdravljenju in življenjskem slogu posameznikov, bi morda lahko bolje identificirali vzorce, ki so pacientom omogočili, da so se znebili odvečnih kilogramov ali znižali svoj krvni tlak ter s tem morebiti zmanjšali tveganje za sladkorno bolezen,“ pojasnjuje Stacey, ki ni sodeloval pri prej omenjeni študiji.

Rezultati torej nakazujejo, da bi lahko diagnosticiranje prediabetesa paciente spodbudilo, da spremenijo svoj življenjski slog, meni dr. Ron Ruby, eden od direktorjev kardiometabolnega centra v podjetju Providence Little v Torrancu v Kaliforniji. "Optimizirajte stvari, ki jih lahko nadzirate. To so izguba telesne teže, prehrana, telesna vadba in spanec,“ pravi Ruby, ki prav tako ni sodeloval pri raziskavi. "Ta pristop, čeprav je lahko dolgoročno gledano pravi izziv, utegne zadostovati, da preprečimo napredovanje prediabetesa v sladkorno bolezen."

Blitvo, bližnjo sorodnico rdeče pese, so zanesljivo čislali že stari Grki in Rimljani, saj je po ohranjenih virih že takrat veljala za izredno zdravo in hranljivo zelenjavo. O njej je v tem smislu že v 4. stoletju pr. n. št. pisal Aristotel. Ob tem pa ni pripisal, ali so jo že takrat jedli tudi z morskimi ribami.

Najbolj standardna priloga

Blitvo namreč dandanes najpogosteje srečamo v ribjih restavracijah, saj je kuhana in začinjena s česnom v kombinaciji s kuhanim krompirjem najbolj standardna priloga, tako rekoč železni repertoar ob vsaki morski ribji pojedini. Ker je je več in jo je bistveno lažje čistiti, z njo marsikje tudi nadomestijo špinačo. Njena sezona se je že začela in po vsej naši deželi je to precej razširjena vrtnina, še zlasti pa na Obali, kjer ji pravijo tudi bledež. Prav na obali, v idilični istrski vasici Padna, ima blitva posebno mesto, saj resnična zgodba govori, da so pred skoraj 130 leti od prodaje blitve v Piran in Portorož zbrali toliko denarja, da je zadostovalo za nov vaški zvonik.

Nadomestek špinače

Blitva je lahko skoraj povsem enakovreden nadomestek špinače, z njo lahko nadevamo okusno pito, skupaj s skuto jo lahko zavijemo v zelenjavni zavitek, v eni od balkanskih različic imenovan zeljanica, pri nas pa najpogosteje dostopen pod imenom špinačni burek. Pred uporabo moramo blitvo temeljito oprati, saj se v dolgih listih navadno skriva veliko peska. Pred kuhanjem stebla ločimo od listov zaradi različnega časa kuhanja. Rebrom stebel pa vedno olupimo vlaknato lupino. Stebla narežemo na koščke in jih pripravimo na oljčnem olju ali maslu. Podušimo od pet do deset minut v pokriti posodi in šele nato dodamo natrgane liste. Skupaj nato le še na hitro podušimo, solimo in začinimo po okusu ter postrežemo kot prilogo.

Lahko jo narežemo in jedem dodamo surovo ali pa jo popražimo na čebuli ter dodamo denimo riž in po želji še malo smetane, iz česar nastane okusna rižota. Lahko pa jo le skuhamo, zabelimo z oljčnim oljem in soljo ter ji primešamo sesekljane črne oljke, dobro se ujame tudi s šparglji. V njenih steblih se podobno kot pri špinači kopiči oksalna kislina, zato jih je priporočljivo odstraniti, zlasti kadar blitva ni več povsem mlada. Iz istega razloga je blitvo dobro kombinirati z živili, bogatimi s kalcijem, na primer s siri, smetano ...

