Nina Gazibara: Popravkov na obrazu ali telesu nisem nikoli imela

Franja Žišt, 10.12.2018

O tem, kako jo je zaneslo v modni svet in kako jo danes prav nič ne moti, da se jo je dotaknila starost, z zgovorno manekenko Nino Gazibara.

Domačnost in toplina domujeta v sto let stari hiški na Jesenicah, ki jo manekenka in fotomodel Nina Gazibara (68) preureja skupaj s svojim partnerjem, Jeseničanom Markom Bernardom. Sproščenost med njima kaže na njuno povezanost, lesk v Markovih očeh pa na to, da je Ninin največji občudovalec vse od takrat, ko sta se pred leti spoznala na Levkadi. Nina Gazibara je sproščena in odkrita sogovornica, prav nič ne ovinkari, tudi prav nič zvezdniško vzvišeno se ne obnaša ena naših najuspešnejših manekenk vseh časov.

Pogovor z njo je bolj prijateljski klepet, vseeno pa marsikatere iskrene podrobnosti svojega zasebnega življenja, ki jo je izrekla, ne želi deliti s širšo javnostjo, zato raje govori o svojem delu: »Naše manekenke danes, zlasti če delajo samo v Sloveniji in ne tudi v tujini, pravzaprav delajo malo, ker dela ni toliko, kot ga je bilo pred krizo in pred štiridesetimi leti. Nekaj nas je delalo po celi bivši Jugoslaviji. Bilo je veliko več tovarn, imeli smo močnejšo tekstilno in obutveno industrijo kot danes, letno po dva do štiri modne sejme, veliko več posameznih revij, snemanj, slikanj za časopise, kataloge, zgibanke, panoje. Naredila sem okrog sedemdeset oglasov za televizijo in za na stotine revij. Včasih tudi po več na dan.«

image
Robert Balen »Prej je bilo pa vse tako zadržano, da sem morala svojo mamo malo poučiti o odnosih, ker ni znala pokazati ljubezni,« se nekdanjih časov spominja Nina Gazibara. 

Pred dvema tednoma je bil v Ljubljani teden mode. Ste šli kaj pogledat?

»Prejšnja leta sem hodila na vse revije, predstavitve blagovnih znamk ali otvoritve, ker sem delala prispevke za modno oddajo Sijaj, ki sem jo s sodelavkami vodila deset let in je bila predvajana na različnih televizijskih kanalih dobrih trinajst let. V devetdesetih sem prvič vodila oddajo o modi na Kanalu A. Ne hodim več na vse revije, na nekatere niti ne moreš brez vabila. Lani sam nastopila na Fashion Weeku. Letos nisem dobila vabila!«

Ko si mlad, lažje skleneš prijateljstva

Zadnje čase ste bili zelo okupirani s prenavljanjem hiše na Gorenjskem, kamor ste se pred kratkim dokončno preselili. Zdaj ste torej Jeseničanka?

»Na pol! Še vedno živim na dveh koncih, saj imam zdravnike, kakšne obveznosti, prijatelje, brata in sina v Ljubljani.«

Še pred Ljubljano ste živeli v drugi prestolnici. Rojeni ste namreč v Beogradu, kjer ste preživeli celo otroštvo.

»Vse do 16. leta sem živela tam, ko se je mama, sicer Slovenka, drugič poročila in sva se vrnili v Slovenijo. Z mojim očetom sta se spoznala po vojni na delovnih akcijah in se je preselila v Beograd.«

Ker ni bilo televizije in interneta, smo veliko več brali in se igrali zunaj

Kako se spomnite otroštva?

»Odraščala sem v središču Beograda, imela sem svojo družbo. Četudi smo imeli dvorišče pod blokom in park čez cesto, pa sem, ker smo bili v mestu, zelo rada šla v Slovenijo in uživala pri tetah in stricih, ki so živeli v manjših mestih in vaseh ter so imeli vrtove. Tudi živali: mačke, pse in 'kokice', stric v Poljanah nad Škofjo Loko še zajce. Tam sem tudi imela prijatelje, s katerimi smo se kopali v Sori, hodili na bližnje hribe in v kino. Pa rabutali sosedovo sadje, čeprav smo ga imeli tudi sami na vrtu.«

Pa je bilo, kljub lepim trenutkom v Sloveniji, težko oditi iz Beograda?

