Barjani na Pokljuki
Tokrat smo Barjani prehodili zanimivo krožno pot po Pokljuki. Vreme je bilo zelo lepo.
Že med vožnjo proti Gorenjski smo občudovali s soncem obsijan Triglav in druge vršace Julijskih Alp, na desni pa Karavanke in Kamniške Alpe.
Na Rudnem polju smo se odpravili proti Uskovnici. Pot so nam krasile lepe pokljuške smreke in nam obogatile zrak, ki smo ga dihali. Da je zrak res čist in kvaliteten, so dokazovali tudi lišaji na drevesih. Po dokaj zložni poti smo prišli do Praprotnice, kjer smo se ustavili na blagodejnih točkah zemeljskega sevanja. Vsak si je izbral točko, ki naj bi mu najbolj pomagala. Po nekaj minutnem »zdravljenju» smo se odpravili naprej proti Uskovnici. Kmalu se nam je odprl pogled na Vogel in ostale Bohinjske hribe. Na Uskovnici smo se najprej ustavili pri lični kapeli, narejeni iz skodel, posvečeni Mariji kraljici miru. Sledil je kratek odmor z malico in ogled gora, med njimi tudi Tosc, ki smo ga pred leti že obiskali. Po poti, ki je malo bolj navkreber, smo se podali proti Konjščici. Tudi tu smo malo posedeli in uživali ob pogledih na lepe gore, Draški vrh, Viševnik, Ablanco in druge. Po počitku smo se odpravili proti Rudnemu polju, kjer nas je že čakal avtobus, da nas je odpeljal do Zatrnika na kosilo. Še prej pa smo se posladkali s slaščicami, ki so jih prinesli slavljenci.
Zaključili smo pohod, ki je bil lep in zelo slikovit. Vožnja proti domu pa je bila kar dolga, kajti na avtocesti se je zgodila nesreča, a nas je naš iznajdljivi šofer peljal po regionalnih cestah. Kljub temu smo se vozili kar nekaj ur. Barjani smo bili še vsi pod vtisom lepega pohoda; malo smo poklepetali in se malo nasmejali, pa je minilo.
Hvala vodnikoma Frenku in Jožetu za varno vodenje, šoferju za varno vožnjo ter slavljencem za odlične slaščice.
Naj ribič Društva upokojencev Ljutomer za leto 2019
Na pobudo članov so letos prvič organizirali tekmovanje "Naj ribič DU Ljutomer 2019". Tekmovanja se je v petih terminih udeleževalo do petnajst članov, pri izvedbi pa so jim pomagali domače DU Ljutomer in ribiška družina Ljutomer.
Zaključno tekmovanje je potekalo 29. 10. 2019 na ribniku Zvonka Morda v Noršincih, na katerem so razglasili rezultate.
Doseženi so bili naslednji skupni rezultati:
- Prvo mesto Jože Magdič
- Drugo mesto Ciril Magdič in
- Tretje mesto Franc Košti, za nagrado so prejeli medalje, skupni zmagovalec pa tudi pokal.
Po prijetnem druženju smo sklenili, da bomo tudi prihodnje leto organizirali tako tekmovanje in da bomo nadaljevali z ljubiteljskim ribolovom tudi v prihodnje, saj nas druži status, prijateljstvo in ljubezen do narave z ribolovom.
Predsednik DU Ljutomer, Ciril Magdič
Fotografije povedo več kot tisoč besed:
Pohod Zimzelenov na Magdalensko in Pugled goro
To je vzpetina, visoka 504 m, med Ljubljanskim barjem in zahodno Dolenjsko. Območje gore je arheološko zaščiteno, ker so že v 19. stol. prišli do najdb, ki dokazujejo obstoj železnodobne naselbine iz 5. ali 6. stol. pred našim štetjem. Grajena je bila v nivojih, na vrhu je bilo svetišče, na vznožju pa gomilno pokopališče. Takratni prebivalci so bili verjetno Iliri, bili so obrtniki, vojščaki, trgovci, povezani s svetom po jantarni in železni poti. Obdržali so se več stoletij, saj je bilo grobov v rodovnih gomilah preko 1000. Največ nam o njih povedo figuralno okrašene situle.
