88-letnica se spominja, kako je kot otrok grofu prodala cigarete  

Tomaž Ajd, 4.9.2019
Zavod za kulturo Slovenska Bistrica

Minka Lunežnik iz Visol se dobro spominja grofovske družine Attems. Leta 1946 se je za grofom Ferdinandom in njegovo ženo izgubila vsaka sled.

Danes 88-letna Minka Lunežnik iz Visol se dobro spominja svojega otroštva, ko je njena družina v drugi polovici tridesetih let upravljala Kosovo gostilno v Slovenski Bistrici. Minkin oče Ivan Kos je bil trgovec in gostilničar ter vrsto let tudi župan. V Kölnu se je naučil trgovskega poklica in odlično obvladal nemščino, kar mu je v vojnih letih zelo koristilo. Kosovi so imeli svoj dom s trgovino in gostilno južno od Attemsovega gradu in gospodarsko poslopje s hlevom. Od leta 1929 so imeli tudi posest v Visolah, kamor so se v celoti preselili leta 1946.

Znana gostilna v Slovenski Bistrici ni pomenila le delovnih obveznosti, pač pa način življenja. Mala Minka je slišala in videla marsikaj zanimivega. "Od sedmega leta starosti sem bila vseskozi med ljudmi v gostilni. K nam je prihajalo veliko uslužbencev grofa Attemsa, tudi Elza Požarnik, ki je bila grofova desna roka. Ekonomi so bili zelo komunikativni in malo samosvoji, tisti, ki so bili samski, so redno jedli pri nas. Grof je v gostilno prihajal predvsem po cigarete, včasih sem mu tudi postregla, če ni bilo natakarice," pove Minka Lunežnik.

Grof je rad pomagal

Kot pravi Minka, je bil grof Ferdinand, ki je poleg gradu v Slovenski Bistrici, kjer je živel z družino, posedoval še Podčetrtek, Brežice in Olimje, zelo kulturen in prijazen, pozdravljal je tudi otroke. "Z dvema dekletoma sem se igrala na cesti pri šolskem studencu. Pozdravile smo grofa, ki se je sprehajal z gospodom po današnji Partizanski ulici. Oba sta odzdravila, nato pa smo tekle dol po Ozki ulici. Znova smo se srečali in ju pozdravili. In sta zopet odzdravila," se spominja in doda, da je bil grof vedno pripravljen pomagati: "Moja družina je vsako nedeljo šla v cerkev. Enkrat pozimi sem zbolela, zato nisem mogla v cerkev. Mama je vprašala grofa, če bi lahko prišla k njim. Rekel je, gospa Kos, vi kar pridite, pridite kadarkoli, ko kaj potrebujete."

image
Zavod za kulturo Slovenska Bistrica Občinski odbor 17. 12. 1928: Minkin oče Ivan Kos sedi tretji z leve.

Tudi sicer so imeli zelo dobre sosedske odnose. Teta, ki je živela pri Kosovih, je bila izjemno spretna pri molži krav, zato je večkrat pomagala v mlekarni Attemsov. Če pa je Kosovim zmanjkalo mleka, so ga dobili pri plemiški rodbini. Predvsem pa so od grofovih ekonomov dobili veliko koristnih nasvetov, saj so bili Attemsi izjemno uspešni gospodarstveniki.

Na Pohorju so imeli več kot 2000 hektarjev gozdov, njihov gozd je bil tudi na Cigonci. Z vrha Pohorja je do Zgornje Bistrice vodila tudi vodna drča. Na koncu je stala najmodernejša žaga, zemljišče pa je imel grof v najemu. "Včasih nismo imeli stelje za živino. Brez težav smo še isti dan na Zgornji Bistrici dobili potrebno žagovino. Ko so holcarji in tudi ostali grofovi delavci, ki so stanovali v gradu, imeli plačilni dan, se je zelo poznalo v naši trgovini, oče je vse prodal. Attemsi so imeli tudi čudovito grajsko vrtnarijo. Tam smo dobili sadike in informacije," pravi Minka Lunežnik.

image
Zavod za kulturo Slovenska Bistrica Minka Lunežnik s hčerko Boženo in zetom Emilom Pintaričem.

Še posebej se ji je v spomin vtisnila Marija Radizel, glavna grajska kuharica, ki je stanovala pri družini Kos. Kuhala je po gradovih in pri družini Kodelič, z gospo Kodelič, grofovo sestro sta bili tudi prijateljici. Bila je stroga, starejša ženska. "Včasih je kaj pozabila v svojem stanovanju, zato sem dobro poznala grajsko kuhinjo. V grad sem večkrat nesla tudi maslo, ki je ga imela naša mama. Ko je gospa pekla kekse, sem jih željno gledala. Pa mislite, da sem dobila kakšnega ? Kje pa ..." z nasmehom pove Minka Lunežnik. Od grofa so kupovali tudi ribe, saj je plemiška družina imela grajski ribnik blizu današnjega blokovskega naselja (Tomšičeva ulica). Šlo je za krape, ko so imeli višek, so jih prodajali gostilnam.

Zadnja videla grofovega sina

Grof Ferdinand Attems je po prvi svetovni vojni prevzel jugoslovansko državljanstvo in bil v stalnih stikih z jugoslovansko kraljevo družino. Med drugo svetovno vojno je bil vpoklican v nemško vojsko, kjer je kot član naborne komisije pomagal marsikateremu slovenskemu naborniku, zato je bil s tega položaja razrešen. Kljub temu je bil neposredno po koncu vojne skupaj z ženo in dvema sinovoma aretiran ter zaradi veleizdaje obsojen na prisilno delo, izgon in odvzem celotnega premoženja. Z ženo sta bila nekaj časa zaprta v kazenskem taborišču v Bresternici, od koder se je junija 1946 za njima izgubila vsaka sled. Sodba je bila razveljavljenja šele leta 1993.

image
Zavod za kulturo Slovenska Bistrica Z vrha Pohorja je do Zgornje Bistrice vodila vodna drča.

Minka Lunežnik takrat o tem, kaj se zgodilo z grofovo družino, ni vedela ničesar: "Spominjam se le, da je nekaj časa v gradu živel še najmlajši sin Alojz. Mama mu je zavila kos potice in dve klobasi. Ko sem čakala pred gradom, je mama rekla Alojzu, naj hrano nese svojim staršem. Odgovoril je, da bo in naj ne bomo v skrbeh. To je bilo zadnje, kar smo govorili z njimi."

Potomci enega od otrok Ferdinanda Attemsa so zdaj stari okoli 70 let in živijo na Dunaju oziroma v njegovi okolici. So finančno preskrbljeni. Naša država je leta 2013 sklenila dogovor o vračilu nacionaliziranih nepremičnin z družino Attems glede 2100 hektarjev gozdov in 110 hektarjev kmetijskih zemljišč. Potomci družine Attems so najverjetneje za slovensko cerkvijo in družino Born tretji največji lastnik gozdov pri nas. Zanimivo je, da je grof Ferdinand Attems leta 1910 v Münchnu doktoriral prav iz gozdarstva.

Anketa

Ali se boste cepili proti gripi?

Sudoku