Nekoč: O najimenitnejši rodbini v Slovenski Bistrici

Tomaž Ajd, 12.12.2018

Bistriške zgodbe: "Dom rodbine Pongratzovih stoji na Glavnem trgu v Slovenski Bistrici, gospodar Mark je umrl blizu 100 let star leta 1868, bil je do zadnjega na telesu in duhu čil, lahko je jedel, zraven pil po par kupic vina, pušil pa ves dan iz pipe."

V Zavodu za kulturo Slovenska Bistrica so se lotili zgodb o njihovem mestu. Kot pravi Viktor Ajd, vodja vodniške službe pri zavodu, so domačini dolžni poznati zgodbe in spomine, ki niso nikjer zapisani: "Polpretekla zgodovina našega mesta je zelo slabo zapisana ali pa sploh ni. Zato sem prišel na zamisel, da bi se z Bistriškimi zgodbami približali ljudem, ki se teh ljudi še spominjajo. Marsikaj se je namreč zamolčalo zaradi političnih ali drugih razlogov. Nekateri Bistričani niti ne vedo, da smo imeli v našem mestu resnično meščanstvo. Po drugi svetovni vojni so ti ljudje izgubili skoraj vse, se odselili ali pa izginili neznano kam. S temi zgodbami odstiramo še kako poznano, a zamolčano zgodovino našega mesta. Se pa oddaljujemo od političnih in nacionalnih predznakov in pozivamo Bistričane, naj nam pomagajo ustvarjati zgodbe z nami." Viktor Ajd je pred kratkim v projekcijski dvorani Bistriškega gradu povedal marsikaj zanimivega o nekdanjem Glavnem trgu, današnjem Trgu svobode.

Dr. Josip Vošnjak je v knjigi Spomini zapisal: "Najimenitnejša rodbina v Slovenski Bistrici so bili Pongratzovi, katerih dom stoji na Glavnem trgu. Mark Pongratz je bil ravnatelj posestev (graščin) plemiške družine Attem, v petdesetletni svoji službi si je toliko prihranil, da si je postavil hišo v Slovenski Bistrici in kupil vinograd v Kovačlonski gori, zraven katere raste sloviti Brandner. Živel je še mnogo let v pokoju in umrl blizu 100 let star leta 1868, prav vpričo mene. Bil je do zadnjega na telesu in duhu čil, lahko je jedel, zraven pil po par kupic vina, pušil pa ves dan iz pipe."

image
Arhiv Zavoda za kulturo Slovenska Bistrica Glavni trg na razglednici leta 1900.

Pongratz je imel tri sinove in šest hčera. Sin Gvidon je postal zelo bogat veleposestnik in podjetnik. Med drugim je sezidal tudi kaznilnico v Lepoglavi na Hrvaškem. Sin Oskar je bil pravnik in je sodeloval pri ustanovitvi Trboveljske delniške družbe. Kupil je graščino na Polzeli in dvorec Dornava; imel je veliko glavobolov in Vošnjak je zapisal, da se mu je duh čisto omračil. Pavlina, ena izmed Pongratzevih hčera, se je poročila z vitezom Fricem Kaltneggerjem, ki je leta 1872 postal kranjski deželni glavar.

Albert Štiger, častni občan in župan

Leta 1935 je družba Florian Štiger in sinovi praznovala 130-letnico delovanja. Veliko podjetje je leta 1805 ustanovil prodajalec Jožef Štiger iz Slovenj Gradca. Po njegovi smrti leta 1845 sta družbo prevzela Florian, ki se je poročil z Ido Pongratz, in Johann. Leta 1874 je podjetje samostojno prevzel Florianov sin Albert, tedaj že znani župan, podjetje so preimenovali v F. Štiger in sin. Po Florianov smrti je podjetje leta 1893 prevzel sin Albert (njegov sin, advokat Florian, je bil do leta 1916 prokurist, do njegove prerane smrti leta 1920). Do leta 1933 je bil prokurist podjetja Florianov drugi sin Albert, po njegovi smrti pa so podjetje prepisali na Florianovo sestro Ido Štiger.

