Predavanje dr. Šinigoja o osebnostni rasti

Urška Kereži, 11.11.2018
Igor Napast

Dr. Aleksander Šinigoj pomaga ljudem, da prebudijo svoj potencial in dosežejo rezultate, ki si jih želijo. Trener nevrolingvističnega programiranja, hipnoze in samohipnoze bo predaval 17. decembra v Narodnem domu v Mariboru.

Za seboj ima nastope pred večtisočglavimi množicami v 20 državah na štirih celinah, izbran je bil v skupino asistentov dr. Richarda Bandlerja, soustanovitelja nevroling­vističnega programiranja. Več let se je kot član ekipe prostovoljcev učil od Anthonyja Robbinsa, enega naj­bolj priznanih motivatorjev na svetu, zdaj je pri njem napredoval in postal "senior leader", med učitelje pa šteje tudi sira Richarda Bransona, Briana Tracyja in Boba Proctorja, če omenimo samo tiste bolj znane tudi pri nas. Je avtor številnih knjig, zadnja, ki je izšla nedavno, ima naslov Zajtrk za dušo. K boljšim rezultatom pa pomaga številnim domačim in tujim gospodarstvenikom, zdravnikom, športnikom, psihologom, študentom, dijakom itd. Delal je za številna ugledna podjetja v Sloveniji in v tujini, kot je na primer Coca-Cola GmbH iz Nemčije.

image
Igor Napast Dr. Aleksander Šinigoj je bil izbran v skupino asistentov dr. Richarda Bandlerja, soustanovitelja nevroling­vističnega programiranja. Več let se je kot član ekipe prostovoljcev učil od Anthonyja Robbinsa, enega naj­bolj priznanih motivatorjev na svetu.

Ste sprejeli kakšno novoletno zaobljubo?

Zaobljub in ciljev si ne postavljam in ne pregledujem samo za novo leto, temveč redno, mesečno, tedensko, velikokrat celo večkrat dnevno. Ko sem konec leta 2006 videl film Skrivnost, sem si v naslednjih mesecih postavil več kot 260 ciljev in korak za korakom veliko večino tudi uresničil. Seveda ne čez noč. Letos je eden takšnih drobnih praktičnih ponovoletnih ciljev, da sem trenutno brez sladkarij, in ko se o tem prepričam, jih v resnici ne pogrešam. Ljudje zaobljube velikokrat ne uresničijo, ker si postavljajo prevelike cilje, kar je sicer super, vendar jih ne znajo razdeliti na majhne korake in potem ne naredijo nič.

Zakaj bi po večini radi začeli znova? Kaj nas najpogosteje bremeni, pesti, izčrpava?

Um je tako zanimiv, kompliciran. Tudi če je vse v redu in živimo v obilju, najdemo kaj, da se lahko sekiramo. Najpogosteje denar, kariero, odnose v družini, s partnerji, zdravje, pomanjkanje energije, strasti, smisla življenja itd. Samo ena stvar zaniha in že ne koristi, če so preostale na vrhuncu. Hrepenimo po ravnotežju. Iščemo popolnost, ki v resnici ne obstaja. V resnici je ta nepopolnost sama po sebi popolna.

Katera prepričanja nas potem ovirajo, da se ne premaknemo in že 3. januarja mečemo puške v koruzo?

Največkrat kompliciran model sveta, ki je, mimogrede, iluzija, konstrukt, čeprav nam je morda nekoč dobro služil, nas ščitil ali premaknil iz cone udobja. A ta naš model sveta, ta naš notranji svet, uporablja tako zahtevne formule, da smo srečni, mirni, šele ko je: pospravljeno stanovanje + imamo popolne otroke + odplačan kredit + ... In potem vidimo nekoga, ki je preprosto srečen, čeprav tega nima, ker živi poenostavljeno. Včasih pa našemu cilju manjka iskrena srčnost. Izberemo ga, ker nas je navdušil sosed, prijatelj, mentor, toda energija srca je pettisočkrat močnejša od umske. Vem - eno je teorija, drugo praksa, če si prizadevamo, pa je oboje vendarle mogoče združiti.

Torej je škoda čakati na ponedeljek, prvi dan v mesecu, kaj šele v letu, da izberemo nove poti?

Res, škoda je vsakega trenutka. Ker je naš čas omejen. V resnici ne vemo, ali imamo še 100 let, 10 let, 1 leto ali 1 dan, zato časa res ne smemo izgubljati.

Vseeno tako radi odlašamo ...

Zaradi cone udobja. Ljudje razmišljamo, da se bomo nekega dne zbudili in bodo problemi kar sami od sebe čudežno izginili.

Če nam je v coni udobja res tako udobno, zakaj potem hrepenimo po spremembah?

Ker nimamo pravega smisla, energije, strasti do dela, odnosa. Takšno življenje je prazno, naravnani pa smo, da si želimo več. Tudi zato je napredek človeštva v zadnjem času neverjeten - ker si veliko ljudi želi več kot samo službo, avto, hišo. Radi bi prispevali svetu, pomagali drugim ali vsaj z delčkom svoje zgodbe naredili svet lepši in boljši.

