(INTERVJU) Dušan Merc: Krivično je ljudi obtoževati, da ne berejo

Petra Vidali, 24.6.2019
Robert Balen

Predsednik Društva slovenskih pisateljev o gospodarjenju z javnimi sredstvi in javnim dobrim.

Po predčasnem odstopu dveh predsednikov Društva slovenskih pisateljev, Iva Svetine in Aksinje Kermauner, smo si lahko mislili, da mora biti nekaj hudo narobe in da bo strašna resnica zdaj zdaj prišla na dan. Vi pravite, da ni nič tako tragičnega?

"Dogodkov ne bi dramatiziral. Nič tako zelo posebnega. Vem, da so krize povsod in da so del vsakega sistema. Naivno si je predstavljati idilično podobo. Društvo se ne bo sesulo, društvo bo preživelo, društvo ima svoj smisel. Razumem, zakaj sta odstopila oba predsednika. Utrujena sta bila, čemur pa se sploh ne čudim. No, društvena blagajna je res prazna, ima celo luknjo …"

Ena od teorij je bila, da bi nekdo rad pisatelje razglasil za opravilno nesposobne tako rekoč in se polastil prestižnih nepremičnin, ki so v lasti društva.

"Morda. To več ni pomembno. Za počitniško hiško na Bledu so bile takšne tendence. Verjetno obstajajo za vso lastnino društva. Ljudje, ki bi si odtrgali svoj kos tujega, so povsod. In čakajo, seveda. Vendar ne znotraj društva, nobeden od članov društva, verjetno, ni sodeloval pri tem. Na oglasni deski na upravni enoti v Radovljici je nekdo obesil v imenu društva oglas, da se enota, ki jo imamo na Bledu, prodaja. To je bilo precej naivno pa tudi simptomatično."

Finančne težave društva pridejo precej prav zagovornikom teze o neracionalnosti, da ne rečem parazitiranju umetnikov.

"Nekateri umetniki znajo zelo dobro gospodariti ... O tem sem tudi prepričan. Za ogromno večino pa velja: če si se odločil za to, da boš besedni umetnik, ne moreš pričakovati, da boš obogatel. Ali pa si naiven in misliš, da boš napisal kakšnega Harryja Potterja. Če ga nisi sposoben napisati, pač ne moreš živeti od literature. Nekateri mogoče že, jaz pa ne."

Že samo to, da društvo razpolaga z nepremičninami na elitnih lokacijah – center Ljubljane, Bled in Beli križ – govori o tem, da to ni društvo kot vsako drugo.

"Nihče v drugih društvih si ne more niti predstavljati, da lahko ima društvo kaj takšnega. Po svetu so seveda še mnogo bogatejša društva, vsaj nekatera. Seveda so z lastnino vedno problemi. Če ničesar nimaš, so problemi še hujši. Za lastnino je pač treba skrbeti. Tukaj res ni bilo videti posebne skrbnosti. Zdaj pa je treba gospodariti drugače. Prejšnji politični sistem se je zelo natančno zavedal pomena društva in v zadnjih odzvenih tedanjega političnega sistema je društvo res odigralo izjemno vlogo. Društvo je imelo moč in jo uporabilo v pravem trenutku. Politični veljaki prejšnjega sistema so s tem, da so društvu omogočili vse to, na tihem, neopazno skrbeli za slovensko besedo in za bistveno v naši naciji. Imeli so tudi pisateljske zaveznike, seveda. Potrebovali so jih. Tudi to moramo priznati, tako je bilo. Današnji veljaki živijo v slepilu samozadostnosti. Kultura je, vsaj mnogi umetniki so prepričani, zato sestradan in shiran pes na kratki verigi, zaničevan in pretepen."

image
Robert Balen

Zdajšnji sistem društvu ne pripisuje tolikšne moči in zdi se, da je društvo tudi več nima.

