Dolgi dnevi, višje temperature: Končno sezona piknikov

Darinko Kores, 1.6.2019
Profimedia

Kdor ima težave z ugrizom, naj se med mletim in nemletim mesom odloči za - oboje.

Daljši dnevi in višje temperature kar kličejo po selitvi kuhinje, jedilnice in družabnega prostora na prosto. Odkar ima večina tako urbanih kot ruralnih zemljišč znane lastnike in so ti pač bolj občutljivi na svojo ekskluzivno posest kot nekoč, ko je bilo v teh krajih skoraj vse družbeno, torej nikogaršnje in hkrati javno dostopno, je seveda malce težje nemoteno in brez kančka slabe vesti pripraviti piknik na poljubnem primernem kotičku kar nekje v naravi. A s pametnim vnaprejšnjim dogovorom marsikdaj in marsikaj najbrž vendarle gre.

K sodelovanju privabimo vse prisotne

Počasi se tudi v naše kraje seli praksa urejenih prostorov za piknike, ki jih je mogoče najeti. Ponekod niti najem ni potreben, ampak se točno ve, kje in kako se sme - seveda ob upoštevanju požarne varnosti, skrajne obzirnosti do drugih in okolja ter obveznem čiščenju za sabo. A to velja tudi za piknike na lastnem vrtu (kdor ga seveda ima) ali celo balkonu, kar je seveda še bolj udobno in logistično manj zahtevno ter tudi ceneje. Kakorkoli, princip je zelo podoben. Čim več pripravimo vnaprej, sproti dokončamo - v praksi to največkrat pomeni, da glavne jedi spečemo na žaru -, po možnosti pritegnemo k aktivnemu sodelovanju vse ali vsaj večino prisotnih ...

image
Simona Božič Z na prostem pripravljeno hrano se lahko pohvalijo tudi na številnih festivalih ulične hrane.

Seveda ne bomo zgrešili s "klasiko". Marsikaj za na žar se dobi že pripravljeno in je tudi dovolj kakovostno, a za spremembo se včasih le velja potruditi tudi za kaj manj običajnega, celo eksotičnega. Tu pa je le potrebno majhno opozorilo: okusi, ki jih nismo vajeni, so nekaterim jedcem preveč tuji ali se jih morajo vsaj privaditi, preden jim začnejo prav tekniti. Pri mešani družbi vajenih in nevajenih je torej priporočljivo ponuditi kaj manj preverjenega le kot dodatek oziroma popestritev "standardnega" jedilnika.

Anekdota iz prve roke: Nekoč sem hotel prijetno presenetiti sorodstvo z na žaru pečenimi zrezki iz svinjske vratovine, mariniranimi po nekem azijskem (menda kitajskem) receptu. Že dan prej sem jih položil v "paco" iz akacijevega medu, sojine omake, sezamovega olja, strtega česna, naribanega ingverja, čilija, ščepca cimeta, soli ..., da so se lepo prepojili, in jih spekel po vseh predpisih. Tako pripravljeni so s svojo značilno rdečkasto barvo nadvse privlačni, že na pogled slastni. Okus niti ni pretirano nenavaden - a je vendarle dovolj drugačen in predvsem dovolj neskladen s pričakovanji glede na videz, da so bili nekateri ob prvem grižljaju naravnost zgroženi. Seveda sem jih pozabil vnaprej opozoriti ... Po pojasnilu in nekaj privajanja so inkriminirani zrezki vendarle kar gladko zdrknili po požiralnikih v želodce večine prisotnih; celo nekaj prošenj za recept sem dobil. Mimogrede, ta marinada se obnese tudi pri drugih vrstah mesa (še posebno pri perutnini), drobovini, nekaterih vrstah zelenjave (sploh pri melancanah, bučkah ...) pa celo pri čvrstejših ribah izrazitejšega okusa.

Pomen mariniranja

Marinade pa ne služijo le začinjanju, ampak tudi mehčanju živil, še posebno mesnih. To je še posebno pomembno za starejše jedce, ki imajo pogosto težave z zobmi - bodisi naravnimi bodisi umetnimi. Da pričvrstilne kreme za zobne proteze tudi v vaših ustih delujejo skoraj tako perfektno kot v televizijskih reklamah, je teoretično možno, praktično pa komaj verjetno. Kdor ima težave z ugrizom, se torej lahko (samo)omeji z jedmi iz mletega mesa ali si popestri jedilnik na pikniku s primerno mariniranimi (in ne preveč hrustljavo zapečenimi pa tudi ne povsem prepečenimi).

Odščipnjenci s špinačo
SESTAVINE:
1 kg mlete puste govedine, 50 dag sveže špinače, po 15-20 dag prekajene slanine in trdega sira (kačkavalj, zrela gavda, ne preveč zrel parmezan ...), 3-5 strokov česna, 1 čebula, ravna žlička soli, žlička pikantne tolčene paprike, pol žličke sveže mletega črnega popra, malo olja

PRIPRAVA:
Oprano in dobro osušeno špinačo narežemo na zelo tanke trakce. Slanino, sir in čebulo na drobno sesekljamo, česen stremo s soljo. Dodamo začimbe in skupaj z mesom pregnetemo v homogeno maso. Z naoljenimi rokami oblikujemo slabe 3 centimetre velike kroglice, jih dobro stisnemo in rahlo sploščimo, da dobimo dober centimeter debele manjše pleskavice. Na precej vročem žaru ali plošči jih opečemo tako, da ostanejo v sredini še nekoliko rožnate.

Seveda je meso tako zaradi okusa kot zaradi mehkobe treba na hladnem marinirati vsaj čez noč ali še raje nekaj dni in ga vmes občasno obrniti. Pri suhih marinadah si lahko pomagamo z dodatkom posebne soli za mehčanje mesa, pri mokrih so učinkoviti "mehčalni" dodatki kis, vino, jogurt, ne povsem zrel ananas in - zdrobljena sveža semena papaje, ki jih sicer običajno zavržemo. Poleg mehčalnega učinka imajo tudi pikanten, rahlo poprast okus, meso pa zaradi njih ne postane prav nič sladkasto. Seveda marinadi dodamo še primerne začimbe in dišavnice po okusu.

image
Andrej Petelinšek Bosanska specialiteta so ”travnički čevapi” iz mletega govejega mesa in z lepinjo.
Anketa

Kolikokrat tedensko namensko poskrbite za rekreacijo?

Sudoku