image
Arhiv Zavoda za kulturo Slovenska Bistrica Bistriški veljaki pred meščansko šolo (sedijo, z leve): Franc Walland (bankir in gostilničar), Mally (kmetijski vodja), Ivan Kos (gostilničar in posestnik), dr. Lujo Poljanec (predstavnik oblasti), dr. Boštjan Schaubach (advokat), dr. Simon Jagodič (zdravnik), dr. Josip Pučnik (advokat), Melhior Rizmal (ravnatelj meščanske šole); (stojijo, z leve): Karel Podhraški (klepar, predstavnik obrtnikov), Ivan Teger (ključavničar), Ivan Polanec (občinski tajnik, organist, homeopat), inž. Jelenc (stavbenik iz Maribora), Anton Arzenšek (kovač), Miha Rasteiger (gostilničar, mesar, posestnik). Za identiteto zadnjega na desni v drugi vrsti ni podatka.

Albert Štiger (1847-1933) je bil častni občan mesta in župan. Prav tako je bil lastnik oljarne, ustanovljene leta 1904, predhodnice današnje oljarne Gea. V času njegovega županovanja (od leta 1893) so zgradili ceste do Zgornje Bistrice, Šmartnega na Pohorju, Črešnjevca in Laporja. Ob Vošnjakovi ulici so zgradili meščansko "nemško" šolo in povečali vojašnico, v kateri sta bila nastanjena dva eskadrona 5. dragonskega regimenta.

Kot poslanec štajerskega deželnega zbora je Albert Štiger poskrbel, da so speljali železnico do mesta in uredili cesto čez Klopce. Župan mesta Slovenska Bistrica je bil 21 let, vse do začetka prve svetovne vojne. Nasledil ga je zdravnik Max Murmayr.

lbert Štiger je bil tudi znani sadjar, ki se je predvsem ukvarjal z obrambo pred točo in divjadjo. Razvijal je protitočno obrambo (s streljanjem s topovi proti toči) in postavitev protitočne mreže na vinogradih. Posnemali so ga širom po Evropi. Italijani so mu leta 1900 podelili veliko priznanje.

image
Arhiv Zavoda za kulturo Slovenska Bistrica Hotel Austria, kasneje hotel Beograd in hotel Planina, desno pa hiša Pongracevih, Štigerjevih, domovanje današnje knjižnice Josipa Vošnjaka (Razglednica iz leta 1911).
Hotel različnih imen
Za mestno hišo je stala trgovina, last Kopačevih, zraven nje pa pekarna Ivana Štrucla; kruh so pekli za kasarno. Naslednja hiša je bila v lasti krojaškega mojstra Štefana Rumeža, današnja Delavska hranilnica pa je bila v lasti Müllerjev, ki so imeli v lasti trgovino.
Med kostanji na Glavnem trgu je imel prodajalno s sadjem Josip Dorn. Središče družbenega dogajanja je bil nekdanji hotel. V hotelu, v katerem je bil tudi slovenski narodni dom, so se zbirali predvsem Slovenci. V njem je bila tudi odlična gostilna v lasti Josipine Krulc. Sicer pa že samo spreminjanje imena hotela priča o burni zgodovini mesta. Do konca leta 1918 se je imenoval hotel Austria, zatem hotel Beograd in nazadnje hotel Planina.

