(INTERVJU) Človeka najlažje lopneš takrat, ko se smeji

Franja Žišt, 18.3.2019
Robert Balen

"Če imajo politične stranke avtomatično pravico do financiranja, potem bi jo lahko imela tudi kultura, ker proizvaja veliko stvari, ki so za ta narod pomembne," pravi ulični gledališčnik Goro Osojnik.

Najbrž ni veliko ljudi, ki si niso še nikdar ogledali predstave uličnega gledališča. Vsi tisti, ki so si jo, pa zagotovo niso mogli zgrešiti najbolj prepoznavnega obraza, pionirja uličnih festivalov pri nas, Gora Osojnika. Oče Ane Desetnice, Ane Mraz in Ane Plamenite, ki ga je v Mariboru mogoče srečati v času Festivala Lent, in vodja gledališča Ane Monro je z uličniki obredel že domala cel svet. Čeprav so, zdaj ko so ulice pomladno oživele, z mislimi že pri prihajajočih festivalih, pa vmes snujejo še druge projekte in predstave, za katere upajo, da jim bodo "kakšne novce prinesle". V zadnji taki predstavi se dotikajo težav slovenskega zdravstva, sicer pa je Osojnik prepričan, da je poslanstvo uličnega gledališča pripravljati tudi individualizirane predstave po meri.

Festival Ana Desetnica in ulične predstave na Lentu bodo kmalu tu. A zdaj nastopate bolj v notranjih prostorih?

"Že nekaj let razvijamo uporabno gledališče. Iskali smo niše, kje bi lahko našli publiko in dodaten vir preživetja za naše artiste. Začeli smo leta 2013 s turistično predstavo Ljubljanske zgodbe, potem smo naredili predstavo Odgovornost, namenjeno učencem in dijakom. Odgovornost je bil morda preresen naslov, vsekakor nismo pričakovali, da bo tako resno sprejet. Predstava je bila narejena za učilnice, njeno sporočilo pa, da imata lahko hkrati prav dve osebi, ki različno gledata na svet. Odkrito povedano, se to ni poklopilo s tem, kako odgovornost razumejo pedagoški delavci, zato se predstava ni tako zelo prijela. Razmišljali smo naprej in se spomnili na prostor, ki nam je vsem skupen, s katerim imamo vsi izkušnje - zdravstvo."

Področje, kjer imamo, vsaj tako se zdi, tudi nemalo težav. Koga nagovarjate?

"Zdravstvo v celoti. Ugotovili smo, da bi, če bi vsi malo več pozornosti posvečali medsebojni komunikaciji, stvari veliko lažje stekle. Ne le zdravniki, tudi mi, pacienti, bi morali razmišljati, da imamo nasproti ljudi, ne samo sistem. Zavedati bi se morali, da smo vsi ljudje. V predstavi Tabletol tako zdravimo bolezen 'nevropatska kolorizacija', zaradi katere vidimo svet obarvano, podobno kot ga vidimo rožnato, ko smo zaljubljeni, in črno-belo, ko smo tečni. V predstavi z zdravilom Tabletol izboljšujemo komunikacijo. Krivde za težave nismo želeli zvaliti na enega ali drugega, za neustrezno komunikacijo smo odgovorni vsi. V vsakem izmed prizorov tako izpostavimo katerega od deležnikov – zdravnika, medicinsko sestro, pacienta – in pokažemo, kje ga serjemo, kje so komunikacijske težave. Če stvari vidimo od zunaj, jih včasih lažje dojamemo."

Ob nedavni aferi, ko je v eni izmed bolnišnic delala lažna zdravnica, je zdravnik, ki jo je razkrinkal, poudaril, da bi jo najbrž razkrinkali že prej, če bi se več pogovarjali. Torej primanjkuje komunikacije?

"Mislim, da je primanjkuje v celotni družbi. Predstavo smo pripravili za zdravstveno okolje, a ko si jo je na premieri ogledala mešana publika, smo pretreseni ugotovili, da je zanimiva tudi za splošno občinstvo. Ne nazadnje smo vsi pacienti. In kakor je napisal že irski dramatik George Bernard Shaw, človeka najlažje lopneš takrat, ko se smeji. Nočemo težiti, nočemo pljuvati, temveč narediti nekaj, kar je fajn gledat'. Neki zdravnik nam je po premieri rekel, da je predstava boleče resnična oziroma resnično boleča. Naš namen je, da ljudem pomagamo videti, kaj bi se dalo izboljšati."

Tabletol bi bilo mogoče predpisovati tudi na drugih področjih, denimo politikom?

