(KOMENTAR) S čim si bom kupila kruh čez 30 let?

Ninna Kozorog, zdravnica in humanitarka, 26.2.2019
Nataša Juhnov

Podobe starostnikov, ki dobesedno hirajo, niso naključje, še manj pa posledica zadnjih dveh, treh let. So odraz družbenopolitičnih odločitev naše družbe.

"Delaj pridno, da boš imel/-a nekaj na stara leta," je (pre)govor, s katerim starši desetletja spodbujajo mladino, naj vstopi na trg delovne sile čim prej in čim bolj odgovorno. "Za nas pokojnin tako ne bo več," pa je prepričan del mojih vrstnikov, ki navadno v času mojega delovnika išče svojo identiteto med kofetkanjem in "družbeno-odgovorno-aktivistično-individualističnim lifestylom" nekje na Poštni.

image
Nataša Juhnov

V tem istem času, v tej isti državi, celo v tem istem mestu si Fanika pri 83 letih zaveže obledelo ruto in se odpravi v trgovino. Peš skoraj kilometer, ker je tisti evro za avtobus predrag. Ne upa pomisliti, kaj bo, ko ji bosta odpovedali nogi. Najcenejša pašteta, liter mleka, kruh po znižani ceni z včerajšnjega dne, ki pa ga s svojimi zobmi težko pregrize, ne da bi ga namakala v mleko. Pa so takoj trije evri. Trije evri od 360 evrov, s katerimi plača vodo, elektriko, komunalne storitve in dopolnilno zavarovanje. Enkrat mesečno še kakšne znižane argo kocke, poleti kakšna zelenjava juhica z domačega vrta. Včasih speče jajčka svoje stare kokoši Koke, ki pa nese čedalje redkeje. Meso le, če ji ga podari kdo od sosedov. Za ogrevanje ima drva, ki jih včasih pomaga nasekati kakšen prostovoljec. Preudarno si greje svojo hiško, da jih ne zmanjka prekmalu. Ogreje se z delom, kolikor ji zdravje še omogoča, saj je bila vedno navajena trdo in pridno delati kot šivilja. Vendar ve, potrebovala bi nova okna, saj zatlačene brisače ne zaustavijo več prepiha. Letos k sreči ni huda zima, a to je slaba tolažba. Tudi hladilnik že nekaj let ropoče, zato ga čez zimo izklaplja in živila hladi kar zunaj. Perilo pere na roke, pozimi spi v treh, štirih puloverjih in z nekaj odejami. Televizije nima, saj si ne more privoščiti naročnine, čas ji krajša radio. In Mika, mucka, ki ji odstopi nekaj mleka in nadrobljenega kruha, četudi ve, da se sosedje zgražajo. "Če ima za mačko, ji že ni tako težko." Ima sina, nazadnje ga je videla pred desetletji, ko je v enem izmed obiskov pokradel njeno zlatnino, uro pokojnega moža in staro kuhinjsko uro na kukavico, ki jo je imela še iz časa svoje babice.

Če naš sistem ni družbeno odgovoren, bodimo vsaj mi. Ker ne vemo, ali bomo čez nekaj desetletij mi šteli evre za znižano pašteto

Soseda ji je že pred leti predlagala, naj si "zrihta socialni dodatek". Varstveni dodatek, do katerega so upravičene samske ženske nad 63. letom in moški nad 65. letom, ki niso več v delovnem razmerju, je javnost dolgo poznala kot "socialko, ki so jo prejemnikovi dediči morali vračati po smrti svojca", vendar po spremembi zakonodaje 2017. tega niso več dolžni. Gre za doplačilo razlike do 577,34 evra. Pridobitev tega je za Faniko enigma brez primere, saj ne razume polovice napisanih besed o tem "upokojenskem dodatku" v časopisu niti ne ve, kako se tega lotiti. Varstveni dodatek je resda postal socialna pravica, a se zato preverja vse premoženje, vključno stanovanjska hiša z zemljiščem, kar pomembno vpliva na število prejemnikov. Ravno tako nanj vplivajo eventualne donacije in druga denarna pomoč. Fanika se sprašuje, ali bi ob prijavi morala povedati tudi za vsak evro, ki ji ga tu in tam podari kakšen prostovoljec "za priboljšek". Druga past pa je, da morajo prosilci pred odobritvijo prošnje v pristojni center za socialno delo prinesti izvršljivo, notarsko overjeno pogodbo s podpisi otrok, ki dokazuje, s kakšno vsoto bodo svoje starše financirali vsak mesec. Če tega ne zmorejo, pa je treba jasno dokazati, zakaj ne. Šele takrat bo država prispevala svoj delež. Fani ne ve, kje bi našla notarja, niti si ga ne more privoščiti – še do mesta ne gre, le do svoje vasi enkrat tedensko. V letu 2012 so se tako tisočeri starostniki varstvenemu dodatku prostovoljno odpovedali zaradi strahu, da bi s tem obremenili otroke po svoji smrti, manj kot šest let kasneje pa sistem od njih zahteva, da otroke zavežejo k obvezni vsakomesečni finančni pomoči. Da je absurd še večji - z iztožljivo pogodbo, s katero bi morali na koncu lastne otroke terjati za dodeljeno vsoto po podobnem postopku kot otroci ločene starše za preživnino.