Leta 1902 so pri njegovem vinogradu gostili mednarodni vinogradniški kongres, dve leti kasneje pa je župan Štiger postal član viteškega reda Franca Jožefa. Kako cenjen je bil med ljudmi, priča članek iz Slovenskega gospodarja leta 1926: "V torek, dne 14. februarja t. l., je doživelo naše mesto redko slavje. Jera Jelen, svojčas viničarka, rojena v Laporju pri Slovenski Bistrici, je obhajala na zelo prisrčen način svoj stoletni rojstni dan. Vsled svoje izvanredne pridnosti in delavnosti si je pridobila spoštovanje in naklonjenost tukajšnjega prebivalstva. Prav posebno jo je odlikovala velikodušnost in dobrotljivost tukajšnje obče spoštovane rodbine Albert Štiger. Na predvečer se ji je priredila podoknica. Naslednji dan se je odpeljala slavljenka v okusno okrašenem vozu v tukajšnjo župno cerkev, kjer se je opravila za njo sv. maša. Po službi božji jo je sprejela gostoljubna Štigerjeva hiša v navzočnosti vsega osobja k slovesnemu obedu. Bogato obdarovana od svojih dobrotnikov je odšla častitljiva starka v mestno ubožno hišo, kjer je njeno pravo bivališče. Jera Jelen je še trdnega zdravja in še opravlja lahka dela brez očal. Želimo ji še nadalje božjega varstva, pregostoljubni rodbini Štiger pa obilo božjega blagoslova."

​Odvetnik Boštjan Schaubach

Zraven Štigerjeve - Pongracove hiše (na drugi strani Ozke ulice) stoji hiša, v kateri so izdelovali gumbe (Perlmutterknopfe - biserne gumbe). Hišo, kije bila verjetno prej v lasti družine Štiger, je pred vojno kupila družina Škofca. Hiša na severnem delu Glavnega trga je bila v lasti družine Scherf; Scherfi so bili steklarji.

Odvetnik dr. Boštjan Schaubach se je poročil z eno od Scherfovih hčera, Milo Scherf. Boštjan Schaubach je bil član Slovenske ljudske stranke, leta 1927 so ga izvolili v Mariborski deželni zbor, 1935. pa je bil izvoljen za predsednika okrajnega odbora Jugoslovanske radikalne zajednice (JRZ); 24. novembra 1935 je v dvorani okrajne hranilnice v Slovenski Bistrici organiziral shod JRZ, na katerem je bil glavni govornik minister dr. Miha Krek. Iz doslej znanih in najdenih podatkov je bil župan Slovenske Bistrice zagotovo v letih 1928, 1930, 1934 in med letoma 1938 in 1940. Umrl je 18. marca 1953 v Slovenski Bistrici, kjer je tudi pokopan.

Hotel Neuhold

Čez cesto je stal znani hotel Neuhold, kasnejši dom JNA (v njem sta danes mladinski center in prostori RIC-a Slovenska Bistrica). Neuholdi so bili posestniki, ki so oddajali sobe za tujce. Prav v hotelu Neuhold se je leta 1923 zgodil napad Orjune, ko je bilo več ljudi ranjenih zaradi odvržene bombe.

Sosednja hiša je bila v lasti Johanna Tegerja, čevljarja in člana ustanovnega zbora gasilskega društva. Bil je zaprisežen Nemec in tudi tatvine mu niso bile tuje. Teger je hišo prodal Pecerikovi, v kateri je imela trgovino. Še pred Tegerji je bilo posestvo v lasti Kopačevih. V prvem nadstropju Tegerjeve hiše se je rodila dr. Zora Janžekovič. V knjigi Kako je bilo je zapisala: "Rodila sem se 30. 9. 1918 v hiši čevljarja Tägerja na današnjem Trgu svobode, kot druga izmed štirih otrok. Oče je imel od prej obveznosti plačevanja preživnine za dva izvenzakonska otroka (starejšega polbrata Walterja v Avstriji in polsestro Mimiko v Mariboru). Bila sem živahen in silno radoveden otrok - poredna mala potepinka. Posedala sem v čevljarski delavnici hišnega gospodarja, ki je bila v pritličju. Bila sem mala prijateljica gospe Mondini v lekarni v sosednji hiši in skozi vrata kukala pri stricu Matušu v ožarjeno kovačnico ob mostu bistriškega potoka. Ob vsaki priliki sem se znala izmuzniti, pozimi tudi brez plašča in v copatkih, ker sem enostavno 'morala' biti prisotna na tistem majhnem, morda meter visokem sankališču v kotu grajskega parka. Spametovale me niso niti kazni niti odprte ozebline na prstih in petah."

