(DOBRE ZGODBE) Brez saksofona si ne predstavlja življenja, zaigra tudi na dva hkrati

Anita Kirbiš, 26.3.2020
Picasa

Oto Vrhovnik, v Mariboru živeči Korošec, zaslužni profesor Univerze za upodabljajočo umetnost na Dunaju, v pokoju še izživlja svojo strast do igranja saksofona.

"Glasba je moč, strast, energija, romantika, sreča, veselje, pa tudi žalost. Je edini univerzalni jezik, ki ga vsi razumemo. In kakšen bi bil svet brez glasbe?" se sprašuje Oto Vrhovnik, od nedavnega upokojeni zaslužni profesor Univerze za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju. Sam si ne zna predstavljati življenja brez glasbe. Zlasti nad saksofonom, ki ga izjemno obvlada, je izjemno navdušen, pogosto zaigra na kar dva saksofona hkrati. V rodnih krajih na Koroškem si je ob abrahamu sam izdelal in na prostem postavil sedem metrov visok saksofon. Mnogi ga občudujejo.

"Po končanem študiju v Parizu sem si prizadeval, da bi klasični saksofon postal prepoznaven tudi v srednji Evropi. Moji številni mednarodni nastopi v vlogi solista in pedagoga so pripomogli k temu, da je popularnost saksofona zelo hitro naraščala. Veliko so pripomogli tudi moje sodelovanje z Dunajskimi filharmoniki, v državni operi na Dunaju, na poletnih igrah v Salzburgu, z Berlinskimi filharmoniki, številni posnetki od LP-ja do CD-ja ter radijski in televizijski nastopi," pravi glasbenik, ki tudi pri 70 letih še veliko nastopa, saj je poln energije, glasbenik z dušo in srcem torej.

image
Anita Kirbiš Hkrati obvlada dva saksofona.

​Začel s klarinetom

Zadnja leta živi v Mariboru, odraščal pa je na hribovski kmetiji v Otiškem Vrhu pri Dravogradu. Vsak dan je moral uro pešačiti do osnovne šole, poleti v kratkih hlačah in bos. Večja težava je bila pozimi, ko je zaradi snega potreboval več ur. Moral je veliko delati na kmetiji, a bi rad še enkrat podoživel te čase, ko so bili otroci nenehno v stiku z naravo. Glasba je bila vedno prisotna v družini, veliko so poslušali radio, nestrpno so čakali Četrtkov večer in predvsem Avsenikovo muziko. Brat Viktor je igral trobento celih 40 let pri Štirih kovačih, pa tudi oče je bil trobentač pri godbi na pihala v Šentjanžu pri Dravogradu. Na fotografiji godbe iz leta 1957 je že videti tudi sedemletnega Ota, ki godbenikom ob nastopu drži note. Kot majhen fantič je na paši večkrat vzel v roke "pacl" (košček debelejše veje) in se pretvarjal, da igra klarinet. Kmalu je oče nekje staknil star klarinet. Spomni se, da je bila huda zima in že polnoč, ko je prišel domov in ga je napel v posteljo. In takrat se je začela njegova glasbena pot, pot samouka, ki takrat niti še sanjal ni o saksofonu.

image
Anita Kirbiš Veliko časa preživi v studiu v Mariboru.

Njegov talent za glasbo se je pokazal takoj, že pri osmih je igral v triu (harmonika, trobenta in klarinet), katerega repertoar je obsegal tri Avsenikove skladbe. Zasedba je šla večkrat na izlete, tudi v Begunje k Avseniku. Fantiči, stari od sedem do deset let, so z Golico očeta Avsenika ganili do solz. Oto je bil takrat tako majhen, da ni zmogel držati klarineta v roki, igral je sede, klarinet pa je imel prislonjen na mizo.

S pojavom modernejše glasbe pri nas je prišla tudi želja igrati to zvrst glasbe, za kar pa klarinet ni bil najbolj primeren, zato si je Oto kmalu kupil star saksofon. Igrali so glasbo Beatlesov, Toma Jonesa, Elvisa Presleyja ...

Po osnovni šoli se je na industrijski šoli na Ravnah na Koroškem izučil za ključavničarja, vendar tega poklica nikoli ni opravljal. Z igranjem na porokah je zaslužil več, kot bi zaslužil z opravljanjem težkega dela v tovarni. Ves čas je v njem tlela silna želja po glasbenem znanju. Po odsluženi vojaščini je pri 19 letih odšel v Maribor in se po opravljeni pripravnici vpisal na srednjo glasbeno šolo. Klarineta se je učil pri profesorju Valterju Petriču. Uka saksofona še ni bilo. Ob koncih tedna je doma, na Koroškem, igral v svojem ansamblu, kar je profesorjem zatajil, ker dijakom to ni bilo dovoljeno. Ker ga klarinet ni navduševal, je po letu dni šolanje prenehal in s svojim ansamblom odšel igrat v tujino.

image
Tudi na nastopu v Jakobskem Dolu je energični Vrhovnik občinstvo spravil na noge.

​Igrali, da so plačali šolanje

Skupina se je nekajkrat preimenovala (Fife Players, Samorastniki, Grupa MB), v tujini pa so bili The Sea Sons. Veliko so nastopali v Avstriji, Nemčiji in Švici. Čeprav so se zabavali, je bilo takšno življenje naporno. Oto je še vedno želel izpopolniti svoje znanje na saksofonu, zato je leta 1972 odšel na akademijo v Gradec, na ravno takrat odprt oddelek za jazz, ob tem pa je moral vzporedno študirati tudi klasično glasbo. Za študij glasbe so se navdušili še drugi člani ansambla in tako so štirje od petih uspešno končali akademijo. Da so se lahko preživljali, so med študijem še naprej igrali, predvsem plesno glasbo, ob tem pa so prirejali tudi razne šove. Leta 1973 so igrali celo na odprtju hotela Royer v Schladmingu in ostali več let hišni band.

