Ali smo ljudje lahko neustrašni?

DR, 19.1.2019

V preteklosti smo strah potrebovali, da smo preživeli kot vrsta. Danes je vprašanje, kako preprečiti, da bi se refleksni strah razvil v motnjo.

Eden od priljubljenih motivacijskih sloganov se glasi: "Neustrašen sem!". Vendar to ne drži. Neustrašnost je koncept, ki so ga razvili motivacijski voditelji, da bi spodbudili prodajo knjig in udeležbo na dogodkih, na katerih izvajajo vaje za premagovanje strahu. Toda ali smo kot ljudje sploh lahko neustrašni?

"Strah je evolucijsko najbolj ohranjen preživetveni refleks," meni dr. Kerry Ressler, direktor Laboratorija za nevrobiologijo strahu v bolnišnici McLean. Po njegovem mnenju strah pri ljudeh še vedno sproži isti odziv, kot ga je v začetku človeške vrste. Strah smo potrebovali, da smo kot vrsta sploh preživeli, in ga še zmeraj potrebujemo. Vprašanje pa je, kako doseči, da naš čustveni odziv na strah ne bi podivjal.

Po besedah dr. Resslerja velika večina ljudi po tragičnem dogodku, naj bo to avtomobilska nesreča ali smrt bližnjega, ohrani slab spomin ali žaluje, vendar zna na stvari gledati v pravi, oddaljeni luči.

Črna luknja za čustva

Približno deset odstotkov ljudi pa ta strašni spomin ali žalovanje posploši. Njihovi možgani ves čas dobivajo signale, da se nekaj slabega še naprej dogaja, in temu primeren je odziv njihovega telesa. "Postanejo črna luknja za čustva," pravi dr. Ressler. Zakaj se pri nekateri ljudeh zatakne, da se pri njih razvijejo posttravmatska stresna motnja, travmatsko žalovanje ali panična motnja, medtem ko drugi postanejo bolj neustrašni? To poskušajo ugotoviti znanstveniki iz laboratorija dr. Resslerja, ki želijo odkriti način, kako preprečiti razvoj s strahom povezanih motenj.

Večji strah premaga manjšega

Kaj se zgodi, ko doživiš svoj največji strah? Zdaj 51-letni Missy Meinhardt iz Cincinnatija je leta 2006 za možganskim rakom umrla njena 18-letna hči. Vsak starš bi rekel, da je smrt otroka njegov največji strah. "Na neki način sem neustrašna." Še vedno jo sicer skrbi za druge otroke, vendar se je spremenila. Ni ji več tako pomembno, kaj si ljudje mislijo o njej. "Imam svobodo, ki je prej nisem imela." Kot učiteljica ogroženih otrok je bila vedno pod stresom zaradi ocenjevanja in je poskušala v razredu vse narediti popolno. "Ni me več strah, da mi ne bo uspelo. Če neki razpored ali vir ne deluje, bom preizkusila drugega in se postavila za te otroke. Če bi me iz kakega razloga za to kaznovali, se ne bojim poiskati druge službe," je dejala. Njej je tragedija pomagala, da se je znebila določenih strahov.

Vprašanje pa je, ali se da do tega priti tudi na lažji način. Jeannette Walls, avtorica spominov z naslovom Stekleni dvorec, ve, kako se je soočiti s strahom. Kot uspešna novinarka za revijo New Yorker je dolgo časa skrivala, da je odrasla v veliki revščini, dokler ni nekega dne na ulici srečala svoje matere brezdomke. "Počutila sem se, kot da živim v svetu, ki ni moj, in samo čakala sem, kdaj me bodo razkrinkali. A na neki točki sem se naveličala skrivanja. Svojo zgodbo sem morala povedati." Pokazalo se je, da se je njeno življenje po tem, ko se je soočila s strahom, spremenilo na boljše, saj pravi, da je veliko srečnejša.

Ljudje z malo strahu

Nova študija v reviji Personality Disorders razkriva, da imajo psihopati in reševalci, policisti in gasilci, ki posredujejo v izjemnih situacijah, podobno lastnost: nizko stopnjo strahu. Policist v večjem ameriškem mestu z visoko stopnjo zločina pravi, da v službi pogosto čuti veliko mero adrenalina, ki je primerljiva z občutki pred tekmo. Četudi ima podobne strahove kot drugi ljudje, pravi, da se je naučil, kako jih odmisliti. Bolj kot to, da bi se mu kaj zgodilo, ga je strah, da bi mislili, da svojega dela ne opravlja dobro.

Profesor psihologije Scott Lilienfeld in avtor omenjene študije trdi, da je policistova izkušnja značilna za junaške ljudi. "Niso junaki, ker bi bili po naravi neustrašni, temveč zato, ker so se naučili svoj strah izklopiti."

Čeprav smo po tragediji morda sposobni usmerjati trdoživost, se soočati s strahovi ali se jih naučiti izklopiti na nekaterih področjih, se zamisel o popolni neustrašnosti kot o pristopu k življenju zdi nemogoča.

Zakaj se Missy Meinhardt in njen mož po smrti njune hčere nista zatekla k strahu? "Ko sva se udeležila skupinske terapije za družine, ki so izgubile otroka, sva spoznala, kakšna ne želiva postati," je razložila Meinhardtova. Veliko drugih družin je postalo zelo zagrenjenih in ni več praznovalo ničesar. Zanjo je bil strah pred takim življenjem večji kot strah pred tem, da bi živela naprej.

Za Jeannette Walls je bil strah, da ne bi povedala svoje zgodbe, večji kot strah, da jo bo svet obsojal zaradi njene preteklosti. Policista je bolj strah, da koga ne bi rešil pred napadalcem, kot da bi ga kdo ustrelil.

Morda nas prav večji strah motivira, da premagamo manjši strah. Morda se za nekaj strašnega odločimo zato, ker nas je alternative še bolj strah. 

Anketa

Kako se zaščitite pred komarji?

Sudoku