Kolumna: Udobje molka in zahrbtnosti
Obiranja do kosti seveda nikoli niso bila omejena na vasi, tudi v mestih jih že od nekdaj poznajo.
Na vasi se je od nekdaj obrekovalo, obiralo, kot rečemo na Koroškem, včasih šepetaje, drugič pa kar brez sramu, na glas, in družno debatiralo, najraje o tistem, ki je pri jezikavi debati manjkal, debato ravno zapustil ali je šele pristopal, pa je bilo pred njegovih prihodom na hitro treba reči še kakšno pikro o njem. Obiranja do kosti seveda nikoli niso bila omejena na vasi, tudi v mestih jih že od nekdaj poznajo. Zdi se le, da so obrekovanja in čenčarije na urbanih scenah nekoliko širša, kdaj morda kaj manj osebna, lahko tudi bolj površna, da spolzijo iz ozkih krogov, v katerih se običajno vrtimo v manjših okoljih. Oblike čenčarjenja so različne. Vse niso prav hudo škodoželjne, zahrbtne ali hinavske, čeprav prav zahrbtnosti in hinavščine v medosebnih odnosih nikoli ne bo zmanjkalo. Marsikdaj bi ne le lahko, ampak bi morali povedati svoje odkrito, neposredno v obraz tistemu, ki ga zadeva. Pa se, pogosto iz preračunljivosti, raje odpovemo takim priložnostim. Izbira molka je večkrat prikladnejša, lagodnejša, kdaj zato, ker menimo, da s tem ne tvegamo zamer. Nemalokrat nato ostanemo v slepem prepričanju, da tisti, ki ga zadeva, izrečenega za njegovim hrbtom tako ali tako ne bo izvedel. To je seveda nemogoče, ker obiranja poganja tudi neprestano prenašanje izrečenih informacij do dotičnih, ki so bili "obravnavani". Nihče od nas v na videz banalnih izmenjavah porcij besedičenj ni imun ali izvzet, le načine, intenzitete, navade ali kdaj taktike gojimo različne. Bržkone imamo različne potrebe tudi pri tovrstnih "opravilih".
Pravzaprav se hočem v tem razmisleku zakopati nekoliko dlje in globlje po polju izrekljivih in (ne)izrečenih misli. Preiti do vprašanj odločanja o trenutku, ko izrazimo svoje mnenje, artikuliramo, kaj hočemo, do tega, kdaj se odločamo za molk ali čakamo na drug(ačn)o priložnost, da hipno ugriznjeno v jezik nato razpletemo v drugem prostoru, v drugem času, drugim ljudem. Situacije so zelo različne, pogosto se ustalimo v reakcijah, v katerih smo odkrili lastna udobja. Veliko je seveda odvisno od vsakega od nas, od značaja, vrednot, prepričanj, navad, ne le od družbenega, kulturnega okolja, ki nas omejuje ali spodbuja k besedi. Na splošno nismo ravno okolje, ki bi iskreno spodbujalo široke debate zlasti različno mislečih, čeprav pogosto ustvarjamo vtis, da smo družba, ki stavi na raznolikost mnenj, jih spoštuje in celo upošteva. Ob aktualnih razpravah o sovražnem govoru se izkaže, da nam blatenja in poniževanja gredo od ust, zlasti če niso neposredna in kadar smo lahko anonimni. Manj močni pa smo v razpravah, ki slonijo na moči argumentov. Svoboda govora, ta tako pomembna svoboščina in pravica, se v primeru, ko je treba streči s tehtnimi argumenti, raje zreducira na svobodo ostati tiho.
Vsaj za obdobje svojega šolanja ne morem reči, da so nas učitelji ravno spodbujali k prav kritičnim debatam. K sodelovanju, v katerem smo morali izkazati poznavanje snovi, že, a ne k izpostavljanju dvomov in dilem. Danes se na več ravneh skuša pognati izrekanje mnenj, tudi v delovnih okoljih. A gre večkrat na silo oziroma ne gre. Zadnjič sem na primer študente novinarstva na faksu spodbujala k vprašanjem in se čudila, zakaj je le eden iz sebe iztisnil eno vprašanje, če pa so prav vprašanja temelj novinarstva. Olajšano sem pri naslednjem srečanju ugotavljala, da nekateri le imajo voljo izrekati svoja stališča, saj se je razvila dobra debata. A to so druge okoliščine od vsakdanjih pomenkovanj, ker je treba o določeni vsebini nekaj vedeti. Medtem smo na ravni osebnega pogosto vsi o nekom prepričani in vehemento vemo vse.
