Ljubezen si zasluži prvo mesto v našem življenju

Urška Kereži, 8.3.2019
Nina Đurđević

Bruno Šimleša pravi, da večina staršev ni "govorila" ljubezni v jeziku, ki bi ga kot otroci razumeli. Zato mnogo ljudi naposled zmotno sklepa: "Če me nimajo radi tisti, ki bi me morali imeti in naj bi mi tudi (po)kazali, potem si v življenju ljubezni očitno ne zaslužim".

Vodilni hrvaški avtor popularne psihologije in osebnega razvoja že skoraj dve desetletji razmišlja in piše o ljubezni ter najpogostejših ljubezenskih zmotah. Ker si ljubezen, pravi Šimleša, zasluži glavno mesto v našem življenju. A o njej moramo govoriti brez patetike, izhajati iz življenja, še najbolj bistveno pa je, da je ne iščemo le v partnerskem odnosu, temveč tudi v ljubezni do življenja, otrok, narave, prijateljev. Vse pa se začne z ljubeznijo do sebe.

image
Nina Đurđević Bruno Šimleša
Ker nam drugi niso (z)mogli pokazati ljubezni, še ne pomeni, da smo obsojeni na življenje brez nje.

Če kdaj, so nas ta mesec polna usta ljubezenskih hvalospevov. Pa vi? Ste praznovali valentinovo?

Niti ne. Ker ne maram, da mi drugi določajo, kdaj je čas za ljubezen, kot tudi ne poveličevanja samo enega njenega obraza - romantične, partnerske ljubezni. Če vprašate mene, je vsak dan čas za vse oblike ljubečih odnosov, do otrok, umetnosti, prijateljev, narave, in nikakor ne moremo trditi, da je kateri manj vreden od drugega. Vsi nas namreč enako neskončno napolnijo s smislom, priložnosti, ki smo jih zamudili, da bi z njimi polepšali dan, pa so vredne obžalovanja.

Mislite, da je lahko tudi po 20, 30 letih skupnega življenja, ob odraščajočih otrocih in vseh življenjskih izzivih, ljubezen še iskrena in partnerski odnos strasten?

Seveda! Ne samo po 30, tudi 50 letih! A je res vse prej kot preprosto, pravzaprav kar hudičevo težko, ni pa nemogoče. Čeprav nam romantične komedije prodajajo mit, da je za srečo v dvoje dovolj že usoden trk z "manjkajočo polovico" in preostalo kar samo pade na svoje mesto, je v to resnici prvi pogoj. S "pravo osebo" šele začnemo dobro spoznavati ljubezen in sebe. Ker se z leti spreminjamo, pa to odkrivanje traja večno in moramo imeti prekleto srečo, da je smer razvoja obeh vpletenih podobna. A številni pari na tej poti izgubijo strast predvsem zato, ker se nikoli niso zares ljubili. Bili so zgolj zaljubljeni in fascinirani, dokler ni realnost počasi razgalila resnične podobe. Ko v enačbo vstopijo še otroci, pa ni čudno, da z leti ostanejo le funkcionalni cimri.

Kot otroci se počutimo in vidimo, kot nas vidijo drugi, kot odrasli pa tako, kako sami ravnamo s seboj.

Kaj bi potem odgovorili dvomljivcem, ki pravijo, da prava, brezpogojna ljubezen ne obstaja. Da je nedosegljiva?

Žal mi je vsakogar, ki ni občutil brezpogojne ljubezni, saj je prikrajšan za neverjetno doživetje. Sploh, ker je zelo redka. Izsledki raziskav namreč žalostno kažejo, da znamo imeti tako radi predvsem hišne ljubljenčke in majhne, nebogljene otroke. Z njihovim odraščanjem pa brezpogojnost izgine tudi iz tega odnosa in z odraslimi otroki smo, če je vse po sreči, v najboljšem primeru le prijatelji. Ker je med partnerji napačnih predstav, pričakovanj, zablod, zamer, projekcij toliko več, si lahko predstavljate, koliko brezpogojnosti smo sposobni.

