Brazilka v Sloveniji: Ženske bi se morale bolj podpirati

Franja Žišt, 12.4.2019
Robert Balen

Enakopravnost spolov, razlike v plačah in podobno so teme, o katerih se moramo pogovarjati, je prepričana Marta Helena Berglez. Hči obiskuje slovensko šolo. "V prvem razredu je postala drugačna. Začela je govoriti, da šole ne mara, potem je pojasnila, da se dekleta družijo v skupinah. Če bi se pridružila eni skupini, se ne bi mogla igrati z dekleti iz druge. To se dogaja pri šestih letih?!"

Po kosilu so rekli, da gremo na sprehod, niso pa mi povedali, da bomo pravzaprav splezali na goro. Hej, mi v Braziliji imamo po kosilu siesto, se ob slovenskih navadah nasmehne Brazilka Marta Helena Berglez, ki že pet let in pol živi v Sloveniji. Je predsednica Mednarodnega združenja žensk v Sloveniji (SILA IWCL), ki pod njenim vodstvom doživlja nekatere osvežitve. S sobotnim pomladanskim Spring Soiree so v drugačni preobleki nadaljevali tradicijo dobrodelnega plesa SILA IWCL Charity Ball.

"Spomnim se sončnih dni, zelo lepih. Najpomembnejše je bilo dogajanje na plaži. Vseskozi smo bili obkroženi s tropskim sadjem, mangi, avokadom. Imela sem lepo, srečno otroštvo," se Marta Helena Berglez spomni odraščanja v večmilijonskem Riu de Janeiru. S 16 leti je začela delati za eno največjih draguljarskih podjetij na svetu, ki ima bogato mednarodno mrežo trgovin. Priložnost je dobila s poletnim delom, ker je takrat poleg portugalščine že dobro govorila francosko, špansko in angleško. Vsega tega se je naučila v dobri tradicionalni šoli, ki jo je lahko obiskovala le zato, ker je imela štipendijo, to pa je dobila, ker je bila pridna učenka. "Od nekdaj sem rada brala, doma imamo veliko knjig, zelo so me zanimali tudi jeziki. Želela sem slišati, kaj se pogovarjajo turisti okoli mene, v Riu je bilo vedno veliko turistov," razlaga sogovornica.

V Slovenca se je zaljubila na Aljaski

Ko so jo prvič najeli v draguljarni, jih je z znanjem jezikov impresionirala, zato je lahko delala vsako leto. "Razdelila sem si čas. Študirala sem psihologijo, ki je še vedno moja strast, vseeno sem želela obdržati to izjemno službo. Zaposlena sem bila na sedežu podjetja, obkrožena z diamanti, dragimi kamni, dragulji. Trgovina je bila namenjena samo obiskovalcem Ria, vanjo so hodili tisti, ki sodijo v VIP, predsedniki. Kot začetnica sem bila pomočnica in sem stala ob strani in občudovala prince in princese, igralce iz Hollywooda," pojasnjuje, da je bila očarana. Kot je ona kot mlado dekle z zavidanjem opazovala glavne prodajalce, so čez leta, ko je pri 30 letih to postala sama, njo z zavidanjem gledala nova dekleta. "Vse so upale, da bodo končale, kot sem jaz," pravi sogovornica. Zaključila je fakulteto, ob tem pa opravila še mnoge tečaje s področja psihologije in njej sorodnih ved, od joge do transcendentalne meditacije.

image
Robert Balen

Od Sirije do Madagaskarja

Rada hodi, veliko je prehodila, tudi Jakobovo pot po Španiji. Še več pa je zaradi svojega dela potovala, saj je dragulje prodajala po vsem svetu, od Sirije, Irana in Savdske Arabije do Madagaskarja in drugih držav v Afriki in Južni Ameriki. "Všeč so mi druge kulture, rada sem v stiku z novimi ljudmi," pove.