Ker je bil Oto prvi študent saksofona v Gradcu, ki se je hotel usmeriti v klasiko, je akademija zaradi njegovega trmastega vztrajanja omogočila študij klasičnega saksofona, s tem je bil eden prvih, ki je končal ta študij v Gradcu. Nato je odšel v Pariz, kjer je bil leta 1940 ustanovljen prvi in najboljši konservatorij za študij klasičnega saksofona. Tam se je srečal z največjimi mojstri tega inštrumenta in pridobil ogromno znanja, saksofon je vadil tudi po osem ur na dan. Opravil je dve diplomi, koncertno in pedagoško, ter se vrnil v Slovenijo in začel iskati primerno službo v Ljubljani (na srednji glasbeni šoli, akademiji, radiu in televiziji), vendar nikjer ni dobil priložnosti.

​Leta 1979 je zastopal tedanjo Jugoslavijo na svetovnem kongresu saksofonistov v ZDA. Na njem srednja Evropa, ni imela niti enega drugega predstavnika. Tudi po vrnitvi se kljub obljubam zanj ni nič našlo. Na konservatoriju v Gradcu je predlagal, da uvedejo študij klasičnega saksofona, saj je čutil, da mora in želi poučevati druge. Sprva je bil le stranski predmet za klarinet, po nekaj mesecih pa je Oto pripravil klasični recital s saksofonom in tako navdušil, da se je močno povečalo zanimanje za ta študij. Ponudili so mu polno zaposlitev. V Gradcu je ustanovil tudi saksofonski orkester, ki je štel okrog 40 članov. Nato je za Unicefov koncert zbral kar 128 saksofonistov in ti so igrali v Cankarjevem domu v Ljubljani.

"Leta 1983 je sledilo povabilo Dunajskih filharmonikov, s katerimi je takrat Riccardo Muti pripravljal Ravelov Bolero. Prvič sem prestopil tisti prag, ki mi je bil odskočna deska do tega, kar sem danes. Na Dunaju sem več let s filharmoniki igral v Zlati dvorani, veliko smo bili na turnejah. Sedaj igrajo z njimi že moji nekdanji študentje," pravi Vrhovnik. Na Dunaju so ga povabili tudi na Univerzo za glasbo in upodabljajočo umetnost. Najprej jim je ponudil recital s saksofonom in začel poučevati kot gostujoči profesor, nato pa je postal redni profesor in ustanovil katedro za klasični saksofon. Ob tem je obdržal stike s Slovenijo in tudi doma prispeval k razvoju klasičnega saksofona. Poučeval je na glasbeni gimnaziji v Velenju, organiziral številne seminarje in poletne šole ter igral na različnih koncertih. "Preko sto saksofonistov je diplomiralo pri meni, prihajali so študentje s celega sveta, seveda tudi iz Slovenije. Mnogi med njimi so danes profesorji na raznih univerzah po svetu," s ponosom pove. S koncem leta 2018 se je upokojil, ob tem je za svoje izjemno delo in prispevek dobil naziv zaslužni profesor.

"Več kot sto saksofonistov je diplomiralo pri meni, mnogi so danes profesorji na raznih univerzah po svetu"

Spet igra glasbo svoje mladosti

Tudi zdaj, po koncu pedagoškega dela na univerzi in po številnih nastopih v bogati karieri, v kateri je večji del igral resno, klasično glasbo, nastopal na velikih mednarodnih odrih, še ne namerava odložiti svojega priljubljenega inštrumenta - saksofona. Sedaj je šele prišel njegov čas, da se bo kot glasbenik dodobra izživel, pravi in to dokazuje na nastopih. V svojem glasbenem studiu v Mariboru preživi veliko časa, tam nastajajo ideje in repertoar za številne nastope. V mestu ob Dravi se odlično počuti, zato se je s svojim saksofonom sprehodil skozenj in posnel videospot (za kamero in montažo je poskrbel Franci Kopič), ki je prestal več uspešnih predstavitev doma in v tujini ter prejel kar nekaj nagrad. V Hollywoodu je bil celo nominiran za najboljši glasbeni videospot.

Na nastopih ga spremlja orkester elektronskih naprav, za kar skrbi njegova tonska tehnica. Srečamo ju na številnih prireditvah in dobrodelnih koncertih, tu in tam odpotujeta tudi preko meja, bodisi na nastope bodisi na izobraževanja. Ker jabolko ne pade daleč od drevesa, sta tudi Vrhovnikova sin Aljoša in hči Dunja uspešna v glasbenih vodah. Temperamentna Dunja, ki je s svojo kitaro in petjem navdušila žirijo v oddaji Slovenija ima talent, denimo vse bolj pogosto nastopa doma in v tujini.

Vrhovnik izjemno rad igra glasbo svoje mladosti - svetovno znane uspešnice 60. in 70. let različnih izvajalcev - in klasično glasbo. ​Muziciranje Vrhovnika, ki poskrbi tudi za šov program, je enostavno treba doživeti. Povsod ga z navdušenjem sprejemajo vse generacije, njegovi nastopi, ki jih bo gotovo vedno več, pa se običajno zaključijo z eno iz njegove mladosti, Avsenikovo Golico.

Anketa

Bosta sami vnovčili turistični bon, s katerim država skuša pomagati turističnemu gospodarstvu v Sloveniji?

Sudoku