Deževnica naj steče v kanale in ne v klet

Sanja Verovnik, 23.9.2019
Epr/Brico

Da bodo naša dvoriščna tla pred hišo lično in kakovostno urejena ter bodo vzdržala razne obremenitve vsaj nekaj naslednjih desetletij, sta nič manj kot kvalitetno polaganje talne obloge pomembni tudi zadostna utrditev temeljne podlage in skrb za odvodnjavanje.

Težave s pogostim deževjem in močnejšimi nalivi so del našega bivanja. Močnejše padavine lahko povzročijo v našem domu in okoli njega tudi precejšnjo škodo. Če meteorna voda, ki je posledica deževja ali taljenja snega in ledu, nima kam odtekati, po navadi napade fasado, se izteče v klet in garažo, zaradi česar se lahko pojavi vlaga na stenah, za njo pa tudi plesen, ki jo je težko odpraviti. Na tlakovanih dovoznih poteh in keramiki na terasah in balkonih pa se lahko zaradi stoječe vode sčasoma pojavijo mah in alge. Še ena nadloga, ki se ji je težko zoperstaviti. Močnejše padavine lahko povzročijo tudi poplave na vrtu, zelenici ... in še bi lahko naštevali. Vzrok za vse naštete tegobe je slabo oziroma neustrezno odvodnjavanje bodisi dovoznih poti, tlakovanih dvorišč bodisi teras in zelenic.

Betonske ali kovinske kanalete
Kanalete iz betona so narejene iz posebnega betona, ki je narejen po standardu SIST EN 206-1 ali SIST 1026. So odporne proti zmrzovanju in soli po celotni površini, ker je betonu dodan poseben aerat, ki zagotavlja večjo odpornost. Kovinske kanalete so najpogosteje narejene iz nerjaveče kovine, zaradi česar so odporne proti vlagi, zmrzali in soli. Vroče cinkane ne potrebujejo vzdrževanja, pravi Simon Benko iz Benko-Tehne.

Primerna meteorna kanalizacija

Vsako cestišče, in tudi dvorišče, mora biti izdelano tako, da je omogočeno odtekanje vode v ponikalnice. Strokovnjaki Gradbenega inštituta ZRMK pravijo, da je treba pri tem upoštevati ustrezen nagib površine; ta naj bi bil najmanj 2,5-odstoten. Nagib naj bo vedno usmerjen stran od objektov: bodisi od hiše bodisi garaže ali vrtne ute. Odvisno od velikosti dvorišča je treba namestiti primerno veliko meteorno kanalizacijo. Odtočni površinski deli naj bodo vedno v najnižjem delu dvorišča. Če menimo, da jaški ne bodo zmogli požirati vse vode, lahko vgradimo odtočne kanale.

image
Epr/Brico Za vgradnjo kanalet ne potrebujemo strokovnjakov, lahko jih vgradimo tudi sami. Najprej je treba ustrezno pripraviti izkop, nato pa moramo postaviti podstavek iz podložnega betona.

To so posebni betonski kanali, ki se ob postopku utrditve vgradijo v najnižji dvoriščni nivo. Pozneje jih prekrijemo s kovinskimi ali betonskimi rešetkami, ki naj bodo dovolj vzdržne tudi za težja vozila. Linijske odtočne kanale moramo obvezno vgraditi na mestu, kjer ni bilo mogoče izvesti padca stran od objekta. Najbolj pogost primer je klančina pred garažnimi vrati. Za odvodnjavanje ob robovih dovoznih poti v največ primerih vgradimo kanalete ali mulde.

Kako položiti kanalete

Za vgradnjo kanalet ne potrebujemo strokovnjakov, lahko jih vgradimo tudi sami. Najprej je treba ustrezno pripraviti izkop, nato pa moramo postaviti podstavek iz podložnega betona. Podložni beton je treba vliti do ustrezne višine, treba pa je upoštevati tudi nagib kanalete. Po potrebi se podstavek ojača z jeklenimi armaturnimi palicami oziroma armaturno mrežo. Ko je podstavek ustrezno pripravljen, je treba kanalete ustrezno razporediti. Polaganje se začne pri točki izliva, nato je treba položiti odtočne cevi in stranske podpornike. Položiti je treba tudi dodatno armaturno mrežico, s katero preprečimo deformacije kanala. Priporočeno je, da se mrežico pokrije s polivinilno folijo. Ko so vsi elementi ustrezno nameščeni, se jih zalije z dodatnim betonom. V zadnji fazi je treba namestiti še finalni tlak, ki ga je treba namestiti tako, da je zgornji profil tlaka 3/5 milimetra nad kanaleto.

image
Epr/Brico Kovinske kanalete so najpogosteje narejene iz nerjaveče kovine, zaradi česar so odporne proti vlagi, zmrzali in soli.

Dovoznim potem posvetimo posebno pozornost

Med najbolj občutljivimi deli dvorišča in dovozne poti so robovi na meji med utrjeno in neutrjeno podlago, opozarjajo strokovnjaki. Na takšnih kritičnih mestih se najpogosteje pozneje seseda teren in poka zaključni tlak, zato moramo takšnim mestom posvetiti še posebno pozornost. Poleg zadostne utrditve te robove zaščitimo z robniki. Ti bodo meje dvorišča tudi lepo dekorativno zaključili in optično izravnali manjše višinske razlike poznejšega končnega tlaka. Odvisno od vrste zaključnega tlaka uporabimo različne vrste robnikov. Proizvajalci imajo sedaj v sklopu ponudbe že pri veliko vrstah tlakovcev in kamnitih oblog robnike iz istega materiala. To celotnemu dvorišču poda enoten videz. Vendar še vedno se najbolj pogosto uporablja klasične betonske robnike, pravijo sogovorniki z Gradbenega inštituta ZRMK.

image
Epr/Brico

Zaključek z robniki

Robnike polagamo v posebej za njih pripravljen betonski temelj, tako da so v temelju zabetonirani. Ob tem je treba paziti, da bodo v temelju dodane jeklene armaturne palice, da ne bo obremenjen le s težo robnika, temveč bo na njega pritiskala še sila dvoriščnih tal. Upoštevati je treba tudi obremenitev robnika s težo tovornega vozila. Višina robnikov je največkrat poravnana s končno plastjo tlaka. Vgrajujemo jih po končani utrditvi terena in pred polaganjem zaključnega tlaka. Večina sedanjih betonskih robnikov ima pero in utor, s katerim jih enostavno zlagamo enega poleg drugega. Na meji med utrjeno in neutrjeno podlago največkrat uporabimo pet centimetrov široke in 14 do 20 centimetrov visoke robnike. Če bodo na dovozni poti obremenitve večje od teže osebnega avtomobila, vgradimo 12 ali 15 centimetrov široke cestne robnike.

Anketa

Kolikokrat tedensko namensko poskrbite za rekreacijo?

Sudoku