Pogled iz penziona: Razpoke v zgodovini

Branko Maksimovič, nekdanji novinar Večera, 5.5.2019
Andrej Petelinšek

Tako se v zgodovini pojavijo razpoke in luknje, ki jih zapolnijo poraženci in tudi obstranci.

Da je politika preresna zadeva, da bi jo prepuščali politikom, je že skorajda ponarodela domislica. Diši po Churchillu, ampak tolikokrat so jo že preobračali, da je pravi avtor ostal pozabljen. Pa si jo bom prilagodil še jaz in jo uporabil za dejavnost, ki ji prikrojevanje resnice ni tako tuje. Torej: zgodovina je preresna zadeva, da bi jo prepustili zgolj zgodovinarjem. Sploh če upoštevamo, da jo pišejo zmagovalci – ki pa z leti opešajo ali se celo izpridijo. Tako se v zgodovini pojavijo razpoke in luknje, ki jih zapolnijo poraženci in tudi obstranci.

V takšno zgodovinsko črno luknjo sem povsem nevede skorajda zašel že v zgodnjem otroštvu, komaj nekaj let po koncu vojne, ko sem z mamo obiskoval sestrično na koncu Radvanjske ceste. Ker smo s tamkajšnjimi otroci med igro zahajali pod obronke Pohorja, so nam zabičali: "Pa da ne bote šli čez polje do pancergrabna, ker tam so jih šicali!" Same starševske prepovedi verjetno ne bi upoštevali, če ne bi eden od starejših fantov vedel povedati, da se je tam po nekem hudem deževju iz zemlje pokazala človeška roka. To je bilo dovolj grozljivo, da smo raje šli ob rob gozda nabirat jagode. Dosti pozneje, ob gradnji avtoceste, se je razvedelo, da so v zasutem protitankovskem jarku kosti (predvsem) hrvaških kvizlingov. O tem je že pred desetletji dovolj napisal kolega Srečko Niedorfer.

Naj ob zelo aktualnem povodu, ob jutrišnjem prazničnem dnevu in bližnjem prvem maju omenim, kako sem jaz posegel v zgodovinopisje – najprej kot novinar Večera, pozneje na TV. Zelo bežno, to moram poudariti, saj si ne lastim nikakršnih zgodovinskih zaslug.

Razkritje, da Osvobodilna fronta (sprva na Kardeljevo pobudo imenovana Protiimperialistična) ni bila ustanovljena 27. aprila (ko še danes praznujemo dan upora proti okupatorju), ampak dan prej, niti ni tako nepomembno. O tem je v začetku 80-ih let med pogovorom v osrednjem dnevniku nacionalne televizije, ki sem ga vodil, pričal Tone Fajfar. Takrat je bil v vodstvu takratne SZDL (Socialistične zveze delovnega ljudstva), na ustanovnem sestanku je zastopal krščanske socialiste. Razlagal je, da so se v tistih aprilskih dneh leta 1941 pogosto sestajali v Vidmarjevi vili in se dogovarjali o uporu proti okupatorju. Ko so jeseni istega leta sklenili, da je treba ustanovitev OF primerno obeležiti, so za datum ustanovnega sestanka določili 27. april. Šele po nekaj letih so na podlagi vremenskih poročil ugotovili, da je bilo tistega dne nebo jasno, udeleženci usodnega sestanka pa so se spominjali, da so se zbirali v deževnem vremenu, kakršno je bilo 26. aprila. Seveda s časovno distanco postajajo pomembnejša številna druga vprašanja, povezana z uporom proti okupatorjem. Množina se mi v tej zvezi zdi primernejša, saj današnji zavojevalci uporabljajo druga sredstva in sploh ne samo orožje.

In še na kratko o čaščenju dela. Za prvomajsko številko Večera sem nekje sredi 70-ih let napisal članek o proslavljanju delavskega praznika pri nas. Ugotovil sem, da pod cesarjem seveda ni bilo dovoljeno, tako da so prvi maj uradno slavili samo leta 1919. V poznejši Kraljevini SHS in Jugoslaviji je bil delavski praznik uradno prepovedan, vendar so ga kljub temu proslavljali. Zapisal pa sem tudi nevšečno dejstvo, da je bil 1. maj prvič dela prost dan leta 1941, torej med nemško okupacijo. Takrat se nad objavljenim ni nihče spotikal - vsaj po moji vednosti. Pač pa so pred dvema letoma skušali izkoristiti epizodo o proslavljanju praznika dela v Trbovljah, a to je že druga zgodba, precej dolga in protislovna.

Anketa

Kolikokrat tedensko uživate meso?

Sudoku