Desetletje 2010-2019 v svetu: Dve minuti do dvanajste

Vojislav Bercko, 12.1.2020
EPA

Neuspehi svetovnih voditeljev pri soočanju z vojnami in pri boju proti podnebnim spremembam tudi v tretjem desetletju novega tisočletja ne obetajo nič dobrega.

Stari rek pet pred dvanajsto že dolgo ne drži več. Svet naj bi bil namreč letos in lani še korak bliže popolnemu uničenju. Doomsday clock, kot uro do sodnega dne imenujejo v angleščini in ki prikazuje, kako blizu armagedonu je človeštvo, kaže le še dve minuti do dvanajste. Nazadnje so bili kazalci te virtualne ure tako blizu dvanajstice leta 1953, krive pa so bile ZDA in Sovjetska zveza, ki so preizkušale vodikove bombe. Uro do sodnega dne je sicer pred več kot sedmimi desetletji uvedla skupina strokovnjakov, ki je sodelovala pri projektu Manhattan Project, v okviru katerega so razvijali prvo atomsko bombo. Od takrat so jo prestavili 19-krat.

Pa se desetletje sploh ni začelo tako slabo, kot se izteka. Leta 2010 je ta ura kazala 11.54, nato so jo leta 2015 prestavili s petih minut na tri minute pred dvanajsto, najdlje pa so bili kazalci leta 1991, ko so po koncu hladne vojne in razpadu Sovjetske zveze kazali 11.43. Odločitev za premik je sicer v rokah skupine znanstvenikov, med katerimi je dober ducat Nobelovih nagrajencev.

In kaj so razlogi za ta pesimizem? V prvi vrsti neuspehi svetovnih voditeljev pri soočanju z grozečimi vojnami, tudi morebitno jedrsko, in pri boju proti podnebnim spremembam. Znanstveniki s prstom kažejo na ZDA, ki politično ne priznavajo uničujočega spreminjanja podnebja in človeškega vpliva na to, pa tudi na umik ZDA iz iranskega jedrskega sporazuma ter odstop od pogodbe o jedrskem orožju srednjega dosega, sklenjenim z Rusijo. Tu so še grožnje informacijskega bojevanja in druge nevarnosti zaradi "motečih tehnologij", kot so sintetična biologija, umetna inteligenca in kibernetske vojne.

Minutni kazalec je najbližje katastrofi po letu 1953

Pomlad je hitro zmrznila

Desetletje se je začelo tako, kot se končuje: v kaosu in krvi.

Ko se je v Tuniziji decembra 2010 zažgal ulični prodajalec, utrujen od revščine, nasilnih policistov in korupcije, si nihče ni znal predstavljati, kaj bo sledilo. Ljudje so šli na ulice, najprej nekaj deset, potem nekaj sto, nato na tisoče in stotisoče. Toda jasminova revolucija, kot smo dogajanje poimenovali novinarji, se je s severozahoda Afrike bliskovito razširila po celem severu črne celine in hitro pljusnila na Bližnji vzhod. V manj kot treh mesecih je revolucionarno vrenje zajelo Libijo, Egipt, Sirijo, Jemen in Bahrajn ter oplazilo še Maroko, Alžirijo, Libanon, Jordanijo, Kuvajt, Irak, Oman in Sudan. Morda nikoli ne bomo izvedeli, kako globoko so pri tem imele prste obveščevalne službe številnih držav, katerih geostrateški in gospodarski interesi se križajo v Severni Afriki in zlasti na Bližnjem vzhodu. Toda kakorkoli že, izbruhnila je arabska pomlad.