"Mislim, da je društvo treba ohranjati v dobri kondiciji in da bi moralo v nekaterih trenutkih še vedno zastaviti pravo besedo. Tako kot je nedavno Slovenska akademija znanosti in umetnosti zastavila besedo za slovenski jezik. Mi smo del tega in smo to tudi javno podprli. Morda zdaj ni videti, ampak v vedno možnih situacijah bo to lahko zelo pomembno. Politike držav okoli nas – madžarska, italijanska in žal tudi hrvaška politika - se vedejo, kot da smo njihovi vazali. Avstrijcem pa tako ali tako hočemo biti vazali sami. Treba je zadržati pokončno držo in ohranjati moč slovenske besede z literarnim ustvarjanjem vsakega posameznika. Vse druge ravni slovenščine spadajo prav tako v bistvo, po katerem smo, kar smo, smo nosilci jezika, v katerem živimo, mislimo in delujemo. Poslanstvo in moč DSP morata biti jasna."

"Politike držav okoli nas – madžarska, italijanska in žal tudi hrvaška politika - se vedejo, kot da smo njihovi vazali. Avstrijcem pa tako ali tako hočemo biti vazali sami"

Napovedujete skratka, da bo društvo aktivno ne le v boju za stanovske pravice, ampak v odnosu do tega, kar je pomembno za celo družbo? V zadnjem času ga ni bilo veliko slišati.

"Ali pa se je zavzemalo za ne prav jasno definirane pobude. Pobuda mora priti iz članstva in upravni odbor jo mora pretehtati in zastaviti besedo. Jasno pa je, da se mora izogniti vsem političnim pastem. ​Doslej se je, društvo je ostalo enotno."

A društvo za svoje manifestacije, ki niso koristne samo za pisce, ampak za javno dobro, potrebuje subvencije. In te so se zmanjšale.

"Po svoji vzgoji in po svojem kredu pač verjamem v državo kot tvorbo v dobro ljudi … Možnosti za vire so se spremenile. Društvo je plačano za projekte in zato jih je treba čim boljše realizirati in zagovarjati. Ni pa takšnega upada sredstev, kot se govori.

Absurdno je sicer, da se vsi kulturni akterji borijo za to, da bi dobili vsaj toliko, kot so dobili pred krizo, torej leta 2007. Vsi se borimo, da bi prišli na nivo izpred dvanajstih let torej. Dogodile so se mnoge spremembe. Zgodba o denarju se je preselila iz miloščine v kulturni menedžment. Društvo mora dosegati sredstva s kulturnim menedžmentom, torej s projekti. Brez pridobljenih projektov in sredstev iz projektov pač ni mogoče preživeti. To pomeni, da mora biti Vilenica, ki je največji finančni projekt društva, izpeljana brezhibno in mora biti v vseh spektrih (program, sodelujoči, razprave, dogodki, izbrani nagrajenci, slovenski avtor v fokusu) paradna disciplina ne samo društva, ampak slovenske intelektualne literarne vpetosti v prostor in tudi njene prodornosti. V sodelovanju s filozofskima fakultetama in drugimi ustanovami, ki znajo in vejo, je Vilenica čudovit projekt. Tukaj ne sme biti zdrsa, ne organizacijskega ne vsebinskega, in potem tudi ne bo finančnega. Potem imamo še edicijo Literae Slovenice. Pomemben projekt, ki pa verjetno ne dosega občinstva. Mi lahko knjigo napišemo, prevedemo in natisnemo, najtežji del pa je knjigo spraviti med ljudi. In to velja tudi za knjige, ki jih prevaja Trubarjev sklad, ki skrbi za prevode slovenskih del v tuje jezike. Mislim, da dosegajo kolegice in kolegi na tem nivoju dobre vsebinske rezultate, distribucija pa verjetno ni takšna, kot bi si želeli."

Vilenica ima odličen programski odbor s poznavalci tujih okolij, nagrajenci Vilenice se potem hitro znajdejo na seznamih dobitnikov velikih nagrad, od Bookerjeve do Nobelove nagrade.

"Mogoče pa dobijo te nagrade zato, ker so prej dobili vilenico."

Res pa Vilenica več ni edina, več pozornosti javnosti so v zadnjih letih dobili drugi mednarodni literarni festivali, Fabula ali Dnevi poezije in vina.