»Imela sem prijatelje, prve simpatije, zato se je bilo težko preseliti. Bila sem pa premlada, da bi me mama pustila tam. A ko si mlad, veliko lažje skleneš prijateljstva kot kasneje. Poletja sem tako preživljala tukaj. Včasih tudi med zimskimi počitnicami, zato sem dobro razumela slovenščino, a sem govorila z gorenjskim naglasom. Po selitvi sem se morala poglobiti v slovnico in prebrati goro knjig za osnovnošolsko čtivo, saj smo v Beogradu zelo malo učili o slovenskih pesnikih in pisateljih. Imela sem dobrega profesorja, ki se mi je posvetil dvakrat, trikrat na teden še po pouku na vzgojiteljski šoli tu v Sloveniji. Kasneje sem naredila še izpite na gospodarski zbornici za poslovodjo v trgovini. Mama je na veselici v Poljanah nad Škofjo Loko spoznala drugega moža in sta si tam naredila vikend, kjer imava z bratom velik vrt z rožami, sadnim drevjem in zelenjavo. Vrt ima tudi moj Marko, tako da dela ne zmanjka.«

Poklic vzgojiteljice mi je bil všeč, tudi delo z otroki, a sem to delo opravljala le eno leto

Treba se je veliko pogovarjati

Kot dekletce ste sanjarili o tem, da boste balerina.

»Tri leta sem hodila v baletno šolo, kar mi je kasneje zelo koristilo prav pri manekenstvu, koreografiranih plesnih izhodih na modni brvi, pri snemanju reklam in fotografiranju, ker nisem bila okorna in štorasta. Dobro sem poznala svoje telo, zmogljivosti in kako ga uporabiti. Kakšno leto plesa priporočam vsem deklicam, saj se bodo kasneje lepše gibale in bodo videti bolj ženstvene, mile in seksi. Veliko sem obiskovala gledališke in seveda baletne predstave ter kino. V šestdesetih je malo ljudi imelo televizorje. V mojem malem bloku sta bila le dva in enega smo imeli v ulici, ki je bil namenjen vsem. Nekaj podobnega, kot je danes krajevna skupnost. Ker ni bilo televizije in interneta, smo veliko več brali in se igrali zunaj, kot to počnejo današnji otroci.«

Ste vzgojiteljica postali bolj po naključju ali vas je to delo veselilo?

»Imela sem manjši problem, ker mi matematika in fizika, kjer so se pojavili matematični izračuni, že v osnovni šoli nista šli. Imela sem celo popravni izpit v sedmem razredu. Očitno nisem imela osnov, imela sem luknjo v znanju, ki je nikoli nisem zakrpala. Poklic vzgojiteljice mi je bil všeč - delo z otroki, psihologija, veliko pedagogike, vsi umetniški predmeti, od risanja do inštrumentov, ritmika ... A potem sem bila vsega skupaj v službi v vrtcu samo eno leto. Kasneje sem na gospodarski zbornici naredila izpite za poslovodjo, delala v predstavništvu Mure in v trgovinah z oblačili. Zadnjih deset let sem bila tajnica v manjšem podjetju. Od manekenstva sem živela dobrih dvajset let. Delala sem v Italiji in Avstriji, tudi ko sem bila starejša, saj so hoteli imeti starejše in tiste z oblinami, česar pri nas niso poznali. Vseskozi sem vodila manekenske tečaje in organizirala manjše revije po hotelih in v BTC-ju.«

image
Robert Balen Nina Gazibara: »Od manekenstva sem živela dobrih dvajset let. Delala sem v Italiji in Avstriji, tudi ko sem bila starejša.« 

Hitro vas je posrkalo v svet mode.

»V šestdesetih je bil moj prvi fant glasbenik. Preko njega sem spoznala druge pevce, ansamble, igralce, plesalce, režiserje in fotografe. Tako sem kot sedemnajstletnica dobila prvo ponudbo za statiranje na televiziji, kasneje tudi na filmu. Odkril me je Stane Jerko, naredila sem enega od prvih manekenskih tečajev pri nas in je vse steklo zelo hitro. Začelo se je tudi delo v tujini, ampak zame zelo pozno. Preden sem rodila, sem nekaj časa delala v Rimu, potem sem se poročila, pri 28-ih imela otroka. Morala bi ostati v Milanu in Avstriji vsaj eno sezono, vsaj tri mesece, kar pa pri majhnem otroku ni bilo mogoče. Tako sem po nekem času našla stalno delo v agenciji v Celovcu, kamor sem hodila dobrih deset let in peljala še veliko naših deklet. Zaradi bližine sem bila hitro doma in sem naslednji dan lahko spočita funkcionirala.«

Mladi ste zakorakali v svet estrade, živeli pa ste v obdobju, ko je življenje postajalo vedno bolj sproščeno.