Sanje so se utopile v krvi

Oči svetovne javnosti so bile najprej uprte v dve državi: Egipt in Libijo. V Egiptu se je s pomočjo družbenih omrežij že konec januarja v številnih mestih zbiralo na stotisoče ljudi, vrhunec dogajanja je bil na glavnem kairskem trgu Tahrir. Ljudje so zahtevali več demokracije, manj vpliva vojske in sploh tisto, kar se zdi na Zahodu samoumevno: spoštovanje temeljnih pravic in svoboščin. Režim predsednika generala Hosnija Mubaraka je kar hitro padel, v naslednjih letih so se vrstile volitve, zmagala je dotlej prepovedana Muslimanska bratovščina, predsednik je postal njen voditelj Mohamed Mursi. A ne za dolgo; vojska se je le potuhnila, poleti 2013 vrgla Mursija z oblasti in Muslimansko bratovščino spet pahnila v ilegalo. Odtlej vlada s trdo roko general Abdel Fatah Al Sisi, sicer v civilnih oblačilih predsednika, a z vsemi znamenji diktatorja. Še huje je v Libiji, kjer ne vlada nihče. Uporniki so jeseni 2011 resda ubili samodržca, polkovnika Moamerja Gadafija, toda država se je pogreznila v kaos državljanske vojne, za katero se zdi, da bo neskončna.

Na Bližnjem vzhodu, že tako nestabilnem zaradi nenehnih sporov arabskih držav z Izraelom in ameriške invazije na Irak leta 2003, pa se je najbolj zakuhalo v državi, ki je dotlej veljala za eno najbolj stabilnih: v Siriji. Šibki in skoraj neopazni predsednik Bašar Al Asad, ki versko razdeljene dežele v resnici nikdar ni hotel voditi, ampak je bil v to prisiljen po smrti očeta predsednika, se je iz mirnega dentalnega kirurga, vajenega življenja v Londonu, v nekaj letih spremenil v krvoločno zver. Vojna, ki se je dokončno razmahnila poleti 2012, se je nagnila v njegov prid šele, ko je vanjo na Asadovi strani septembra 2015 vstopila Rusija. Prav tista Rusija, ki je leto prej, marca 2014, intervenirala v Ukrajini. Tudi ta država je sanjala o spremembah. Z majdanskimi protesti so ljudje zrušili proruskega predsednika Viktorja Janukoviča in upali, da se bodo zbratili z zvezo Nato in Evropsko unijo. Napaka. Rusija je anektirala polotok Krim, proruski uporniki so zasedli vzhod države in šele s prihodom novega ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega na oblast so se zadeve začele nekoliko umirjati. Toda konflikt, tako kot v Siriji, še zdaleč ni končan. Kot tudi samopašnost turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana, ki je preživel vojaški udar poleti 2016, ne.

Begunci in teroristi

Vsaka vojna poleg opustošenja, mrtvih in ranjenih povzroči še eno tragedijo: begunsko. Samo zaradi vojne v Siriji je moralo zapustiti domove enajst milijonov ljudi oziroma polovica vsega prebivalstva. Kje so tu potem še Afganistan, kjer divja vojna od davnega leta 2001, pa Irak, Jemen, države podsaharske Afrike ... Ko k temu prištejemo še ekonomske migrante iz Pakistana, Daljnega in Bližnjega vzhoda pa tako imenovane podnebne migrante in druge, ki v svojih državah preprosto ne morejo (pre)živeti, je scenarij za katastrofo popoln.

image
EPA Begunci, slaba vest sveta: utopljeni triletni sirski deček na turški obali

Vsa ta povodenj ljudi je imela en sam cilj: Evropo. Severna in Južna Amerika sta pač predaleč, Avstralija še bolj, Evropa pa se zdi v tem primeru skoraj za vogalom. In tako je leta 2015 val beguncev in ekonomskih migrantov pljusnil proti Evropi. Preko Sredozemskega morja in po tako imenovani balkanski poti, torej čez Turčijo, Grčijo in Zahodni Balkan preko Slovenije je v Avstrijo, Italijo, Skandinavijo in v daleč največji meri Nemčijo v pičlih dvanajstih mesecih prišlo najmanj milijon ljudi, verjetno pa še najmanj dvakrat toliko. Toda začetni evropski altruizem je hitro zamenjal nacionalizem. Kot gobe po dežju so po praktično vseh državah Evropske unije zrasle nove, skrajno desničarske ksenofobne stranke in evropska politika se je znašla na razpotju med človekoljubnostjo in branjenjem lastnih interesov. Izbrala je slednje in marca 2016 po sporazumu s Turčijo, kateri je ponudila milijarde evrov v zameno za to, da migrante drži na svojem ozemlju, zaloputnila vrata.