Dobrotnik Mondini

Na vogalu Kolodvorske ulice je živel dr. Josip Vošnjak, kasneje so tam uredili lekarno, nad katero je prebival lekarnar Bruno (Branislav) Mondini. Bil je je eden od dobrotnikov, ki so zbirali denar za uboge. Uredil je mlekarno, v kateri so razdeljevali šolskim otrokom mleko in kruh. Prav tako je vodil protituberkulozno ligo v mestu in bil aktivni član Sokola. Bil je tudi govornik na različnih prireditvah in solo pevec.

Nasproti Štigerjeve hiše je živel cesarski svetnik Jakob Versolatti, ki se je rodil blizu Gorice. V osemdesetih letih 19. stoletja je prišel v Slovensko Bistrico kot zidar, zgradil je dvorec Vinarje, novo vojašnico, moderno jahalnico in stanovanja za železničarske delavce na Pragerskem in veliko privatnih hiš.

image
Arhiv Zavoda za kulturo Slovenska Bistrica Glavni trg je bil središče dogajanja (fotografija izpred druge svetovne vojne, Josip Pelko).

Na jugovzhodnem vogalu Glavnega trga je stala hiša advokata dr. Urbana Lemeža. Dr. Urban Lemež je na čelu slovenskih narodnozavednih mož slovenjebistriškega okraja vodil borbe za narodne pravice. Skupno z dr. Josipom Vošnjakom je v nemški mestni trdnjavi ustanovil narodno organizacijo, podružnico šolske Družbe sv. Cirila in Metoda (1892). Povezanost med gospodarsko odvisnostjo in narodno nezavednostjo ljudi ju je spodbudila, da sta leta 1894 ustanovila slovenjebistriško slovensko Posojilnico, ki je pomagala reševati slovenskega kmeta in obrtnika, leta 1900 pa so ustanovili še Narodno čitalnico. Lemež je sodeloval tudi pri ustanovitvi Sokola, med drugim je daroval pet kron za novi Aljažev dom. Umrl je 19. marca 1933 v Slovenski Bistrici.

Anketa

Ali se veselite nove pošiljke snega?

Sudoku

Nekoč: O najimenitnejši rodbini v Slovenski Bistrici

Tomaž Ajd, 12.12.2018

Bistriške zgodbe: "Dom rodbine Pongratzovih stoji na Glavnem trgu v Slovenski Bistrici, gospodar Mark je umrl blizu 100 let star leta 1868, bil je do zadnjega na telesu in duhu čil, lahko je jedel, zraven pil po par kupic vina, pušil pa ves dan iz pipe."

V Zavodu za kulturo Slovenska Bistrica so se lotili zgodb o njihovem mestu. Kot pravi Viktor Ajd, vodja vodniške službe pri zavodu, so domačini dolžni poznati zgodbe in spomine, ki niso nikjer zapisani: "Polpretekla zgodovina našega mesta je zelo slabo zapisana ali pa sploh ni. Zato sem prišel na zamisel, da bi se z Bistriškimi zgodbami približali ljudem, ki se teh ljudi še spominjajo. Marsikaj se je namreč zamolčalo zaradi političnih ali drugih razlogov. Nekateri Bistričani niti ne vedo, da smo imeli v našem mestu resnično meščanstvo. Po drugi svetovni vojni so ti ljudje izgubili skoraj vse, se odselili ali pa izginili neznano kam. S temi zgodbami odstiramo še kako poznano, a zamolčano zgodovino našega mesta. Se pa oddaljujemo od političnih in nacionalnih predznakov in pozivamo Bistričane, naj nam pomagajo ustvarjati zgodbe z nami." Viktor Ajd je pred kratkim v projekcijski dvorani Bistriškega gradu povedal marsikaj zanimivega o nekdanjem Glavnem trgu, današnjem Trgu svobode.