Shutterstock

Stebelna ali listnata

V kulinariki jo uporabljamo v dveh različicah. Stebelno blitvo gojimo zaradi mesnatih, debelih in sočnih stebel. Zeleni listi so tu manjši. Stebla blitve po okusu nekoliko spominjajo na sveže beluše, zato je v kulinariki še dodatno uporabna; tudi kot nadomestek za beluše. Mesnato steblo in mesnato osrednje listno rebro veljata za posebno delikateso in ju običajno kuhamo posebej, torej ne skupaj z listi. Listnata blitva ima velike, bleščeče se listne površine. Listi imajo bolj izrazit okus kot na primer špinača, kar omogoča pripravo na različne načine. Listi v poletni vročini dobro nadomeščajo špinačo. Užitni so ne glede na velikost. Mlade liste lahko dodajamo svežim solatam in jih uživamo surove, medtem ko starejše poparimo. Liste začnemo obirati že na začetku poletja, v glavnem jih trgamo kot pri rabarbari. Pazimo le, da vedno odtrgamo le zunanje liste in notranje pustimo rasti. Pri trganju listov nikar ne poškodujmo srčnih listov, saj ti omogočajo, da se bo blitva dobro obrasla. Tudi starejših listov ne smemo predolgo kuhati, le pet do sedem minut.

Da bi lahko videli vrata, skozi katera bomo vstopili, si poglejmo pot, ki nas je pripeljala do sem. Naj vam poveva že vnaprej, da so vrata, ki jih lahko vidimo pred nami, največji znanstveni umi predvidevali že desetletja, v nekaterih primerih celo stoletja. Ta vrata, skozi katera smo pripravljeni vstopiti, so zlata vrata, ki jih je znanost iskala. To, kar je na drugi strani, bo spremenilo svet zdravja za vedno. Če bi to poimenovali sprememba vzorca, bi bil to premil izraz.

Kot sem (dr. Ben Johnson) že omenil, sem bil ozdravljen Lou Gehrigove bolezni po samo treh mesecih uporabe zdravilnega kodeksa. Ta program me je tako navdušil, da sem o njem in njegovem delovanju začel predavati po vsej Ameriki. Zato sem postal edini doktor medicine, ki se je pojavil na priljubljenem DVD-ju The Secret (Skrivnost). Ena od stvari, o katerih predavam, je pet obdobij zdravljenja, ker nam oriše pomembno ozadje in pojasni, do kod smo na tej točki zgodovine prišli. Pojasni tudi, zakaj zdravilnega kodeksa nismo že prej odkrili.

Molitev in zelišča

Govor bo o petih glavnih obdobjih. Prvo obdobje je molitev. Preden so ljudje vedeli ali razumeli karkoli o prehrani ali kakršnikoli obliki zdravil, so imeli na razpolago samo molitev. Morda se zdi to nenavaden začetek razprave o zgodovini medicine, vendar pomislimo o človeku na začetku. Ko je človeštvo izkusilo bolezen, so se lahko obrnili samo na božanstva, da jih pozdravijo.

Zgodovina je polna idolov, verskih praks in zdravilnih obredov. V grški mitologiji je veljalo prepričanje, da je Apolon glavni vir zdravljenja, svoje moči pa je prenesel na sina Asklepija, ki je preprečeval, da bi ljudje umirali, in vrh tega nekatere obudil od mrtvih. V severnem Peruju zdravilne obrede še vedno izvaja ženska, imenovana curandera. Curandere uporabijo molitev in svete predmete, očistijo bolnika s sveto vodo in pokličejo duhovno moč, da jim pomaga odkriti vzrok tegobe ter ga očistiti in pozdraviti.

Mnoge kulture, vere in posamezniki dandanes boga še vedno vidijo kot edini vir zdravljenja. Skozi zgodovino so bili nekateri prepričani, da je moč molitve v molitvi sami, medtem ko so drugi verjeli, da je vir moči nadnaravno posredovanje višje sile. Nedavno je več znanstvenih študij nakazalo učinkovitost molitve na področju zdravljenja. Larry Dossey, dr. med., je napisal več knjig o moči molitve pri zdravljenju (Healing Words: The Power of Prayer in the Practice of Medicine/Zdravilne besede: moč molitve v medicini; Miracles of Mind: Exploring Nonlocal Consciousness and Spiritual Healing/Čudeži razuma: raziščimo nelokalno zavest in duhovno zdravljenje; Reinventing Medicine: Beyond the Mind-Body to a New Era of Healing/Prevetrimo medicino: preko meja razuma in telesa do nove dobe zdravljenja ...).

