Osmerica s toliko premoženja kot polovica najrevnejših

Damijan Toplak, 13.12.2018

Istočasno pa ima en odstotek najbogatejših Zemljanov celo več premoženja kot preostalih 99 odstotkov. Prav tako premalo govorimo o tem, koliko ljudi umre zaradi onesnaženega zraka.

Dr. Janez Potočnik, ki je bil med letoma 2004 in 2014 evropski komisar za več področij: okolje pa znanost in raziskave, krajši čas tudi za širitev EU, se danes kot sopredsedujoči mednarodnemu panelu za vire pri Združenih narodih veliko ukvarja s področjem omejenosti virov in (pre)velikih negativnih vplivov njihove prekomerne izrabe na okolje. Nedavno je predaval na posvetu bančnikov na Brdu pri Kranju in ob tem dejal, da je finančni kapital precenjen, človeški kapital podcenjen, medtem ko okoljski kapital sploh ni vrednoten. Ne glede na to, da je vodilnim slovenskim bančnikom položil na srce, naj ne gledajo izključno na gospodarsko in poslovno rast, tudi institucij, ki jih vodijo, je s svojim predavanjem požel velik aplavz.

image
Tit Košir Janez Potočnik: “Ne pomaga, če hodite hitreje, a greste v napačno smer.” 
Guy R. McPherson, ameriški znanstvenik: "Če mislite, da je ekonomija pomembnejša od okolja (in zdravja), skušajte zadržati sapo, medtem ko štejete svoj denar."

Dobičke privatiziramo, stroške socializiramo

Potočnik postreže še z nekaterimi naravnost zastrašujočimi podatki. Recimo, da ima osmerica najbogatejših Zemljanov več premoženja kot polovica najrevnejšega prebivalstva skupaj in da ima odstotek najbogatejših Zemljanov celo več premoženja kot preostalih 99 odstotkov. Pove tudi, da kar tretjino hrane, ki jo pridelamo, na koncu zaradi različnih razlogov vržemo stran. In to ob tem, da je 800 milijonov ljudi lačnih in jih dve milijardi trpi, ker ne uživajo dovolj kvalitetne in prehransko bogate hrane, pa je istočasno več kot dve milijardi ljudi predebelih. V zadnjih desetletjih je človeštvo uničilo kar 60 odstotkov bioloških vrst, 85 odstotkov ribištva se opravlja prek običajnih bioloških meja, v svetu pa letno zaradi onesnaženosti zraka umre sedem milijonov ljudi, od tega pol milijona v Evropi, kar je bistveno več, kot je umrlih v prometnih nesrečah. O slednjih se, na srečo, veliko piše in ozavešča ljudi, o umrlih zaradi onesnaženega zraka pa komaj kaj.

Človeštvo se premalo zaveda, da so naravni viri omejeni, saj se recimo vsako minuto na svetu proizvede in proda en milijon plastenk, od katerih jih 79 odstotkov konča nepredelanih v okolju. Zadeve so tako problematične, pravi Potočnik, da si dolgoročnega razmišljanja ne moremo privoščiti, recimo, kaj bo leta 2050, temveč moramo ukrepati takoj. Pri tem pa so razvite države najbolj odgovorne (trošijo desetkrat več na prebivalca), da gremo v tej smeri naprej, predvsem zato, ker tam nekritično razmišljamo zgolj o gospodarski rasti, ne pa tudi, da bi to dosegali z manj viri.

Ekonomski sistem bi moral biti v funkciji zaščite človeštva in okolja, razmišlja Potočnik, ne pa, da se dobičke privatizira, stroške uničevanja okolja pa socializira. Veliko (gospodarske) rasti niti ni tiste prave, saj "ne pomaga, če hodite hitreje, a greste v napačno smer". Kot rečeno, je treba gospodarsko rast dosegati s porabljanjem manj virov, ob tem pa se vprašati, kako raba virov vpliva na okolje in zdravje ljudi. "Naj navedem primer, da mi ne potrebujemo žarnice, temveč svetlobo, in če bi to znali zagotoviti brez žarnice, teh ne bi bilo več treba izdelovati," pojasni Janez Potočnik. Če se svet ne bo kmalu zganil, bomo vsi s svojim ravnanjem šli v "pogubo", česar se na tihem vsi zavedamo, vprašanje pa je, ali so to tudi voditelji sveta že spoznali.

Krožno gospodarstvo, delitvena ekonomija ...

