Adi Smolar: Nekateri zapravljajo svoje življenje za neumnosti

Katja Štingl, 11.1.2019
Tomo Jeseničnik

Priljubljeni kantavtor je izdal svoj 15. album desetih izbranih pesmi, ki jih povezuje rdeča nit minljivosti. Nanjo opozarja na subtilen način, s poudarkom na lepoti bivanja v tem trenutku. Kot smo pri njem že navajeni, s svojo poezijo dregne točno tja, kjer sta družba in človek najbolj ranljiva, a ne z namenom škodoželjnosti, temveč da odpre oči, pokaže drugo, svetlo plat in z nami deli tudi kakšno svojo izkušnjo, nasvet.

Na novem albumu Prav zdaj se predstavita tudi vaša sinova, dopolnjujejo pa vas Leteči potepuhi. Pestro!

Dejan Došlo je na kitari, Sergej Jereb na basu, Matjaž Ogrin na bobnih, vključil sem več pihal - Domen Gracej na trobenti, Tomaž Zevnik na klarinetu, Žan Tkalec na pozavni, Uroš Polanec pa je raztegoval harmoniko. Pihala so mi blizu, saj je tudi moj oče igral trobento pri zasedbi Fantje treh dolin in vodil godbo na pihala, v kateri sem tudi sam igral, tako da sem že od nekdaj vedno z zanimanjem opazoval, na kakšen način pihala spremljajo pevca. Starejši sin Jure sodeluje kot spremljevalni vokal pri dveh pesmih, mlajši Jani pa pri eni igra tamburin. Vsa leta snemam v studiu Činč, s snemalcem in producentom Borutom Činčem, ki ga mnogi poznajo kot nekdanjega klaviaturista in komponista zasedbe Buldožer.

»Ko odbije zadnja ura, ni poti nazaj, takšna je pač procedura že od vekomaj. Pripravljen se soočil bom s to situacijo, že od rojstva imam pri seb' za smrt rezervacijo!« pravi pesem Kdor me videl bo umirat. Se ljudje dovolj zavedamo minljivosti, razmišljamo o tem?

Mislim, da ljudje odrivajo misel na minljivost, kar se odraža predvsem v tem, kako nekateri zapravljajo svoje življenje za neumnosti, za konflikte, za stremenja k nečemu, kar je tudi minljivo. Sem velik pristaš tega, da preveč razmišljati o minljivosti ni dobro, ker postaneš morbiden in zagrenjen, a imeti zavest o minljivosti vsega in vseh, ki nas obdajajo, to se mi zdi pa nujno potrebno. Zaradi tega daš potem prednost stvarem, ki te osrečujejo, ne tratiš časa za zamere in gledaš na življenje s svetle plati.

Poleg zavedanja minljivosti je na vašem novem albumu začutiti tudi precej spodbude.

Na minljivost nisem želel opozoriti kot na nekaj, kar nam žuga in nas svari, ampak sem hotel prijazno opomniti na dragocenost vsega, na hvaležnost za to, kar imamo, vmes tudi potolažim, da je vse v redu in da smo točno tam, kjer v tem trenutku moramo biti. Te misli izstopajo predvsem v naslovni pesmi plošče Prav zdaj. Preteklost je mimo, prihodnost je vprašljiva, kar nam ostane, je prav zdaj, ta trenutek. Tukaj opozarjam tudi na majhnost in ranljivost našega planeta, o čemer tudi premalo razmišljamo, saj se imamo za vsemogočne gospodarje tega planeta in uničujemo naravo, kot da je neranljiva in obnovljiva. Prav zdaj se na svetu dogajajo najlepše in hkrati najbolj grozovite stvari, zato je dobro, če se človek zaveda tega, kar ima, ne jemlje nič za samoumevno in ne joka ter ne hlepi za tistim, česar nima. In ne odlaša z rešitvami, prav zdaj je čas!

Dandanes mnogo ljudi živi zelo plehko. V bistvu živimo v takšni dobi, kjer se ta plehkost tudi spodbuja. Preusmerjanje pozornosti od bistvenih tem je zelo pogosto. Fokus je na potrošništvu, pridobitništvu, in ko so ljudje prenasičeni z mislimi o teh stvareh, mnogokrat pozabijo nase in na prave človeške vrednote, ki jih je vsak dolžan prepoznati. Mislim, da je smisel življenja v tem, da prepoznaš vrednote življenja, da ga ceniš, da opaziš lepe stvari, ki gredo z lahkoto mimo tebe, če si vpet v stvari, ki te begajo. »Glej ta naš svet, tako je lep kot lepe sanje, življenje imej za prekrasno potovanje.«

Morda ljudje določeno tematiko, ki se ji sicer izogibajo, lažje sprejmejo preko glasbe?

Moje pesmi so že od nekdaj precej sporočilne, in ko človek prebere golo besedilo, se ga morda niti ne dotakne toliko kot pa potem, ko je ovito v melodijo in zapeto. Gre lažje v uho in nato do srca. Sicer sem pri tem albumu dodal tudi vsa besedila ravno zaradi tega, ker je v njih veliko mojih razmišljanj in spoznanj, uporabnih citatov, in upam, da ljudem s tem polepšam življenje.

image
Tomo Jeseničnik

Prijetno se je pogovarjati z vami, saj je očitno, da vaše pesmi odsevajo vaš pogled na življenje, resnico, ki jo tudi živite in ne le podajate ljudem, da bi bili všečni. Vaša glasba ste vi. Na odru, doma in med ljudmi. Drži?

