Direktor, ki je vsak dan v proizvodnji

Srečko Klapš, 4.5.2019
Igor Napast

S Pavlom Ledinekom, inovatorjem, ustanoviteljem, solastnikom in direktorjem podjetja Lestro Ledinek, ob njegovem 80. rojstnem dnevu, ki ga je praznoval na predvečer praznika dela.

Pavel Ledinek nas je dan pred otvoritvijo nove proizvodne dvorane, ki jo je združil s praznovanjem svojega visokega jubileja, na katerega je pretekli petek povabil svoje zaposlene in goste, skupno več kot petsto, najprej popeljal skozi fotografije, ki jih ima obešene na hodniku pred vhodom v proizvodno dvorano. Te pričajo o njegovi bogati obrtniški in podjetniški poti, na kateri je doslej preživel vse režime in krize ter ohranil jedro kovinarstva po propadu Tama, Metalne, Elektrokovine, Hidromontaže.

V svoji pisarni ima tudi vzorno urejeno zbirko časopisnih člankov iz domačih in tujih medijev. V proizvodnji je vsak dan, pravi, da zaupa delavcem, a s tem, ko je "prvi na fronti", jim daje zgled. Danes njihovi stroji obratujejo v tovarnah na vseh kontinentih, nazadnje so jih dobavili v Indijo, tehnološke linije za lepljenje lesa so postavili na Kitajskem, Japonskem, v Južni Afriki, na Novi Zelandiji, po vsej Evropi in Ameriki.

image
Igor Napast Rotoles je zaščiten tudi v Združenih državah Amerike, ker gre po mnenju Pavla Ledineka za dosežek stoletja v lesarstvu.

Ste že v mladih letih, ko ste se odločali za poklicno pot, vedeli, da boste orali ledino na področju obrti in podjetništva v Sloveniji?

"Pri svojem zdaj pokojnem očetu, ki je bil sodar in inženir elektrotehnike, sem začel delati, ko mi je bilo dvanajst let, in od takrat si kruh služim sam. Uradno imam pa 52 let priznane delovne dobe. Ker je bil oče bolehen, me je vzpodbujal, naj se čim prej izučim obrti. Najprej sem izdeloval pručke in jih je soseda prodajala na tržnici. Izkupiček se je razdelil med očetom, mano in prodajalko sosedo. Njej in meni je šlo po 30 dinarjev, očetu za desko pa 20 dinarjev. Tuhtala sva tudi, kako bi prišla do kakega starega stroja, a ker jih ni bilo, sem pri sedemnajstih letih, ko sem zgodaj izgubil očeta, sam skonstruiral stroj, ki je nadomestil sodarsko sekiro za oblikovanje sodov iz dog. Stroj danes uporabljajo sodarji po vsem svetu. Ta uspeh me je vzpodbudil, da sem se odločil za študij strojništva leta 1957 v Ljubljani in ga ob delu končal leta 1965. Strojegradnjo pa sem začel leta 1967 z enim zaposlenim, na vogalu Pajkove ulice in Betnavske ceste v Mariboru. Mama mi je dala svinjsko kuhinjo, stric pa mi je kupil prvo stružnico. Danes nas je v obeh podjetjih, Lestro in Engineering v Hočah, že 370 zaposlenih."

"Delo bi morala biti vrednota, ne pa, da mamice svojih sinčkov ne dajo za vajence, ker je to ponižujoče"

Je vašo poslovno žilico poživljala tudi vaša mati?

"Ko sem se iz Ljubljane vrnil kot diplomirani strojni inženir, sem predlagal materi, da mi preda sodarsko obrt, kjer bom delavnice uporabil za gradnjo strojev, njej pa plačeval rento. Takrat me je mati vprašala: 'Sin moj, kaj pa ti si?' Ponosno sem ji odgovoril, da sem inženir, in jo nazaj vprašal: 'Kaj pa ti si?' Ona, ki je po očetu kot vdova prevzela sodarstvo, pa mi je odgovorila: 'Kšeftsman (poslovnež). To boš pa moral ti še postati.' Torej, da je treba idejo, delo, izdelek, stroj tudi spraviti v denar oziroma poslovati tako, da na koncu nekaj ostane. Dala mi je svinjsko kuhinjo, kar sem sprejel in si uredil delavnico. Imela je namreč bogate izkušnje s podjetniki kot dolgoletna advokatska uradnica."

"Podjetništvo je kot alpinizem, na vrh vodi več poti, mi smo izbirali najtežje"

Bili ste tudi med prvimi, ki so privatno firmo ustanovili v takrat še v socialistični državi Jugoslaviji.