"To so utečeni projekti in temu bi jaz rekel po kitajsko, 'naj cveti tisoč cvetov'. Vsi skupaj tvorimo kulturno krajino. Ne vem pa, ali je zmerjena moč tega vsega. Isto je z literarnimi revijami in knjigami. Preveva me občutek, res samo občutek, da se stvari tukaj ne odvijajo nič drugače kot v Nemčiji. Morda je številčnost izdaj poezije proporcionalno pri nas večja, ampak domet je pa najbrž enak. In če bi pogledali, koliko nemške literature recimo prodre v ZDA, bi videli, da so tudi Nemci nemočni. Ne prodrejo v ameriški prostor. Stokanje okoli tega je enakovredno stokanju o vsem drugem. Stokanje je v resnici norčevanje iz samega sebe."

image
Robert Balen

Prej ste rekli, da se subvencije v resnici niso tako zelo zmanjšale. Ampak vseeno je nedopustno, da so sploh se, Javna agencija za knjigo, ki je tudi posrednik sredstev za društvo, funkcionira s skoraj 30 odstotki manj denarja kot pred desetimi leti.

"Res je, zato so možni mnogi nespoštljivi epitetoni za politike, ki so že vse obljubili …. Predstavljam si, kakšna je vloga Javne agencije za knjigo, ampak res si samo predstavljam, to je zame še neznana pokrajina. Sloveniji kot gospodarstvu gre v resnici zelo dobro, prostor je zelo bogat, pa se vsi pritožujejo. Vsi – policisti, gasilci, zdravniki, kulturna društva – vsi hoče(m)jo več.

V DSP se moramo vesti do denarja kot do javnih sredstev. To je edino stališče, ki ga zastopam. Društvena lastnina ni osebna lastnina, to je javna stvar, javna lastnina. Zato se vedem kot gospodar z javnimi sredstvi. In tukaj je skrita pot k uspehu. Samo to je, nič drugega ni. Kam gre denar, za kaj gre in koliko ga gre, to je vse. Stegneš se samo toliko, kot je dolga odeja. Zaenkrat je to vse. Lastnina, recimo hiša na Belem križu, zahteva veliko skrb. Predstavljam si idealne scenarije, kako bi to rešil, ampak ko bom te scenarije poskusil uveljaviti, bom ugotovil, da sem se motil. Verjetno. Ampak ideje in pobude so. Imeli smo jih že pred dvanajstimi leti, ko sem bil v društvu gospodar premoženja, pa so bile na občnem zboru ideje o prenovi stavbe na Tomšičevi zavrnjene kot škandalozne, in zdaj pač imamo probleme. Neka korekcija v percepciji društvene lastnine bo vsekakor potrebna. Ampak ne zato, da bi to prodali, oddali, uničili. Če bo ostalo tako, kot je zdaj, lahko končamo zgodbo. Potreben je širši pogled. Vsi programi morajo teči, vse stvari morajo delovati upravno-administrativno točno, računovodsko točno. To je moj cilj na začetku. Nekatere zadeve se bodo izostrile, zbistrile, nekatere so se že."

"Neka korekcija v percepciji društvene lastnine bo vsekakor potrebna. Ampak ne zato, da bi to prodali, oddali, uničili. Če bo ostalo tako, kot je zdaj, lahko končamo zgodbo."

Čeprav so proračuni vedno premajhni, je vendarle absurdno, kot ste rekli, da vsi kandidati za najvišje funkcije v kulturni politiki obljubljajo, da bodo spravili proračun na raven izpred dvanajstih let. A so tako nesposobni ali je kultura res tako nepomembna?

"Obljub politikov se pač ne da resno jemati in zato jih tudi ni treba. Vprašanje je, ali imajo ti ministri znotraj vlade in znotraj svojih poslanskih skupin sploh kakšno moč. Saj je pri predsedniku društva enako. Če groziš in streljaš s prazno puško, se ti bodo samo posmehovali. Ampak saj ni tako samo z ministri za kulturo, žalostne zgodbe so tudi tiste z ministri za zdravstvo. Na politiko samo se ni zanašati. V slovenskem prostoru je za DSP določena vloga tistega, ki skrbi za udarno moč slovenske umetniške besede. Samo na tem temeljimo, drugih resursov nimamo."

Stokanje knjigoržcev se zdi kar upravičeno: knjig ne kupujemo in to tako zelo intenzivno, da smo v nekupovanju rekorderji.