Nočejo, da jih najprej vprašajo, kdo je njihov mož
Marta Helena Berglez ima v Sloveniji podjetje, v katerem svetuje tistim, ki bi se radi podali na brazilski trg in obratno. "Vedno sem vključena v kake dogodke, ki povezujejo Slovenijo in Brazilijo, bi ju pa rada še bolj povezala. Veliko možnosti za povezave vidim na področju izobraževanja, študija," pove sogovornica. Ker je mož še vedno po pet tednov odsoten na morju, ne dela ves čas, saj hčerka ne more biti sama, prav tako pa se želi kot mama najbolje odrezati. "Ona je na prvem mestu," poudari.
Veliko časa posveča tudi udejstvovanju v SILI, z različnimi projekti želi kaj storiti za svojo novo domovino. SILA deluje že 25 let, lani jo je z redom za zasluge odlikoval predsednik države Borut Pahor. "Ko sem postala predsednica, sem najprej želela začutiti, kaj želijo članice. Časi so se nekoliko spremenili. Žene ambasadorjev so še vedno najbolj aktivne članice SILE, odprejo svoje hiše, poučujejo, organizirajo izlete in podobno. Je pa danes vključenih tudi veliko žensk, ki niso v diplomatskih okoljih, direktorice, ki so se preselile v Slovenijo, ambasadorke. SILA je bila vedno odprta za vse ženske, vtis pa je bil, da je namenjena samo ženam diplomatov. Ni pomembno, da si žena ambasadorja. Tu si zato, ker si ženska. Nočemo, da je prvo vprašanje 'Kdo je tvoj mož?'. Tu smo zaradi žensk," pojasnjuje o nekaterih spremembah v SILI, ki trenutno šteje okoli 135 članic. Članice so lahko tudi Slovenke z izkušnjami iz tujine.

Pa položaj žensk v različnih državah sveta? "Mnogo je stvari, o katerih bi se dalo govoriti. V Afriki denimo o ekonomskih težavah, tam nimajo težav s položajem žensk, ampak v celotni družbi, ženske nimajo zagotovljenih niti osnov. Ne gredo v šolo, revščina je ponekod zelo visoka, podobno kot v Braziliji. Zanimivo je pogledati, kako te ženske razumejo življenje, kakšen je njihov pristop k njemu. Ko hodiš po Afriki, kjer nimajo praktično ničesar, pa si vseeno deležen prijaznosti, miline, spoštovanja, pomoči, kolikor je le lahko dajo. Socialni status in denar ne naredita razlike. Lahko naredita razliko v kvaliteti življenja, ne pa tudi v pristopu k življenju, kako se ljudje povežejo s tabo," razmišlja Marta Helena Berglez. Spomni se, da so jo ponekod vseskozi držali za roko, še posebno, če je povedala kaj o nogometu ali brazilskih nogometaših.

image
Robert Balen Mednarodni dobrodelni bazar v Ljubljani in množica obiskovalcev

V Savdski Arabiji je bilo drugače, tam ni imela toliko stikov z ženskami, tudi sama si je morala pokrivati lase. Včasih ji je bilo nelagodno, neprestano je skrbela, da ji ne bi kak pramen las ušel na plano. "So bili pa prav tako prijazni. O pravicah žensk v tej državi lahko povem svoje mnenje, a vseeno jim nisem dovolj blizu, da bi poznala pravo perspektivo. Da bi jih razumeli, bi jim morali biti bližje. Ker so, ko se pogovarjaš z njimi, tamkajšnje ženske vendarle srečne. Ko govorimo o drugih kulturah, moramo razumeti lokalne posebnosti vsake družbe."

Ženske bi se morale bolj podpirati

Sama kot ženska ni imela nikoli slabe izkušnje, vseeno se zaveda, da imajo ženske po svetu veliko težav, pravzaprav vsak dan. Enakopravnost spolov, razlike v plačah in podobno so teme, o katerih se moramo pogovarjati. "Slabih izkušenj nimam, je pa veliko stvari, na katerih bomo še morali delati. Mislim, da bi morali začeti pri sebi. Najboljši primer sem dobila od hčerke, ki obiskuje šolo v Ljubljani. Na začetku, ko je hodila še v vrtec, je bilo vse v redu. Hči govori slovensko, zato se je lahko vključila. V prvem razredu je postala drugačna. Začela je govoriti, da šole ne mara, potem je pojasnila, da se dekleta družijo v skupinah. Ona je bila vseskozi sama, ker ni bila članica nobene skupine. Ni hotela biti, ker so bile vse njene prijateljice. Če bi se pridružila eni skupini, se ne bi mogla igrati z dekleti iz druge. To se dogaja pri šestih letih?! Ko sem jo vprašala, kaj počne, mi je odgovorila, da se igra s fanti, da oni ne oblikujejo skupin. Halo, ženske, držimo skupaj!" je sogovornica prepričana, da bi se morale ženske bolj podpirati, navdihovati ena drugo, si biti za zgled, si pomagati, skupaj razvijati talente posameznic, združiti moč za uspeh.

In kaj je Marto Heleno Berglez prineslo v Slovenijo? Ljubezen, kakopak. Dragulje je prodajala tudi na križarkah in na Aljaski je spoznala Slovenca Sama, takrat ladijskega častnika, danes pa ladijskega oficirja. O Sloveniji ni vedela pravzaprav nič. Iz otroštva se je spomnila le Jugoslavije in njene košarkarske reprezentance. S Samom sta se spoznala v restavraciji ladje, na kateri sta oba delala. "Iz Slovenije sem," ji je rekel. Ona pa s tistim poznavalskim "Aha". "Ne veš, kje je, ne?" je hitro ugotovil. Ko ji je pojasnil, je približno vedela, pred tem je bila namreč tudi že na Hrvaškem.