"Ta zgodba se je začela 1. oktobra 1985, ko se je zanimanje za naše stroje povečevalo. Najprej smo se pozanimali na gospodarskih oddelkih, a so nas od tam poslali po žegen k partiji. Najprej so nam povedali, da obrata ne moremo imenovati tovarna, a sem jim odgovoril, potem pa recimo zadruga ali pa kolhoz. In tako je nastala Obratovalnica lesnoobdelovalnih strojev - privatna obrtna zadruga Ledinek. Seveda ni šlo vse gladko, saj je imel centralni komite Zveze komunistov Slovenije sejo zaradi takšne ideje. In nekateri so pristali, da lahko ustanovim firmo s figo v žepu, saj so rekli, pustimo ga, naj naredi, saj lahko mi to nacionaliziramo. Vseeno je bila to pozitivna poteza partije, ki je omogočila nastanek prve privatne 'tovarne' - zadruge v tedanjem času."

Je bil razpad jugoslovanskega trga skoraj tudi začetek razpada vašega?

"Res je bilo po letu 1990 samo vprašanje časa, kdaj bomo šli rakom žvižgat. Takrat me je obiskal prijatelj, čigar sliko imam še danes na steni za svojo delovno mizo, ekonomist svetovnega slovesa dr. Ljubo Sirc, in mi rekel: 'Pavle, klinično ste mrtvi, ampak obstaja nekaj, kar je nad vsemi številkami, to je vaš know-how in znanje.' In s tem smo kasneje šli do kupcev v tujino in jih z našimi proizvodi tudi prepričali. Počasi smo splavali, a dokončna sanacija po tranzicijski krizi v 90. letih in krizi z velikim ruskim poslom, ki se je izjalovil, je trajala celih dvajset let. Tisti, ki mislijo, da bodo firme hitro sanirali, so avanturisti."

Leta 2005 ste morali tudi na sodišče, kjer ste bili na koncu oproščeni. Pred oprostilno sodbo ste dejali, da ste žrtev tranzicije in da ste se čutili ponižanega in razžaljenega, ker ste se sploh znašli na sodišču ...

"V najbolj kriznem obdobju po letu 1990 nekaj časa nismo plačevali dajatev, ker enostavno tega nismo zmogli. Ker smo zaposlovali ljudi, nas je takrat država nekako na tiho pustila, da delamo naprej. Mi bi že prej lahko te dajatve pričeli plačevati, a je bila politika davkarije, da je bilo treba najprej poravnati obresti, ki so zaradi inflacije za nekajkrat presegale tiste dajatve. Dobro se spomnim, ko sem neko jutro v Večeru pri zajtrku prebral velik naslov Utaja desetletja v Hočah … Nato sem hodil na sodišče, kjer so hoteli to utajo dokazati. Ker so strokovnjaki iz tedanje Službe družbenega knjigovodstva razložili tožilcem, da je utaja to, kar zatajiš, mi pa smo jim vsak mesec poslali obračun, toliko smo dolžni, in jih vprašali, kaj naj naredimo. Ob tem tudi izvor našega osebnega premoženja nikoli ni bil vprašljiv."

image
Igor Napast Pavel Ledinek

Ko vam je šlo za nohte, so na vaša vrata že trkali konkurenti in čakali na priložnost, ki pa jim je do danes še niste dali, ste dejali nekoč.

"S tem je natanko tako kot v naravi: če se nekdo, ki daje videz mrtvega, dvigne in postavi na noge, se jastrebi umaknejo. Seveda smo zaželena tarča, saj imamo svetovni patent za naš stroj Rotoles in še nekaj drugih, za katere zaščito intelektualne lastnine smo v dveh desetletjih odšteli veliko denarja. Rotoles je zaščiten tudi v Združenih državah Amerike, ker gre po mnenju strokovnjakov za velik dosežek v tehnologiji ploskovne obdelave lesa in plastičnih mas. Še danes sem prepričan, da so ti izumi rešili firmo pred stečajem."

Ob jubileju nova proizvodna hala
Več kot petsto ljudi se je odzvalo povabilu Pavla Ledineka na otvoritev nove proizvodne hale v Bohovi, ki jo je združil s svojim visokim jubilejem. "Brez mojih kovinarjev, nekateri so pri nas delali od vajeništva naprej vseh 42 let delovne dobe, ne bi mogli realizirati naših idej in inovacij," je dejal. Gregor Ledinek, ki vodi podjetje Ledinek Engineering, se je očetu zahvalil, da je kot športnik preživel veliko vzponov in tudi nekaj padcev ter da je na potomce prenesel svoje vizionarske ideje skupaj z obrati, tudi novo proizvodno halo, ki jo zaradi širitve poslovanja nujno potrebujejo.
Dr. Ana Rihtar, pomočnica direktorjev, pa je dejala, da so zaposleni težko čakali dan, ko se bodo v novi proizvodni dvorani svojemu šefu lahko zahvalili. Še naprej bodo skrbeli, da vanjo ne bodo spustili krokarjev in da bo vsako seme padlo na plodna tla. V zahvalo so mu podarili lipo. Slavja se je udeležil tudi zlati olimpijec Primož Kozmus, na čigar dosežke je Pavel Ledinek kot nekdanji atlet in tudi metalec kladiva še posebej ponosen.