Na Univerzi Duke so izvajali študije, imenovane Projekt raziskovanja mantre (Horrigan, 1999), in ugotovili, da molitev najbolj učinkuje pri bolnikih z angino. Stoletja ljudje molijo, ker verjamejo v višjo silo. Druga teorija trdi, da zdravljenje izhaja iz vere v zdravljenje samo. Tudi znanost je dokazala, da je tovrstno prepričanje zelo močan dejavnik zdravljenja. Medicina to zavrača in celo omalovažuje, saj temu pravi učinek placeba. Ta učinek je vsekakor zelo resničen in ga ne smemo podcenjevati.

Na bolj materialni ravni pa ni trajalo dolgo, da so ljudje ugotovili, da so določeni listi, vejice, korenine ali lubje dragoceni za zdravljenje, in tako smo začeli dolgo obdobje uporabe zelišč. Za kratek čas je v zahodni civilizaciji to prišlo na slab glas in v dvajsetem stoletju se je uporaba zmanjšala, vendar je doživela izjemen povratek. Skorajda ne morete peljati po ulici, ki ne bi imela trgovine z zelišči ali prehranskimi dodatki. Ko potujeva in predavava po svetu, slišiva ljudi govoriti o vitaminih, mineralih in zeliščnih nadomestkih vsepovsod, kamor greva. Ta ponovna oživitev je še toliko bolj neverjetna, ker ne gre za neizobražene ljudi, temveč sofisticirane intelektualce, ki so prišli do istih zaključkov o zeliščih in prehranskih dopolnilih, ki so jih drugi poznali več stoletji. Kitajska uporablja zelišča, odkar pomnimo - odkar beležimo zgodovino.

Farmacevtske smernice

Zahodna civilizacija je šla še korak dlje kot kitajska medicina, tako da je poskusila koncentrirati določene dele rastlin, kar je privedlo do ogromne industrije z vitamini in prehranskimi dodatki. Knjižne police so polne sodobnih odkritij čudežnih rastlin. Trgovine s prehranskimi dodatki imajo na stotine izdelkov, ki izjemno koristijo ljudem pri praktično katerikoli bolezni.

Učila

Vendar je to dogajanje naletelo na hudo oviro. Sprejet je bil novi zakon, imenovan Codex, ki ga podpira Svetovna zdrav­stvena organizacija in omejuje koncentracijo vitaminov, mineralov, aminokislin in esencialnih olj do te mere, da ne bodo več imeli zdravilnih učinkov, ki smo jim priča že desetletja. Vse nad to mero bo moral predpisati zdravnik, posameznik pa bo predpisano lahko kupil po mnogo višji ceni. Morda mislite, da govorim o daljni prihodnosti, a v vseh državah, kjer je vlada ratificirala dogovor Svetovne zdravstvene organizacije, ta zakon že velja. Celo države, kot so Združene države Amerike, ki imajo zelo močno ustavo, bodo morda morale uvesti to odredbo, ker zakon, določen s sporazumom, nadvlada ustavni zakon. Zagovorniki zakona Codex so se srečali v Rimu junija 2005 in potrdili standarde za industrijo prehranskih dodatkov v dokumentu, naslovljenem Smernice za uporabo vitaminov in mineralov. Zakon je že v veljavi v Nemčiji, kjer lahko vitamine v večjih odmerkih zdaj dobite na zdravnikov recept. Predvidevam, da bo veliko vlad nadzor nad to industrijo prevzelo počasi, da javnost ne bo protestirala. Prepričan sem, da bodo poskusili ukrepati kot raziskovalec v poskusu z žabo in vrelo vodo. To je še posebej skrb vzbujajoče, ko pomislimo na veliko večjo nevarnost, ki jo povzročajo farmacevtska zdravila (še posebej v tem primeru zdravila brez recepta), ki bodo pod okriljem Codexa veliko bolj dostopna kot vitamini.

