Gledališče praznuje stoletnico, njegov najstarejši igralec 90 let

Melita Forstnerič Hajnšek, 9.10.2019
Andrej Petelinsek

90-letnik Janez Klasinc je igralec najstarejše igralske generacije mariborske Drame: "Z Ondino Otto sva se prvič srečala, ko je v Traviati omedlela na odru pa sem pomagal iz publike"

V času stoletnice njegovega gledališča svojo 90-letnico praznuje priljubljeni igralec Janez Klasinc. V mariborski Drami je preživel 32 let. Njegov opus obsega 130 vlog in devet oper, pa tudi mnoge filme (Jara gospoda, Vdovstvo Karoline Žašler, Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica, Veselo gostüvanje, Naš človek) in TV-drame. Rojeni Ljubljančan je živel v rojstnem kraju do 23. leta, potem se ni nikoli več vračal za dolgo. Maribor se je zalezel vanj in ga povsem osvojil, pravi. Vpisal se je na ljubljansko Akademijo za igralsko umetnost. "Moji profesorji so bili trije K-ji," začne pripoved v bifeju na sončnem vrtu Doma Danice Vogrinec. Iskriv, živih modrih oči, še zmeraj poln hudomušnih domislic, se muza ob skoraj vsaki izrečeni misli in si prižiga cigarete. "Kumba (Filip Kumbatovič Kalan) in Vladimirja - Kobler in Kralj. Težki kalibri, a najtežji sem bil jaz, ki so me zabrisali z akademije, češ da nimam dovolj sonornega glasu. Kumba je bil naš človek, če je bilo treba, se ga je tudi z nami kdaj nažrl." Nič ni odnesel iz šole, pravi, "kaj bi mi grška drama in teorija, dolgčas". Že po tretjem letniku je sprejel angažma v Gledališču slovenskega Primorja v Kopru, kjer je bil igralec, režiser, scenograf, celo gledališki list je delal. "Kar je bilo v Kopru, kjer je bilo tedaj Svobodno tržaško ozemlje, najlepše, so bila gostovanja po vaseh. Marsikje so prvič v življenju slišali slovensko besedo z odra. Kmalu so začeli graditi zadružne dvorane, bile so še neometane, mrzle, mi pa smo igrali. Kako so nas zunaj čakali in se kregali med sabo, kdo bo koga po predstavi vzel na stanovanje. Hotelov tedaj ni bilo, razen v Postojni. Kako so nas pozno ponoči gostili. Potem so gledališče s petimi zaposlenimi kar ukinili. Čez mesec in pol so ga na novo odprli, a z ljubljanskimi igralci. Očitno so se nas hoteli znebiti."

Mama, ostanem tu

V Koper je odšel čisto slučajno. Brat Tugo je bil tedaj na koprskem radiu novinar in je šel k njemu malo na dopust. "Ko jo je igralec v Gledališču slovenskega Primorja Janez Varšek ponoči pobrisal s čolnom v Trst, so mene prosili, da vskočim dan pred premiero. Bil je to čas 'dajte nam puške, gremo na Trst'. Neka Borova igra je bila. Še kot študenta sva to igrala na viški gimnaziji z Majdo Potokar. Vskočil sem, režiral je Evgen Frelih, brat mariborskega opernega režiserja Emila. Po premieri sem domov javil 'mama, ostanem tu'. Dokler naša vrla oblast ni zaprla koprskega teatra, ker ni bilo več denarja, sem ostal." V Kopru je 1955. odigral svojega prvega Pometa v Dundu Maroju Marina Držića, kasneje je bil še dvakrat Pomet v Mariboru. "Takrat v Kopru je bil na predstavi tudi moj oče, igrali smo na trgu. Med predstavo sem šel kar k njemu. Bil je zelo nesrečen, da sem ga izpostavil, da so ga vsi pogledali. Potem ni videl nobene moje predstave več, mama pa sploh nobene nikoli. Čeprav je bila sama amaterska igralka. Brat Tugo je imel kulturno skupino 9. korpusa. Maja 1945 sem ga čakal v Ljubljani, kjer je imel zvečer v Drami predstavo."

image
Večer Arhiv Marjana Držaj, Janez Klasinc in Beti Jurkovič 22. maja 1960 v dvorani Union

V Maribor kot ubogi hašerl

Leta 1956 je odšel v takratno Okrajno gledališče na Ptuj. "Poklical me je Emil Frelih, da bi nastopil v njegovi igri Vrnil se je. Po nekaj mesecih je prišel k meni Vladimir Sk(o)rbinšek ('bil je pač iz Skorbe') in mi rekel, naj grem z njim v Maribor. V mariborski teater sem prišel kot ubogi hašerl - revček. Tam pa Arnold Tovornik, Angelca Jankova, Jože Mlakar. Ponižno sem vse pozdravil, ne tako kot danes, ko pridejo polni sebe. Tovornik me je takoj udaril po hrbtu, da sem skoraj skup padel, in rekel 'krapavca, ti greš z mano v garderobo'. To je ogromno pomenilo, da me je sprejel, da sem si lahko delil garderobo z njim." Kasneje je prišel v to garderobo še tretji član - Rado Pavalec. "Ko si bil sprejet v družbo Vičarja, Samca, Tovornika, da si šel z njimi lahko na kupico, je bila velika čast."

