Slavko Ivančić uživa v druženju z vnuki

Sonja Javornik, 18.2.2019
Helena Kermelj

Pred nekaj meseci je pevec Slavko Ivančić izdal album Med valovi in oblaki in tako še enkrat dokazal, da ga niti prometna nesreča ne more ustaviti pri ustvarjanju tistega, kar ima najraje. Štiriinšestdesetletnik (rojstni dan je praznoval konec novembra) sicer priznava, da je danes malo počasnejši, kot je bil pred nesrečo, ki bi ga skoraj stala življenja, sicer pa se ne more pritoževati. Še posebej ne zato, ker ima okoli sebe ljubečo družino.

Ko sva s fotografinjo po portoroški Lepi cesti vozili do Slavkove hiše, sva se strinjali, da okolica ceste sama po sebi ni nič spektakularnega, je pa veličasten razgled, ki se ponuja z nje. “Seveda občudujem razgled,” pravi Slavko. “Zato tudi najraje spim doma, da lahko že dan začnem z razgledom na morje ob časopisu in kavi.”

Za svoj dom sta že pred leti izbrala hišo ženinih staršev, h kateri sta za svojo družino naredila prizidek. Navsezadnje jima je bilo jasno, da lepše lokacije ne moreta najti. Pravzaprav so se tudi zaradi izjemnega razgleda Slavku uresničile vse sanje. “Še vedno se spomnim, da smo se leta 1976 vozili z bendom iz Hrvaške, in ko smo prišli skozi Strunjan, sem se zbudil iz dremeža ter vzkliknil: Jaz bi pa tukaj živel! No, takrat niti žene Irene še nisem poznal, štiri leta kasneje pa sem že bil na tem naslovu.”

image
Helena Kermelj Žena Irena, Slavko na mandolini, vnukinja Marina, hčerka Iva in najmlajši član družine Jure

Žena glavna pri vzgoji

Ivančićeva imata dva otroka. Sin Marko živi z družino pri Novi Gorici, z ženo Janjo in triletno Milo. V zgornjem nadstropju hiše na Lepi cesti pa živi hčerka Iva z možem Jakovom ter šestletno Marino in dvoletnim Juretom. “Kadar smo vsi na kupu in je prevelika gneča, mi je kar malo naporno,” priznava Slavko, ki je sicer na svojo družino zelo navezan. Pove, da je bila Irena tista glavna, ki je vzgojila in skrbela za otroka, saj je bil sam v prvih letih njunega življenja več v tujini kot doma. Je pa seveda takrat, ko je bil prisoten, skušal čim bolj nadoknaditi zamujene trenutke. Zdaj seveda uživa v druženju z vnuki. Z njimi poje, igra na različne inštrumente, jih vzpodbuja pri drugem ustvarjanju. “Če so otroci preglasni, me vseeno boli glava. Zaradi nesreče sem še vedno bolj občutljiv za hrup,” pravi Slavko, ki je vesel, da imajo vnuki radi njegove pesmi. Zadnji album Jure in Marina poslušata pred spanjem, obožujeta in tudi že sama zapojeta njegovo pesem Črta, ki je ena od številnih uspešnic iz časov Faraonov. Sicer pa imata zelo rada tudi Kingstone. Marina tudi igra v videospotu za prvo pesem z novega albuma, z naslovom Nekoč. Gotovo jo bomo še kdaj videli na odru, saj je namreč že pri dveh letih napovedala svojega nonota, ko pa jih je štela tri, je v Soči, kjer se je Slavko zdravil, pred občinstvom zapela Murenčke.

Nono ali Slavko

Tokrat sta bila Jure in Marina sprva malo presenečena, ko sta odkrila, da ju pri noni in nonotu čakata še novinarka in fotografinja. Da je Jure tehničen tip, je bilo hitro očitno, saj sta ga zelo zanimala fotoaparat in fleš, s katerim je Helena osvetlila prostor, ki ima sicer ogromno okno s pogledom na morje, vendar je bilo ob prihodu otrok iz vrtca oziroma šole že mračno. “On bi samo ‘šravfal’. Po dve ali tri ure je tišina, če ima v rokah orodje, je pa seveda treba sodelovati z njim,” pravi nono, ki mu otroka v šali rečeta tudi Slavkič. Marina je letos prvošolka in zna že malo pisati, še lepše pa riše. Svojega bratca ima zelo rada. Juretu je nona takoj po prihodu predala pismo, ki ga je čakalo - Marina mu je namreč dan prej, ko je končala domačo nalogo, narisala slikico, ki jo je zalepila v nekakšno pisemce. Se pa oba vnuka, Jure in Marina, strinjata: “Nono je najboljši na svetu!” Dobro že namreč vesta, da če pri mami in očetu ne bosta uspešna pri novačenju za sladkarije, bo zanju poskrbel nono Slavkič. Ampak mama Iva se težko jezi, saj priznava, da je tudi sama, ko je bila še majhna, kdaj rekla mami, da če ji ona česa ne dovoli, bo že videla, saj ji bo to dovolil oče. “On pač ne zna reči ne. Komurkoli,” pravi o očetu hči Iva. Morda je prav to, da nikomur ne zna odreči in da se je vedno trudil, da bi ljudi zabaval, jim pomagal in ustregel, razlog, da se je pred tremi leti izvlekel živ iz nesreče. Slavko je namreč prepričan, da je bil že na smrtni postelji, saj se je takrat, ko se je po nesreči prebudil v bolnišnici, spomnil, da je bil pri nekem “gospodu”, ki mu je rekel, da je naredil toliko dobrih del, da se lahko še vrne na Zemljo. “Jaz sicer ne verjamem v cerkev kot institucijo, a nekdo mora biti gori …” pravi Slavko, ki je tudi od zdravnikov večkrat slišal, da je pravi medicinski fenomen.

Anketa

Koliko skodelic kave si privoščite na dan?

Sudoku