Arheološka izkopavanja so bila v začetku zgolj ropanje grobov, šele kasneje bolj strokovna. Žal so večino najdb pograbili tujci. Znana svastika z glavami štirih konj je bila prodana v ZDA. Grosupeljčanom je ostala le v grbu. Samo nekaj zakladov je v narodnem muzeju v Ljubljani.
Naša pot se je začela v kraju Paradišče, ob avtocesti, kjer smo v gosti megli zakorakali v hrib. Kmalu smo prebili megleno zaveso in po šumečem listju vstopili v sončen dan. Strmina ni popustila, mi pa tudi ne. Ustavili smo se šele pri panojih, ki prikazujejo zgodovinske najdbe. Pod vrhom Magdalenska gore je naša pot zašla na Križev pot in nas pripeljala do cerkve sv. Magdalene. Po počitku smo se spustili do področja gomil in si ogledali še panoje s situlami.
Pot smo nadaljevali po gozdu in lokalni cesti do vasi Slivnica, skozi Mali in Veliki Lipoglav. Vasi so lepo urejene in kmetije moderno opremljene. Krajani smatrajo vasi za predmestje Ljubljane.
Do območja partizanskih bojev na Pugledu smo prišli po mešanem gozdu. Prehodili smo ves greben do spomenika padlim borcem na vrhu, kjer se nam je odprl lep razgled preko Ljubljane do Karavank in Julijcev s Triglavom. Zgodovina se nas je tudi tu močno dotaknila. Naši pevci so spontano zapeli otožno pesem o ranjenem borcu. Prav je, da se ne pozabi!
V Grosuplju je sledil je še vesel dogodek. Naš pohodnik Karli je proslavil svojo osemdesetletnico. Tudi taka druženja starejših so smisel pohodov, kjer potrjujemo, da nismo sami in si pripadamo.
Svizci na Kranjski rebri
Med jutranjo vožnjo nas je sicer spremljala megla, ki je segala skoraj do prelaza Volovjek. Tu smo zapustili avtobus in se po gozdni cesti odpravili na preval Na Kalu. Od tu smo pohod nadaljevali po zložnem vzponu do pastirske koče na Kašni planini na višini 1317 metrov nadmorske višine, kjer smo si privoščili malico.
Po počitku smo preko pašnikov dosegli najvišjo točko Kranjske rebri, Vrh Kašne planine (1435 mnv.) Za goro, na kateri v poletnem času pasejo živino, so značilne vulkanska kamnine, podobno kot na Smrekovcu. Zaradi nepropustnosti tal smo naleteli na jezerca - kale, ki so vir vode za živino in dragocena vodna okolja. Zemlja je kisla, zato tu uspevajo borovnice in brusnice.
Z Vrha Kašne planine se nam je odprl čudovit razgled na Kamniško-Savinjske Alpe, bližnja Lepenatko in Rogatec, na Golte, Raduho, Menino planino in na Kum, ki se je nad meglice dvigoval na jugovzhodu.
Na prelaz Volovjek smo se vračali po isti poti. S ceste, ki po severni strani preči pobočja Kranjske rebri, se nam je odprl pogled tudi na Dleskovško planoto. Zelo dobro je bila vidna gozdna meja, macesni so se že odevali v jesenske barve. Tudi nas so ves čas pohoda spremljale čudovite barve jeseni in seveda prekrasni razgledi.
Z našo vodnico Sonjo smo preživeli res lep dan.
Sončki na Zasavski Sveti gori
Za začetek smo se zapeljali v GEOSS, geometrično središče Slovenije z obeliskom in simboli naše države: knežjim kamnom, grbi in zastavami. Poleg je postavljen tudi "Pomnik rodoljubu osamosvojitvene vojne za Slovenijo", kamniti steber, na katerem je osrednja plošča obdana z vzorci kamenin s celotnega slovenskega etničnega ozemlja. Na kovinski plošči je upodobljen neoborožen konjenik z vaške situle v spremstvu ptice, simbola miru.