image
Andrej Petelinsek

Fanika ve le, da je njen sin verjetno v Ljubljani. Tu in tam ji nekaj besed namignejo sosedi, ki ga "vidijo na interneti". Postopek se ji zdi prezapleten. Čaka na obljubljen dvig pokojnin, čeprav se ji zdi, da te samo še padajo. A vendar to ni njena domišljija, podatki Zavoda za pokojninsko zavarovanje so dovolj nazorni - vrednost pokojnin v zadnjih sedmih letih se je realno zmanjšala. Napovedan simbolični dvig pokojnin je tako le "opij za ljudstvo", bi rekel Marx. Razmerje med povprečno neto plačo in povprečno starostno pokojnino se je zaradi pokojninske reforme po ZPIZ-1 od leta 2000 do 2012 znižalo s 75,3 na 62,1 odstotka. V tem desetletnem obdobju so pokojnine tako padle z 68,1 na 57,1 odstotka povprečne plače. Če bi se trend nadaljeval, bi leta 2024 moški s 40 leti delovne dobe in ženska z 38 leti delovne dobe imela le še 53 odstotkov plače iz zadnjega leta pred upokojitvijo; trend je sprejetje ZPIZ-2 vendarle ustavilo.

image
Andrej Petelinšek

Fanika je s svojo mizerno pokojnino le ena izmed treh skupin, ki živijo na pragu revščine. V drugi skupini so delavci z negotovimi, nerednimi in mizernimi izplačili, v tretji pa prejemniki socialnih transferjev. Faniki je vseeno, da je Kobal plagiator, ki se je sprva okoristil s 13.000 evri. Sama si tega denarja ne zna predstavljati. Ne razume niti, zakaj je Krajčič ukradel sendvič, če pa ima vsaj desetkrat višjo plačo od njene penzije, ona pa plača za tiste štiri rezine posebne enkrat mesečno. In ne razume, zakaj se pristojni vsaj četrtino toliko kot z njimi ne ukvarjajo še s 83.000 upokojenci, ki životarijo. Ne zavedajoč se, da se starajo tudi oni, tudi mi … in nekoč bomo na njenem mestu mi vsi. Ah, si reče, "saj imam samo še par let, bom že nekako".

image
Andrej Petelinšek Ninna Kozorog, zdravnica in humanitarka

P. S. Ime je spremenjeno, dejstva ostajajo ista. Fanika je le ena izmed tistih starostnic in starostnikov, ki so prišli v moje življenje, mi vzeli dih in včasih zaupanje v sistem, državo, pravne institucije. Včasih zaradi tiste pristne iskrene dobrosrčnosti, ko so ob prihodu Humanitarčkove ekipe stresli v vodo še zadnji dve žlički kave za tisti mesec. Včasih preprosto zaradi vdanosti v usodo. Podobe starostnikov, ki dobesedno hirajo, niso naključje, še manj pa posledica zadnjih dveh, treh let. So odraz družbenopolitičnih odločitev naše družbe. Sosedje Avstrijci so si s trdnim javnim pokojninskim stebrom zagotovili varno starost, po drugi strani pa si Nemci s primerljivimi plačami in primerljivim odstotkom plačevanja v pokojninsko blagajno, z razgradnjo in privatiziranjem javnega pokojninskega stebra, tlakujejo pot v revno starost. Čemu sledi Slovenija, ni treba poudarjati.

Nihče od nas ne bo naredil pokojninske revolucije (dvomim, da protagonisti berejo moje tekste), lahko pa vsak od nas kdaj kakšni Faniki primakne kakšen evro, ko ji zmanjka pri blagajni. Odnese vrečke. Ali brez besed pusti na pragu nekaj dobrot. Če naš sistem ni družbeno odgovoren, bodimo vsaj mi. Ker ne vemo, ali bomo čez nekaj desetletij mi šteli evre za znižano pašteto. Kajti vsak od nas zagotovo pozna Faniko, v svojem bloku, svoji vasi ... Le pogledati ne smemo stran. Kot pogosto to naredi država.

Anketa

Kolikokrat tedensko uživate meso?

Sudoku