Vaša legendarna inovacija Rotoles se vrti od Islandije do Nove Zelandije, čeprav takrat, ko ste potrebovali denar za njen razvoj, niste naleteli na odprta vrata bank.

"Z današnjega zornega kota je bilo stroj morda lažje razviti kot pa stroko in kupce prepričati, da ga začnejo uporabljati. Že leta 1989 smo ga predstavili v Hannovru, nato smo iskali tovarno, ki bi ga brezplačno vzela v poizkusno proizvodnjo. Danes, ko smo jih izdelali že več kot 1200, pa jih imajo tudi vsi tisti, ki takrat niso dojeli njegove vrednosti. Je kompleksen stroj, ki zahteva natančnost, k sreči pa ni tako zanimiv za multinacionalke, ker se ne proizvaja v velikih serijah in ga še naprej izdelujemo edini na svetu. Kar pa se bank tiče, so bile te previdne, čeprav z nami tudi v prisilnih poravnavah niso izgubljale. Finančno kondicijo podjetja je treba vzdrževati in še pravi čas, kakšne velikopotezne korake, ki ne bi imeli realne podlage, tudi zaustaviti. Leta 2007 smo imeli sijajno arhitekturno ponudbo, da bi v Hočah zgradili novo tovarno, ki bi bila podobna sydneyjski operi, in tako prispevali k podobi kraja, kjer delujemo. Ko je leto kasneje nastopila kriza, smo takoj stopili korak nazaj in se pravilno odločili. Investicijo smo zaključili letos, vendar skromneje."

Že leta 1972 predlagal zakon o privatizaciji zadrug
Pavel Ledinek
je sodeloval pri prvi ekipi, ki je ustanovila obrtniško združenje v Mariboru. Leta 1972 je bil povabljen tudi v odbor za industrijo in obrt. Takrat je predstavil celo predlog zakona o privatizaciji zadrug, a so mu odgovorili, da se je socialistična družba odločila, da to, kar je družbeno, nikoli ne bo več zasebno. V prvem sklicu slovenskega parlamenta leta 1990 je bil dve leti tudi poslanec. "Ker sem prihajal iz obrtne zbornice in za seboj nisem imel stranke, moji predlogi niso imeli teže, sem pa na sodelovanje zelo ponosen."

Zaposlujete več kot 370 ljudi. Je težko dobiti delavce? Magna čez cesto je marsikomu pobrala nekaj kvalificiranega kadra.

"Od nas ni šel noben delavec v Magno, ker čutijo pripadnost in so zadovoljni s svojimi prihodki. Če pride do kakršnihkoli tehničnih težav, stopim do delavcev in jim pomagam najti rešitev. Kar pa se tiče fame o brezposelnosti, lahko mirno zapišete, da je to predvsem bolezen lenih, nepripravljenih prijeti za delo, ki se ponuja na trgu. Sploh na področju tehničnih poklicev je v Evropi veliko pomanjkanje kadra. Za to je kriv katastrofalni šolski sistem, ki je pri mladih zatrl zanimanje za ročna znanja in s tem za tehnične poklice. Če pa gre mlad človek študirat neko eksotiko, mora vedeti tudi, da bo iskanje primerne službe temu primerno."

Prestali ste dva režima, veliko vlad in premierjev ter gospodarskih ministrov. Kako vidite možnosti za obrtnike in podjetnike?

"Podjetništvo je kot alpinizem, na vrh vodi več poti, mi smo izbirali najtežje. Seveda je treba imeti določene sposobnosti in predvsem verjeti, da bo podjetnik to pot zmogel. Lesarska gradbena panoga se bo še širila, ker je lesa dovolj, zavedanje o prednostih naravnih materialov za hiše in bivalne prostore pa tudi. Toda Slovenija žal še ni zrela za resnično podjetništvo. Najprej je tu 'favšija', drugo je neustrezno šolstvo brez strokovnih šol in prepotrebnega vajeništva, kjer bi mladi dobili praktične izkušnje. Tako pa inženirje začnemo prav izobraževati šele prvi dan službe na naše stroške. Delo bi morala postati vrednota, ne pa, da mamice svojih sinčkov ne dajo za vajence, ker je to ponižujoče, kljub temu da imajo neomejeno možnost za nadaljnje šolanje. Kar pa se tiče od države danih pogojev, v katerih delamo, so dejansko zaposleni največje tveganje, čeprav so najbolj dragoceni. Delovna zakonodaja je namreč naravnana tako, da lahko ob krizi 'odnesejo' celo tovarno s seboj. Za premagovanje teh tveganj bi bilo treba sprejeti bolj elastično zakonodajo, ki bi bila obojim v korist. Sociala za delavce je v Evropi visoka, kar je po eni strani dobro, po drugi pa povzroča prekarnost in vse mogoče 'finte', ko se delodajalci izogibajo zaposlovanju za nedoločen čas, ker teh tveganj ne prenesejo. Jaz sem se naučil to obvladovati, pred leti smo imeli tudi precej močan sindikat, ki pa je izgubil pomen, saj imajo zaposleni pri nas več, kot so sindikalne zahteve."

