Budnica pred napačnim oknom

Marko Kovačevič, 11.7.2019
Marko Kovačevič

Kje so nogometaši Maribora odprli evropsko sezono.

Dober večer ali dobro jutro? Pogled v nebo ne pomaga. Pod polarnim krogom so poletni dnevi dooooolgi. Brez ure obiskovalec zlahka spregleda, da se je torek že prevesil v sredo, saj ga tema sredi julija na to ne bo spomnila. No, odprava je vedela, kaj jo čaka. Reykjavik se je po dveh letih vrnil na seznam destinacij evropskih popotovanj nogometašev Maribora. Po Hafnarfjördurju je v kvalifikacijah za ligo prvakov prišel na vrsto Valur.

Nenavaden dvojec je poskrbel, da je bila noč še krajša. Morda sta bila navijača, morda zgolj naključna razgrajača. Pred hotelom sta se nekaj minut pred (zgodnjim) sončnim vzhodom igrala s petardami. Če sta želela zbuditi nogometaše, jima ni uspelo. Izbrala sta napačen hotel, iz spanca predramila le novinarje in druge spremljevalce vijoličaste posadke.

Nove zgradbe, novi žerjavi

Na severu ni vse, kot je bilo. Žerjave in gradbene stroje, ki so brneli predlani, so zamenjale moderne poslovne ali stanovanjske stavbe. V soseščini so se pojavili novi žerjavi. Ne, islandski razvoj še ni dočakal zadnjega poglavja. Severnjaki tudi z modernimi investicijami dokazujejo, da so uspešno premagali bančno krizo, ki jih je pred desetletjem potisnila na rob preživetja. Kljub novotarijam pa je mesto, kjer živi tretjina vseh prebivalcev otoka, ohranilo svoj značaj. Leif Erikson še vedno bdi nad mestom, se ozira v daljavo, proti morju. Sloviti Viking z Islandije naj bi bil pred dobrimi tisoč leti priplul vse do Amerike. Moderni Vikingi so ponosni na starodavnega rojaka, njegov kip stoji pred Hallgrimskirkjo, najvišjo cerkvijo na otoku.

Še kakšen mlajši Viking se najde v mestu. Kot vaba za turiste. Lastniki trgovin s spominki na različne načine vabijo tujce. Močno konkurenco imajo. Trgovinice z najrazličnejšimi suvenirji mesta in dežele najdeš na vsakem drugem koraku. Islandija privablja vse več turistov. Gruča Japoncev na eni strani, skupina Američanov na drugi, vmes pa šov bliskavic, poziranj in stiskanja na fotografski sprožilec. Ena fotografija očitno ni dovolj, moderni turist mora očitno vsak malo lepši kamen, ki mu pride na pot, poslikati vsaj z dvanajstih zornih kotov.

image
Marko Kovačevič

Dosti obiskovalcev ostane na severu. Brez skrbi, kljub osvajalski preteklosti so Islandci danes sila miroljuben narod, nihče tam ne ostane proti lastni volji. Po zadnjem štetju je priseljencev v Reykjaviku skoraj 21 tisoč, kar pomeni več kot 16 odstotkov prebivalstva. Nič nenavadnega ni, če natakar ali trgovec sprejme naročilo v kakšnem slovanskem jeziku. Tudi varnostnik, ki je stražil vhod na igrišče na stadionu Hildarendi, domovanje Valurja, nas je nagovoril v precej bolj razumljivem jeziku, kot je islandščina. S Sarajevčanom se pa res ni treba pogovarjati v angleščini.

Na farmi je zrasel stadion

Še Dalglish počaka, ko je na vrsti Valur

Dela za klub, ki se je razvil na zanimiv način. Leta 1939, 28 let po ustanovitvi kluba in devet let po prvem naslovu islandskega prvaka, so lastniki Valurja kupili veliko farmo v predmestju Reykjavika. Hildarendi je obdržala ime, a danes ni več kmetija. Postavili so nogometni stadion, uredili klubske prostore, preostala zemljišča pa prodali ali oddajali, s tem financirali najprej nogometaše, nato pa še košarkarje in rokometaše, ki so leta 1980 prilezli celo do finala lige prvakov. Od farme je ostala le gospodarjeva hišica, ki je zdaj Valurjeva klubska soba. Oštir je pripovedoval zgodbice iz slikovite zgodovine sokolov, medtem ko je trener Olafur Johanesson, nekdanji selektor Islandije, umirjeno srebal pivo. Gostitelj je ob fotografiji ravno razlagal, kako se je Valur v 70. letih na prijateljski tekmi udaril s Celticom in Kennyjem Dalglishem, ko so debato prekinila poročila. Na nacionalni televiziji so pripravili kratko napoved prve tekme prvega kroga kvalifikacij za ligo prvakov.

Prav veliko medijske pozornosti islandski prvak pred dvobojem z Mariborom ni dobil. Vtis izpred dveh let, da Hafnarfjördur med lokalci ni sprožil nogometne evforije ali vsaj vznemirjenja, ker prihaja iz drugega, pa čeprav sosednjega kraja, je bil napačen. Šal? Majica z Valurjevim grbom? Pozabite! Kljub množici trgovinic za turiste nogometnih obeležij, vsaj klubskih, v mestu ne najdeš. Tudi za pogovor o Valurju je bilo v Reykjaviku težko najti sogovornika. Še član tekaške druščine, ki se redno srečuje pred stadionom, je moral po odgovor, s kom igrajo sokoli, k Slovencem. Nič čudnega torej, da je oštir ob vprašanju, ali bo stadion, ki premore nekaj manj kot 1500 sedišč, poln, s kislim nasmeškom le odkimal z glavo. Čeprav jih ni veliko, pa ima Valur zveste navijače. Krčma ob stadionu je polna, okoli sto ljudi se zbere pred televizijskim ekranom, ko klub gostuje po Evropi. Zagotovo bo tako tudi prihodnjo sredo, ko bodo sokoli vijoličastim vrnili obisk.

image
Marko Kovačevič Starodavni pomorščak še vedno bdi nad mestom.
Anketa

Koliko knjig preberete na leto?

Sudoku