"Istočasno kot jaz je prišel tudi Anton Zvone Petje, pa je šel gladko mimo vseh velikih mož. Niti pozdravil ni nikogar. Pa se je Slavo Plevel oglasil za njim: 'Mladi mož, a bi lahko izvedel za vaše cenjeno ime?' Petje se je obrnil in zdrdral ime. Pa mu je odgovoril: 'Petje, Petje? Nikol' slišal.' Take smo imeli. Prva predstava v Mariboru je bila angleška komedija My Fair Lady, Plevel je bil tako trd, da ni mogel biti bobi na odru, pa sem vskočil jaz. 'Kar se mase tiče, ste v redu, a smeha pa ni. Jaz imam tri smehe - od Cankarja, Marije Vere, pa še svojega privatnega,' mi je rekel."

image
Igor Napast Ondina Otta Klasinc in Janez Klasinc

130-krat Peter Fulež

Na začetku ga še niso pustili govoriti na odru. Potem je dobil alternacijo Bricka z Romanom Lavračem v Mački na vroči pločevinasti strehi v režiji Mirana Herzoga. O režiserjih ima svoje mnenje. "Zame so bili dobri režiserji Mile Korun, Dino Radojević, Branko Gombač. Korun zato, ker nam je veliko pustil. Na eni vaji sem v monologu govoril najprej zelo hitro, potem sem jecljal, na tretji vaji pa sem povsem upočasnil govor, skoraj v blebetanje. Mislil sem, da me bo nadrl, pa se je samo popraskal po nosu in rekel: 'A veš, da tako tudi gre.' Tudi pri Gombaču je bilo veliko svobode v interpretiranju.

Prvič sva se dobila v Astorii ob enajstih dopoldne. Brat Tugo me je opozoril že v Kopru na Boža Podkrajška, naj se mu javim. In sem se mu. Povabil me je na radio in 40 let smo delali feljton - vedri feljtonisti: Arnold Tovornik, Milena Muhič, Angelca Jankova, Minu Kjuder ... Avtor besedil je bil Seci Srečko Golob pa tudi njegov sin Žarko kasneje." Goveja juha, restan krompir in svinjska pečenka pa feljton po radiu - to je bila dolgoletna štajerska folklora.

Najbolj slaven je bil po monodrami Debele zgodbe Petra Fuleža Jura Kislingerja. 130-krat jih je igral. Po vsej Sloveniji, po tovarnah, šolah, uradih. Premiera je bila pred štirimi desetletji. Spomni se, kako jo je igral v Himu - mariborski Hidromontaži. "Neki funkcionar, politkomisar, je tedaj rekel, da je treba malo popaziti, kaj Klasinc govori v tej igri. Klican sem bil v mariborsko 'ribarnico' ali akvarij (Dom družbenih organizacij) in mi je prijazno rekel, naj malo pazim, kaj govorim. Fulež je star partizan in nekje v drami pravi, kako je vse zanič danes. Đuro je zelo dobro pisal. A tudi gledališče je zgradil, pa tudi podrl," se muza in poblisne z očmi.

Druge svoje uspešnice - monodrame, ki jo je tudi več kot 100-krat igral, Telefonista Fadila Hadžića, pa se ne spominja z veseljem, čeprav je bila duhovito napisana. "Odvisen sem bil od inspicienta, ker sem govoril in odgovarjal po telefonskem zvoncu. Mimogrede se zmotiš ob desetih aparatih. Tudi na Pošti smo igrali in bil sem zelo všeč telefonistkam."

image
Večer Arhiv Janez Klasinc in Arnold Tovornik, 22. maja 1960 v dvorani Union

Skočil sem na oder k Ondini

V devetih operah oziroma operetah je nastopil - od Netopirja, Goslača na strehi do Vesele vdove. Je bila za te nastope zaslužna žena, velika sopranistka Ondina? "Niti ne. Spoznal sem jo na odru, ko je nastopila v Traviati, jaz pa sem bil v publiki. V tretjem dejanju se je onesvestila, zares, ker je nastopala z visoko vročino. A je Jakovu Cipciju obljubila, da gre na oder, saj je polno avtobusov Avstrijcev prišlo na tisto predstavo. Padla je skupaj in so poklicali z odra, ali je kak doktor v dvorani. Javil sem se, ker sem iz Kopra znal malo italijansko. Ondina takrat ni znala še nič slovensko. Šel sem na oder, vse uredil, tudi prevoz do doma. Potem sem jo vsak dan obiskal in na koncu sva spoznala, da sva lahko kar skupaj. 58 let sva bila poročena. Od njene smrti naprej sem ubog."