Problem je tudi nenehna rast svetovnega prebivalstva - leta 2050 naj bi na Zemlji živelo že 9,7 milijarde ljudi (trenutno 7,7 milijarde), pa tudi, da se večina družbe iz nizko potrošniške spreminja v srednje potrošniško, predvsem države v razvoju in z največ prebivalstva (kot sta Kitajska in Indija). Zgolj podatek, da je Kitajska v letih 2011 do 2013 porabila toliko cementa kot ZDA v celotnem 20. stoletju. Potrošnja se povečuje celo bolj, kot raste prebivalstvo, ob tem pa se pričakuje, da bo do leta 2050 polovica dela, ki ga opravimo, že avtomatiziranega.

Kitajska je v letih 2011 do 2013 porabila toliko cementa kot ZDA v celotnem 20. stoletju.

In katere cilje si moramo kot človeštvo postaviti?

Odpravo revščine, lakote, prizadevati si moramo za dobro zdravje in počutje ljudi, kvalitetno izobraževanje, spolno enakost, čisto vodo in urejen kanalizacijski sistem, za dostopno in čisto energijo, za spodobno delo (plačilo) in ekonomsko rast, za industrijo, inovacije in infrastrukturo, zmanjšanje neenakosti, vzdržna mesta in naselja, odgovorno porabo in proizvodnjo, za aktivnosti na področju podnebnih sprememb, za življenje pod vodo in na kontinentih, za mir, pravičnost in močne institucije, partnerstvo za doseganje teh ciljev. Srednjeročno pomanjkanje (naravnih) virov praviloma ne bo ovira za naš (gospodarski) razvoj, bodo pa okoljske in zdravstvene razmere zaradi prekomerne in neodgovorne uporabe teh (naravnih) virov.

Odgovor na te težave je tudi v doslednem izvajanju krožnega gospodarstva, s pomočjo katerega je mogoče zmanjšati izpuste emisij in uporabo materialov. Veliko je mogoče narediti tudi s pomočjo delitvene ekonomije - da si več ljudi deli stanovanje, avtomobile in podobno. Tako naj tudi finančne oziroma bančne institucije, predlaga Janez Potočnik, naredijo več v smeri financiranja vzdržnih in trajnostno naravnanih projektov na področju energetike in podnebja. Veliko vlogo lahko pri tem odigrajo socialno odgovorna podjetja, česar se že zavedajo tudi številne multinacionalke.

Anketa

Ali se veselite nove pošiljke snega?

Sudoku

Osmerica s toliko premoženja kot polovica najrevnejših

Damijan Toplak, 13.12.2018

Istočasno pa ima en odstotek najbogatejših Zemljanov celo več premoženja kot preostalih 99 odstotkov. Prav tako premalo govorimo o tem, koliko ljudi umre zaradi onesnaženega zraka.

Dr. Janez Potočnik, ki je bil med letoma 2004 in 2014 evropski komisar za več področij: okolje pa znanost in raziskave, krajši čas tudi za širitev EU, se danes kot sopredsedujoči mednarodnemu panelu za vire pri Združenih narodih veliko ukvarja s področjem omejenosti virov in (pre)velikih negativnih vplivov njihove prekomerne izrabe na okolje. Nedavno je predaval na posvetu bančnikov na Brdu pri Kranju in ob tem dejal, da je finančni kapital precenjen, človeški kapital podcenjen, medtem ko okoljski kapital sploh ni vrednoten. Ne glede na to, da je vodilnim slovenskim bančnikom položil na srce, naj ne gledajo izključno na gospodarsko in poslovno rast, tudi institucij, ki jih vodijo, je s svojim predavanjem požel velik aplavz.

image
Tit Košir Janez Potočnik: “Ne pomaga, če hodite hitreje, a greste v napačno smer.” 
Guy R. McPherson, ameriški znanstvenik: "Če mislite, da je ekonomija pomembnejša od okolja (in zdravja), skušajte zadržati sapo, medtem ko štejete svoj denar."

Dobičke privatiziramo, stroške socializiramo

Potočnik postreže še z nekaterimi naravnost zastrašujočimi podatki. Recimo, da ima osmerica najbogatejših Zemljanov več premoženja kot polovica najrevnejšega prebivalstva skupaj in da ima odstotek najbogatejših Zemljanov celo več premoženja kot preostalih 99 odstotkov. Pove tudi, da kar tretjino hrane, ki jo pridelamo, na koncu zaradi različnih razlogov vržemo stran. In to ob tem, da je 800 milijonov ljudi lačnih in jih dve milijardi trpi, ker ne uživajo dovolj kvalitetne in prehransko bogate hrane, pa je istočasno več kot dve milijardi ljudi predebelih. V zadnjih desetletjih je človeštvo uničilo kar 60 odstotkov bioloških vrst, 85 odstotkov ribištva se opravlja prek običajnih bioloških meja, v svetu pa letno zaradi onesnaženosti zraka umre sedem milijonov ljudi, od tega pol milijona v Evropi, kar je bistveno več, kot je umrlih v prometnih nesrečah. O slednjih se, na srečo, veliko piše in ozavešča ljudi, o umrlih zaradi onesnaženega zraka pa komaj kaj.