Pri tem je imela Evropa priročen izgovor: silovit razmah islamskega terorizma na lastnih tleh. Francija, Belgija, Nemčija in druge države so se znašle na udaru islamskih skrajnežev, ki so v imenu Alaha, še bolj pa terorističnih organizacij Al Kaida in Islamska država, sejali smrt in grozo. Teroristični napadi so se vrstili eden za drugim, najhujši je bil novembra 2015 v Parizu, ko je umrlo 130 ljudi. Pri tem ni prav nič pomagalo, da so ameriški vojaški specialci 1. maja 2011 v Pakistanu ubili voditelja Al Kaide, svetovnega sovražnika številka ena Osamo bin Ladna, ki je med drugim zasnoval teroristične napade z letali 11. septembra 2001 v ZDA, kot tudi ne likvidacija voditelja samooklicane Islamske države, kalifa Abuja Bakra Al Bagdadija konec oktobra 2019. Strah pred terorizmom ostaja živ.

Populizem na pohodu

Takšne razmere so bile kot idealne za razmah političnega fenomena drugega desetletja 21. stoletja: populizma. Saj ne, da ne bi populistični politiki uspevali že prej (spomnimo se samo leta 2008 umrlega koroškega deželnega glavarja Jörga Haiderja), toda nikdar doslej razni orbani, salviniji, johnsoni in trumpi niso uspevali tako kot zdaj. Deloma so zrasli na protimigrantski, ksenofobni, izključujoči retoriki, deloma pa zaradi silovitega vzpona družbenih omrežij, ki so klasično dojemanje sveta postavila na glavo.

Populisti vseh držav, za vas ni meja

Najboljši primer tega je zagotovo 45. predsednik ZDA Donald Trump. Politični outsider je s slogani, kot sta Najprej Amerika in Napravimo Ameriko spet veliko, leta 2016 najprej pometel s tekmeci v republikanski stranki, potem pa na predsedniških volitvah premagal še etablirano demokratko Hillary Clinton, v letih 1992-2000 soprogo predsednika Billa Clintona. Trump je s pomočjo svetovalcev najbolje spoznal moč populizma in družbenih omrežij, sam se je odločil za twitter, v praksi udejanjil prastari rek, da stokrat ponovljena laž postane resnica, in svet pahnil v kaos po lastnem okusu. Le kakšne konkretne vojne ni zakuhal v treh letih svojega mandata, četudi glede na dogajanje v Južni Ameriki, ki ob izteku tisočletja doživlja podobno vrenje, kot je bila arabska pomlad, tudi to ni izključeno.

Podoben recept je uporabil tudi zdajšnji britanski premier Boris Johnson. Konec pomladi 2016 so se Britanci na referendumu odločili, da želijo oditi iz Evropske unije, in v prvem mesecu tretjega desetletja bodo to tudi uresničili. Evropska unija z odhajajočo nemško kanclerko Angelo Merkel in vzhajajočo zvezdo, francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom, se vsem tem izzivom preprosto ne zna zoperstaviti. Njena najnovejša dogma, da po razširitvi s Hrvaško leta 2013 še dolgo ne bo odpirala vrat za morebitne nove članice, v prvi vrsti države z Zahodnega Balkana, je bolj izraz nemoči kot pa strateškega premisleka.

Ruski predsednik Vladimir Putin, ki je na oblasti od leta 2000, in njegov kitajski kolega Xi Jinping, ki vlada od leta 2013, sta v tem času svoji državi pognala na vrh sveta (Kitajska naj bi leta 2025 postala vodilna svetovna gospodarska sila), zagotovljen imata praktično dosmrtni mandat in se lahko samo privoščljivo smehljata. Demokracija gor ali dol.