Dr. Josip Vošnjak je v knjigi Spomini zapisal: "Najimenitnejša rodbina v Slovenski Bistrici so bili Pongratzovi, katerih dom stoji na Glavnem trgu. Mark Pongratz je bil ravnatelj posestev (graščin) plemiške družine Attem, v petdesetletni svoji službi si je toliko prihranil, da si je postavil hišo v Slovenski Bistrici in kupil vinograd v Kovačlonski gori, zraven katere raste sloviti Brandner. Živel je še mnogo let v pokoju in umrl blizu 100 let star leta 1868, prav vpričo mene. Bil je do zadnjega na telesu in duhu čil, lahko je jedel, zraven pil po par kupic vina, pušil pa ves dan iz pipe."

image
Arhiv Zavoda za kulturo Slovenska Bistrica Glavni trg na razglednici leta 1900.

Pongratz je imel tri sinove in šest hčera. Sin Gvidon je postal zelo bogat veleposestnik in podjetnik. Med drugim je sezidal tudi kaznilnico v Lepoglavi na Hrvaškem. Sin Oskar je bil pravnik in je sodeloval pri ustanovitvi Trboveljske delniške družbe. Kupil je graščino na Polzeli in dvorec Dornava; imel je veliko glavobolov in Vošnjak je zapisal, da se mu je duh čisto omračil. Pavlina, ena izmed Pongratzevih hčera, se je poročila z vitezom Fricem Kaltneggerjem, ki je leta 1872 postal kranjski deželni glavar.

Albert Štiger, častni občan in župan

Leta 1935 je družba Florian Štiger in sinovi praznovala 130-letnico delovanja. Veliko podjetje je leta 1805 ustanovil prodajalec Jožef Štiger iz Slovenj Gradca. Po njegovi smrti leta 1845 sta družbo prevzela Florian, ki se je poročil z Ido Pongratz, in Johann. Leta 1874 je podjetje samostojno prevzel Florianov sin Albert, tedaj že znani župan, podjetje so preimenovali v F. Štiger in sin. Po Florianov smrti je podjetje leta 1893 prevzel sin Albert (njegov sin, advokat Florian, je bil do leta 1916 prokurist, do njegove prerane smrti leta 1920). Do leta 1933 je bil prokurist podjetja Florianov drugi sin Albert, po njegovi smrti pa so podjetje prepisali na Florianovo sestro Ido Štiger.

image
Arhiv Zavoda za kulturo Slovenska Bistrica Bistriški veljaki pred meščansko šolo (sedijo, z leve): Franc Walland (bankir in gostilničar), Mally (kmetijski vodja), Ivan Kos (gostilničar in posestnik), dr. Lujo Poljanec (predstavnik oblasti), dr. Boštjan Schaubach (advokat), dr. Simon Jagodič (zdravnik), dr. Josip Pučnik (advokat), Melhior Rizmal (ravnatelj meščanske šole); (stojijo, z leve): Karel Podhraški (klepar, predstavnik obrtnikov), Ivan Teger (ključavničar), Ivan Polanec (občinski tajnik, organist, homeopat), inž. Jelenc (stavbenik iz Maribora), Anton Arzenšek (kovač), Miha Rasteiger (gostilničar, mesar, posestnik). Za identiteto zadnjega na desni v drugi vrsti ni podatka.

Albert Štiger (1847-1933) je bil častni občan mesta in župan. Prav tako je bil lastnik oljarne, ustanovljene leta 1904, predhodnice današnje oljarne Gea. V času njegovega županovanja (od leta 1893) so zgradili ceste do Zgornje Bistrice, Šmartnega na Pohorju, Črešnjevca in Laporja. Ob Vošnjakovi ulici so zgradili meščansko "nemško" šolo in povečali vojašnico, v kateri sta bila nastanjena dva eskadrona 5. dragonskega regimenta.