»V sedemdesetih letih se je vse zelo hitro spremenilo. Vse je postalo bolj sproščeno. Nekako po desetih letih se vse zamenja - arhitektura, moda, odnosi, ljubezen, vse. Naši starši se niso držali za roke ali si v javnosti izkazovali ljubezni. To je bilo naenkrat obdobje svobode, ženske smo nehale nositi modrce, oblekle smo kratke hlače in luknjaste kavbojke, bili so otroci cvetja. Prej je bilo pa vse tako zadržano, da sem morala svojo mamo malo učiti o odnosih, ker ni znala pokazati ljubezni. Crkljalo se je le majhne otroke in starše so še vikali. Kakšen generacijski preskok! Jaz sem bila svojemu sinu mama do dvajsetega leta, potem sva pa postala prijatelja. Ker sem se bala drog, sva se o tem veliko pogovarjala, pa o tem, kako se približati dekletu, kaj imamo ženske rade in kako nas razvajati. Skozi to postaneš prijatelj. Treba se je veliko pogovarjati tako z otroki kot s partnerjem, da ne nastane zastoj in da se ne sklepa napačno.«

Kaj pa vaše obdobje seksa, drog in rokenrola?

»Je bilo, ampak kolikor je koga odneslo. Tiste čase sem imela prijatelje, ki so že mladi umrli zaradi droge, kakšen se je zapil. Jaz sem bila v taki družbi, da niti nismo popivali kaj dosti, nismo uživali drog.«

Cigaretni dim pa vam menda ni smrdel?

»Kaditi sem občasno začela v višjih letnikih zunaj med odmorom v šoli ali pri oknu v WC-ju. Žal je razvada ostala. Takrat se je povsod kadilo in redki niso. Sem že plačala za odvajanje, pa mi ni uspelo odnehati, prav tako nisem nehala po kakšni bolezni, ko mi kajenje ni dišalo. Marko ne kadi, zato sem spet na oknu ali zunaj. Posledično tako pozimi ali zvečer kadim manj, ker je zunaj mraz in ker se ne sme kaditi v javnih prostorih.«

image
Robert Balen Nina Gazibara meni, da se je treba veliko pogovarjati z otroki in s partnerjem, da ne nastane zastoj in da se ne sklepa napačno. 

Nikoli nisem imela diete

Kot manekenka ste bili odvisni od svojega telesa. Kaj vam je prineslo materinstvo?

»Najprej sem mislila, da bom nehala, da me ne bo nihče več klical, a so me z Lisce klicali že mesec dni po porodu. In to za fotografiranje za perilo. Všeč jim je bilo, da sem malo bolj okrogla in da so prsi večje. Imela sem pa težave zaradi mleka, ker sem dojila. Veliko smo se nasmejali zaradi tega! 'Pohiti, čutim, da mi bo spustilo mleko,' sem pravila fotografom. Pazila sem, kaj jem, in telovadila. Po treh mesecih sem na reviji nosila kopalke, nekaj mesecev kasneje tudi za tuje naročnike v Keniji in na Sejšelih. Rediti sem se začela po 55. letu, ko so hormoni naredili svoje in sem prišla v menopavzo. Takrat se večina žensk zredi v prsi, zadnjo plat, trebuh in stegna. Danes imam okoli osem ali devet kilogramov več kot nekdaj.«

Kar nekaj uspehov ste poželi, delali ste za različne znamke - avtomobilsko znamko Jaguar, Carrero, Head -, postali mis Slovenije, nastopali na revijah za Tita in državnike s celega sveta, kjer so zbrali najboljše manekene iz cele Jugoslavije … Kaj pa štejete za največji uspeh v zasebnem življenju?

»Hitro sem se osamosvojila in od doma na svoje šla z enaindvajsetimi leti. Imela sem lepo življenje, če odmislim ločitev.«

Vere v ljubezen pa niste izgubili.