Oboje - tako vsakdanje (ne)izrečeno med nami kot mnenja v debatah - je bržkone odvisno od vzgoje doma. Že v moji primarni družini nista veljala reka molk je zlato ali kdor molči, desetim odgovori ali podobne spodbude k tišini in ponikanju. Bolj se je uveljavil princip povedati, kar mislimo, tudi ko je nekaj iz različnih razlogov težko izreči ali četudi že točno vemo, da bi bil molk bolj lagoden. Morda to ni nujno prava formula; večkrat opazim, da bi se bilo bolje potuhniti v spirali molka. A bržkone je to vsaj pravi način. Večina na koncu vseeno ceni odkritost, tudi ko je boleča, ko vsaj ne praska nenehno od zadaj, po hrbtu.
Ta potica iz trgovine se najbolj približa receptu za tradicionalno slovensko potico
Domačo orehovo potico, tako, kot so jo pripravljale že naše (pra)prababice, boste na trgovskih policah zelo težko našli. Na Zvezi potrošnikov Slovenije (ZPS) so pregledali 10 orehovih potic, dve sta bili brez rozin, ena pa veganska. Če želite potico brez aditivov, vas čaka branje deklaracij, saj so takšne potice prej izjema kot pravilo, ugotavljajo. Nekatere imajo pester in "zanimiv" seznam sestavin. Sicer pa pregledane potice vsebujejo od 40 do 60 odstotkov nadeva oz. od 9 do 28 odstotkov orehov.
Voda na vrhu seznama sestavin?
Pregled seznama sestavin izbranih potic nam razkrije, da se receptu za slovensko potico (ZTP) najbolj približa Mercator, slovenska potica, ki tudi nosi oznako zajamčena tradicionalna posebnost. Vsebuje le moko, orehe, mleko, sladkor, maslo, rozine, jajčni beljak in rumenjak, kvas, rum, cimet, sol in aromo. Tudi seznam sestavin ostalih pregledanih potic se običajno začne z belo pšenično moko, kar pomeni, da jo je v izdelku največ, sledijo orehi, sladkor, voda, maščoba (v večini rastlinska) ter številne mlečne in jajčne sestavine, aditivi in arome. Pri izdelku Slovenski izdelek, orehova potica pa je prva sestavina na seznamu voda, kar jih je precej presenetilo, saj to pomeni, da je v izdelku največ vode. Veganska potica ne vsebuje mlečnih in jajčnih sestavin.
Maslo uporabljeno le pri eni potici
Ko potico pripravimo doma, običajno uporabimo maslo, ki je tudi del sestavin v receptu za slovensko potico ZTP. Med pregledanimi poticami pa je maslo uporabljeno le pri izdelku Mercator, slovenska potica. Nekaj ga je skupaj z rastlinskimi maščobami dodanega še v izdelku Okus tradicije, orehova potica. Ostale potice vsebujejo zgolj rastlinske maščobe, predvsem sončnično in repično ter kokosovo in palmino olje. Zamenjava masla z rastlinskimi maščobami zagotovo vpliva na nižjo ceno vhodnih surovin, hkrati pa nudi boljše tehnološke lastnosti pri pripravi potic in daljšo obstojnost. V izdelku Slaščičarstvo Kovačič, orehova potica so rastlinske maščobe v delno hidrogenirani obliki, kar pomeni, da je velika verjetnost, da je v izdelku prisotnih tudi nekaj zdravju škodljivih trans maščobnih kislin, sporočajo pri Zvezi potrošnikov Slovenije.
Od 9 do 28 odstotkov orehov
V potici si običajno želimo več nadeva, saj je potica tako bolj okusna in sočna. Proizvajalci na poticah navajajo, da vsebujejo od 40 do 60 odstotkov nadeva, a naj vas te vrednosti ne zavedejo, saj ne odražajo dejanske količine orehov. Pregledane potice so vsebovale od 9 do 28 odstotkov orehov. Vsem, z izjemo dveh (Okus tradicije, orehova potica in Slovenski izdelek, orehova potica) so v nadevu dodane tudi rozine.