Na Vačah smo nadaljevali z ogledom fosilne morske obale, kjer so v steni luknje kamenovrtih školjk in lupine ostrig, ki so živele pred 13 milijoni let. Naslednji postanek je bil v vasi Klenik, kjer smo videli veliko kopijo Vaške situle, na kateri so upodobljeni prizori iz življenja v 6. in 5. stoletju pred našim štetjem.
Pohod nas je vodil mimo ekološke kmetije po poti, ki se je počasi dvigovala do našega cilja, Zasavske Svete gore. Med potjo smo občudovali naravo, ki se je že obdala v zlato rumene jesenske barve. Po krajšem postanku za malico pred planinsko kočo, smo se povzpeli še do cerkve sv. Marije, od koder smo občudovali razgled po okolici.
Vračali smo se delno po gozdnatem grebenu, delno po poti pristopa in se pri avtobusu posladkali s sladico naše slavljenke Jelke. Zadovoljni smo se vrnili domov, saj je bil za nami lep jesenski dan.
Pohod na Kuk in ogled spodmolov
Avtocesto smo zapustili na izvozu za Črni kal, prečkali reko Rižano in se ustavili v naselju Gračišče v Gostilni domačija Ražman. Po kratkem postanku smo nadaljevali z vožnjo. Peljali smo se mimo vasice Smokvica in se pripeljali do table, ki označuje začetek naselja Movraž (214 m).
Tam smo začeli pohod po asfaltni cesti navzgor v smeri Kuka in Slavnika. Šli smo mimo kapelice in vodnega zajetja, kmalu smo zavili levo, na stezo, ki je vodila čez travnik, skozi gozd, prečila melišče, nato pa se začela vzpenjati po pobočju Kuka. Pot je bila pretežno kamnita, deloma poraščena s travo in se je zmerno vzpenjala med rujem in posameznimi drevesi.
Ko smo šli proti vrhu pobočja, smo imeli lep pogled na vas Movraž in Movraško valo (dolino), ki je kraško polje dolgo približno 3,5 km in široko od 200 do 800 m. Z vrha travnate planote smo imeli lep razgled na Slavnik, Kojnik, Črnokalski viadukt, Trst, grad Miramare, ... Prišli smo do razpotja na višini 497 m, kjer desna pot vodi proti vasi Zazid, levo proti Lačni, naravnost na Kuk ali Ščukovec (498 m), kamor smo bili namenjeni.
Na vrhu je bila pred nami skupina osemnajstih pohodnikov iz PD Polzela in pet pohodnikov iz Zagorja ob Savi. Tri pohodnice so prišle iz vasi Zazid in so nabirale "marele". Na vrhu smo se razgledali po okolici, imeli malico, nato se vrnili do smerokazov. Pohod smo nadaljevali po travnati planoti v smeri vasi Zazid. Hodili smo po kolovozu med pašniki kar nekaj časa, tako da nas je sonce kar dobro grelo. Šli smo mimo odcepa za Zazid in Tri učke. Nekaj časa smo hodili skozi gozd in prišli do ceste Movraž - Rakitovec, nato pa sestopali po strmem kolovozu proti vasi Dvori in mejnemu prehodu Sočerga. Nekaj časa smo hodili po delu Naravoslovne učne poti. Blizu mejnega prehoda Sočerga smo prečkali cesto in prišli do smerne table na odcepu za sv. Kvirik (213 m). Od tam smo se vzpenjali po pobočju Veli Badin. Najprej smo prišli do naravnega mosta, ki ima šest metrski skalni lok, kmalu za tem pa do treh večjih spodmolov. Največji je globok 13 m in visok 12 m.
Glavna posebnost apnenčastega ostenja Veli Badin so spodmoli, ki spadajo med največje v Sloveniji. Spodmolom pravijo "ušesa Istre ".Veli Badin spada pod Kraški rob in je varovano območje narave Natura 2000. Tu gnezdijo skalni golob, krokar in puščavec.
Vrnili smo se po isti poti do odcepa za sv. Kvirik, potem pa hodili po makadamski cesti po zahodnem robu Movraške vale do avtobusa. Cel pohod s postanki je trajal štiri ure in pol. Tudi tokrat je vodnik Borut Vukovič pripravil zanimiv pohod.
Odpeljali smo se do Gračišča, kjer smo imeli naročeno kosilo.
