Nevarni izpusti: Kdo smrdi vse do vesolja?

Glorija Lorenci, 26.12.2018
Profimedia

Sledenje emisijam amoniaka lahko prepreči nevarnosti onesnaženja, a očitno je pripravljenost držav, da ukrepajo, neprimerljivo manjša kot pred leti, ko je bilo v igri žveplo.

Ko govorimo o izpustih nevarnih plinov, ki jih oddaja rejna živina, najprej pomislimo na metan. Metan je, nedvoumno dokazano, plin, ki ima velik vpliv na okolje, saj ima kar 21-krat močnejši toplogredni učinek kot denimo ogljikov dioksid. Največ ga nastane v prebavilih, natančneje v vampih goveje živine in drugih prežvekovalcev zaradi fermentacije krme. Mikroorganizmi v vampih razgrajujejo krmo v hlapne maščobne kisline, amonijak in mikrobno maso. Pri tem se razvije tudi veliko metana, ki se z vetrovi in spahovanjem živine sprošča v ozračje.

image
Profimedia Zdi se, da so ljudje podcenili količino gnoja, ki ga ustvarja živinoreja.

Pri tem je vseeno treba omeniti, da je govedoreja v Sloveniji res najpomembnejša kmetijska panoga, a je njen delež v skupnih izpustih toplogrednih plinov veliko manjši kot v svetu - prispeva dobrih šest odstotkov toplogrednih plinov.

Minimiziranje problema

No, živali so "krive" tudi za sproščanje amoniaka, ki nastane pri razgradnji dušika, "ujetega" v krmi. Kmetijstvo je najpomembnejši vir izpustov amoniaka, pri nas denimo prispeva več kot 95 odstotkov vseh izpustov tega plina. Največ se ga sprosti pri gnojenju z naravnim gnojem. Dušik, ki uhaja z amonijakom v zrak, se v različnih oblikah odlaga v okolje in povzroča evtrofikacijo, proces, pri katerem zaradi velike količine dušika prihaja v vodah jezer, ribnikov in drugih stoječih ali počasi tekočih voda do nevarnega razraščanja alg, predvsem modrozelenih cepljivk, in "dušikoljubih" organizmov. Množica alg tudi množično odmira in ob bakterijski razgradnji odmrlega organskega materiala se intenzivno porablja kisik. To povzroči znižanje koncentracije kisika v vodi, ki postane nezadostna za preživetje drugih organizmov - rib, žab, žuželk ... Ekosistemi se usodno spremenijo. Tudi na kopnem nastanejo spremembe rastlinstva - razrastejo se predvsem rastline, ki imajo velike potrebe po dušiku.

image
EPA Satelitska tehnologija, ki analizira tokove kemičnih snovi v naši atmosferi, nam nastavlja zrcalo.
Kmetijski lobiji skušajo minimizirati problem z amonijakom.

Dušik je v urinu živali, kjer je relativno nenevaren, dokler se ne pomeša z gnojem. Takrat nastane amoniak, ki ni ravno nedolžen plin. V velikih koncentracijah neposredno škodi zdravju in počutju ljudi in živali. Kot sol se prenaša tudi na velike razdalje in je izvor drobnih prašnih delcev, ki povzročijo bolezni dihal. Prispeva k nastanku kislega dežja in zakisovanju prsti.

V kmetijstvu največ amoniaka izvira iz intenzivnega sektorja proizvodnje mleka - v ozračje se sprošča z gnojevko, mešanico urina in gnoja, in seveda z izpuščanjem vetrov, ki se naberejo v prebavilih živali. Ker je zelo reaktiven plin, se hitro odloži v krajini - večina amoniaka, ki nastane v Evropi, se v njej tudi odlaga. A za zdaj še ni politične volje, da bi sprejeli res učinkovite ukrepe za nadzor za zmanjšanje izpustov amonijaka, saj so kmetijski lobiji v političnih krogih zelo vplivni in velikokrat skušajo minimizirati problem z amonijakom.