Kot poslanec štajerskega deželnega zbora je Albert Štiger poskrbel, da so speljali železnico do mesta in uredili cesto čez Klopce. Župan mesta Slovenska Bistrica je bil 21 let, vse do začetka prve svetovne vojne. Nasledil ga je zdravnik Max Murmayr.

lbert Štiger je bil tudi znani sadjar, ki se je predvsem ukvarjal z obrambo pred točo in divjadjo. Razvijal je protitočno obrambo (s streljanjem s topovi proti toči) in postavitev protitočne mreže na vinogradih. Posnemali so ga širom po Evropi. Italijani so mu leta 1900 podelili veliko priznanje.

image
Arhiv Zavoda za kulturo Slovenska Bistrica Hotel Austria, kasneje hotel Beograd in hotel Planina, desno pa hiša Pongracevih, Štigerjevih, domovanje današnje knjižnice Josipa Vošnjaka (Razglednica iz leta 1911).
Hotel različnih imen
Za mestno hišo je stala trgovina, last Kopačevih, zraven nje pa pekarna Ivana Štrucla; kruh so pekli za kasarno. Naslednja hiša je bila v lasti krojaškega mojstra Štefana Rumeža, današnja Delavska hranilnica pa je bila v lasti Müllerjev, ki so imeli v lasti trgovino.
Med kostanji na Glavnem trgu je imel prodajalno s sadjem Josip Dorn. Središče družbenega dogajanja je bil nekdanji hotel. V hotelu, v katerem je bil tudi slovenski narodni dom, so se zbirali predvsem Slovenci. V njem je bila tudi odlična gostilna v lasti Josipine Krulc. Sicer pa že samo spreminjanje imena hotela priča o burni zgodovini mesta. Do konca leta 1918 se je imenoval hotel Austria, zatem hotel Beograd in nazadnje hotel Planina.

Leta 1902 so pri njegovem vinogradu gostili mednarodni vinogradniški kongres, dve leti kasneje pa je župan Štiger postal član viteškega reda Franca Jožefa. Kako cenjen je bil med ljudmi, priča članek iz Slovenskega gospodarja leta 1926: "V torek, dne 14. februarja t. l., je doživelo naše mesto redko slavje. Jera Jelen, svojčas viničarka, rojena v Laporju pri Slovenski Bistrici, je obhajala na zelo prisrčen način svoj stoletni rojstni dan. Vsled svoje izvanredne pridnosti in delavnosti si je pridobila spoštovanje in naklonjenost tukajšnjega prebivalstva. Prav posebno jo je odlikovala velikodušnost in dobrotljivost tukajšnje obče spoštovane rodbine Albert Štiger. Na predvečer se ji je priredila podoknica. Naslednji dan se je odpeljala slavljenka v okusno okrašenem vozu v tukajšnjo župno cerkev, kjer se je opravila za njo sv. maša. Po službi božji jo je sprejela gostoljubna Štigerjeva hiša v navzočnosti vsega osobja k slovesnemu obedu. Bogato obdarovana od svojih dobrotnikov je odšla častitljiva starka v mestno ubožno hišo, kjer je njeno pravo bivališče. Jera Jelen je še trdnega zdravja in še opravlja lahka dela brez očal. Želimo ji še nadalje božjega varstva, pregostoljubni rodbini Štiger pa obilo božjega blagoslova."

​Odvetnik Boštjan Schaubach

Zraven Štigerjeve - Pongracove hiše (na drugi strani Ozke ulice) stoji hiša, v kateri so izdelovali gumbe (Perlmutterknopfe - biserne gumbe). Hišo, kije bila verjetno prej v lasti družine Štiger, je pred vojno kupila družina Škofca. Hiša na severnem delu Glavnega trga je bila v lasti družine Scherf; Scherfi so bili steklarji.

Odvetnik dr. Boštjan Schaubach se je poročil z eno od Scherfovih hčera, Milo Scherf. Boštjan Schaubach je bil član Slovenske ljudske stranke, leta 1927 so ga izvolili v Mariborski deželni zbor, 1935. pa je bil izvoljen za predsednika okrajnega odbora Jugoslovanske radikalne zajednice (JRZ); 24. novembra 1935 je v dvorani okrajne hranilnice v Slovenski Bistrici organiziral shod JRZ, na katerem je bil glavni govornik minister dr. Miha Krek. Iz doslej znanih in najdenih podatkov je bil župan Slovenske Bistrice zagotovo v letih 1928, 1930, 1934 in med letoma 1938 in 1940. Umrl je 18. marca 1953 v Slovenski Bistrici, kjer je tudi pokopan.