»Ne, to pa ne. Res je tako, kot pravijo - ljubezen pride takrat, ko se je najmanj nadejaš. Po ločitvi pri 43-ih sem bila v zelo malo zvezah in nobena ni trajala več kot dve leti. Pri teh letih so že vsi poročeni! Okrog mene so se sukali sami poročeni ali pa kaki pijančki. Ko si mlad, se hitro prilagajaš, kasneje smo vsi že izoblikovani, imamo svoje navade in je težje. Pri naju z Markom je bil problem, ker sva živela v različnih mestih. On na Jesenicah, jaz v Ljubljani. Jaz kadim, on ne. Jaz sem mestno dekle, ne preveč športno, on se odpelje s športnim kolesom do Avstrije in nazaj. Smuča, drsa. Jaz sem se smučati naučila šele pri 36-ih letih skupaj s sinom, a je on zelo kmalu šel na strmino z očetom, jaz sem ostala na lažjih terenih, ker sem se bala. Razen plesa in ritmike (joge) se nisem resno ukvarjala s športom. Hodila sem na plavanje zaradi bolečin v križu in na sprehode. Ko si starejši, se tudi težje zaljubiš! Poznava se že več kot deset let, a je iskrica preskočila šele po treh letih poznanstva, ko sva postala par.«

Sedaj občasno pazite vnuke.

»Marko ima štiri vnuke po svojih dveh sinovih. Jaz jih še nimam. Občasno paziva punčko, drugi trije so uro stran z Jesenic.«

Delala sem tisto, kar me je veselilo

Delujete zelo mirno in zadovoljno. Recept?

»Recepta ni. Delala sem tisto, kar me je veselilo! Spoznala veliko ljudi, potovala ... Sem družabna in odprta oseba. Ko v zakonu ne gre, se je bolje ločiti kot stalno kregati! Še vedno hodim na različne dogodke, na koncerte, v gledališče, v naravo, nastopim na kakšni reviji. Pri Marku še nisva končala prenove v stanovanju. Še vedno sem v stikih s starimi prijatelji in sodelavci iz Zagreba in Beograda. Obiskujemo se, slišimo po telefonu, smo na facebooku. Mi smo se družili in drug drugemu pomagali iskati delo. Po snemanjih in revijah smo šli skupaj na večerjo, v disko. Danes vidim, da se sodelavci po delu večinoma razidejo vsak po svoje.«

image
Robert Balen Nina Gazibara ugotavlja, da se je začela rediti po 55. letu, ko so hormoni naredili svoje in je prišla v menopavzo. 

S staranjem pa se menda nikoli niste obremenjevali?

»Ne, imam očitno dobre gene in ne preveč tanko kožo na obrazu, ki bi se v starosti zelo gubala. Vedno sem odstranila ličila pred spanjem, saj mora koža počivati in se ponoči obnavlja. V mladosti nismo jedli toliko hitro pripravljenih obrokov. Popravkov na obrazu ali telesu nisem nikoli imela, še h kozmetičarki sem le občasno šla.«

Pa se vas je proces staranja vendarle kako dotaknil?

»Seveda, saj so gube vidne tudi pri meni! Nosim številko večja oblačila kot nekdaj, prsi in zadnjo plat pa premaguje gravitacija. Manj delam na vrtu, ker me boli križ, sem počasnejša in zmorem manj kot nekdaj, kar je vse v mejah normale za mojih 68 let.«

Ni nam več dosti ostalo

Pred dnevi se je poslovila vaša prijateljica, tudi manekenka, Anka Senčar. Odhodi najbližjih bolijo?

»Seveda, Anka je bila le štiri leta starejša od mene, ko je za posledicami hude kapi umrla. Zaveš se, da ti ni več veliko ostalo, in še to pod pogojem, da si zdrav ali da nisi udeležen v kakšni nesreči.«

Vas skozi življenje spremlja kakšna posebna misel?

»Misel, da je vse najbolj odvisno od tebe samega! Pa tudi to, da na kakšne stvari v življenju ne moreš vplivati in jih urediti. Da se je vredno potruditi in delati tisto, kar te veseli! Zavedam se minljivosti in let, ki hitro tečejo. Zato z Markom poskrbiva za razgibano dogajanje, delo in zabavo.«

Anketa

Ali se veselite nove pošiljke snega?