Prosim, nikoli več ne poj
Biti z ženo, tako ugledno sopranistko, v istem kolektivu, najbrž ni bilo preprosto. "Sreča je bila, da sva z ženo doma o vsaki teatrski stvari debatirala. Tudi kritizirala sva se. Zakaj si to gesto naredil, zakaj se nisi drugače postavil ... Bil je do konca odkrit dialog. Ondina je bila kritična do mojega petja. Ko sem nekoč nastopil z Lidijo Kodrič v duetu na festivalu Vesela jesen, je sedela v prvi vrsti. Bila je luštna pesmica, jaz pa ves mlad in lep kot Jusufi (nogometaš Fahrudin), a doma mi je Ondina rekla: 'Lepo te prosim, nikoli več ne poj.' Profesorica petja pač. Potem me je dala za statista v Donizettijevega Don Pasquala."

Zdaj je na programu spet Netopir v Mariboru in Janez Klasinc je bil pred 20 leti sijajni ječar Frosch. "Vlogo sem imel zelo rad, marsikaj sem si lahko privoščil. Tudi naše politike sem vpletel, češ, tega in tega še nismo dobili v ječo. Je pa to prišlo na uho dr. Henriku Neubauerju, ki je prevedel Netopirjev tekst, in se je pritožil. Celo prepovedati je hotel predstavo, a se je režiser Vladimir Štefančić zavzel zame in rekel, da je to njegova priredba, meni pa dovolil, da govorim, kar hočem. Moram priznati, da sem ga včasih precej sral. Pa mi ni žal."

Janezova generacija je dve desetletji delala na gledališkem gradbišču. "Vaje smo imeli na raznih koncih mesta, tudi v Strmi ulici, pa v hali C na sejmišču, tudi igrali smo vsepovsod." Od soigralk se najraje spominja Jankice in Muhe, od mlajših pa Minu in Mace (Sivec).

Kako pa se spominja Branka Gombača? "Ogromno mladih je pripeljal - Partljiča, Ternovška, Kjudrovo, Vebletovo, Sivčevo, Blaževo in repertoar je tudi imel. Mladinske abonmaje smo imel najraje, bilo je vpitje v dvorani in celo v nedeljo dopoldne smo jih imeli. Mnogo več smo igrali, kot se igra danes v eni sezoni. Kako predstavo smo tudi po 50-krat igrali. Sploh ne vem, kako smo vse to skupaj spravili, tudi prostorsko."

Ne morem iti, nimate Pohorja

Vedno sta z ženo Ondino poudarjala, da sta Mariborčana. "Ko so jo povabili v HNK v Zagreb in ji ponudili petsobno stanovanje v centru, jim je rekla: 'Ne morem iti, ker nimate Pohorja.' Zdaj se po Ondini imenuje tudi Velika dvorana SNG Maribor, kako se počuti ob tem? "Enkrat je Klasinc prišel v to dvorano," pravi hudomušno.

Raje kot filmov se spominja snemanja TV-dram s Franom Žižkom. Posebej Prihranjenega funta režiserja Antonina Moskalyka s Tovornikom in Peerom. Žal pa posnetka niso ohranili. Za vlogo Kadivca iz Partljičeve Ščuke pa ni je dobil Borštnikovo nagrado pred 45 leti. "Predstava je dobila vse nagrade, Jože Babič za režijo, cela predstava je bila nagrajena, ljubljanska televizija pa je prenašala celjsko verzijo," je še vedno jezen.

Ob jubileju pa je dejal tole: "Jaz 90, gledališče 100, blizu sva si, greva še do 200 skupaj. Kak 'cegu' pa sem zazidal vanj. Bil sem v lepem poklicu, a luštno ni v njem. Vedno moraš biti pripravljen. A ni to v Hamletu? 'Pripravljen bodi, to je vse.'"

Nazadnje je stal na odru v operi Candide pred 15 leti. Bil je baletnik v pajkicah in tutuju. "Edward Clug mi ni hotel nobene poze pokazati. Rekel je, zakaj bi vas pokvaril."

P. S. Hvaležna sem igralcu Radu Pavalcu, ki redno obiskuje svojega nekdanjega kolega v domu, da me je povabil na tole srečanje z iskrivim jubilantom.

image
Andrej Petelinšek
Anketa

Kolikokrat tedensko namensko poskrbite za rekreacijo?

Sudoku