Človeštvo se premalo zaveda, da so naravni viri omejeni, saj se recimo vsako minuto na svetu proizvede in proda en milijon plastenk, od katerih jih 79 odstotkov konča nepredelanih v okolju. Zadeve so tako problematične, pravi Potočnik, da si dolgoročnega razmišljanja ne moremo privoščiti, recimo, kaj bo leta 2050, temveč moramo ukrepati takoj. Pri tem pa so razvite države najbolj odgovorne (trošijo desetkrat več na prebivalca), da gremo v tej smeri naprej, predvsem zato, ker tam nekritično razmišljamo zgolj o gospodarski rasti, ne pa tudi, da bi to dosegali z manj viri.

Ekonomski sistem bi moral biti v funkciji zaščite človeštva in okolja, razmišlja Potočnik, ne pa, da se dobičke privatizira, stroške uničevanja okolja pa socializira. Veliko (gospodarske) rasti niti ni tiste prave, saj "ne pomaga, če hodite hitreje, a greste v napačno smer". Kot rečeno, je treba gospodarsko rast dosegati s porabljanjem manj virov, ob tem pa se vprašati, kako raba virov vpliva na okolje in zdravje ljudi. "Naj navedem primer, da mi ne potrebujemo žarnice, temveč svetlobo, in če bi to znali zagotoviti brez žarnice, teh ne bi bilo več treba izdelovati," pojasni Janez Potočnik. Če se svet ne bo kmalu zganil, bomo vsi s svojim ravnanjem šli v "pogubo", česar se na tihem vsi zavedamo, vprašanje pa je, ali so to tudi voditelji sveta že spoznali.

Krožno gospodarstvo, delitvena ekonomija ...

Problem je tudi nenehna rast svetovnega prebivalstva - leta 2050 naj bi na Zemlji živelo že 9,7 milijarde ljudi (trenutno 7,7 milijarde), pa tudi, da se večina družbe iz nizko potrošniške spreminja v srednje potrošniško, predvsem države v razvoju in z največ prebivalstva (kot sta Kitajska in Indija). Zgolj podatek, da je Kitajska v letih 2011 do 2013 porabila toliko cementa kot ZDA v celotnem 20. stoletju. Potrošnja se povečuje celo bolj, kot raste prebivalstvo, ob tem pa se pričakuje, da bo do leta 2050 polovica dela, ki ga opravimo, že avtomatiziranega.

Kitajska je v letih 2011 do 2013 porabila toliko cementa kot ZDA v celotnem 20. stoletju.

In katere cilje si moramo kot človeštvo postaviti?

Odpravo revščine, lakote, prizadevati si moramo za dobro zdravje in počutje ljudi, kvalitetno izobraževanje, spolno enakost, čisto vodo in urejen kanalizacijski sistem, za dostopno in čisto energijo, za spodobno delo (plačilo) in ekonomsko rast, za industrijo, inovacije in infrastrukturo, zmanjšanje neenakosti, vzdržna mesta in naselja, odgovorno porabo in proizvodnjo, za aktivnosti na področju podnebnih sprememb, za življenje pod vodo in na kontinentih, za mir, pravičnost in močne institucije, partnerstvo za doseganje teh ciljev. Srednjeročno pomanjkanje (naravnih) virov praviloma ne bo ovira za naš (gospodarski) razvoj, bodo pa okoljske in zdravstvene razmere zaradi prekomerne in neodgovorne uporabe teh (naravnih) virov.

Odgovor na te težave je tudi v doslednem izvajanju krožnega gospodarstva, s pomočjo katerega je mogoče zmanjšati izpuste emisij in uporabo materialov. Veliko je mogoče narediti tudi s pomočjo delitvene ekonomije - da si več ljudi deli stanovanje, avtomobile in podobno. Tako naj tudi finančne oziroma bančne institucije, predlaga Janez Potočnik, naredijo več v smeri financiranja vzdržnih in trajnostno naravnanih projektov na področju energetike in podnebja. Veliko vlogo lahko pri tem odigrajo socialno odgovorna podjetja, česar se že zavedajo tudi številne multinacionalke.

Anketa

Ali se veselite nove pošiljke snega?

Sudoku