Znanost naprej, okolje nazaj

Imajo pa vsi zgoraj navedeni politiki - s častnimi evropskimi izjemami - nekaj skupnega. Vztrajno zanikajo podnebne spremembe ali pa se požvižgajo nanje. Pariški podnebni sporazum, s katerim so se države obvezale, da bodo skušale globalno segrevanje do konca 21. stoletja omejiti na manj kot dve stopinji Celzija (pa še tolikšen dvig temperatur bi bil katastrofa), so na primer na Kitajskem in v Indiji, v dveh izmed največjih onesnaževalk planeta, sicer požegnali, a s široko zaprtimi očmi tudi spregledali. V Združenih državah Amerike so šli še korak dlje v napačno smer: predsednik Trump je v svoji znani maniri od sporazuma, ki bi pač pomenil višje stroške za industrijo, postopni konec uporabe fosilnih goriv in seveda manjše dobičke velekapitalistov, preprosto odstopil. Podnebne spremembe so zanj in mnoge druge svetovne odločevalce ne glede na silovite orkane, poplave, požare v naravi in ostalo, kar je vidno vsakemu laiku, lažna novica. Fake news. No ja, pa saj gre kar velik del sveta v svojih pogledih nazaj namesto naprej. Če nič drugega, je vse več onih, ki so ne glede na vse prepričani, da je Zemlja ploščata.

“Kako si drznete?”
Greta Thunberg v palači OZN, 23. september 2019

Mama Zemlja sicer kar pogosto zabrunda. Ne samo zaradi prej navedenih ozkoglednežev, temveč preprosto zato, ker je sorazmerno mlad planet. V primerjavi z njeno starostjo, tam nekje dobrih 4,5 milijarde let šteje, je opisovano desetletje povsem zanemarljivo. In zato se Zemlja spreminja, na grd način pa briše tudi delčke svojih 7,7 milijarde in več prebivalcev. Tako so se že 12. dan tega desetletja, torej 12. januarja 2010, stresla tla na Haitiju. Potres je bil katastrofalen, umrlo je od sto do 300 tisoč ljudi. Potem je udarila še kolera, podobno kot - četudi brez potresa - v Afriki ebola. In za konec še ošpice v Evropi, bolezen, ki je bila desetletja izkoreninjena in pozabljena.

image
Reuters Proti divjanju planeta ne moremo nič: Haiti po potresu leta 2010.

Še en potres je pokazal na vso našo ranljivost, tisti 11. marca 2011 pri obali Japonske. Popotresni val oziroma cunami, ki ga je tresenje tal sprožilo, je v nekaj minutah ubil okoli 19 tisoč ljudi, toda še bolj je vse skupaj opozorilo na krhkost tehnike, ki jo v imenu napredka razvijamo. Cunami je namreč močno prizadel jedrsko elektrarno v Fukušimi in le napredku pri gradnji nukleark gre zahvala, da se ni ponovil Černobil iz leta 1986. A opozorilo je bilo dovolj resno.

Vendar razvoj se ne da. Kar se je zdelo še v prejšnjem tisočletju znanstvena fantastika, je postalo realnost. Po cestah vozijo električni avtomobili, ki bodo kmalu še avtonomni, znanstveniki v švicarskem Cernu so potrdili obstoj tako imenovanega božjega delca oziroma Higgsovega bozona, izdelek človeških rok je pristal na meteoritu ... Toda v vsakdanjem življenju se zdi, da je vse skupaj prekosil razvoj pametnih telefonov. V svetu je teh skoraj nepogrešljivih napravic ta čas okoli 9,32 milijarde - torej krepko več, kot je ljudi.

image
Reuters Tudi Cerkev se spreminja: upokojeni papež Benedikt XVI. (levo) in njegov naslednik, papež Frančišek.