Lahko se sprašujete, zakaj bi vlade sprejele tak zakon, zaradi katerega postanejo vitamini, minerali in hranila brez recepta nezakoniti, medtem ko nabava mnogo bolj strupenih farmacevtskih sredstev ostane neomejena. Farmacevtska industrija se ne okoristi, ko nekdo ozdravi, služi samo, ko nekdo zdravi simptome mesec za mesecem in leto za letom.

Zakaj odvisnost od valiuma?

To nas pripelje do naslednjega obdobja medicine, obdobja zdravil oziroma kemikalij. Zakaj jih imenujem kemikalije? Zelo preprosto: to namreč so. Večino zdravil razvijejo tako, da najdejo zelišče, ki ima blagodejne učinke. Potem ga poskusijo razstaviti in najti aktivne sestavine. Tega še vedno ne morejo patentirati. Zapomnite si: brez ekskluzivnosti ni dobička. Zato morajo za izdelavo zdravila aktivno sestavino nato spremeniti, da ni več naravna.

Zdaj imamo kemikalijo. Mislili bi, da to ni tako hudo, a razumeti morate, da so organski sistemi v telesu zasnovani tako, da delujejo samo z organskimi snovmi, zdaj pa imamo substanco, zdravilo, ki je telo ne more več razgraditi. Temu pravimo toksin. Imamo celo industrijo, ki je zgrajena okrog izdelovanja toksinov, namesto da bi uporabljali naravne organske snovi, ki so veliko učinkovitejše v fiziologiji telesa, in vse naravne sestavine, ki so del prvotne organske substance oziroma rastline.

Primer: eno od najbolj prodajanih zdravil v zgodovini se imenuje valium. Narejeno je iz korenine baldrijana. Ta korenina je eno najboljših naravnih pomirjeval in sredstev proti tesnobi. V celotni zgodovini človeštva ni ene osebe, ki bi bila odvisna od korenine baldrijana. A podjetje je ne more patentirati. Dobimo jo naravno v naravi. S sintetiziranjem korenine baldrijana in ustvarjanjem močnejšega zdravila, ki ga lahko patentiramo, pa je po vsem svetu nastala potreba po klinikah za pomoč odvisnikom od valiuma.

Naslednja postojanka na naši poti bo kirurgija. Človeštvo se spogleduje z njo že več stoletij, pa vendar je bila zelo primitivna do odkritja anestezije. Pred tem so zdravniki lahko operirali samo, kar so ljudje lahko prenesli glede na svoj prag bolečine oziroma glede na to, koliko ljudi jih je držalo pri miru. Kot splošni anestetik so včasih uporabljali alkohol. Operirali so z namenom, da bi odstranili nekaj, kar je ogrožalo življenje, zato so bile operacije pomembne. Če je imel kdo na primer gangreno stopala, bi kirurg odredil, naj to osebo držijo pri miru, medtem ko bi mu z žago odžagal nogo. Sprva so za kavterizacijo uporabljali ogenj. Ni treba reči, da smo s kirurškimi tehnikami ogromno napredovali. Vendar operacij ne izvajajo samo takrat, ko je ogroženo življenje - nekateri bi rekli, da se lahkomiselno uporabljajo v kozmetične namene, kar je postalo cvetoča industrija. Ker statistike nakazujejo, da je znatno število operacij opravljenih po nepotrebnem, so zdravila za operativno travmo izredno darilo civilizaciji, ki je rešila nešteto živ­ljenj.

Ugotovili so, da se je vrsta srčne maščobe, ki se imenuje perikardialno maščobno tkivo, zmanjšala pri tistih bolnikih, ki so dvigovali uteži, ne pa pri tistih, ki so poskušali izboljšati svojo vzdržljivost z aerobno vadbo. Z obema oblikama treninga pa je bolnikom uspelo zmanjšati epikardialno maščobno tkivo, drugo vrsto srčne maščobe, ki je prav tako povezana z boleznimi srca.