Sudoku

Nina Gazibara: Popravkov na obrazu ali telesu nisem nikoli imela

Franja Žišt, 10.12.2018

O tem, kako jo je zaneslo v modni svet in kako jo danes prav nič ne moti, da se jo je dotaknila starost, z zgovorno manekenko Nino Gazibara.

Domačnost in toplina domujeta v sto let stari hiški na Jesenicah, ki jo manekenka in fotomodel Nina Gazibara (68) preureja skupaj s svojim partnerjem, Jeseničanom Markom Bernardom. Sproščenost med njima kaže na njuno povezanost, lesk v Markovih očeh pa na to, da je Ninin največji občudovalec vse od takrat, ko sta se pred leti spoznala na Levkadi. Nina Gazibara je sproščena in odkrita sogovornica, prav nič ne ovinkari, tudi prav nič zvezdniško vzvišeno se ne obnaša ena naših najuspešnejših manekenk vseh časov.

Pogovor z njo je bolj prijateljski klepet, vseeno pa marsikatere iskrene podrobnosti svojega zasebnega življenja, ki jo je izrekla, ne želi deliti s širšo javnostjo, zato raje govori o svojem delu: »Naše manekenke danes, zlasti če delajo samo v Sloveniji in ne tudi v tujini, pravzaprav delajo malo, ker dela ni toliko, kot ga je bilo pred krizo in pred štiridesetimi leti. Nekaj nas je delalo po celi bivši Jugoslaviji. Bilo je veliko več tovarn, imeli smo močnejšo tekstilno in obutveno industrijo kot danes, letno po dva do štiri modne sejme, veliko več posameznih revij, snemanj, slikanj za časopise, kataloge, zgibanke, panoje. Naredila sem okrog sedemdeset oglasov za televizijo in za na stotine revij. Včasih tudi po več na dan.«

image
Robert Balen »Prej je bilo pa vse tako zadržano, da sem morala svojo mamo malo poučiti o odnosih, ker ni znala pokazati ljubezni,« se nekdanjih časov spominja Nina Gazibara. 

Pred dvema tednoma je bil v Ljubljani teden mode. Ste šli kaj pogledat?

»Prejšnja leta sem hodila na vse revije, predstavitve blagovnih znamk ali otvoritve, ker sem delala prispevke za modno oddajo Sijaj, ki sem jo s sodelavkami vodila deset let in je bila predvajana na različnih televizijskih kanalih dobrih trinajst let. V devetdesetih sem prvič vodila oddajo o modi na Kanalu A. Ne hodim več na vse revije, na nekatere niti ne moreš brez vabila. Lani sam nastopila na Fashion Weeku. Letos nisem dobila vabila!«

Ko si mlad, lažje skleneš prijateljstva

Zadnje čase ste bili zelo okupirani s prenavljanjem hiše na Gorenjskem, kamor ste se pred kratkim dokončno preselili. Zdaj ste torej Jeseničanka?

»Na pol! Še vedno živim na dveh koncih, saj imam zdravnike, kakšne obveznosti, prijatelje, brata in sina v Ljubljani.«

Še pred Ljubljano ste živeli v drugi prestolnici. Rojeni ste namreč v Beogradu, kjer ste preživeli celo otroštvo.

»Vse do 16. leta sem živela tam, ko se je mama, sicer Slovenka, drugič poročila in sva se vrnili v Slovenijo. Z mojim očetom sta se spoznala po vojni na delovnih akcijah in se je preselila v Beograd.«

Ker ni bilo televizije in interneta, smo veliko več brali in se igrali zunaj

Kako se spomnite otroštva?

»Odraščala sem v središču Beograda, imela sem svojo družbo. Četudi smo imeli dvorišče pod blokom in park čez cesto, pa sem, ker smo bili v mestu, zelo rada šla v Slovenijo in uživala pri tetah in stricih, ki so živeli v manjših mestih in vaseh ter so imeli vrtove. Tudi živali: mačke, pse in 'kokice', stric v Poljanah nad Škofjo Loko še zajce. Tam sem tudi imela prijatelje, s katerimi smo se kopali v Sori, hodili na bližnje hribe in v kino. Pa rabutali sosedovo sadje, čeprav smo ga imeli tudi sami na vrtu.«

Pa je bilo, kljub lepim trenutkom v Sloveniji, težko oditi iz Beograda?