In zakaj smo kot otroci znali ljubiti, medtem ko se moramo kot odrasli tega učiti znova?

Ker so nas vmes "pokvarili". Večina staršev namreč ne "govori" ljubezni v jeziku, ki ga otroci razumejo. Zato naposled zmotno sklepajo: Če me nimajo radi tisti, ki bi me morali imeti in naj bi mi tudi (po)kazali, potem si v življenju ljubezni očitno ne zaslužim. Takšno razmišljanje pelje v strupene in boleče občutke, zaradi katerih kasneje ne znamo in ne zmoremo ljubiti ne sebe ne drugih. Prav zato pišem knjige in predavam o zdravi ljubezni - da bi razumeli, zakaj ne vemo, kako ljubiti, zakaj mislimo, da ne maramo ljubiti, in se počasi učili jezika ljubezni. Do sebe in drugih. Kajti samo zato, ker nam drugi niso (z)mogli pokazati ljubezni, še ne pomeni, da smo obsojeni na življenje brez nje. Kot otroci se namreč počutimo in vidimo, kot nas vidijo drugi, kot odrasli pa tako, kako sami ravnamo s seboj. Zato se moramo znova posvetiti učenju jezika ljubezni. Ker - kako živimo danes, ni odvisno od tega, kaj smo doživeli, ampak kako. Kako razumemo in izkoriščamo to, kar je za nami. Izkušnje so le glina, ki jo modeliramo.

image
Nina Đurđević

Kako potem ljubimo, če ne znamo ljubiti sebe?

Da se razumemo - ljudje, ki ljubijo sebe, niso sebični, arogantni ali prepotentni narcisi, prepričani, da so brezhibni, več vredni od drugih. Pomeni samo, da se cenijo, so si pomembni ter vedo, kaj lahko pričakujejo zase in ponudijo drugim. Večina pa ima svoje vrline za samoumevne, medtem ko se s hibami, neuspehi, težavami ves čas obremenjuje ter pozablja, da je v bitke bolj modro iti šele, ko se napijemo svojih vrlin in uspehov. Seveda ne trdim, da bi morali probleme zanemariti, temveč se z njimi boriti šele takrat, ko imamo dovolj samozavesti, ko se zavedamo dobrega v nas in okolici. Sicer pričakujemo, da nam drugi zapolnijo vrzeli v samopodobi. Zagotavljajo trdnost, ki bi si jo morali dajati sami, in tako končamo v zvezi s posesivnim partnerjem, ki nas ne ceni, a kljub temu nismo dovolj pogumni, da obrnemo novo stran v zgodbi. No - zato je nemogoče zares ljubiti druge, če nismo v dobrem odnosu s seboj.

Je ljubezen nujno povezana samo s pozitivnimi občutki? Ali tudi z bolečino?

Normalno je, da partnerji naših potreb in pričakovanj ne morejo v vsakem trenutku zadovoljiti v popolnosti in obratno. Zato se hitro počutimo prizadeti, sploh, če odnos idealiziramo, in trpimo - zaradi naših napačnih predstav, ki se jih moramo znebiti. A vendarle naj poudarim, da morajo biti neskladja z realnostjo na obeh straneh izjema, ne pravilo.

Da je ena ključnih zablod tista o kompromisih, mislite?

Od sedmega leta naprej vemo, da moramo v vsakem odnosu pristajati na določene kompromise. Da popolno ujemanje z drugimi ne obstaja. Ne smemo pa pristati na nekaj, za kar mislimo, da si ne zaslužimo. Kar je pod našim nivojem, ki ga določimo sami. Ko je meja prestopljena, pa naredimo črto, čeprav nam je težko. Največja škoda je namreč, da živimo življenje, kot da je samo generalka!

V bitke bolj modro iti šele, ko se napijemo svojih vrlin in uspehov.

Kompromis pa (še) ni kompromitiranje?