"Definitivno. Prvenstveno je igra namenjena sejnim sobam zdravstvenih ustanov, kjer nam običajno rečejo, da je predstava super, ampak da nimajo denarja zanjo. Zato zdaj skušamo nagovarjati farmacevte, ki imajo denar, zanje ne bi smela biti težava, da zdravstvenemu okolju ponudijo tako predstavo in s tem izrazijo svojo družbeno odgovornost."

Je danes težko biti družbeno angažiran?

"Pri našem tipu gledališča ni bistvo v tem, da bi prepričevali prepričane, kar se z umetnostjo pogosto zgodi. Umetnost je dostikrat zaprta v posvečene prostore, gledališča, galerije, kamor prihajajo ljudje, ki jim je to blizu. Medtem pa je delo na ulici malo drugačno. 80 ali 90 odstotkov našega življenja - ulice, ceste, mesta - je skupnega, ne glede na to, kaj smo po svetovnem nazoru ali izvoru. Moč, ki jo imamo v uličnem gledališču, je, da postavljamo vprašanja, nakažemo rešitve, ne pokažemo pa, katera je prava. Predstava, ki je nastala v okviru Maribora prestolnice kulture 2012, Mati korajža, je bila zelo radikalna, reakcije nanjo po svetu pa so bile zelo različne. To je moč tovrstnega angažmaja, ki ne ponuja pravilnih odgovorov, ampak ljudi bolj vabi k razmisleku. Sporoča, da lahko dva o isti stvari mislita različno, a je to v redu, če izražata medsebojno razumevanje in toleranco."

"Težko je biti družbeno aktiven, skoraj je ni reči, ki bi nas motila in bi jo lahko na umetniški način izpostavili," ste enkrat dejali. Bi bilo mogoče napraviti predstavo denimo o maketi drugega tira?

"Kakšno bi bilo njeno sporočilo? Predstava mora imeti neko sporočilo, ki ni nujno končno, lahko je tudi vprašanje. Kaj pa sploh vemo o drugem tiru? Okej, saj 130 tisoč evrov je za nas nepredstavljiva vsota, pomeni 80 odstotkov našega proračuna, za ta denar lahko naredimo ne vem koliko festivalov, izobraževanj, zaposlimo ljudi. Za državo pa to ni kakšna velika vsota. Če je zdaj tak špetir za tem, cinični um pomisli na to, da morajo nekje odtekati milijarde.

Desetletja že spremljate Slovence na ulici. Kako smo se v tem času spremenili?

Videti je, da smo absolutno bogatejši. Pred petnajstimi leti je s stališča performerja bilo jasno videti razslojitev gledalstva. Tega zdaj ni več, ne moreš vedeti, kdo kam spada. Ne, da revščine ni, ampak ko potuješ po svetu, vidiš, da je ta zelo relativna. Postali smo zelo bogata družba, kar je sicer čisto v redu, smo pa s tem tudi nekaj izgubili. Ne teži nas več kaj konkretnega, ni več razrednega boja, socialnega angažmaja. Pravijo, da mladih nič ne zanima, ne politika ne kaj drugega, da jim gre le še za aplikacije in igrice. To smo izgubili, osebne zgodbe. Ne obstajamo več kot posamezniki in skoraj nič več nas ne teži."

image
Robert Balen Goro Osojnik s soigralkama iz predstave Tabletol

Kako se to vidi med predstavo?

"Področje uličnega gledališča je postalo kot vse umetniške zvrsti, v 90 odstotkih entertainment, zabava. Ljudje imajo to radi, saj ni nič narobe. So pa celi segmenti uličnega gledališča v zadnjih petnajstih letih izginili, ker noben ne kupuje takih predstav."

Recimo?

"Pohodne predstave, bolj angažirane, bolj socialne. Zdaj so na eni strani spektakli, ki niso za nikamor. So kot ameriški filmi A-produkcije, polni sofisticiranih efektov, a vsebinsko prazni. Srednji segment, s petimi do desetimi igralci, ne obstaja več, ker se ne izplača. Ali imaš velike spektakle ali pa male predstave. Ustvarjalci pa smo postali zelo obzirni, sprašujemo se, kaj, če ljudem ne bo všeč, kaj bodo rekli, kaj, če bo kakšna pizdarija, skrbimo, da ja ne bo kaj narobe. V resnici se da gledalce popeljati v zelo čudne, tudi bizarne svetove. Na koncu pa se zdi, da je ulica = smeh, humor, zabava. Pa to ni nujno res. Fajn se lahko imamo na različne načine."