»Imela sem prijatelje, prve simpatije, zato se je bilo težko preseliti. Bila sem pa premlada, da bi me mama pustila tam. A ko si mlad, veliko lažje skleneš prijateljstva kot kasneje. Poletja sem tako preživljala tukaj. Včasih tudi med zimskimi počitnicami, zato sem dobro razumela slovenščino, a sem govorila z gorenjskim naglasom. Po selitvi sem se morala poglobiti v slovnico in prebrati goro knjig za osnovnošolsko čtivo, saj smo v Beogradu zelo malo učili o slovenskih pesnikih in pisateljih. Imela sem dobrega profesorja, ki se mi je posvetil dvakrat, trikrat na teden še po pouku na vzgojiteljski šoli tu v Sloveniji. Kasneje sem naredila še izpite na gospodarski zbornici za poslovodjo v trgovini. Mama je na veselici v Poljanah nad Škofjo Loko spoznala drugega moža in sta si tam naredila vikend, kjer imava z bratom velik vrt z rožami, sadnim drevjem in zelenjavo. Vrt ima tudi moj Marko, tako da dela ne zmanjka.«

Poklic vzgojiteljice mi je bil všeč, tudi delo z otroki, a sem to delo opravljala le eno leto

Treba se je veliko pogovarjati

Kot dekletce ste sanjarili o tem, da boste balerina.

»Tri leta sem hodila v baletno šolo, kar mi je kasneje zelo koristilo prav pri manekenstvu, koreografiranih plesnih izhodih na modni brvi, pri snemanju reklam in fotografiranju, ker nisem bila okorna in štorasta. Dobro sem poznala svoje telo, zmogljivosti in kako ga uporabiti. Kakšno leto plesa priporočam vsem deklicam, saj se bodo kasneje lepše gibale in bodo videti bolj ženstvene, mile in seksi. Veliko sem obiskovala gledališke in seveda baletne predstave ter kino. V šestdesetih je malo ljudi imelo televizorje. V mojem malem bloku sta bila le dva in enega smo imeli v ulici, ki je bil namenjen vsem. Nekaj podobnega, kot je danes krajevna skupnost. Ker ni bilo televizije in interneta, smo veliko več brali in se igrali zunaj, kot to počnejo današnji otroci.«

Ste vzgojiteljica postali bolj po naključju ali vas je to delo veselilo?

»Imela sem manjši problem, ker mi matematika in fizika, kjer so se pojavili matematični izračuni, že v osnovni šoli nista šli. Imela sem celo popravni izpit v sedmem razredu. Očitno nisem imela osnov, imela sem luknjo v znanju, ki je nikoli nisem zakrpala. Poklic vzgojiteljice mi je bil všeč - delo z otroki, psihologija, veliko pedagogike, vsi umetniški predmeti, od risanja do inštrumentov, ritmika ... A potem sem bila vsega skupaj v službi v vrtcu samo eno leto. Kasneje sem na gospodarski zbornici naredila izpite za poslovodjo, delala v predstavništvu Mure in v trgovinah z oblačili. Zadnjih deset let sem bila tajnica v manjšem podjetju. Od manekenstva sem živela dobrih dvajset let. Delala sem v Italiji in Avstriji, tudi ko sem bila starejša, saj so hoteli imeti starejše in tiste z oblinami, česar pri nas niso poznali. Vseskozi sem vodila manekenske tečaje in organizirala manjše revije po hotelih in v BTC-ju.«

image
Robert Balen Nina Gazibara: »Od manekenstva sem živela dobrih dvajset let. Delala sem v Italiji in Avstriji, tudi ko sem bila starejša.« 

Hitro vas je posrkalo v svet mode.

»V šestdesetih je bil moj prvi fant glasbenik. Preko njega sem spoznala druge pevce, ansamble, igralce, plesalce, režiserje in fotografe. Tako sem kot sedemnajstletnica dobila prvo ponudbo za statiranje na televiziji, kasneje tudi na filmu. Odkril me je Stane Jerko, naredila sem enega od prvih manekenskih tečajev pri nas in je vse steklo zelo hitro. Začelo se je tudi delo v tujini, ampak zame zelo pozno. Preden sem rodila, sem nekaj časa delala v Rimu, potem sem se poročila, pri 28-ih imela otroka. Morala bi ostati v Milanu in Avstriji vsaj eno sezono, vsaj tri mesece, kar pa pri majhnem otroku ni bilo mogoče. Tako sem po nekem času našla stalno delo v agenciji v Celovcu, kamor sem hodila dobrih deset let in peljala še veliko naših deklet. Zaradi bližine sem bila hitro doma in sem naslednji dan lahko spočita funkcionirala.«

Mladi ste zakorakali v svet estrade, živeli pa ste v obdobju, ko je življenje postajalo vedno bolj sproščeno.