"Ta rezultat nas je zelo presenetil," je dejala glavna avtorica raziskave dr. Regitse Hojgaard Christensen, raziskovalka v centru za vnetja in presnovo ter v centru za raziskave o telesni dejavnosti Univerzitetne bolnišnice Köbenhavn. V raziskavi sicer niso pojasnili, zakaj ima trening z utežmi drugačen vpliv kot trening vzdržljivosti, toda dr. Christensenova je že poskusila obrazložiti to razliko: "Zaradi preteklih raziskav že vemo, da trening moči bolje krepi mišično maso in bazalno presnovo kot trening vzdržljivosti. Zato menimo, da so udeleženci, ki so se ukvarjali s treningom moči, pokurili več kalorij čez dan (tudi med počivanjem) kot udeleženci, ki so se ukvarjali s treningom vzdržljivosti."

Sašo Bizjak

Da bi preučili, kako različne telesne vadbe vplivajo na srčno maščobo, so dr. Christensenova in njeni kolegi poiskali 32 debelih odraslih s sedečim slogom življenja, ki pa še niso imeli nobenih bolezni srca, sladkorne bolezni ali atrijske fibrilacije. Udeleženci so bili naključno uvrščeni v tri skupine: v prvi skupini so opravljali trimesečni program aerobne vadbe, v drugi trimesečni program dvigovanja uteži, v tretji pa je bila telesna dejavnost nespremenjena (kontrolna skupina). Vsaki osebi se je na začetku in koncu raziskave opravila magnetnoresonančna slika srca.

V primerjavi s kontrolno skupino se je epikardialno maščobno tkivo zmanjšalo v obeh skupinah s telesno vadbo: v skupini s treningom vzdržljivosti za 32 odstotkov, v skupini s treningom z utežmi pa za 24 odstotkov. Perikardialno maščobno tkivo pa se je zmanjšalo samo v skupini s treningom z utežmi, in sicer za 31 odstotkov v primerjavi s kontrolno skupino.

"Trening z utežmi je bil v tej raziskavi zasnovan kot 45-minutni intervalni trening s srednjo obremenitvijo in velikim številom ponovitev," je dejala dr. Christensenova. "Udeleženci so opravili tri do pet serij desetih vaj, med treningom pa so bili pod nadzorom. Samo s tem programom sta se zmanjšali obe vrsti srčne maščobe. Nismo kombinirali treninga moči in vzdržljivosti, vendar bi bilo zanimivo videti, kako medsebojno potencirata svoje učinke."

"Veliko raziskav je že preučilo učinke zmanjšanja trebušne debelosti. Ta nova raziskava je zanimiva, ker je osredotočena na povezavo med telovadbo in maščobnim tkivom okoli srca," je dejal dr. Chadi Alraeis, interventni kardiolog in direktor oddelka za interventno kardiologijo v kardiološki bolnišnici bolnišniške zveze Detroit Medical Center. Na podlagi te nove raziskave meni dr. Alraeis, da lahko srčno maščobo najbolje zmanjšamo s kombinacijo treninga vzdržljivosti in treninga z utežmi. "Poleg treninga na tekalni stezi bi lahko opravili tudi nekaj vaj z utežmi, izpadne korake, trebušnjake ali sklece," je dejal dr. Alraeis. "Zadoščalo bi že, če vzamete nekaj uteži s seboj v pisarno in jih uporabljate tudi tam."

Izsledki raziskave so resda zanimivi, toda dr. Alraeis poudarja, da še ne vemo, kakšni so dolgotrajni učinki, za kar bi potrebovali dolgoročne raziskave.

Mit o popolnih, mladih in vitkih telesih se je iz medijev počasi, a vztrajno zavlekel v naše pore. Ne mine dan, da pogovor ne nanese na diete. Katera je najbolj učinkovita? Je takšna, da ni treba stradati in bog ne daj še telovaditi? Le kako je sosedi uspelo tako hitro?

Hollywood na pohodu

Če se je mogoče zrediti skorajda čez noč, se žal ne da tako tudi shujšati. Kljub temu diete, ki se na veliko oglašujejo čez lužo in obljubljajo čudeže, nenehno prihajajo tudi k nam. Vprašanje, ki se zastavlja, pa je, kakšne posledice imajo na telo in zdravje? Držijo se jih namreč predvsem zvezdniki, ki ob podpori osebnih trenerjev in nutricistov, bodisi zaradi medijskih pritiskov bodisi zaradi filmskih vlog, pazijo na videz. Tako je diet skoraj toliko kot filmskih zvezd in vsaka zagotavlja maksimalen uspeh, porok zanjo pa je kakšna znana "sivolasa najstnica", denimo Eva Longoria, Jennifer Aniston, Angelina Jolie, Demi Moore, Victoria Beckham in podobno.