"Prišel je v Brazilijo, kasneje sva se poročila. Nekaj časa sva živela tam, potem pa sva se odločila za selitev v Slovenijo. Zaradi hčerke. Res imam rada svojo državo, ampak za vzgojo otroka ni najboljša. Varnost in svoboda, ki ju ima na voljo tukaj ... Doma ji ne bi mogla dati vsega tega, kar ima tu, te kvalitete življenja."

Selitev ni bila preprosta. "Ker je bister, me je Samo najprej povabil v Slovenijo poleti. Ljubljana pa je poleti zelo lepa. Sediš ob Ljubljanici, ješ sladoled," se pošali sogovornica, kako jo je soprog premamil na pot v Evropo. Najbolj težavna je bila prva in vse naslednje zime. "Ni kriv mraz, ampak pomanjkanje sonca. Če ne vidim sonca dva ali tri dni, me to užalosti. A neka misel pravi, da delaj to, kar lahko počneš s tem, kar imaš, kjer si," pove, da ni obupala in skuša najti tudi v zimi svoje radosti, saj je bila selitev pač njihova odločitev. Zime skuša razbiti s pobegom v poletno Brazilijo, čeprav je to zaradi hčerkinega šolanja težje storiti za dlje časa.

Njen največji izziv pri nas je slovenščina.

Karneval in melanholija

Slovenija je zelo lepa država, izpostavi Brazilka. "Čeprav je nam sicer nekoliko smešno govoriti o državi, ker je tako majhna. V Braziliji imamo 220 milijonov ljudi, dva milijona jih morda predstavlja neko sosesko," postavi vzporednice.

Neverjetno dobri v znanosti in športu se ji zdimo Slovenci, z veliko željo po razvoju države, radi potujemo. "Odnosov tu ni tako lahko sklepati, niste tako odprti kot Brazilci, a ko enkrat vzpostaviš prijateljstvo, imaš lahko prijatelje za vedno," pojasnjuje in dodaja, da smo Slovenci topli, da se radi pogovarjamo in smo tudi zelo radovedni. "Mogoče je v državi zaznati tudi sled melanholije. Res pa je, da prihajam iz države, kjer imamo karneval. In vse, kar ni karneval, se mi zdi malo melanholično, sploh kadar imajo ljudje malo naveličane in žalostne obraze," se znova nasmehne simpatična Brazilka.

Njen največji izziv pri nas je slovenščina. "Govorim angleško, francosko, špansko, italijansko, portugalsko, slovenščina je pa težka," prizna, čeprav se je že veliko naučila. Razume dobro, govori pa slabše, zato se govorjenju izogiba. "Malo ste krivi tudi Slovenci, ker vsi govorite angleško, bodisi v trgovini bodisi v mesnici," je navdušena sogovornica. Vendar je čas, da se jezika dobro nauči, pravi, tudi zaradi hčerke, ki govori slovensko in pričakuje, da bo lahko tudi z mamo tako govorila.

V Sloveniji živi okoli 150 Brazilcev in Marta Helena pravi, da pri nas ni zaznala kakšnih posebnih stereotipov o Brazilcih. Jo pa pogosto sprašujejo o soncu, nogometu in sambi. "Niso vsi Brazilci za sambo ali nogomet." Pa tudi njen mož ni preveč navdušen nad njim. Tako je doma ona tista, ki priganja, da gredo na ogled tekem slovenske reprezentance. "Sem te vrste Brazilka, ki zelo padem v tekmo in ki s fanti diskutira o tehniki, o podrobnostih igre. V Braziliji ženske zelo aktivno spremljajo nogomet, poznajo igralce, tudi kam kateri prestopa. No, ko je tekma v Sloveniji, ju jaz peljem na tekmo, treba je podpirati nacionalno ekipo," razlaga sogovornica, ki je srečala že številne nogometaše, vključno z Ronaldinhem. Še nekaj razlik med obema državama vidi. "Ko greste na tekmo, ste tako olikani, sedite, potem pa aplavz. V Braziliji norimo, skačemo!" pravi, da poleg sonca, družine in prijateljev pri nas pogreša še nekaj več temperamenta in veselja. Vedno znova pa se nasmeji, ko pri nas že trem avtom ali pa štirim ljudem na plaži rečemo "gužva". Kaj je to v primerjavi s kilometrskimi kolonami ali pa milijoni ljudi na Copacabani!

Anketa

Uživate mleko in mlečne izdelke?

Sudoku