image
Igor Napast Slovesnosti ob otvoritvi nove proizvodne hale se je udeležil tudi zlati olimpijec Primož Kozmus, na čigar dosežke je Pavel Ledinek kot nekdanji atlet in tudi metalec kladiva še posebej ponosen.

Na pogorišču nekdanjega Tama je cona Tezno z okoli 300 podjetji, v Hoče je prišla Magna, vi vztrajate že več kot 50 let. Bi lahko rekla, da se kovinarska industrija v Mariboru po propadu Tama pobira?

"Kovinarska industrija diha, a je v nevarnosti, ker so kot dobavitelji preveč vezani na kooperacijo, ne pa na lastni razvoj in izdelek. Ob naslednji krizi bo treba prodajati po celotnem svetovnem trgu."

Alojz Križman: "Hvala ti za vse"
"Spoštovani Pavle, uspešno delo in življenje vrednot sta pogojena z domačo vzgojo, spoštovanjem dela in prijateljstvom, ki ga je še posebej treba ceniti v najinih letih. Spoznal sem te kot metalca kladiva in atleta, ki sta te oblikovala v vztrajnosti in neverjetnem elanu do dela, ki si ga skrbno načrtoval. Leta 1958 sva oba začela študij v Ljubljani. V tistih časih smo s ponosom govorili o študentih naravoslovja, tehnike, medicine, torej o mladih, ki so se že v času študija usmerili v vede, ki so takrat bile spoštovane in so nas usmerjale v resnost in ustvarjanje. Oba je izoblikoval tehniški poklic, ki sva mu kljub različnim potem ostala zvesta. Bili so časi, ko je tudi politika neprimerno bolj spoštovala gospodarstvo in ustvarjanje. Prav zaradi tega se je mladina tudi v bistveno večji meri usmerjala v vajeniške in strokovne šole.
​Bil je čas, ko se je gradilo in ustvarjalo, in ne mešetarilo. Kot inženir in gospodarstvenik si ustvaril podjetje, na katero je družba lahko ponosna. Vrhunske lesarske stroje in blagovno znamko Lestro pozna širom po svetu vsak, ki se ubada z obdelavo in predelavo lesa. V svetu spoštovani izdelki se proizvajajo v družinskem podjetju Ledinek, tukaj v Hočah, na slovenskem Štajerskem. Hvala ti za vse. Upam, da bova še velikokrat strokovno govorila o tvojih gospodarskih uspehih in še večkrat kramljala o vsem, kar sva v življenju spoznala in doživela."
Dr. Alojz Križman, nekdanji rektor in nekdanji župan ter častni občan mesta

Pri vas prenos družinskega podjetja poteka preko sina Gregorja, sicer je to lahko kar problem, če ni za posle zainteresiranih naslednikov.

"Gregor ima že sedaj svoje podjetje Ledinek Engeeniring. Podjetji sta ločeni, čeprav imata nekaj skupnih služb in skupni izdelek. Trudita se poslovati po najboljših močeh pod znamko Ledinek. Glede na to, da sva oba inovatorja, prihaja tudi do tekmovanja. Naša naloga pa je, da potem, ko bom sam izpregel, prenesem vodenje na kadre, ki že več let nastajajo v firmi, in na mlade, ki prihajajo. To so tudi vnuki, od katerih že tudi eden študira strojništvo."

"Brezposelnost je predvsem bolezen lenih, nepripravljenih prijeti za delo, ki se ponuja na trgu"

Čeprav delujete v Hočah, v predmestju Maribora, gotovo vidite tudi v mesto. Kam lahko gre Maribor, ki še ni izkoristil vseh svojih potencialov?

"Ne poznam nove politike novega župana, a eden od prejšnjih je izjavil, da si nikoli več ne želi v Mariboru takih tovarn, kot je bil Tam, in da bo poslej to mesto turizma in bančništva. Menim, da je to zmotno, saj imamo tradicijo in gene kovinarjev, izrabimo jih. Štajerci smo praktiki in v Tamu je bilo nakopičeno veliko znanja, ki se žal ni v dovolj veliki meri reinkarniralo, ponosen pa sem, da je veliko tega duha v podjetjih Ledinek."

Anketa

Kolikokrat tedensko namensko poskrbite za rekreacijo?

Sudoku