Kolumna: Udobje molka in zahrbtnosti
Obiranja do kosti seveda nikoli niso bila omejena na vasi, tudi v mestih jih že od nekdaj poznajo.
Na vasi se je od nekdaj obrekovalo, obiralo, kot rečemo na Koroškem, včasih šepetaje, drugič pa kar brez sramu, na glas, in družno debatiralo, najraje o tistem, ki je pri jezikavi debati manjkal, debato ravno zapustil ali je šele pristopal, pa je bilo pred njegovih prihodom na hitro treba reči še kakšno pikro o njem. Obiranja do kosti seveda nikoli niso bila omejena na vasi, tudi v mestih jih že od nekdaj poznajo. Zdi se le, da so obrekovanja in čenčarije na urbanih scenah nekoliko širša, kdaj morda kaj manj osebna, lahko tudi bolj površna, da spolzijo iz ozkih krogov, v katerih se običajno vrtimo v manjših okoljih. Oblike čenčarjenja so različne. Vse niso prav hudo škodoželjne, zahrbtne ali hinavske, čeprav prav zahrbtnosti in hinavščine v medosebnih odnosih nikoli ne bo zmanjkalo. Marsikdaj bi ne le lahko, ampak bi morali povedati svoje odkrito, neposredno v obraz tistemu, ki ga zadeva. Pa se, pogosto iz preračunljivosti, raje odpovemo takim priložnostim. Izbira molka je večkrat prikladnejša, lagodnejša, kdaj zato, ker menimo, da s tem ne tvegamo zamer. Nemalokrat nato ostanemo v slepem prepričanju, da tisti, ki ga zadeva, izrečenega za njegovim hrbtom tako ali tako ne bo izvedel. To je seveda nemogoče, ker obiranja poganja tudi neprestano prenašanje izrečenih informacij do dotičnih, ki so bili "obravnavani". Nihče od nas v na videz banalnih izmenjavah porcij besedičenj ni imun ali izvzet, le načine, intenzitete, navade ali kdaj taktike gojimo različne. Bržkone imamo različne potrebe tudi pri tovrstnih "opravilih".
Pravzaprav se hočem v tem razmisleku zakopati nekoliko dlje in globlje po polju izrekljivih in (ne)izrečenih misli. Preiti do vprašanj odločanja o trenutku, ko izrazimo svoje mnenje, artikuliramo, kaj hočemo, do tega, kdaj se odločamo za molk ali čakamo na drug(ačn)o priložnost, da hipno ugriznjeno v jezik nato razpletemo v drugem prostoru, v drugem času, drugim ljudem. Situacije so zelo različne, pogosto se ustalimo v reakcijah, v katerih smo odkrili lastna udobja. Veliko je seveda odvisno od vsakega od nas, od značaja, vrednot, prepričanj, navad, ne le od družbenega, kulturnega okolja, ki nas omejuje ali spodbuja k besedi. Na splošno nismo ravno okolje, ki bi iskreno spodbujalo široke debate zlasti različno mislečih, čeprav pogosto ustvarjamo vtis, da smo družba, ki stavi na raznolikost mnenj, jih spoštuje in celo upošteva. Ob aktualnih razpravah o sovražnem govoru se izkaže, da nam blatenja in poniževanja gredo od ust, zlasti če niso neposredna in kadar smo lahko anonimni. Manj močni pa smo v razpravah, ki slonijo na moči argumentov. Svoboda govora, ta tako pomembna svoboščina in pravica, se v primeru, ko je treba streči s tehtnimi argumenti, raje zreducira na svobodo ostati tiho.
Vsaj za obdobje svojega šolanja ne morem reči, da so nas učitelji ravno spodbujali k prav kritičnim debatam. K sodelovanju, v katerem smo morali izkazati poznavanje snovi, že, a ne k izpostavljanju dvomov in dilem. Danes se na več ravneh skuša pognati izrekanje mnenj, tudi v delovnih okoljih. A gre večkrat na silo oziroma ne gre. Zadnjič sem na primer študente novinarstva na faksu spodbujala k vprašanjem in se čudila, zakaj je le eden iz sebe iztisnil eno vprašanje, če pa so prav vprašanja temelj novinarstva. Olajšano sem pri naslednjem srečanju ugotavljala, da nekateri le imajo voljo izrekati svoja stališča, saj se je razvila dobra debata. A to so druge okoliščine od vsakdanjih pomenkovanj, ker je treba o določeni vsebini nekaj vedeti. Medtem smo na ravni osebnega pogosto vsi o nekom prepričani in vehemento vemo vse.
Oboje - tako vsakdanje (ne)izrečeno med nami kot mnenja v debatah - je bržkone odvisno od vzgoje doma. Že v moji primarni družini nista veljala reka molk je zlato ali kdor molči, desetim odgovori ali podobne spodbude k tišini in ponikanju. Bolj se je uveljavil princip povedati, kar mislimo, tudi ko je nekaj iz različnih razlogov težko izreči ali četudi že točno vemo, da bi bil molk bolj lagoden. Morda to ni nujno prava formula; večkrat opazim, da bi se bilo bolje potuhniti v spirali molka. A bržkone je to vsaj pravi način. Večina na koncu vseeno ceni odkritost, tudi ko je boleča, ko vsaj ne praska nenehno od zadaj, po hrbtu.