»V sedemdesetih letih se je vse zelo hitro spremenilo. Vse je postalo bolj sproščeno. Nekako po desetih letih se vse zamenja - arhitektura, moda, odnosi, ljubezen, vse. Naši starši se niso držali za roke ali si v javnosti izkazovali ljubezni. To je bilo naenkrat obdobje svobode, ženske smo nehale nositi modrce, oblekle smo kratke hlače in luknjaste kavbojke, bili so otroci cvetja. Prej je bilo pa vse tako zadržano, da sem morala svojo mamo malo učiti o odnosih, ker ni znala pokazati ljubezni. Crkljalo se je le majhne otroke in starše so še vikali. Kakšen generacijski preskok! Jaz sem bila svojemu sinu mama do dvajsetega leta, potem sva pa postala prijatelja. Ker sem se bala drog, sva se o tem veliko pogovarjala, pa o tem, kako se približati dekletu, kaj imamo ženske rade in kako nas razvajati. Skozi to postaneš prijatelj. Treba se je veliko pogovarjati tako z otroki kot s partnerjem, da ne nastane zastoj in da se ne sklepa napačno.«

Kaj pa vaše obdobje seksa, drog in rokenrola?

»Je bilo, ampak kolikor je koga odneslo. Tiste čase sem imela prijatelje, ki so že mladi umrli zaradi droge, kakšen se je zapil. Jaz sem bila v taki družbi, da niti nismo popivali kaj dosti, nismo uživali drog.«

Cigaretni dim pa vam menda ni smrdel?

»Kaditi sem občasno začela v višjih letnikih zunaj med odmorom v šoli ali pri oknu v WC-ju. Žal je razvada ostala. Takrat se je povsod kadilo in redki niso. Sem že plačala za odvajanje, pa mi ni uspelo odnehati, prav tako nisem nehala po kakšni bolezni, ko mi kajenje ni dišalo. Marko ne kadi, zato sem spet na oknu ali zunaj. Posledično tako pozimi ali zvečer kadim manj, ker je zunaj mraz in ker se ne sme kaditi v javnih prostorih.«

image
Robert Balen Nina Gazibara meni, da se je treba veliko pogovarjati z otroki in s partnerjem, da ne nastane zastoj in da se ne sklepa napačno. 

Nikoli nisem imela diete

Kot manekenka ste bili odvisni od svojega telesa. Kaj vam je prineslo materinstvo?

»Najprej sem mislila, da bom nehala, da me ne bo nihče več klical, a so me z Lisce klicali že mesec dni po porodu. In to za fotografiranje za perilo. Všeč jim je bilo, da sem malo bolj okrogla in da so prsi večje. Imela sem pa težave zaradi mleka, ker sem dojila. Veliko smo se nasmejali zaradi tega! 'Pohiti, čutim, da mi bo spustilo mleko,' sem pravila fotografom. Pazila sem, kaj jem, in telovadila. Po treh mesecih sem na reviji nosila kopalke, nekaj mesecev kasneje tudi za tuje naročnike v Keniji in na Sejšelih. Rediti sem se začela po 55. letu, ko so hormoni naredili svoje in sem prišla v menopavzo. Takrat se večina žensk zredi v prsi, zadnjo plat, trebuh in stegna. Danes imam okoli osem ali devet kilogramov več kot nekdaj.«

Kar nekaj uspehov ste poželi, delali ste za različne znamke - avtomobilsko znamko Jaguar, Carrero, Head -, postali mis Slovenije, nastopali na revijah za Tita in državnike s celega sveta, kjer so zbrali najboljše manekene iz cele Jugoslavije … Kaj pa štejete za največji uspeh v zasebnem življenju?

»Hitro sem se osamosvojila in od doma na svoje šla z enaindvajsetimi leti. Imela sem lepo življenje, če odmislim ločitev.«

Vere v ljubezen pa niste izgubili.