Zakaj toliko potrebe v družbi po zabavljaštvu? Komedije in špasi so zelo popularni.

"Potrebujemo sprostitev, veselje. Ljudje imamo odpor do stvari, ki jih ne razumemo. Uporabljati možgane mogoče ni nekaj, kar imamo zelo radi. To je najlažje. A kljub vsemu nismo neumni in komedije so lahko tudi zelo angažirane, ostre, lahko govorijo o aktualnih primerih, lahko se delajo norca iz njih. Zdaj sicer že dolgo nisem slišal političnega vica. Izgublja se ambicioznost v performativnem svetu."

Tehnologija, telefoni so nas posrkali vase. Se to pozna? V gledališču se uporaba telefona ne spodobi, na ulici ni taka težava.

"V zadnjih letih smo se navadili, da to, da komu zvoni telefon tudi v gledališču, in celo to, da se pogovarja, pravzaprav ni več tak greh. Na začetku, ko se je to začelo dogajati, se je cela dvorana obrnila, res je odmevalo. Zdaj pa je svet tako poln zvokov ves čas in vsepovsod okrog nas. Na ulici se to zelo pozna. Zdaj skorajda ne moreš več nastopati, ne da bi imel ozvočenje. Osnovni nivo šuma je tako visok, da ga težko preglasiš brez naprav. Sicer pa v publiki ne zaznavamo pogosto, da bi se ljudje preveč posvečali svojim telefonom. Saj se, a ne pretirano. Ena od prijaznih lastnosti uličnega gledališča je, da je precej demokratično. Če ti pač ni, pa greš. Nobeden te ne bo zaradi tega grdo gledal. V zadnjih vrstah pa je telefon celo praktičen, sploh, če ga imaš na selfie sticku, da ga dvigneš nad ljudi in spremljaš, kaj se dogaja. Gledališče na ulici ima določen avditorij, prej ali slej so vsa sedišča in stojišča polna."

Jedro družbe je nekako prepuščeno samo sebi. V smislu 'vi ste ekonomsko sposobni, boste že kupili, kar boste želeli'

Kakšni pa smo Slovenci kot občinstvo?

"Precej topli. Radi imamo nastopajoče. Mogoče smo malo bolj zadržani kot kakšen mediteranski tip gledalcev, malo dlje časa potrebujemo, ampak ko nas nastopajoči osvojijo, smo tako rekoč njihovi in se prepustimo. So pa gledalci postali bolj zahtevni, toliko časa že poznajo ulično gledališče, da zahtevajo malo več. Če sodim po tem, kako radi hodijo iz tujine nastopat k nam, kako se grebejo, da bi še prišli, pa jim ne omogočamo kakšnih krasnih finančnih možnosti, saj nastopajoči pri nas zaslužijo dosti manj kot v tujini, se imajo tudi nastopajoči dobro. To je pa tisto, zaradi česar umetniki živimo. Marsikdo je imel celo svoje najboljše nastope ravno v Sloveniji. Kar govori o tem, da smo zelo dobra publika, pozorna. Pa saj ljudje smo na splošno vsepovsod fajn. Ko smo šli prvič v Turčijo v neko mesto, kjer še nikoli ni bilo uličnega gledališča, smo se kar malo bali, a so se takoj pokazali kot igrivi in odprti. Ljudje ti ne štejejo za zlo, če jih nagovoriš."

Pogosto za nastope izberete prostore, ki so pozabljeni ali pa jih ne opazimo, in tako skrbite za revitalizacijo krajev.

"V Ljubljani smo v zadnjih dveh letih našli prostor, ki nam je ves čas na očeh. Slovenska cesta je center mesta. V prestolnici je vsakodnevna ponudba dogodkov, tudi zaradi turistov in prizadevanj aktualnega župana in njegove ekipe, ki veliko vlaga v to, tako velika, da je težko biti malo poseben. Ko so začeli prenavljati Slovensko, je bilo veliko govora o tem, da bo postala dnevna soba mesta. In mi, ki smo želeli pokazati na to, kako različno vlogo lahko imajo prostori, smo iz šale cesto spremenili v pravo dnevno sobo. Frapiralo nas je, kako dobro je izpadlo. Ulično gledališče ima performativen in socialen vidik in zdaj iščemo načine, kako bi povabili gledalce, da pridejo v ambiente, ki jih pripravimo, in so oni performerji za druge. Druženje poskušamo dvigniti na višji nivo."

Turistični bum uličnim gledališčnikom prinaša prednosti ali slabosti?