Brezplačne počitnice SlimFit v Termah Šmarješke Toplice – kdo sta srečna izbranca? - sponzorirano
Bralcem, ki ste se javili na razpis Term Krka za brezplačen oddih SlimFit v Termah Šmarješke Toplice, se najlepše zahvaljujemo za sodelovanje. Prejeli smo zajetno število, kar 1.476 prijav. Z veseljem vas obveščamo, da je komisija izbrala Tanjo Bricelj in Matjaža Dobnika, ki bosta na program SlimFit prišla februarja oz. v začetku marca. Čestitamo!
SlimFit je odličen program za spremembo načina življenja, zdravo hujšanje in sprostitev od stresnega dela. Spremljajte njuno zgodbo in izvedite več o programu s klikom TUKAJ.
DARILO v zahvalo vsem sodelujočim!
Vsem sodelujočim, ki ste se javili na razpis, bodo Terme Krka v zahvalo podarile: brezplačno naročnino na revijo Vrelci zdravja, z nasveti za zdrav način življenja, in še eno lepo presenečenje, o katerem vas bodo obvestili po e-pošti.
Prijazno vabljeni v Terme Krka!
Nacionalna znamenitost, za katero Francozi ne slišijo radi
Minilo je 230 let od začetka francoske revolucije (1789-1799), ki je pomenila preobrat ne le v francoski zgodovini, ampak tudi v evropski. Stare monarhije in Cerkev so izgubile privilegije in večino svoje moči, začele so se uresničevati ideje razsvetljenstva, ki jih je povzelo geslo "liberté, égalité, fraternité" (svoboda, enakost, bratstvo); parola je preživela revolucijo in ostaja aktualna tudi danes. Francoska revolucija je naplavila eno najbolj krvavih ikon evropske zgodovine - giljotino. Ime ji je - kljub krčevitemu upiranju - dal zdravnik Joseph Ignace Guillotin.
Ena od trajnih dediščin francoske revolucije je Deklaracija o pravicah človeka in državljana, a tisoči, ki so bili odpeljani na morišča, seveda niso bili mišljenja, da gre ravno za svetilnik svetlobe, ki narodom kaže, kako zlomiti okove fevdalne tiranije. V samo štirih mesecih na vrhuncu francoske revolucije je bilo pod giljotino usmrčenih več kot 4000 obsojencev. Najslavnejša med njimi sta bila kralj Ludvik XVI., posmehljivo imenovan tudi Ludvik Zadnji, ker je njegov padec označil konec absolutistične francoske monarhije, in njegova žena Marija Antoaneta. Najmlajša hčerka avstrijske cesarice Marije Terezije nam je znana po izjavi, ki jo je namenila lačnemu ljudstvu, ko je zahtevalo kruh: "Če nimajo kruha, naj jedo potico." No, Marija Antoaneta tega stavka ni izrekla; pripisal ji ga je takratni revolucionarni tisk, da bi spodkopal njen položaj in jo v očeh ljudstva prikazal kot brezobzirno in naduto. To danes vemo preprosto zato, ker so se različice te fraze pojavljale, še preden se je Marija Antoaneta sploh rodila, in tudi Jean-Jacques Rousseau, francoski razsvetljenski mislec, je v avtobiografskem delu uporabil natančno to frazo in pri tem gotovo ni mogel imeti v mislih Marije Antoanete, saj slednje ob nastanku tega dela v Franciji sploh še ni bilo.
Simbol francoske revolucije
A preden se je njena kraljevska glava skotrljala po tleh, je vstopila v zgodovino tudi z najvljudnejšim opravičilom. Ko je stopala proti giljotini, je nehote rablju stopila na nogo in dejala: "Oprostite, gospod. Ni bilo namerno."
Giljotina je enako kot Deklaracija o pravicah človeka in državljana simbol francoske revolucije, njihova nacionalna znamenitost, čeprav Francozi danes tega ne slišijo radi. V resnici njeno poreklo sega v srednji vek, ko je bila z imenom "deska" znana tudi v Nemčiji in Flandriji, v renesančni Italiji kot "sekira" in v Angliji kot "deklica". Tudi kot "škotska deklica", saj je bila uvedena leta 1564 v času vladavine škotske kraljice Marije Stuart. A te zgodnje oblike giljotine se z dovršenostjo francoskega stroja za ubijanje ne morejo meriti.
Težko je danes doumeti neutešeno žejo po krvi tedanjega francoskega preprostega ljudstva. Osupljivo je, s kakšno strastjo so Parižani uživali v obredu tako imenovane "krvave maše". Zlovešča naprava jih je privlačila bolj od vsakega gledališča in zanjo so imeli kup ljubkovalnih vzdevkov: nacionalna britev, vdova, sveta mati, oltar krvave maše ... Samo dejanje sekanja glave pa so zaradi topega udarca, ko je rezilo padlo na vrat, imenovali "kovanje denarja na Trgu revolucije". Po pariških ulicah so se slišale nove litanije: "Sveta Giljotina,/napolni svojo božjo vrečo z glavami tiranov./Sveta Giljotina, zaščitnica rodoljubov,/moli za nas./Sveta Giljotina, groza bogatašev,/čuvaj nas ..."