"Seveda. Knjig ne kupujemo, ker jih imamo v knjižnicah. V knjižnicah jih imamo takoj, preden pridejo na police trgovin. Jasno, da potem ni interesa za nakup knjig. Za knjižnice skrbijo občine, ki so njihove ustanoviteljice. Imamo čudovite knjižnice, take mreže knjižnic nimajo nikjer. Ko smo mi odpirali novo knjižnico za 20 milijonov evrov v Celju, so knjižnice na Finskem zapirali. Mimogrede, tudi šole in bolnišnice zapirajo, tako da je govoriti o Finski kot raju na zemlji res nesmiselno.

V šolskem sistemu, ki so ga ustvarili v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, je vsak maturant postal zelo pismen. In takrat so bile tudi naklade knjig neverjetne. Zbirka Sto romanov je dosegla tudi 18.000 izvodov kakšnega naslova. Naša beseda je izhajala v 20.000 izvodih. To je povsem nepredstavljivo, to so bile tone knjig. Ampak ne moremo vsi gojiti poglobljenega branja. Takšno branje ni vsem dostopno. Ker prihajam iz pedagoških krogov, moram reči, da imamo do populacije, ki ji knjigo ponujamo, previsoke zahteve. Za mnoge ljudi bi bilo dovolj, če bi v življenju prebrali eno knjigo. Večina ne more brati težjih tekstov in jih nikoli ne bi mogla. Krivično je ljudi obtoževati, da ne berejo. Navsezadnje imajo na voljo tudi druge medije. Res nisem prepričan, da morajo vsi brati Dostojevskega. Ali pa Ferija Lainščka. Mi, ki smo to študirali, imamo druge pristope in pričakovanja. Pa še mi ne znamo kar tako dekodirati poezije. Poezija tudi meni ni dostopna preprosto in takoj. Tako kot v slikarstvu in še kje so to postale zelo specialistične stvari. Tudi roman je danes tako strukturiran, da ga povprečen bralec ne more brati. Seže pa lahko po tem, kar razglašamo za manjvredno, ker samo to pač doseže. Ne more brati tekstov, ki so hermetični ali ki so jezikovno težko dostopni."

image
Robert Balen

V šestdesetih letih pa je je bil maturant torej sposoben brati težja besedila?

"Ne vem, jaz sem jih. Res pa so bili predgovori v Sto romanih takšni, da so te vpeljali v tekst. Naslednja je bila zbirka Nobelovci, ki že ni imela pregovorov in s tem mreže, na katero bi se kot bralec naslonil. In je bilo že težje brati. In tako je šlo zmeraj težje. Če literarna teorija, literarna kritika in publicistika ne opravijo tega dela, ne moremo pričakovati, da ga bo bralec sam. Seveda pa je vprašanje, kdo je danes sploh še pripravljen brati kritike in eseje …"

Kaj pa naredi šolski sistem narobe, da na koncu maturanti ne znajo brati?

"Zelo nasprotujem temu, kar se dogaja. Zdaj bodo najbrž spet odleteli vsi pokrovi s kozic, ampak tako pač mislim: država s šolskim sistemom mora vztrajati pri kodificiranih tekstih. Poučevanje slovenščine je, kar se literature tiče, po moji oceni popolnoma izgubljeno. Govorijo o tekstih, ki naj bi jih otroci imeli radi. Šola ni institucija, ki bi jo morali imeti radi. Šola po meri otrok – potem je pač otročja … Šola mora zahtevati tisto, kar je temeljno za državo, ne pa tisto, kar si izmislijo kolegice slavistke, češ da pač otroci zavračajo ... To so neumnosti. Za drugi, prostovoljni del je dobro poskrbljeno. Motivacijske dejavnosti so nujne in so dobro urejene z Bralno značko in z Rastem s knjigo. Kar je v sistemu, pa je napačno. Ampak v to se ne bom spuščal, ker se mi ne ljubi prepirati. Seveda je prav, da se spodbuja mladinska literatura, ta ima svojo vrednost, ampak država mora vztrajati pri sistemu. Treba je iti po vrsti, po kosih posameznih stvari, ne detajlno, ampak v predstavitvi slovenske literature učencem manjkajo zgodbe. Manjkajo življenjepisi. To motivira. Ne motivira prazno visenje v zraku, z delovnim zvezkom, ki ga jaz ne znam rešiti. Ali pa z nacionalnimi preverjanji znanja, kjer sploh ne veš, kaj sprašujejo. In tudi zato, ker je v šoli država v megli, brez hrbtenice, se pojavljajo motnje v razumevanju tega, kdo smo, kaj smo in kaj hočemo. Enako je s proslavami. Zaničujejo jih in jih delajo otrokom prijetne. Proslave so oziroma bi morale biti del dolžnosti sistema, ki ga zastopa ravnatelj in ga zastopajo učitelji. Ampak to se vse podira. Imeli smo tudi obvezna šolska literarna glasila. Koliko šol jih danes še ima? Glasila so imela svojo didaktično in intelektualno vrednost. Zdaj pa samo izpolnjujejo neke delovne zvezke, ki so za prazne buče in za bodoče birokrate. V njih ni nobenega vina in ne nobenega duha. Kljub vsem izbirnim predmetom in ugotavljanju, kdo je nadarjen in kdo ne, kljub vsem posebnim potrebam ta sistem pada, ker se ljudem ne ljubi in ker ne vidijo smisla."

