Miha Mazzini: Postali smo odvisniki od razburjenja

Sonja Javornik, 15.3.2019
Robert Kruh

V vse bolj zbirokratizirani državi je novi film Mihe Mazzinija Izbrisana vsekakor poučen pogled na boj človeka z birokratskimi mlini, pa čeprav sami niste bili izbrisani. Mazzini je tokrat ne samo scenarist, pač pa tudi režiser. Že v prvo mu je uspelo, saj film dobiva nagrade in hvale kritikov ne samo pri nas, pač pa tudi po svetu. Če še imate koncentracijo, da zdržite v kinu uro in pol, potem filma res ne smete zamuditi. O filmu, pomanjkanju koncentracije in celo seks turizmu sva z Miho razpravljala med hitrim kosilom prav na dan slavnostne premiere.

Izbrisani so gotovo pomembna tema. Ste se zato odločili zanjo, čeprav sami seveda niste bili izbrisani?

Na svoje delo sem dobil nekaj odzivov in eden od njih je bil, da o izbrisanih lahko pišejo le izbrisani. A tudi Tolstoj je napisal Ano Karenino, čeprav ni bil ženska. Upal sem, da bo kateri izmed izbrisanih kaj napisal, pa žal ni, zato sem se tega lotil sam. Z raziskavo, pogovori, branjem pričevanj greš lahko v kožo in dušo kogarkoli, tako kot sem šel jaz v kožo izbrisanih.

Pa saj vam je bila tema gotovo blizu – izbrisali so namreč tudi ljudi, ki so tu blizu nas, o tem se je pisalo, govorilo ...

Res je. Ko gledam nazaj, se čudim, kako je čas hitro tekel, saj smo lahko o tem brali v medijih šele s precejšnjim zamikom. Danes si težko predstavljamo, da je vse potekalo tako počasi, vendar je bilo to še pred internetom. Če so klasični mediji informacije ignorirali, so se zato zelo počasi širile. To danes ni več mogoče, je pa zdaj vseh informacij tako veliko, da bi okoli afere, kot so izbrisani, nastalo le nekajdnevno razburjenje, potem pa bi šlo vse po starem naprej.

Ali bi torej afera Watergate danes sploh imela take posledice, kot jih je imela v tistem času, ko je ameriški predsednik celo odstopil?

Če pogledamo, koliko afer je že imel Donald Trump, pa gre vse kar mimo ... Sodobna družba se je znebila odgovornosti, zato je vse bolj hipno. Tudi razburjenje je hipno, saj v naslednjem trenutku že iščemo novo. Postali smo odvisniki od razburjenja. Naši predniki so večino časa preživeli v lovsko-nabiralnih skupnostih, kjer so skupaj spali, se pogovarjali, ko pa je nekdo povišal glas, je nastala panika. Ko gremo na socialno omrežje, je glas ves čas povišan, zato so naši možgani preobremenjeni zaradi vseh povišanih glasov. Ravno zato se mi zdi kot avtorju privilegij, da dobim človeka za uro in pol v kinematograf, kjer je odklopljen od vseh drugih medijev. V tej uri in pol mu zbudim razmišljanje in čustva, kar je danes velika dragocenost. Svoje gledalce in bralce spoštujem, ker so namenili nekaj ur svojega časa eni sami temi, tisti, o kateri hočem sprožiti razmišljanje in čustva. Za naše možgane je koristno, če se dalj časa ukvarjajo z eno samo temo, ne pa, da le begajo levo in desno.

Pred kratkim sem gledala, kako je novinar napadal Leo Sirk, ki ji je ušla neprimerna beseda. Natanko tako, z istim tonom, napada tudi tiste, ki so krivi za milijonske kraje denarja ...

Svet je padel v totalno egalitarnost. Lea Sirk je izrekla eno samo besedo in to je bilo sprejeto, kot bi padla atomska bomba. Tako je, ker se vsi ves čas derejo. Nikoli ne bom pozabil, ko sem v New Yorku šel v fitnes. Med tekom na tekaški stezi sem gledal televizijo, kjer se je novinarka drla, da pada sneg. Čez slabo uro pa se je drla, da se sneg topi! Oboje je bilo res, vendar nisem razumel vse te panike ... Pri filmu Izbrisana sem zelo pazil, da z možgani delam pazljivo. Ko se v filmu začnejo nabirati slabe stvari, sem dodal plesno-glasbeno točko, ki je pretresljiva, hkrati pa je mali odmik, da se lahko potem spet vrnemo k birokratom in uradom.

Menda mladi nimajo več potrpljenja, da si pogledajo film ...

Uradni Googlovi podatki o youtubu kažejo, da večina preneha gledati že po eni minuti. V Sloveniji imamo pirate, ki so se mi dolgo smejali, ko sem se boril za avtorske pravice, medtem ko oni kradejo. Ko sem se zadnjič pogovarjal z enim od njih, ni bil več tako zadovoljen, saj ljudje filmov niti krasti nočejo več, zdaj si želijo le še kratke povzetke filmov! Vse to vpitje na internetu naj bi pritegnilo našo pozornost, ki je lahko v enem trenutku namenjena samo eni stvari. Pri mladih je dolga pozornost zato posledično problem, težava je, da vse večje probleme težko obdelaš v eni minuti.