Neznane vroče točke

A ga bo vedno težje omalovaževati. Pred nekaj dnevi smo dobili popoln zemljevid atmosferskih tokov in žarišč amonijaka, hkrati pa tudi podatek, kje je izvor amonijaka človekovo delovanje in kje gre za naravno sproščanje; dragoceni zemljevid je nastal na podlagi satelitskih merjenj, ki so potekala celih devet let in nam odkrivajo 242 vročih točk s premerom ca. 50 kilometrov (na zemljevidu so označene s črnimi krožci) in 178 širših območij emisij (zajetih v pravokotnike). Kot navaja študija - lotili so se je raziskovalci na Univerzi Libre de Bruxelles (ULB) v Belgiji -, sta bili kar dve tretjini največjih svetovnih virov onesnaženja z amonijakom doslej povsem neznani. Zdi se, da so ljudje podcenili količino gnoja, ki ga ustvarja živinoreja, in tudi amonijaka, ki izhaja iz industrije, so zapisali. "Znanstveniki je niso podcenili - ker je vidna iz vesolja," pravijo v ULB. Ko se velike količine gnoja, pomešanega z urinom, začnejo razgrajevati - na veliki industrijski farmi, denimo - in sproščeni amonijak reagira z drugimi spojinami, je velika verjetnost onesnaženja tal, zraka in vode. Sledenje emisijam amonijaka lahko prepreči te nevarnosti, a očitno je pripravljenost držav, da ukrepajo, neprimerljivo manjša kot pred leti, ko je bilo v igri žveplo.

image
Martin Van Damme in Lieven Clarisse/ULB Najbolj vroče točke in širša območja emisij amonijaka na Zemlji

Sateliti, ki so velikim živinorejskim farmam, kjer poteka množična industrijska pridelava mleka in mesa, nastavili zrcalo, so trije sateliti iz meteorološkega programa MetOp (European Meteorological Operational satellite) Evropske vesoljske agencije. Odkritje teh natančnih lokacij, objavljenih v reviji Nature, naj bi državam omogočilo, da učinkoviteje upravljajo z lastnimi amonijakovimi izvori. Trd oreh bo to, kajti med najhujšimi kršitelji so ogromne farme in multinacionalke, ki izdelujejo mineralna gnojila; mesta, kot so Eckley v Coloradu, Tulare v Kaliforniji ali Cherkasy v Ukrajini, so med najbolj onesnaženimi mesti na svetu po izpustih amonijaka in še marsičesa drugega.

Poštenost in okoljski odtis
Ne da se spregledati, pravijo raziskovalci ULB v svoji študiji, da zemljevid kaže, kako močno smo podcenjevali količino amonijaka, ki se sprosti v ozračje izključno zaradi človekove dejavnosti. Za dve tretjini vročih točk izpustov ni bilo narejenih nikakršnih okoljskih raziskav in emisije so bile označene kot bistveno nižje od resničnih. Satelitska tehnologija, ki analizira tokove kemičnih snovi v naši atmosferi, omogoča onesnaževalcem, da postanejo bolj "pošteni" pri navajanju, kakšen okoljski odtis pustijo na posameznih področjih in globalno. Vprašanje pa seveda je, ali si tega sploh želijo.

Samo en izvor v naravi

Znanstvena ekipa je pri preučevanju satelitskih posnetkov ugotovila, da je kar 241 vročih točk od 242 jasno povezanih s človeškimi dejavnostmi. Od tega jih je 83 povezanih z intenzivno živinorejo, 158 pa z industrijami, ki proizvajajo gnojila na osnovi amonijaka. Zelo vroča točka naravnega amonijaka pa je rdečkasto jezero Natron v severni Tanzaniji, eden najbolj negostoljubnih krajev na svetu. Ko temperature ozračja narastejo, se plitko jezero, v katerem se voda segreje na 41 stopinj Celzija, začne spreminjati v skoraj čisti amonijak. Za to so najverjetneje krive rdeče alge, ki dajejo jezeru barvo in razpadajo v blatu. Minerali, ki z vodo in vetrom prihajajo v jezero iz okoliških gričev, povzročajo, da je jezero izjemno alkalno, saj ima vrednost pH 10,5. Amonijak na primer ima pH 11.

image
Reuters Kar 83 vročih točk izpustov amonijaka je povezanih z intenzivno govedorejo.

Zanimiva je ugotovitev znanstvenikov, da so lahko iz satelitskih posnetkov natančno določili, kdaj so se posamezni obrati, živinorejski ali industrijski, odprli, kdaj so končali delo, kako so se širili. Vroča točka za izpuste amonijaka, ki lebdi nad kitajskim mestom Xinjiang, popolnoma sovpada z odprtjem tovarne mineralnih gnojil v mestu.

V številnih državah se emisije amonijaka trenutno povečujejo, tako je tudi v Evropski uniji, ki se je zavezala, da bo dosegla skupno zmanjšanje za šest odstotkov do leta 2020 in 19 odstotkov do leta 2030 v primerjavi z ravnjo leta 2005. V kombinaciji z atmosferskimi modeli satelitska tehnologija ponuja dragoceno neodvisno orodje za preverjanje, ali države resnično dosegajo svoje cilje.

Anketa

Že veste, kje boste preživeli prvomajske praznike?

Sudoku