Galerijo plesa Maribor je pred desetimi leti ustanovila Mojca Ussar, da bi v Maribor pripeljala svež in sodoben plesni veter. Njen cilj, ustvariti stičišče in odprt prostor za domače in tuje pedagoge ter koreografe, ki svoje znanje in izkušnje delijo mladim, se je uresničil. Galerija je imela na začetku le deset učencev, danes jih jo obiskuje okoli 70, vse od treh let starosti naprej. Deluje v prostorih na Studencih in s štirimi pedagoginjami. Pripravljajo plesne prireditve, nastope, na primer Best of Broadway in Drevo življenja, ter se udeležujejo festivalov in tekmovanj, tako se učenci predstavijo občinstvu in pridobijo izkušnje javnega nastopanja.

Pomembni so solisti in zbor

"Galerija plesa dolgoročne načrte realizira s poudarkom na kakovosti in profesionalnosti, kar sta tudi osnovi, ki sta tesno povezani z imenom šole in sta glavna gradnika razvoja," pojasni Mojca Ussar in poudari, da z ekipo delajo s srcem in dušo, sledijo intuiciji in notranjemu navdihu. Z drugimi plesnimi šolami se ne primerjajo. "Ne sledimo popularnim trendom, temveč razvijajmo lastni značilni plesni stil".

Maja Modrinjak Učenci Galerije plesa na letni produkciji

Maja Modrinjak Skozi ples se razvijamo in krepimo.

Meni, da je "v Sloveniji poplava plesnih šol, pri tem pa so meje dobrih plesnih pedagogov zelo zabrisane. Hkrati pa ples še ni dosegel cenjenosti, kot jo ima denimo šport, čeprav so telesne priprave enake ali celo zahtevnejše."

Vztrajnost in entuziazem sta lastnosti, ki ju poskuša vcepiti mladim. Uči jih odrske izkušnje, ustvarjalnosti in skupinskega duha, ker so za dobro predstavo pomembni tako zbor kot solisti. "Pozorni smo na posameznikov razvoj in učencem z občutkom razložimo različnosti pozicij na odru in pomen vseh kot celote. Moja služba je hkrati moj hobi," pove in poudari, da v tem uživa vsak dan.

Mojca Ussar si je od nekdaj želela poučevati. V mladosti je želela biti matematičarka, a ji je nastopanje povzročilo močno tremo, tako da so se ji tresla kolena, zato je nastope raje spremljala v zaodrju - kot koreografinja. V plesni šoli starejše sestre Astrid Ussar (ki se intenzivno ukvarja s plesom in kariero nadaljuje v Ameriki, kjer živi in dela že desetletje) se je poskusila kot koreografinja in pedagoginja ter odkrila radost in povezanost s to vrsto umetnosti.

"Ples mi je bil v prvi vrsti sprostitev in terapija," pravi in s tem poudari, da je usmeritev v fizično aktivnost zdrava in blagodejna. "Skozi ples se razvijamo in krepimo tako telesno kot duhovno. Izzive in stiske je lažje premagati ob glasbi in gibanju." K temu se je sama večkrat zatekla zaradi prirojene slušne oviranosti, ki pa "je ob glasbi in plesu izzvenela", je ugotovila. Prepričana je tudi, da "si v plesu lahko to, kar si - iskren".

Stavi na prakso

Širša javnost z razumevanjem klasičnih plesnih kodov in spremljanjem klasičnih baletnih predstav nima težav, pri dojemanju modernega plesa in sodobnih koreografskih pristopov ter razbiranju njihovih sporočil pa se ji rado zatika in je v zadregi. Kaj so vzroki? "V plesu ni treba vsega razumeti," odvrne sogovornica. "V plesu je veliko dejavnikov, ki me fascinirajo, odrska postavitev, kostumi, svetlobna kulisa, zato ni nujno, da popolnoma dojamemo, kaj nam je umetnik želel povedati. Velikokrat si publika želi le sprostitve in se ne poglablja v sporočilo predstave, temveč se prepusti trenutku."

Maja Modrinjak Tehnik je ogromno.

Sašo Bizjak Nastop učenk Plesne izbe leta 2002, za katerega je koreografijo pripravila Mojca Ussar.

Tudi sama nerada govori o teoriji plesa in plesnih tehnikah. Za verbalno razlago gibov, korakov, drž, slogov je potrebnih več raznolikih pojmov, po njenem je pestrost nemogoče opisati, zato gibanje raje pokaže in stavi na prakso. Se pa strinja, da je dobrodošla osnova za vsakega modernega plesalca, pedagoga ali koreografa vendarle poznavanje klasičnega baleta. "V sodobnem plesu je veliko prepletanja med stili, gre za tako imenovano fuzijo. Različnih tehnik je toliko, da je dobro o tem prebrati kakšno knjigo," priporoča.