Ob strogo odmerjenih, do grama natančno stehtanih obrokih, sestavljenih po točno določenih pravilih, redni, z osebnim trenerjem vodeni vadbi, masažah in ne nazadnje neomejenih možnostih fotošopiranja kljubujejo času ter nam vzbujajo občutek manjvrednosti. In prav tukaj tiči težava, saj marsikatera gospodinja, ki žal ne more živeti na veliki nogi, rada pa bi imela vsaj tako suhe noge, takoj seže po tovrstnih hitih rešitvah ter se brez strokovnega posvetovanja loti hujšanja tako, da si z interneta sname jedilnik tipa: eno kuhano jajce, skodelica nastrganega surovega rdečega zelja, skodelica dušenega paradižnika in kozarec posnetega mleka. Kmalu, zaradi neuspeha, pa prehranjevalne navade ponovno zapelje v stare tirnice, dodatno obtežena s kilogrami in občutkom krivde.

Ne da bi mignili s prstom

Med najbolj priljubljenimi dietami med hollywoodskimi zvezdniki so še zmeraj tako imenovana beljakovinska in posebej v poletnih mesecih dieta s presno prehrano ter njune številne različice. Tako zelo sta "in" iz preprostega razloga, ker sta hitro učinkoviti, pri beljakovinski pa celo ni treba stradati in si strogo odmerjati količin. A porajata kar nekaj vprašanj, predvsem: ali res izgubljamo odvečno maščobo, ki nam greni življenje? Nutricisti odgovarjajo, da je v prvih desetih do štirinajstih dneh po spremembi prehranjevalnega režima padec teže zmeraj največji, toda 80 odstotkov izgube predstavlja voda, medtem ko gre preostalo na račun maščobe in mišic. Maščobne celice namreč niso napolnjene le z maščobo, kopičijo tudi do 30 odstotkov vode. Več "junka", torej procesirane, industrijsko predelane in hitre hrane je na krožniku, več vode bo telo zadrževalo, takoj ko začnete dieto, pa pride do tako imenovanega resetiranja.

Zgolj oblike stradalnih manevrov

To pomeni, da se nakopičena voda začne na različne načine odvajati, zato se tudi uspešno prodaja večina diet in priljubljenih shujševalnih dodatkov, čeprav že navadna dehidracija hitro zbije nekaj kilogramov, ne da bi mignili s prstom. Dobesedno. Pač ne pijemo. Zelo dober primer te prakse so športniki, ki tekmujejo v disciplinah, omejenih s telesno težo po posameznih kategorijah (recimo borilni športi). Dan pred tekmo pospešeno hujšajo, bolje rečeno, se izsušijo. Tik pred tekmovanjem, ko je tehtanje že mimo, sicer popijejo kar nekaj tekočine, a dehidracije se na hitro ne da odpraviti. Kako se to izraža v tekmovalni sposobnosti borca v ringu, je druga zgodba, v kateri se nemalokrat pojavijo omotica, nenadne šibkosti in pomanjkanje moči za končni udarec. A borci v ringu so telesno vrhunsko pripravljeni ter si takšne napade na zdravje do določene mere lahko privoščijo, kot si zdravi z bistveno manjšo škodo privoščijo na eni strani številne prehranske pregrehe in na drugi različne stradalne manevre. Večina diet ni namreč nič drugega kot oblika stradalnega manevra, ki ga praviloma spremlja še enostranski vnos hranil. To podhranjevanje poznamo iz vseh zgodovinskih obdobij.