Najpogostejši izgovori, ki si jih ob neuspehih lepimo na slabo vest, pa so?

Če bi obstajala Nobelova nagrada za kreativnost pri izgovorih, bi bila konkurenca velika, vključno z mano. Recimo pri odvečnih kilogramih boste slišali, da je kriva mama, ker dobro kuha, težke kosti, da se vsakič, ko gredo samo mimo tortice in jo pogledajo, redijo, da so v takem življenjskem obdobju, da nič ne deluje … Celo izgovor, ko oseba pravi in sama sebi laže, da ji telesna teža sploh ni pomembna, važno je, da človek uživa!

In uspemo, ko ...?

... najdemo pravi razlog, zakaj se spremeniti, zakaj nekaj narediti. Sodelavcu denimo lahko rečemo, da gremo prestavljat opeko ali graditi varen in topel dom, osrečit čudovito družino. V obeh primerih je aktivnost ista, vendar je, kot rečeno, zakaj bolj srčen, večji, bolj motivirajoč v drugem.

Po drugi strani je pomembno, da imamo sistem, ritual, ki nas nenehno opominja na cilje, da jih ne pozabimo. Tehnika samohipnoze, programiranja uma in nenehnega reprogramiranja je ena takšnih, s katerimi dejansko dosežemo, da sta cilj in vedenje usklajena. In kot si vzamemo vsak dan čas za osebno higieno, za hrano, bi si ga morali za zaobljube, za samohipnozo. Dovolj je nekaj minut dnevno. A je res tudi, da strategija največkrat sploh ni vprašanje, saj točno vemo, kaj moramo, tudi kako, pa kljub vsemu tega ne naredimo, če nam ni jasno, zakaj.

Tehnike, ki jih uporabljate za "reprogramiranje", bolj kot preteklost zanimata sedanjost in predvsem prihodnost. Kaj je torej nevrolingvistično programiranje oziroma NLP?

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sta NLP razvila John Grinder in dr. Richard Bandler, pri katerem sem vrsto let asistent. Opazovala sta, kaj počnejo najboljši psihoterapevti, psihiatri, hipnotizerji, psihologi, ki so pri delu dosegali izjemne rezultate in odlično pomagali pacientom. Ni ju zanimala vsebina, temveč struktura, iz katere sta sestavila skupino tehnik, ki so in še pomagajo ljudem, da odpravijo strahove, prenehajo kaditi, spremenijo vedenje, prepričanja itd.

Se hipnoza še vedno otepa očitka o šarlatanstvu?

V resnici hipnoza sploh ni nič nevsakdanjega. Čez dan prehajamo v različna stanja in večkrat smo v transu, enakem hipnozi. Recimo pred televizijo ali otroci ob telefonu - lahko jih kličemo, vendar ne slišijo ali slišijo šele takrat, ko precej povečamo glasnost in odločnost v glasu. Ko jim telefon vzamemo, pa so kar naenkrat lačni, gredo na stranišče, skratka spomnijo se, kar so pred tem pozabili, ker so bili zamaknjeni, "začarani", zelo skoncentrirani na dogajanje pred njimi. Ali stanje transa med vožnjo, ko se pripeljemo do cilja in ne vemo, kako smo do tja prispeli. Še posebej, če vmes sanjarimo, govorimo po telefonu, s sopotnikom, poslušamo glasbo. Tudi dobri pripovedovalci zgodb nas povsem prevzamejo in hipnotizirajo.

Ničesar od naštetega pa se ne zavedamo in očitno tudi trenutek ni ravno optimalen.

Največkrat se res ne zavedamo svojih misli, vendar pa je hipnoza lahko odlično orodje, da vplivamo na to, kako razmišljamo. Tega nas ni nihče učil, čeprav nenehno mislimo in imamo misli. Si mislite, da imamo na dan 60.000 misli in nobenega praktičnega sistema, kako te misli upravljati? Če bi sestavljal učni program, bi zato učenje teh tehnik uvrstil v osnovne in srednje šole, saj ocenjujem, da so najpomembnejše znanje, ki bi ga morali imeti. Kako upravljati svoj um in kako spreminjati vedenje, prepričanja - kaj je lahko še pomembnejše, kot da sami nadziramo avtomobil, ki ga sami vozimo, kaj je pomembnejše kot to, da sami zavestno nadziramo svoje misli?

image
Igor Napast ”NLP pomaga do spremembe, hipnoza in samohipnoza pa, da se nam ta ”zapiše”, vgravira, zacementira v nezavedno, postane trajna,” pravi dr. Šuligoj.

Vsakogar hipnotizirate?