Sestavine, ki se jim pri domači peki skoraj zagotovo izognemo, so arome in številni aditivi, ki so večini pregledanih potic dodani v obliki emulgatorjev, sredstev za uravnavanje kislosti ter obdelavo moke, konzervansov in barvil. Popolnoma brez aditivov je le izdelek Mercator, slovenska potica, ki vsebuje le aromo, so zapisali pri ZPS. Po drugi strani pa se pri edini potici, ki nosi ime "domača", seznam aditivov kar ne konča. Domača orehova potica – Žito vsebuje: sredstvo za uravnavanje kislosti: citronska kislina, kalcijev fosfat, kislina: ocetna kislina, sredstvo za obdelavo moke: askorbinska kislina, konzervans: kalijev sorbat, sorbinska kislina, žveplov dioksid, emulgatorja: sojin lecitin, mono in di gliceridi maščobnih kislin, barvilo: karoteni.
Katero potico torej kupiti v trgovini?
"Če še niste, je mogoče sedaj priložnost, da se preizkusite v pripravi potice. Lahko uporabite kar recept za slovensko potico (ZTP). Ne skrbite, tudi če vam ne bo popolnoma uspela, saj je za pripravo potrebnih kar nekaj veščin, lahko pa računate na začetniško srečo. Če se odločite za nakup potice v trgovini, priporočamo tisto, ki je pripravljena z enostavnim receptom brez dodanih aditivov in veliko orehov (Mercator, slovenska potica). A ker vsebuje veliko maščob nasičenih maščob in sladkorja, ne pretiravajte s količino," priporočajo na ZPS.
Potice vsebujejo približno 370 kcal (1550 kJ) na 100 g, kar jih uvršča med energijsko bogata živila. Na prehranskem semaforju jim tako za maščobo (7,3 g do 37,7 g v 100 gramih izdelka) kot nasičene maščobe (1,8 g do 9,3 g v 100 gramih izdelka) zasveti oranžna ali celo rdeča luč. Poleg maščobe vsebujejo tudi lepo količino sladkorja, od 9,7 g do 23,9 g v 100 g. Barve na semaforju nam potrjujejo, da je potica sladica, ki ni namenjena vsakodnevnemu uživanju, seveda pa si kak kos ob praznični priložnosti lahko privoščimo.
Naj bodo pirhi popolni: Uporabni triki za popolna trdo kuhana jajca
Običajno jajca kuhamo tako, da jih damo v lonček, čez nalijemo vodo in kuhamo deset do 15 minut. Če pa kuhate jajca za pirhe, uporabite drugačen način kuhanja, da lupina ne bo počila. Jajca dajte v posodo, ne smejo biti naložena ena čez drugo, prelijte mrzlo vodo in počasi kuhajte do vrelišča. Nato odstavite, pokrijte in pustite v vreli vodi še dobrih deset minut. Še topla pobarvajte.
Če se boste lotili kuhanja na opisan način, bo rumenjak v jajcu ostal na sredini (pogosto se zgodi, da zaradi premikanja jajc, ki ga povzroči vrenje vode, rumenjak ne ostane na sredini), ta bo sicer nekoliko mehkejši, a ne bo imel zelene opne, ki je znak preveč kuhanega rumenjaka.
Da jajčka ne počijo
Stari trik je še vedno v veljavi. Dodajte vodi, v kateri jih boste kuhali, žlico soli ali deciliter alkoholnega kisa. Namesto soli lahko dodate tudi sodo bikarbono, ki bo pomagala tudi, da se bo lupina lažje lupila.
Lahko jih spečete v pečici
Ste vedeli, da lahko jajca, ki jih potrebujete za pirhe, tudi spečete? Ta nasvet je primeren zlasti za tiste, ki pripravljajo večje količine pirhov. Jajca, pečena v pečici, imajo bolj kremasto strukturo in lažje se lupijo. Pečico segrejte na 160 stopinj Celzija, ko je dovolj ogreta, jajca zložite na mrežo pečice ali pa v model za mafine. Pecite jih pol ure, nato jih dajte v mrzlo vodo.
Kuhajte starejša jajca
Jajca za pirhe ne smejo biti sveža. Uporabite sedem do deset dni stara jajca, takšna se bodo veliko lažje olupila.
Velikost jajc
Če ste vedno kuhali le kokošja jajca, letos naredite drugače. Na izbiro imate jajca različnih živali in različnih velikosti. Dodajte v svoj pehar še nekaj prepeličjih jajc, ta so lepa in posebna tudi brez barvanja. Račja jajca so podobne velikosti kot kokošja, imajo pa tršo in popolnoma belo lupino. Barva bo na njih intenzivnejša. Gosja jajca so večja.
