(KOMENTAR) Pogrešljivi in nadomestljivi

Petra Lesjak Tušek, 24.2.2019
Andrej Petelinšek

Vse več delavcev se neslišno umika v pokoj.

V dneh, ko smo slavili odhod novinarskega kolega z RTV Slavka Bobovnika v pokoj in to prelomnico na Koroškem primerno zalili z vinom in solzami, razmišljam predvsem o kulturi odhodov in prihodov - z dela, funkcij, pozicij, iz enega obdobja v življenju v drugo. V razritem polju (ne)kulture odnosov se raznovrstne asociacije samodejno pletejo večplastno, tudi zato, ker se odvijajo z bliskovito naglico. Le stežka se še ustavljamo v hitrostnem drsanju skozi delovni vsakdan, v nizanju neodložljivih opravil skorajda nikoli nimamo časa za daljše postanke. Tempo dela je vse bolj neizprosen, mislimo in počnemo več stvari hkrati, čeprav ni nujno, da jih realno obvladujemo - a vsestranskost in večopravilnost postajata naš način delovanja, da bi le bili čim bolj učinkoviti.

image
Andrej Petelinšek

Oditi v pokoj na tako lep način, z naklonjenostjo sodelavcev in kolegov, je in mora biti nedvomno ena lepših popotnic, prijetih postaj v življenju, ki (znova) izmeri tudi vrednost, težo, prispevek in vlogo nekoga v podjetju, sploh če je v njem prebil vso poklicno pot. Premeri posameznikovo vlogo v aktivnem delu življenja nasploh. Preveč hladnosti in instrumentaliziranosti se je že zarilo v vsakdanje odnose zaposlenih v podjetjih, zlasti v velikih družbah, zato postajajo odkloni od vse bolj ustaljenega in vse manj pričakovanega pozitivna presenečenja. Še vedno o(b)stajajo delavski kolektivi, ki se znajo povezovati in družiti, ne da bi to bil prisiljen moderni "timbilding", ki ga ob manku pristnih povezav marsikje vsiljujejo kot slab nadomestek spontanih povezovanj. Lepo je spodobno in dostojno, kulturno, z majhno pozornostjo pospremiti (so)delavca v penzion. Vse več je podjetij, v katerih pozabljajo na osnove "notranje" kulture, medtem ko loščijo svojo zunanjo podobo, ustvarjajo in propagirajo imidž za zunanje partnerje. Vse več delavcev se neslišno umika v pokoj, v katerem lažje sprejmejo nižjo pokojnino kot vse nižjo kulturo, ki jih ob tem pospremi. Preprosto odidejo, ne da bi se kdo posebej zganil ali da bi to koga ganilo. Odprejo jim vrata na stežaj in nihče jih ne pogreša. Pogrešljivost in nadomestljivost vseh nas je jasna, čeprav hkrati morda eno najbolj težko dojemljivih spoznanj. Prej ko spoznamo, da smo zamenljivi, prej se izognemo razočaranju. Pa ne gre za to, da bi se morali obremenjevati "na zalogo", ker bi to bilo eno bolj nesmiselnih početij, temveč za način, da bomo dejstvo o nadomestljivosti sprejeli čim bolj realno, brez pretirane sentimentalnosti, prizemljeno, racionalno.

image
Sta Slavka Bobovnik je postal upokojenec.

Nekatera podjetja še dandanes vabijo upokojene sodelavce vsaj na redna letna srečanja ali jubileje, druga so tovrstna druženja kot nekakšen nepotrebni ostanek socializma opustila. Ker so strošek in investicija hkrati. Stroškov pa je vsevprek in vselej preveč in vedno se jih z vidika delodajalca še da oklestiti. Denar se lahko porabi drugače, čas pa sploh - to je jasna in racionalna sodobna logika v časih, ko je kulturno govoriti o sobivanju generacij preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Ni treba veliko, a vendar je treba preveč. Tako postajajo srečevanja z nekdanjimi zaposlenimi tudi za lastnike in uprave odvečna, nepotrebna in nepomembna, izguba časa pač. Rok trajanja in uporabnosti nekako poteče tudi ljudem, hkrati pa nekdanji in sedanji zaposleni v kolektivih nimajo več toliko skupnega, kot se zdi. Kjer se še ohranjajo, srečevanja upokojenim vendarle pomenijo veliko - če ne drugega, majhno mero pozornosti, ki jo sploh starejši iščejo in potrebujejo, ne le v zasebnih sferah, tudi v delovnih okoljih, v katerih so preživeli dobršen del svojega življenja. Drobci naklonjenosti in pozornosti tako nedvomno še pomenijo veliko in jih ne gre podcenjevati - pa naj se zdi trditev o merjenih vrednosti posameznika vse bolj vsiljena fraza neke sodobne psihologije, ki skuša znova postaviti v ospredje človeka in ga osrediščiti v labirintih vse bolj neosebnih odnosov.

Vsi prihajamo in odhajamo, odpiramo in zapiramo vrata na poteh, ki si jih vsaj toliko kot po tem, kje vse smo hodili in se ustavljali, zapomnimo po tem, s kom in kako smo jih preživeli.

Anketa

Koliko skodelic kave si privoščite na dan?

Sudoku