"Naša ciljna publika so domačini. Aktivna populacija si zasluži, da lahko konzumira določen del kulture zastonj. Da ima to možnost. Slednja se zdi v današnji družbi kar nekam zapostavljena. Precej skrbimo za marginalizirane skupine, kar je super, jedro družbe pa se zdi, da je nekako prepuščeno samo sebi. V smislu 'vi ste ekonomsko sposobni, boste že kupili, kar boste želeli', slednje tudi pelje v zabavljaštvo. Ljudje potrebujejo malo zgleda, priložnosti, vodenja. Je pa tehnologija v turizmu prinesla zanimiv aspekt - turistične skupine nam korakajo čez predstave. Najprej se nam je to zdelo neverjetno, potem smo ugotovili, da so priklopljeni na slušalke in poslušajo vodiča ter gredo gladko čez predstavo, ne da bi to sploh opazili. To je za nas seveda moteče. Včasih se nam je zdelo, da so turisti fajn publika. So, ampak večinoma so zelo na tesnem s časom. Ko skupino zadržiš, si po petih minutah v vpregi z njihovim vodičem in urnikom. Nekaj gradiš in odkorakajo. Včasih nismo razumeli, spraševali smo se, kaj smo naredili narobe, oni pa so morali pač iti na avtobus."

Šotor bi radi postavili v Maistrov park, ki bi povezoval Lent, mesto in park

Kje pa v Mariboru vidite točke, ki bi jih bilo mogoče oživiti? Kako še bolj prebuditi mesto?

"Maribor ni več zaspano mesto, ena od zelo pozitivnih posledic EPK-ja - pustimo negativno, tudi sam imam kaj povedati čezenj -, je to, da je zaživelo ogromno nekih aktivnosti. Maribor nikakor ni več mrtvo mesto, vedno se kaj dogaja. Kje so možnosti za razvoj, težko sodim, ker sem premalo v njem. Smo se pa tudi v Mariboru trudili najti taka mesta, Živa dvorišča so izšla iz potrebe raziskovanja novih prostorov. Dvorišč v središču mesta je zelo veliko, gre za prostor, ki ponuja navdih skozi zgodovino, včasih so bila središča ekonomskega in družabnega življenja. V okviru Festivala Lent smo pri iskanju prizorišč nekoliko omejeni. Za Lent je bil velik preskok že to, da je šel z Lenta v mesto in iz mesta v park. Letos bomo skušali izvesti idejo cirkusa v šotoru. Upamo, da nam bo uspelo, da preselimo fokus Ane Desetnice na Lentu na šotor in na cirkus. Upam, da bomo dobili dovoljenja, ker se je pokazalo, da je Maribor strašno zaščiteno mesto, da ne rečem, da je vsak kos lubja popisan in zaščiten. Zdi se, da so nekatere stvari malce nerealne. Šotor bi radi postavili v Maistrov park, ki bi povezoval Lent, mesto in park."

Z Mariborom je povezan še en projekt, ki ga pripravljate?

"Vedno močnejši del gledališča Ane Monro je izobraževanje. Že deset let imamo Šuglo, ki je namenjena izobraževanju tistih, ki bi želeli nastopati. Ugotovili smo, da so naše delavnice lahko zanimive za šolstvo, zato smo začeli razvijati razne programe. Pokazalo se je da je šolstvo trenutno nekoliko težavno tržišče, ker je toliko evropskega denarja v šolstvu, da se jim zdi to, da bi morali nekaj plačati, precej šokantno in nezaslišano. Potem smo razmišljali, da je pozicija učiteljev podobna nastopajočemu na ulici – si v prostoru, ki ni konvencionalen gledališki prostor, in imaš publiko. Mogoče bi bilo naše znanje, kako graditi skupinsko dinamiko, poživiti procese, zanimivo za učitelje. Naše tehnike so široko uporabne. Naučiš se, da ne hodiš kot gestapovec gor in dol po razredu, da razmišljaš, da to ni samo enosmeren prostor, spoznaš, kaj lahko narediš ob nemiru v razredu. Poznamo tehnike, kako gledalce spraviti na določen energijski nivo. Razvili smo štiriurno delavnico Z gledališčem nad učence in dijake. 27. marca bo za strokovne pedagoške delavce izvedena v Mariboru. Naša prednost je, da lahko vsak prostor spremenimo v gledališče."