Ljudje izgorevajo tudi zaradi slabih odnosov in izgube življenjskega smisla
Ekonomija energije je podobna ekonomiji denarja. Če je želimo več, moramo zmanjšati porabo ali povečati proizvodnjo," pravi Sanja Lončar, izjemna poznavalka zdrave prehrane. Na Festivalu zdravja in obilja, ki bo v Mariboru 11. maja, nam bo pripovedovala, kje vse lahko ustvarimo energijske prihranke in kako lahko hitro proizvedemo več energije brez poživil in kemičnih substanc. Zanimivo za vse, ki želijo dvigniti in obdržati raven energije in izboljšati kakovost svojega življenja.
Utrujenost, brezvoljnost, izpraznjenost so stalni spremljevalci današnjega človeka. Kaj nas izčrpava?
Ljudje imajo napačne predstave o tem, kaj jih izčrpava. Če verjamete ali ne, noben fizični napor nas ne more ožeti tako, kot nas lahko ožame lastna glava. Misli, nenehno premišljevanje, skrbi in strahovi nas najhitreje oropajo energije. Če želimo imeti dovolj energije, je treba obvladati več zadev hkrati: glavo, presnovo, počitek itd.
Sanja Lončar (Kako do več energije), Gregor Obronek (Ajurveda), Manica Rampre (Transurfing) in Bene Berhić (Zdravilne rastline in borelioza) bodo predavali na Festivalu zdravja in obilja v soboto, 11. maja, v Narodnem domu v Mariboru. Vstopnice lahko kupite v prizidku Večera, na Eventimu ali naročite po telefonu 02 23 53 112 ali e-pošti [email protected]. Informacije na www.vecer.com/vzivo.
Kako se izogniti izčrpanosti in izgorelosti?
Danes izgorevamo zato, ker več ne znamo goreti. Ne delamo iz veselja, ni navdiha, ni notranjega pogona. Ko sem delala proti svoji vesti, sem tudi sama izgorevala. Zdaj, že več kot desetletje, kljub temu da moj delovnik močno presega osemurnega, zelo redko začutim utrujenost. Zdaj vem, da, dokler delam to, kar čutim, kar me navdihuje, in dokler to lahko počnem pošteno do sebe, drugih in stvarstva, ni nevarnosti, da bi izgorela. Ljudje izgorevajo bolj zaradi slabih odnosov in izgube življenjskega smisla kot zaradi fizičnih obremenitev.
Zdrava prehrana zagotavlja fizično in mentalno zdravje ter nivo energije. Ali živila, ki jih kupimo v supermarketih, zagotavljajo takšno stanje telesa in duha?
V prehrano bi poleg besede živila morali vpeljati še nove izraze, kot so polnila in mašila, da bi lahko ločili med hrano, ki nas resnično živi, in tisto, ki nas le polni in maši.
Ali na trgovskih policah sploh lahko najdemo kakovostne izdelke, ki niso zgolj polnila in mašila?
Police v trgovinah so minsko polje, po katerem je treba zelo pazljivo hoditi. Sem in tja se najdejo tudi kakovostni izdelki, povečini pa globalizacija ponuja le tisto, kar je že dolgo mrtvo in zato prenese zelo dolg rok uporabe. Še sadje in zelenjava sta v zadnjem desetletju izgubila v povprečju tretjino vitaminov in rudnin.
Kaj pa prehranska dopolnila; ali lahko nadoknadijo manko hranljivosti?
Tudi prehranskih dopolnil telo ne more izkoristiti brez cele vrste hranil, zato je vsaj minimalna količina kakovostne hrane pogoj, da bi prehranska dopolnila delovala. Povedano preprosteje, vitamini, ki jih dodamo čipsu ali sladicam, bodo v veliki meri ostali v telesu neizkoriščeni. Če pa kakovostna prehranska dopolnila zaužijemo ob solati, sadju ali polnovrednih žitih, jih bo telo veliko lažje uporabilo. Prodaja prehranskih dopolnil je velik biznis, to so verjetno najbolj donosni izdelki na trgovskih policah. Žal le zelo majhen odstotek dopolnil zares deluje in v našem telesu ustvarja želene spremembe.
Kako vi skrbite za svoje dobro počutje in zdravje?
Največ energije prihaja iz veselja do življenja ter ljubezni in hvaležnosti, ki ju čutim do privilegija, da sem živa, da sem tu in zdaj. Iz iste ljubezni sledijo tudi izbire, kaj bom naredila s svojim dnevom in kako bom poskrbela za telo, ki mi omogoča, da delujem. Zato so mi kuhanje, vzgajanje hrane in nabiranje divjeraslih rastlin v veliko veselje, mojemu telesu pa v veliko pomoč.