Odločilen pospešen metabolizem

Dietno podhranjevanje je za telo vsekakor naporno, kadar traja dlje časa in je vnos energije ter hranil prenizek celo za osnovne potrebe. Ker je zalog maščevja še največ, ga pravzaprav najmanj prizadenemo. Pač pa zelo hitro prizadenemo zaloge mišičja, kar nam zniža bazalno presnovo tudi po dieti, zato se prej ali slej začnemo rediti oziroma teža stoji, pa če smo še tako pridni. Pri tem je celo vseeno, katero metodo smo izbrali, jojo efekt je posledica vsake diete, v kateri smo pokurili preveč mišic zaradi agresivnega hujšanja.

Prav tako je velika zmota, da bomo izgubili manj mišic, če bomo jedli samo proteine. Visokoproteinske diete res malenkost bolj zaščitijo izgradnjo telesnih struktur, vendar se veliko aminokislin v proteinih pretvori v energijo, in namesto da bi jih uporabili za gradnjo ter obnovo telesa, jih pokurimo za preživetje. Stranski produkti, ki pri tem nastajajo, lahko hitro, zlasti če smo dehidrirani in res pretiravamo s proteini, povzročijo okvaro ledvic. Sokovi s slavnimi imeni sicer obljubljajo številne prednosti velikega vnosa antioksidantov, a ob pitju marsikdo prej dobi drisko kot vitamine in minerale. Pot do dehidracije boksarskega tipa je nato zelo hitra, kar smo izgubili, pa vsekakor ni maščevje.

Američani bi še Eskimom prodali sneg

Pri tako imenovanih ekstremnih dietah se začnejo v telesu dogajati še škodljivi procesi. Propadati začnejo predvsem funkcionalne strukture in zelo hitro je na udaru imunski sistem. Posledice se pri mladih pokažejo čez leta, pri starejših in bolnih pa zelo hitro, ker se zaradi stresnih presnovnih sprememb telo ne more prilagoditi na stradanje in ves čas pospešeno kuri prav mišice ter druge funkcionalne strukture, tudi srce in organe.

Pred vsako spremembo se je zato dobro posvetovati, informirati in pripraviti, saj ne gre zgolj za jedilnik, temveč za način življenja. Šele ko imamo na prvem mestu v mislih zdravje, lahko namreč govorimo, ali je izbrana dieta ustrezna ali ne. Gre za ključno vprašanje in pomembno razliko. Nekdo, ki skrbi za zdravje, že tako ali tako skrbi za videz, obratno ne velja - z izključno skrbjo za videz zdravju morda celo škodimo.

Popolnost, kot jo prodajajo mediji, pa ne obstaja brez konkretne digitalne obdelave, specialnih efektov, maskerjev, in cilj popularnih oziroma trendovskih diet je zmeraj enak: gre za poskus hitre rešitve problema, ki ga je trajno mogoče rešiti samo postopno. A če zna kdo prodajati sneg Eskimom, so to Američani in ne glede na to, kaj bomo izbrali, bodo na tržišču kmalu ponudili novo prodajanje megle.

Ne pretiravajmo

Hitrost izgubljanja teže, ki sledi po prvih desetih do štirinajstih dneh, tako praviloma ne sme biti večja od 500 gramov na teden. Izjema so ljudje, ki imajo 30 in več kilogramov preveč ter lahko v prvem mesecu hujšajo hitreje. Če omejitev presežemo, gre namreč vedno večji delež na račun mišic, kar je za trajni rezultat, kot rečeno, pogubno. Edini sprejemljiv pristop je tudi, da dieta traja maksimalno mesec, zatem obvezno uvedete zdrav in uravnotežen režim prehranjevanja, ki po potrebi vključuje zmeren (zdrav) kaloričen deficit. A nobenega smisla ni, da telo obremenjujete z ekstremnimi dietami, raje izberite "normalen" obrok in telo izzovite z lahkotnimi rekreativnimi treningi, njihov vpliv bo ob zadostnem počitku za telo celo zdravilen. In boljša ko bosta fizična pripravljenost in kondicija, hitreje se bo z gibanjem porabljala maščoba. Po slabem mesecu redne vadbe bo tudi vnos hrane lahko spet višji, kar žal ni najhitrejši, a je zagotovo najtrajnejši način izgube odvečnega bremena maščobe.