Vsi smo hipnotizabilni. Hipnotizirajo nas starši, učitelji, prijatelji, partner, mediji itd. V resnici nas na neki način ne hipnotizirajo drugi, temveč se sami. Kar pomeni, da se odločimo za sodelovanje "v procesu", in to velja tudi za odrsko hipnozo, kar vidite po televiziji in je največkrat žal bolj slaba reklama za hipnozo. Seveda lahko vplivamo na drugo osebo, reklame to vendar cel čas počnejo, ampak tudi za reklamo se na neki način "odločimo", da jo bomo gledali, in ne zamenjamo postaje oziroma si zraven ne mrmramo pesmice, ne zapremo oči, da se nas reklama ne dotakne. Samohipnotiziramo se 24 ur na dan. Čez dan mogoče zavedno, ponoči nezavedno, zato so naše misli pomembne. Ker kot je zapisal Henry Ford: "Če mislite, da zmorete, ali če mislite, da ne zmorete - v obeh primerih imate prav." Enako, da smo dobri ali slabi. S tem vplivamo na občutke, ti na dejanja, vedenje, ki prinaša rezultate. Ponavljam, ker je to res pomembno, da se 24 ur samohipnotiziramo in večina misli, ki jih imate danes, kar 95 odstotkov, je podobna tem, ki jih boste imeli jutri. Zato se nič ne spremeni, ker šele ko se spremeni notranji svet, se tudi zunanji. Res je neverjetno, kako samohipnoza deluje.

Pet knjig za osebnostno rast:
Aleksander Šinigoj: Zajtrk za dušo
Anthony Robbins: Koraki velikana - 365 dni do samouresničitve
Anthony de Mello: Žabja Molitev I ali II
Esther Hicks, Jerry Hicks, Neale Donald Walsch: Zakon privlačnosti
Napoleon Hill: Z idejo do bogastva

Sta obe tehniki enako učinkoviti pri odpravljanju vseh težav?

Da. NLP pomaga do spremembe, hipnoza in samohipnoza pa, da se nam ta "zapiše", vgravira, zacementira v nezavedno, postane trajna.

Se torej preveč ali premalo ukvarjamo s sabo?

Veliko premalo! Zavedno, načrtno, ciljno mislim. Saj skoraj nič ne razmišljamo, kako pravzaprav razmišljamo. In čeprav vsak dan poskrbimo za zunanjo, telesno higieno, zelo redko ali nikoli ne delamo na notranjem svetu, ki pa je ključ do sreče, miru, uspeha. Zunanji je zgolj posledica naših vsakdanjih misli, čustev in vedenja, refleksija, odsev notranjega.

Res pa je, da nam tudi pregovori, s katerimi odraščamo in živimo, niso ravno v navdih za veselje. Bolj ali manj gredo v tej smeri: Bolje vrabec v roki kot golob na strehi. Nesreča nikoli ne počiva. Redki so prijatelji v stiski. Sreča je opoteča. Ljubezen je kot sonce - ko je najlepša, zaide …

Aha, cel kup jih je! In prav obupno vplivajo na prepričanja, saj jih s ponavljanjem povzamemo za svoje. Tudi večina slovenskih avtorjev od nekdaj piše predvsem žalostne verze o nesrečni ljubezni, alkoholu, razočaranjih, smrti, ki se jih v šoli moramo učiti na pamet. Kar se odraža v nesamozavesti, neodločnosti, žalosti naroda ... Vendar se na srečo to zdaj počasi spreminja. Nastajajo čudoviti verzi, ki se celo spreminjajo v pregovore. Na primer Pavčkovi: Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetice ... Ali: V srcu, če je ta pravo, je zmeraj prostora za tisoč imenitnih stvari, ki jih ljubiti mora vse, kar živi.

Na eno pozitivno novico tudi mediji nalepimo sedemnajst negativnih. Tako imenovane breaking news so same tragedije in krize. Komu kronično nesrečni ljudje ustrezajo?

Mediji iščejo senzacije in ljudje tudi, nekateri prav mrzlično. Pozitivne novice so za večino namreč preveč dolgočasne, predvidljive, medtem ko negativne prestrašijo, da roka na daljincu zamrzne. Časopisi se tudi lažje in hitreje prodajajo, če so novice deloma resnične, nepreverjene, največkrat subjektivne, nalašč malo napihnjene, kot da bo vsak trenutek konec sveta. In če potem pogledate forume, najdete na stotine nesrečnikov, ki z veseljem v javnost stresajo gnev. Prestrašene ljudi je pač lažje nadzirati, z njimi manipulirati, ker negativna energija vpliva na počutje, zdravje, kreativnost.

Večer v živo
Dr. Aleksander Šinigoj bo predaval bralcem Večera 17. decembra 2018 v Narodnem domu v Mariboru.
Vstopnice si lahko zagotovite v prizidku Večera ali na Eventimu.
Več informacij na: www.vecer.com/vzivo.
Anketa

Kaj menite o ukrepu, ki dovoljuje upokojencem nakupe izključno med 8. in 10. uro?

Sudoku