»Ne, to pa ne. Res je tako, kot pravijo - ljubezen pride takrat, ko se je najmanj nadejaš. Po ločitvi pri 43-ih sem bila v zelo malo zvezah in nobena ni trajala več kot dve leti. Pri teh letih so že vsi poročeni! Okrog mene so se sukali sami poročeni ali pa kaki pijančki. Ko si mlad, se hitro prilagajaš, kasneje smo vsi že izoblikovani, imamo svoje navade in je težje. Pri naju z Markom je bil problem, ker sva živela v različnih mestih. On na Jesenicah, jaz v Ljubljani. Jaz kadim, on ne. Jaz sem mestno dekle, ne preveč športno, on se odpelje s športnim kolesom do Avstrije in nazaj. Smuča, drsa. Jaz sem se smučati naučila šele pri 36-ih letih skupaj s sinom, a je on zelo kmalu šel na strmino z očetom, jaz sem ostala na lažjih terenih, ker sem se bala. Razen plesa in ritmike (joge) se nisem resno ukvarjala s športom. Hodila sem na plavanje zaradi bolečin v križu in na sprehode. Ko si starejši, se tudi težje zaljubiš! Poznava se že več kot deset let, a je iskrica preskočila šele po treh letih poznanstva, ko sva postala par.«

Sedaj občasno pazite vnuke.

»Marko ima štiri vnuke po svojih dveh sinovih. Jaz jih še nimam. Občasno paziva punčko, drugi trije so uro stran z Jesenic.«

Delala sem tisto, kar me je veselilo

Delujete zelo mirno in zadovoljno. Recept?

»Recepta ni. Delala sem tisto, kar me je veselilo! Spoznala veliko ljudi, potovala ... Sem družabna in odprta oseba. Ko v zakonu ne gre, se je bolje ločiti kot stalno kregati! Še vedno hodim na različne dogodke, na koncerte, v gledališče, v naravo, nastopim na kakšni reviji. Pri Marku še nisva končala prenove v stanovanju. Še vedno sem v stikih s starimi prijatelji in sodelavci iz Zagreba in Beograda. Obiskujemo se, slišimo po telefonu, smo na facebooku. Mi smo se družili in drug drugemu pomagali iskati delo. Po snemanjih in revijah smo šli skupaj na večerjo, v disko. Danes vidim, da se sodelavci po delu večinoma razidejo vsak po svoje.«

image
Robert Balen Nina Gazibara ugotavlja, da se je začela rediti po 55. letu, ko so hormoni naredili svoje in je prišla v menopavzo. 

S staranjem pa se menda nikoli niste obremenjevali?

»Ne, imam očitno dobre gene in ne preveč tanko kožo na obrazu, ki bi se v starosti zelo gubala. Vedno sem odstranila ličila pred spanjem, saj mora koža počivati in se ponoči obnavlja. V mladosti nismo jedli toliko hitro pripravljenih obrokov. Popravkov na obrazu ali telesu nisem nikoli imela, še h kozmetičarki sem le občasno šla.«

Pa se vas je proces staranja vendarle kako dotaknil?

»Seveda, saj so gube vidne tudi pri meni! Nosim številko večja oblačila kot nekdaj, prsi in zadnjo plat pa premaguje gravitacija. Manj delam na vrtu, ker me boli križ, sem počasnejša in zmorem manj kot nekdaj, kar je vse v mejah normale za mojih 68 let.«

Ni nam več dosti ostalo

Pred dnevi se je poslovila vaša prijateljica, tudi manekenka, Anka Senčar. Odhodi najbližjih bolijo?

»Seveda, Anka je bila le štiri leta starejša od mene, ko je za posledicami hude kapi umrla. Zaveš se, da ti ni več veliko ostalo, in še to pod pogojem, da si zdrav ali da nisi udeležen v kakšni nesreči.«

Vas skozi življenje spremlja kakšna posebna misel?

»Misel, da je vse najbolj odvisno od tebe samega! Pa tudi to, da na kakšne stvari v življenju ne moreš vplivati in jih urediti. Da se je vredno potruditi in delati tisto, kar te veseli! Zavedam se minljivosti in let, ki hitro tečejo. Zato z Markom poskrbiva za razgibano dogajanje, delo in zabavo.«

Anketa

Ali se veselite nove pošiljke snega?

Sudoku