Hotel Neuhold

Čez cesto je stal znani hotel Neuhold, kasnejši dom JNA (v njem sta danes mladinski center in prostori RIC-a Slovenska Bistrica). Neuholdi so bili posestniki, ki so oddajali sobe za tujce. Prav v hotelu Neuhold se je leta 1923 zgodil napad Orjune, ko je bilo več ljudi ranjenih zaradi odvržene bombe.

Sosednja hiša je bila v lasti Johanna Tegerja, čevljarja in člana ustanovnega zbora gasilskega društva. Bil je zaprisežen Nemec in tudi tatvine mu niso bile tuje. Teger je hišo prodal Pecerikovi, v kateri je imela trgovino. Še pred Tegerji je bilo posestvo v lasti Kopačevih. V prvem nadstropju Tegerjeve hiše se je rodila dr. Zora Janžekovič. V knjigi Kako je bilo je zapisala: "Rodila sem se 30. 9. 1918 v hiši čevljarja Tägerja na današnjem Trgu svobode, kot druga izmed štirih otrok. Oče je imel od prej obveznosti plačevanja preživnine za dva izvenzakonska otroka (starejšega polbrata Walterja v Avstriji in polsestro Mimiko v Mariboru). Bila sem živahen in silno radoveden otrok - poredna mala potepinka. Posedala sem v čevljarski delavnici hišnega gospodarja, ki je bila v pritličju. Bila sem mala prijateljica gospe Mondini v lekarni v sosednji hiši in skozi vrata kukala pri stricu Matušu v ožarjeno kovačnico ob mostu bistriškega potoka. Ob vsaki priliki sem se znala izmuzniti, pozimi tudi brez plašča in v copatkih, ker sem enostavno 'morala' biti prisotna na tistem majhnem, morda meter visokem sankališču v kotu grajskega parka. Spametovale me niso niti kazni niti odprte ozebline na prstih in petah."

Dobrotnik Mondini

Na vogalu Kolodvorske ulice je živel dr. Josip Vošnjak, kasneje so tam uredili lekarno, nad katero je prebival lekarnar Bruno (Branislav) Mondini. Bil je je eden od dobrotnikov, ki so zbirali denar za uboge. Uredil je mlekarno, v kateri so razdeljevali šolskim otrokom mleko in kruh. Prav tako je vodil protituberkulozno ligo v mestu in bil aktivni član Sokola. Bil je tudi govornik na različnih prireditvah in solo pevec.

Nasproti Štigerjeve hiše je živel cesarski svetnik Jakob Versolatti, ki se je rodil blizu Gorice. V osemdesetih letih 19. stoletja je prišel v Slovensko Bistrico kot zidar, zgradil je dvorec Vinarje, novo vojašnico, moderno jahalnico in stanovanja za železničarske delavce na Pragerskem in veliko privatnih hiš.

image
Arhiv Zavoda za kulturo Slovenska Bistrica Glavni trg je bil središče dogajanja (fotografija izpred druge svetovne vojne, Josip Pelko).

Na jugovzhodnem vogalu Glavnega trga je stala hiša advokata dr. Urbana Lemeža. Dr. Urban Lemež je na čelu slovenskih narodnozavednih mož slovenjebistriškega okraja vodil borbe za narodne pravice. Skupno z dr. Josipom Vošnjakom je v nemški mestni trdnjavi ustanovil narodno organizacijo, podružnico šolske Družbe sv. Cirila in Metoda (1892). Povezanost med gospodarsko odvisnostjo in narodno nezavednostjo ljudi ju je spodbudila, da sta leta 1894 ustanovila slovenjebistriško slovensko Posojilnico, ki je pomagala reševati slovenskega kmeta in obrtnika, leta 1900 pa so ustanovili še Narodno čitalnico. Lemež je sodeloval tudi pri ustanovitvi Sokola, med drugim je daroval pet kron za novi Aljažev dom. Umrl je 19. marca 1933 v Slovenski Bistrici.

Anketa

Ali se veselite nove pošiljke snega?

Sudoku