"In tudi zato, ker je v šoli država v megli, brez hrbtenice, se pojavljajo motnje v razumevanju tega, kdo smo, kaj smo in kaj hočemo"

Kaj pa vloga medijev? Največ podpore, največ zastonjske reklame imajo knjige, ki jih tako ali tako najbolj promovirajo tudi založbe ...

"V ceni avta je že vračunana reklama, ki jo gledamo. Kupimo tisto, kar so nam prodali že vnaprej, z izdelkom plačamo tudi reklamo. S knjigami je isto. Če v promocijo knjige vložijo, imajo v ceni to že vračunano. Dobra promocija hitro uniči slab izdelek. Bolj ko je promocija močna in slabši ko je izdelek, bolj bo šel ta v maloro. Nagrade in vsa holivudska mašinerija suspenza uničujejo notranji svet avtorja. Če je notranja motivacija pisanje romanov, je to povsem dovolj. Vse ostalo je pač zunanje in morda služi temu, da založba knjigo mogoče lažje proda. Ampak še to je vprašanje."

Ko omenjate nagrade, zdi se, da niste njihov poseben zagovornik? Ali pa so vas kot pisatelja pred leti nervirali samo nominacije in naval intervjujev ob njih? Društvo slovenskih pisateljev podeljuje kar nekaj nagrad, Jenkovo za poezijo, desetnico za mladinsko književnost, Stritarjevo za mlade kritike ...

"Društvene nagrade so po moje še najbolj smiselne. Če kolegi ocenijo, da je kak dosežek posebno dragocen, se mi zdi to v redu. Imam pa pomislek, povezan z nagrajevanjem mladih avtorjev, umetnikov in kritikov. Tukaj se lahko skriva velika past. Takrat je mlad avtor v središču pozornosti. Kaj pa potem? Nič posebnega, samo upad dogajanja, reflektorji ugasnejo. Ustvarjalni čas bi moral trajati dolgo, od zgodnjih do poznih let. Mislim, da pretirana pozornost mladim avtorjem ne naredi nič dobrega, ker jim lahko izniči in uniči notranjo motivacijo, ker so dosegli zelo zgodaj zelo visok učinek svojega dela."

Če bi bili recimo kritiki za kritike plačani, bi najbrž vztrajali.

"Denar? Ne, denar ni nikoli prva in prava motivacija. Gre za več, kot je denar. Privoščim jim nagrade, se pa vseeno sprašujem, kako, zakaj. Ne vem, kako se počutijo. Ne vem, kako bodo nadaljevali. Mlad človek se mora zapreti pred vsiljivci in delati dalje."

Pripovedovalec in glavni junak vašega zadnjega romana Slepe miši, knjižničar Samo Grčar, ima kar nekaj prepoznavnih lastnosti avtorja. Ima pa zelo slabo mnenje o sodobni slovenski literaturi in je prepričan, da ji ne dela krivice. Je to "avtobiografsko mnenje"?

"Ne bo prav, če se zlažem, in ne bo prav, če povem po pravici. Roman je pač literatura in nima zveze s konkretnimi resnicami."

Anketa

Koliko knjig preberete na leto?

Sudoku