Od ena do pet
Klasično vs. ulično gledališče?
Gledališka dvorana je stroj za to, da ko enkrat vstopiš vanjo, izključi vse zunanje vplive. Zvok, svetlobo. To omogoča izolacijo gledalca, gledališčniku pa, da popolnoma kontrolira gledalčevo doživetje. Gledališče na ulici deluje v ambientu, ki ima svoje življenje. Interveniramo v obstoječ, živ prostor, ki ga ni mogoče kontrolirati. Lahko delaš še ne vem kaj, ko bo mimo priletel helikopter, bodo vsi pogledali gor, in ko bodo spet pogledali tebe, se bodo skušali spomniti, kaj se je že dogajalo. Ravno v Mariboru, ko je bila neka velepomembna tekma, se je v bližini predstave pripravljal obračun med navijači. Navalili so čez predstavo. Nimaš kaj, počakali smo, da so šli čez. Če bi poskušali intervenirati, kdo ve, če jih ne bi tudi mi dobili okrog ušes. Na take stvari ne moreš vplivati. V Manchestru smo zaradi uvrstitve nogometnega moštva festival ustavili za en dan, da so se ljudje v središču mesta znoreli.
Najbrž je za vami že tisoč in ena zgodba. Se vam je katera posebej vtisnila v spomin?
Pred leti, bolj na začetku, smo imeli predstavo, v kateri me zadene srčni infarkt. Padem in diham, pride rešilec in se začne dogajati. Enkrat smo nastopali v Kopru in je en tip skočil zraven in se zasekiral. Ko je pogruntal, da smo ga nategnili, sicer ni bil jezen, je bil pa prizadet. Takrat sem pogruntal, da ni, da bi se igral z ljudmi. Mora biti jasno, da gre za igro.
Kako težak je kulturniški kruh?
Na en način smo kulturniki zelo deklarativni - kapital je vsega kriv -, po drugi strani se hitro postavimo na zadnje noge, ko nam kaj zmanjšajo. Kulturnikom se včasih zdi, da smo od boga dani. Zdaj malo pljuvam čez svoj ceh, ampak me je začelo motiti, da se obnašamo, kot da smo avantgarda slovenskega naroda sami po sebi, ne da bi za to res kaj naredili. Pričakujemo, da nas mora narod hraniti, kar je sicer res, in da morajo vse naše nebuloze tudi hoditi gledat, kar pa ni nujno res. Sami moramo nekaj narediti za to, da bomo imeli svoje mesto v družbi. Jasno je, da če nisi sila popularen kulturnik in nimaš množice gledalcev, težko preživiš. Ne vem, zakaj točno morajo biti financirane vse politične stranke, tudi te niso od boga dane, financirane pa so od boga, zato ker obstajajo, ne zato, ker bi kaj pomembnega delale. Stranke, ki dosežejo vsaj en odstotek, kar je bistveno manj, kot imamo mi gledalcev, morajo biti financirane. Če imajo politične stranke avtomatično pravico do financiranja, potem bi jo lahko imela tudi kultura, ker proizvaja veliko stvari, ki so za ta narod pomembne, jezik, slovenščina, in cel kup drugih stvari, ki so pomembne za zdravje družbe. Na tako majhnem trgu je namreč težko dosegati tržne uspehe, zato mora to financirati družba. Za to, da imamo mesto v družbi, pa moramo kulturniki poskrbeti sami.
Politika?
Po naravi sem optimist in vedno upam, da je aktualna politika sposobna in ima neko poslanstvo, ki presega običajno, kot je Peterletova želja, da bi rad imel boljšo pokojnino, zato bi rad šel še enkrat v Bruselj. Tako sem ga razumel. Politika naj bi vseeno imela nekaj več od tega in družbo peljala v boljše čase. Do zdaj so me vedno malo razočarali, a upam, da se bo področje počasi prečistilo.
Novega ministra za kulturo ste dobili.
Osebno ga ne poznam. Iz lastne izkušnje poznam zahtevnost dela organizatorja festivalov, zato menim, da je vsega spoštovanja vredno, da je v Trbovljah na noge postavil festival intermedijske umetnosti, zanj navdušil lokalno prebivalstvo in ga postavil na svetovni nivo. Glede delovanja ministrov za kulturo pa nimam prevelikih pričakovanj. Naše ustvarjanje ne glede na dosežke in odmevnost ne sodi v razred t. i. visoke umetnosti, zato se zanj na ministrstvu ne zanimajo preveč. Kaj šele, da bi se kak minister osebno zanimal za to, kar počnemo. Upam pa, da bo novemu uspelo malce posodobiti razmere na ministrstvu, saj se mi večkrat zdi, da so tam obstali v času socializma – razdeljujejo denar, kakšna bolj aktivna, bognedaj celo razvojno naravnana povezava z nami, jih pa ne zanima.

Anketa

Kje boste preživeli velikonočne praznike?

Sudoku