Z enakimi težavami se srečujejo tudi v šolah. Ali to pomeni, da bomo imeli zopet srednji vek, saj bo očitno treba vse poenostaviti, malo bo takih, ki bodo šli v globino?

Svetu bo vladal tisti, ki bo treniral za najdaljšo pozornost. Ameriški računalniški bogataši svojim otrokom ne pustijo niti blizu računalnikom in telefonom! Svet se deli na tiste, ki želijo svoje otroke trenirati na dolgoročno pozornost, in tiste, ki jim je vseeno.

V času demokracije večina odloča o določenih stvareh. Kakšne so torej odločitve večine, ki niti koncentracije ne zmore več?

Če ni dolgoročne pozornosti, demokracija ni možna! Konec 19. stoletja so ameriški predsedniški kandidati na soočenjih govorili dve uri skupaj, drugi so dve uri odgovarjali in tako naprej. Z izumom televizije so skrajšali formate, z izumom twitterja pa tviti trajajo le še nekaj sekund. Ljudje volijo tistega, ki jih bolj razburi, in si zato pogledajo le njegove izjave. V japonski kulturi je sramotno, da se »afnaš« na televiziji, zato imajo paralelni sistem odločanja. V demokraciji lahko volimo pajace, igro pa v ozadju vodijo drugi. Morda se to že dogaja Trumpu, ki govori in piše neumnosti, v ozadju pa odločajo drugi.

Ali mislite, da bo kaj bolje, ko bomo ozavestili, da je to problem?

Nisem optimist. Najbogatejši zemljani vlagajo v nesmrtnost, nekateri pa so že obupali nad življenjem na Zemlji in bi šli kar na Mars, kar ni dobro znamenje za ostale. Časi so kočljivi, saj se končuje obdobje zahodne prevlade, kapitalizem pa črpa vse vire in uničuje vse pred seboj ...

Ali se vam kot antropologu zdi, da je človeštvo kaj napredovalo?

Načeloma se ljudje delimo na dve skupini – eni so biblični, ki gredo iz raja samo še na slabše, drugi pa smo optimisti, ki mislimo, da je bilo slabo in gre na bolje. Vsak gre raje k zobozdravniku danes kot v srednjem veku – vsaj to je zagotovo boljše. Včasih so si ljudje želeli smrti že zaradi bolečin ob napadu ledvičnih kamnov, danes bi to hitro pozdravili. Izumili smo orožja za množično uničevanje, posledice interneta pa bomo šele videli. Internet lahko deluje povezovalno, saj vidimo, kako živijo ljudje po svetu, na drugi strani pa se krepita narcisizem in število kretenov.

Kako vi vidite vlogo sodobnih medijev?

Programerji v Googlu so si zastavljali vprašanja o tem, kako oceniti kvaliteto člankov in zmagal je kriterij - število klikov, ki pa nima zveze s kvaliteto. Celo nasprotno je, saj več ljudi klikne največje neumnosti. Znašli smo se v svetu povprečnosti in se počasi premikamo v svet podpovprečnosti. Počasi se končuje doba aktivnega dela, saj se razvija robotizacija, zato je treba poiskati rešitve na tem področju. Živimo v času, ki bi zahtevali najboljše možne voditelje, dobivamo pa najslabše – prav zaradi vpliva množičnih medijev in interneta.

Zdaj ste prvič režirali, sicer vas poznamo kot pisatelja, programerja ... Skratka, počnete kup zelo različnih stvari.

Ljudje smo bitja ustvarjalnega dela. Ni treba pisati knjig ali delati filmov, da si ustvarjalen – to je mogoče tudi na vrtu ali v kuhinji. Pri takem delu ne pregoriš, razen če kuhaš za celo sorodstvo. Sam izjemno rad ustvarjam, pri delu, ki mi ni tako zanimivo, pa ravno tako poskušam najti neko plat, da mi je zanimivo. Nikoli ne padem v robotsko delo brez razmišljanja.

Po filmu bo gotovo na vrsti nova knjiga, kajne?

Seveda. Pred poletjem izide knjiga o spolnem turizmu. Moške, ki hodijo na Tajsko, je grozno gledati, vendar tam ni nobene krinke, saj vsi vedo, kaj delajo. Po drugi strani pa imamo ženske, ki gredo v Afriko, a trdijo, da za spolne usluge ne plačujejo, ampak »malo prispevajo«, ker je tam pač pomanjkanje ... Ko sem to opazoval, sem ugotovil, da so bili v 70-ih v Dalmaciji tako imenovani galebi, torej je bilo to središče spolnega turizma. Danes so galebi še vedno prepričani, da so bili tako privlačni, da so Švedinje morale hoditi k njim in malo prispevati za apartma! O tem bo govoril moj novi roman. Zgodbo pripoveduje moški. Dva zakonca imata krizo, zato gresta na potovanje v Afriko, kjer žena postane »bela masajka«, možu pa ni nič jasno. Na skrivaj razmišljam, da bi bila to odlična zgodba za film, vendar se dogaja v Afriki in za snemanje našega filmskega sklada gotovo ne bi prepričal ...

Intervju je bil objavljen v reviji STOP.

Anketa

Koliko skodelic kave si privoščite na dan?

Sudoku