V kompromise, kot rečeno, privolimo občasno. Ker vemo, da idealne zveze ni in da je lahko tudi neidealna zdrava. Drugo pa je kompromitiranje, kar pomeni, da privolimo v nekaj, česar si nismo zaslužili, in se tega tudi globoko zavedamo. To niso zdravi kompromisi, ampak zelo toksična kompromitiranja, ki nam onemogočajo uspeh v ljubezni ali življenju nasploh. Ključno pravilo pri odnosih je: Vsak si zasluži dobiti to, kar daje. Če najbližjim torej dajete določeno količino ljubezni, potrpežljivosti, razumevanja in sprejemanja, si to zaslužite tudi prejeti. Kadar sprejmete odnos, v katerem nenehno prejemate manj od tega, kar dajete, in še manj, kot si zaslužite, in manj, kot potrebujete, pa to nikakor ni več običajen, potreben kompromis, ampak strupen in smrtno nevaren!

Zakaj potem znižujemo kriterije, ostajamo v mrtvih zakonih? Se bojimo, da bi ostali praznih rok?

Absolutno in tega ne govorim, da bi obsojal. Življenje pa si zapletamo, ker ne znamo drugače in bolj modro živeti. Zato je ključno, da se začnemo zavedati vrlin, ker bomo le tako vedeli, kaj bi nam drugi morali dajati. Seveda bi bilo zagotovo precej manj odnosov, če bi vsi tako razmišljali, a več uspešnih in manj izgubljanja časa za gradnjo tistih, ki so od začetka obsojeni na propad. Vem, da v partnerju iščemo varnost in uteho, toda bodimo pošteni in si v glavi zavrtimo film sedem, 17 let naprej - bomo obžalovali, da smo ostali, ali ne? Samota morda res kdaj boli, osamljenost v dvoje pa zmeraj.

Kdaj smo kompatibilna dvojica?

V dolgoročno uspešnih zvezah partnerja delita mnogo skupnih lastnosti. Seveda ni treba, da smo si povsem podobni, pomembno je, da imamo enaka ključna prepričanja in podobne življenjske prioritete ter vrednote. Potem se spoštujemo, kar je najpomembnejše za ohranitev ljubezni, in vsak ljubezenski odnos je treba negovati.

Pa smo res s tako različnih planetov?

Nikakor ne gre posploševati. Ker nič ni narobe z vsemi moškimi in ženskami, vendar obstajajo nekatere pogoste značilnosti in razlike. Dejstvo je, da večina moških težje razume in izraža čustva. Ker nas tega niso učili. Vzgojeni smo s prepričanjem, da so čustva dejansko šibkost ali znak ranljivosti, zato jih ne moremo kazati. In potem imate moške v 30-ih ali 40-ih letih, ki resnično ne morejo izraziti drugega kot agresijo in jezo. Kako so potem lahko dobri partnerji ali očetje? Po drugi strani pa si ženske moških ne izberejo zato, ker so, kar so, temveč zato, kar mislijo, da bodo postali! In potem čakajo ter čakajo, da so nekaj, česar ne želijo - vizija svoje žene. Ker - kje je je potem njihova volja?

image
Nina Đurđević

Zakaj ženske mislimo, da bi moški morali brati naše misli?

Nekaj je, če moški ne pokaže ženi, da ga zanima. Je ne posluša, se ne spomni ključnih stvari, kaj ima rada ali česa ne prenaša. Tega si nikakor ne sme dopustiti. Povsem drugo pa, če pričakuje, da bo mož že po tem, kako je na hodniku zavzdihnila in odložila torbico, vedel, kaj se je v službi zgodilo. Da jo je šef ponovno razjezil. Ne, tega res ne more! A opazil bo, da je nekaj narobe, in tudi vprašal, kaj se je zgodilo. Moškim torej ni treba brati misli, moralo pa bi jih zanimati, kaj se ženi plete po njih!

In zakaj smo do sebe prestroge, moški pa premalo?

Mnoge ženske želijo biti superjunakinje - popolne žene, mame, prijateljice, hčere. Le tako se imajo za dovolj dobre, kar je pogubno za vse vpletene.

Tudi vprašanje o razlikah v komunikaciji je večno. Kje so in zakaj se ne slišimo?