Mojca Ussar je po izobrazbi kulturna animatorka in ima status samozaposlene v kulturi. Kot koreografinja je od leta 1998 na odre doma in v tujini postavila številne celovečerne predstave in plesne miniature. "Nastopi so bili vedno pospremljeni z bučnim aplavzom, kar je bila potrditev dobrega dela," se pohvali. Plesno znanje je pridobivala na različnih seminarjih, tečajih in delavnicah doma in v tujini. V New Yorku se je desetletje dva do tri mesece letno udeleževala različnih plesnih klasov (učnih ur). Dve leti je obiskovala Dance New Amsterdam New York in šolanje zaključila, poudari. V tem času si je pridobila certifikat za poučevanje simonson tehnike. Tehnika, ki jo je razvila ameriška jazz plesalka Lynn Simonson, temelji na unikatnosti plesalca in spodbuja naravno gibanje posameznika ter plesalčev kontakt na osi telo-um. Mariborčanka je osem let sodobni ples učila tudi na domačem konservatoriju za glasbo in balet. Njeno ime je prav tako bilo mogoče zaslediti med predavatelji akademije za ples, predhodnice plesnega visokošolskega študijskega programa mariborske zasebne šole Alma Mater Europaea. Poleg aktivnosti v Galeriji plesa je dejavna še v celjski plesni šoli Harlekin.

No, pa se je še enkrat decembra, letos seveda, za eno leto poslovil parkelj. Kar se mene tiče, lahko izgine za vedno. Sicer ga letos, na srečo, nisem srečala - pa saj ga tudi ne bi mogla, ker ga zunaj nisem iskala, vrat pa mu, se razume, ne bi odprla. Temu stvoru, ki si ga je izmislil kdo ve kateri sadist, uživajoč v strašenju otrok. Saj veste, kajne, tudi vi, da odraslih nikoli ni strašil, pa tudi v današnjem času tega ne počne, ker oni so pač vedno pridni. Ha! Ja, če verjameš.

Naj vam povem, kakšno je bilo moje prvo srečanje z njim. Še v šolo nisem hodila, ko sem nesla smeti v smetišče na dvorišču ene starejših hiš v Mariboru, kjer sem bila takrat doma. Komaj sem stopila na hodnik, še do prve stopnice nisem prišla (iz pritličja do vrat na dvorišče, jih je bilo le nekaj), ko je ta nora pošast pridrvela po tistih stopnicah navzgor, me zgrabila in tako stisnila k svojemu smrdljivemu kožuhastemu telesu, da mi je kar sape zmanjkalo. Še v sanjah si nisem mogla zamisliti, da bom kdaj doživela kaj tako zoprnega. Smrdljivec je imel velikanske roge, iz ust mu je štrlel dolg rdeč jezik, za seboj pa je vlekel ogaben rep in grozljivo debelo verigo. Z njo je na vso moč rožljal in ropotal, vendar pa ni izustil niti ene same besede. Zagotovo zato, ker se ni hotel izdati. Le rjovenje je prihajalo iz tistega zoprnega žnablja.

Še danes ne vem, od kod se je zoprnik vzel in kdo se je skrival v tistem neverjetno prepričljivem kostumu, vem samo, da je bil neznansko velik in da me je skušal na smrt prestrašiti. Kaj bi bila dala, da bi se mu bila uspela izviti iz tistih kosmatih zoprnih tac! A me je stvor izpustil, ko se je bil sam naveličal strašiti me, ko je videl, da se ga prav nič ne bojim in da ga ogorčena brcam. Res je dobro preračunal, kdaj mora priti po stopnicah, da ga ne bo presenetil kdo od mojih domačih, ki bi ga bili zagotovo pregnali. Prvič zato, ker nisem bila otrok, ki bi mu bilo treba tako ogabno groziti, in drugič, ker je bilo tako zelo nesramno na samem prestrašiti majhno deklico. Ko sem nazadnje le lahko zbežala na varno v domačo kuhinjo, sta bila mama in oče zgrožena nad dogodkom. Oče je, seveda, takoj odšel ven, da bi razrešil zoprno uganko, a o parklju ni bilo nikjer več ne duha ne sluha. Tudi vsa leta kasneje ga nikoli nihče v naši hiši ni več srečal.

Zaklela sem se, da svojih otrok ne bom nikoli dovolila tako grdo strašiti. Potem pa se je zgodilo. Na parkljev dan je pri nas pozvonilo in naša najmlajša je, seveda, stekla odpret vrata. Čeprav smo ji vedno znova rekli, da tega ne sme početi, dokler se ne prepriča, kdo je pozvonil. In takrat, groza, sta v naše stanovanje v bloku pridrveli dve zares grozni pošasti, nagnusna parklja. Naša punčka se je tako ustrašila, da je v trenutku skočila za kavč v dnevni sobi. Kar nekaj časa smo potrebovali, da smo jo pomirili. Seveda vrat ni nikoli več nikomur odklenila brez dovoljenja. Vsaj ena korist od predrzne rogate grdobe.

Na kratko za na konec: ko vidim, da po naši prestolnici nori kar cela čreda parkljev, ki tekajo okoli Miklavža, si mislim, da bi bilo edino koristno, če bi zavili v naš parlament in tam prestrašili tiste žleht odrasle, ki nam vedno znova povzročijo toliko škode. In izmed katerih se marsikateri tudi obnašati ne zna.