Tako je. Vedno sem bil in vedno bom. Zdaj sem morda le starejši in modrejši, a dojemanje sebe in sveta se ni bistveno spremenilo. Ljudje so na moje pesmi precej odzivni. Včasih kdo pristopi in mi pove, da ga je določena pesem spodbudila k določenemu ravnanju, da ga je potolažila, kar mi veliko pomeni, saj je to pokazatelj, da mojih pesmi ne jemljejo zgolj za zabavo, ampak se jih dotakne sporočilo, kar je tudi moj namen. Zadnje čase me spoštujejo tudi kot govorca in tako sodelujem pri raznih tematskih okroglih mizah in pogovorih, kjer poleg nastopa še kaj povem. Vesel sem, da mi je dana možnost, da se o kompleksnejših zadevah pogovarjam na preprost, igriv način. Dostikrat se ljudje namreč izgubijo v kakšnem preobširnem leporečenju, jaz pa sem v svojih besedah zelo direkten in jasen, povem bistvo.

Brez dlake na jeziku, kot pravi ena vaša izpred desetih let.

(Smeh.) Tudi na koncertih pred vsako pesmijo rad pokomentiram vsebino, o kateri bom pel, in tega je toliko, da se po navadi kar sproti odločam, o čem bom govoril in kaj bom pel. Vsebino prilagodim poslušalstvu ali dogodku. Razen ko igram z Letečimi potepuhi, tam se držim dogovorjenega vrstnega reda, da niso fantje zbegani, ker me hitro zanese v debato.

Kdaj nova pesem dobi tisto patino, da postane stara? Vaše so že skoraj ponarodele. Spomnim se vas s koncerta v osnovni šoli, spremljali ste me na študentskih zabavah, danes pa vaše pesmi zlezejo pod kožo že mojim otrokom in ne glede na to, da ste v 60. letu, imam občutek, da se staram samo jaz, vi pa ostajate isti.

Morda je to zaradi frizure, te res nisem zamenjal. (Smeh.) Nove pesmi publiki predstavljam počasi, ne preveč naenkrat, saj imam rad, da ljudje sodelujejo, zato imam vedno nekaj starih, da z mano zapojejo, in potem eno novo, ki jo poslušajo. Veliko je odvisno tudi od radijskih postaj, koliko so ti namenjene. Se je že zgodilo, da mi je kdo prišel čestitat za novo pesem, ki jo je slišal po radiu, pa sva potem ugotovila, da je stara že dvajset let, samo da je pač niso vrteli. Spomnim se leta '94, ko sem izdal ploščo Neprilagojen. Takrat so vsi z mano z veseljem prepevali Dvajset ljubic, na tisti plošči pa je tudi pesem Daleč je za naju pomlad. V prvem letu te pesmi po radiu sploh ni bilo slišati, so vrteli raje bolj vedre, potem pa jo je nekdo le odkril in je sedaj ena bolj predvajanih mojih pesmi, že tudi skorajda ponarodela. Vsaka pesem potrebuje svoj čas.

Kako gledate na čas digitalizacije, ko je glasba dostopna na vsakem koraku, v primerjavi z ustvarjanjem v času, ko so oboževalci nestrpno pričakovali novo ploščo, saj je bil to edini način, da so prišli do vaše glasbe?

Časi zdaj so res drugačni, ja. Ta pričakovanja so izginila. Za ploščo Je treba delat se spomnim, da je založba odštevala dneve do izida, imeli so plakate, s katerih so trgali listke koliko dni še. Lepi časi so bili takrat, tudi naklade velike. Pač vzameš v zakup, da je možno, da si izdal zadnjo zgoščenko in bo naslednji izdelek izšel na ključku ali kakšnem drugem prenašalcu zvoka. Glede na svojo glasbeno kariero sem ponosen, da sem že veliko dosegel, da me imajo ljudje radi in da se mi ni treba nič več dokazovati. Sicer tudi prej nisem imel potrebe po tem, sem vedno delal po svoje, a to ploščo smo resnično posneli v zelo sproščenem vzdušju in upam, da se ta lahkotnost občuti med poslušanjem.

»S tabo ni bilo nobene plošče naporno posneti«, se s kavča oglasi Dejan Došlo, kitarist Letečih potepuhov. Vaju smem prositi za kakšno skupno glasbeno anekdoto?

Adi: Bom zelo vesel, če na to odgovori kar on, saj je na vseh ploščah ob moji kitari tudi njegova. Že 25 let. Razen tam, kjer igram sam. Anekdot ob vsem tem pa ... Koliko imate časa? (Smeh.)

Dejan: Adi je vedno vedel, kaj hoče, in ni prišel do nas, dokler ni imel vsega narejenega. Ko smo snemali prvo ploščo, nobeden od nas ni imel avtomobila in smo se v studio k Činču vozili s taksijem. (Smeh.) Pa drug način snemanja je bil. Daleč je za naju pomlad recimo smo posneli kar v živo, kot koncert. Ko sem po celem dnevu snemanja prišel domov in zagledal 80-letna babico in dedka, kako spita in se pri tem držita za roke – sem šele povsem dojel besedilo in ne vem, če nisem celo ene solzice spustil.

Adi: Tvoja babica je bila naša zvesta poslušalka, saj nas je morala prenašati na vajah v stanovanju. No ja, dokler nismo dobili še bobnov. Njen komad je bil Bog ne daj, da bi crknu televizor, za katerega sem mislil, da ji sploh ne bo všeč!

»Vse je v redu, vse je lepo in prav. Tud' če bi vnaprej vse vedu, enako bi ravnal,« pojete. Bi res?

Bi. Če bi kakorkoli in kamorkoli drugače zavil, danes ne bi bil tukaj in zdaj, kjer je v bistvu najlepše.

Intervju je bil objavljen v reviji STOP.

Anketa

Kako se zaščitite pred komarji?

Sudoku