Prišli in odšli

A vendar - brez ljudi bi bilo vse skupaj brezpredmetno. Prihajamo, se razvijamo in odhajamo. In tudi nekatera dejstva, ki so se zdela zabetonirano večna, se spreminjajo. Tako se je na primer spomladi 2013 upokojil papež Benedikt XVI., ki je osem let prej nasledil priljubljenega Janeza Pavla II. Da v Vatikanu volijo novega papeža, ne da bi prejšnji odpotoval v onostranstvo, se je menda v zgodovini zgodilo le enkrat. Zdaj se je. Novi poglavar Rimskokatoliške cerkve je prišel iz Argentine, Frančišek se je poimenoval, in v Cerkev prinesel nov veter. Četudi ostaja Cerkev enako dogmatična in (ateistično rečeno) skoraj enako neživljenjska kot v prejšnjih stoletjih.

image
Profimedia Neverjeten razmah tehnologij: brez mobilnih telefonov skoraj ne znamo več živeti.

Toda zemeljsko občestvo so bolj zabavale vsakdanje stvari. Kaj pa je bolj zanimivega od kraljevskih družin, če izvzamemo telenovele in resničnostne šove? V tem pogledu je bilo desetletje izjemno. Ne samo da je abdiciralo veliko kronanih glav in svoje mesto prepustilo mlajšim, celo japonski cesar Hirohito se je umaknil, širne ljudske množice (priznajte, da ste bili vsaj rahlo med njimi) so se naslajale ob zgodbicah iz plemiških krogov. Vrhunec? 29. aprila 2011 se je poročil drugi v vrsti za britanski prestol, princ William. S soprogo Katherine, ki se je pred tem pisala Middleton, sta odtlej povila tri otroke, najstarejši, princ George, je julija 2019 praznoval šesti rojstni dan. Williamu je sledil še mlajši brat Harry, ki se je 19. maja 2018 poročil (o, groza za vse prave ljubitelje britanske monarhije) s povsem plebejsko Američanko Meghan Markle. 6. maja 2019 sta povila sina Archieja.

Precej bolj ljudsko pa so po svetu vznikala številna civilna gibanja, ki pa jih tisti na oblasti prav tako ne upoštevajo kaj prida. Okoljevarstveniki, dejavni že dolga leta, so dobili svoj obraz v mladi, komaj 17-letni Švedinji Greti Thunberg, ki gre v svojem boju proti podnebnim spremembam neskončno na živce politikom in tovarnarjem, pa tudi mnogim navadnim smrtnikom. V zgodovino bo šel njen stavek, namenjen politikom: "Kako si drznete?" V ZDA je zraslo in se razširilo na ves svet gibanje #MeToo, ki opozarja na spolne zlorabe žensk. V Franciji pa so dejavni tako imenovani rumeni jopiči, borci proti neoliberalni politiki predsednika Macrona.

Pametne tehnologije so spodnesle zdrav razum

A tako kot eni prihajajo na ta svet, drugi odhajajo. Od popolnih neznancev do ljudi, ki so zaznamovali desetletje ali stoletje. Tako je med drugim na svojem domu v južnoafriškem Johannesburgu 5. decembra 2013 umrl borec proti rasni neenakosti oziroma apartheidu, Nobelov nagrajenec za mir Nelson Mandela. Za seboj je pustil dediščino, idejo sprave in odpuščanja, ki bi morala biti vzor vsakemu politiku, a žal ni. Star je bil 95 let; kar 68 let več od pevke Amy Winehouse, ki se je s tega sveta poslovila dobri dve leti prej, 23. julija 2011.

image
Reuters Moral bi biti vzor celemu svetu: Nelson Mandela. Slavnostni govornik na njegovem pogrebu je bil tedanji predsednik ZDA Barack Obama.

Tako se torej izteka desetletje. Bilo bi dobro, če bi v naslednjem tisti urni kazalec pomaknili čim dlje od dvanajste.

Članek je bil objavljen na vecer.com, 28. 12. 2019.

Anketa

Boste to pomlad urejali svoj vrt?

Sudoku