Osnovna težava ni v dejstvu, da uporabljate kar dva-, tri-, petkrat več besed kot moški, temveč v povsem različnih ciljih komunikacije. Medtem ko želite z govorjenjem predvsem deliti določeno izkušnjo, povečati ali ohranjati bližino in razumevanje, smo moški veliko bolj pragmatična in ciljno naravnana bitja. Za nas je ključno edinole, da najdemo rešitev.

Kaj je še pomembno za srečno zvezo?

Močno sem prepričan, da je pomembno uravnoteženo razdajanje pozornosti, razumevanja, topline, podpore, navdiha pa tudi prejemanje. Če dajemo več, potem se hitro zavemo, da živimo z mlajšim bratom, otrokom ali sostanovalcem in ne z enakopravnim moškim. Da se recept izide, potrebujemo torej: visoko stopnjo kompatibilnosti v temeljnih vrednotah, iskrenost in uravnoteženo prejemanje ter dajanje.

Bruno Šimleša
Je avtor devetih knjig s področja popularne psihologije ter duhovnosti. Najbolj znani in brani sta uspešnici Ljubezenoslovje in Šola življenja, v Sloveniji, Srbiji, Makedoniji in Albaniji skupaj prodani v več kot 150.000 izvodih.
S temo Ontologijska varnost v delu Anthonyja Giddensa je leta 2003 iz sociologije diplomiral na Filozofski fakulteti v Zagrebu, na hrvaški televiziji dve leti vodil oddajo Svaki dan, dobar dan ter redno sodeluje s številnimi hrvaškimi mediji. Trenutno je tudi tedenski kolumnist Blogbuster.hr, leta 2017 pa ga je Hrvaško združenje za odnose z javnostmi nominiralo za komunikologa leta. Poročen je enajst let ter je ponosen oče devetletnice.
 
image
Nina Đurđević

Kaj pa, če se čez čas začneta razvijati v povsem nasprotni smeri? Ali da se izrazim nekoliko čez palec - ko nekdo nazaduje, drugi pa napreduje?

Najprej moram demantirati predpostavko, da na začetku zveze pogosto vse "štima". Ravno nasprotno, v številnih zvezah veliko stvari pometemo pod preprogo, poskušamo se preleviti v osebo, ki bo partnerju všeč, pri tem pa pozabimo nase. Verjamem, da bi bili odnosi precej bolj zdravi, če bi vanje vstopili iskreni. Ko to končno vendarle spoznamo, pa je najbolje, da se razidemo. Zavedam se, da to niso preproste odločitve. Ampak če v neprimernem odnosu vztrajamo denimo zgolj zaradi otrok, jim s tem delamo medvedjo uslugo. Z bivanjem v okolju, v katerem se starši ne razumejo ali se celo neprestano prepirajo in se ne spoštujejo, jim dajemo napačno predstavo o ljubezni. Zato je zanje precej manj škodljivo, če zmoremo priznati, da nismo ustvarjeni drug za drugega in poskušamo nov, zdrav odnos zgraditi z nekom drugim ali sami s sabo. S tem jim pošljemo najbolj pozitivno sporočilo.

Vam je uspelo znebiti se vseh ljubezenskih zablod?

Mislim, da. Kar ne pomeni, da z ženo nimava težav, a se za naju nenehno trudiva, kot tudi za prijatelje, hčerko ... In seveda so obdobja, ko nama ne uspeva, a na splošno mislim, da nama gre dobro. Ko se prepirava, pa veva, da se ne boriva drug proti drugemu, temveč z nerazumevanjem.

Je pot učenja "ljubezenskosti" potem sploh kdaj končana?

Vse življenje se moramo učiti. Ker vedno lahko ljubimo več, bolj iskreno, globlje. Prav zato je ljubezen čudovita - ker je neskončna. In ker lahko ves čas napredujemo v neskončnem plemenitenju življenja!

Anketa

Ali podpirate predlog za postopni dvig meje za starostno upokojitev z zdajšnjih 65 na 67 let, kar naj bi dosegli do leta 2034?

Sudoku