Giljotina - kako ironično! - je nastala iz človekoljubnih nagibov. V Franciji so pred njeno uvedbo obsojenci iz navadnega ljudstva umirali na vrvi ali na grmadi, pogoste so bile tudi usmrtitve z galopirajočimi konji in razčetverjenjem; samo na smrt obsojeno plemstvo je imelo privilegij, da je bilo usmrčeno s sekiro ali mečem. (Pri obglavljanju je bilo včasih potrebnih več udarcev - spomnimo se škotske kraljice Marije Stuart, ki ji je rabelj uspel oddrobiti glavo šele s tretjim udarcem sekire -, zato so sorodniki obsojencev pogosto plačevali rabljem, da bi naostrili rezilo za čim hitrejšo smrt.) Nasprotovanje tako barbarskim načinom smrtne kazni je pod vplivom razsvetljenskih mislecev, kot sta bila denimo Voltaire in Locke, naraščalo. Eden od zagovornikov bolj humane smrti je bil tudi zdravnik Guillotin.
Brez najmanjše bolečine
Ko so jeseni leta 1789 poslanci ustavodajne skupščine razpravljali o novem kazenskem zakoniku, je Guillotin predlagal, da bi se smrtna kazen izvajala z novim orodjem, ki povzroči hitro smrt z manj trpljenja, usmrtitev bo javna, za vse obsojence na enak način brez ozira na stan in položaj v družbi. Nekateri poslanci so bili proti, ker so se bali, da bodo javna obglavljanja preveč razgrela ljudstvo in ga navadila na prelivanje krvi. Guillotin je vztrajal pri svojem: "Nova naprava vam glavo odseka v trenutku, čutili ne boste niti najmanjše bolečine." Ta zdravnikov vzklik je zbudil v skupščini veliko smeha. Kakšna ironija usode! Poslanci niso slutili, da bo večina od njih končala prav pod giljotino. Po Parizu pa so se širili vici na račun premaknjenega zdravnika, ki obljublja smrt brez bolečin.
Še danes se Guillotinu napačno pripisuje "avtorstvo" tega morilskega stroja, v resnici je samo izglasoval zakon o njeni uporabi, prototip sodobne giljotine je napravil nemški izdelovalec inštrumentov Tobias Smith. Sledili so številna testiranja - giljotino so preverjali na moških truplih s krepkimi vratovi v bolnišnici v kraju Bicetre - in izboljšave. Tri leta po pobudi je postala giljotina uradno orodje za smrtne kazni v Franciji, ne pa seveda edino. Pred klasičnimi rablji je imela veliko prednost: nikoli se ni utrudila, bila je hitra in zanesljiva - kot naročena za revolucijsko sodišče, ki se ni moglo napiti krvi.
Joseph Guillotin se je zelo upiral, da bi bil morilni stroj poimenovan po njem, a ljudstvo je že odločilo.
Odvisni od giljotine
Sledila so leta, ko je bilo giljotiniranih na tisoče ljudi - ne le političnih nasprotnikov, za švist ostrega rezila je bila dovolj že ravnodušnost do republikanske ideje, na smrt so bili obsojeni tujci, prihajajoči iz držav, ki so nasprotovale Franciji. Med žrtvami se je znašel tudi največji francoski znanstvenik tistega časa Antoine Lavoisier, utemeljitelj organske kemije. Bil je državni uradnik in obsodili so ga za poneverbo denarja. Prijet, obsojen in usmrčen je bil v istem dnevu. Kasneje je oblast ugotovila, da je bil obtožen po krivici, in ga je rehabilitirala. Njegovi ženi pa poslala kratko sporočilo, da je šlo za neljubo pomoto.
Leta 1793 je revolucionarja Jean-Paula Marata, predsednika jakobinskega kluba, v kadi zabodla Charlotte de Corday in se tako maščevala za krvavi teror po zrušenju žirondincev. Obsodili so jo na smrt. Ko se je njena glava skotalila po tleh, jo je pograbil eden od gledalcev in jo pred očmi navdušene množice poljubil na usta. Časopisi so zapisali, da so njena lica ob tem nespodobnem dejanju zardela, in takoj so se vnele znanstvene razprave, ali odsekana glava lahko čuti ali razmišlja. Zgodovina je zabeležila tudi znanstveni poskus zdravnika Dassyja Ligieresa, ki je odnesel odsekano glavo v svoj laboratorij in jo prišil na živega psa, upajoč, da bo spregovorila.
Parižani so kmalu postali pravi odvisneži od giljotine. Revolucionarni tisk je objavil pogovor s slepcem, ki je redno obiskoval usmrtitve. Ko so ga vprašali, kaj ga tako privlači, saj je vendar slep, je odgovoril: "Res je, ne vidim, toda ko slišim padec rezila na vrat, se mi v srcu prebudi radost."
Na vrhuncu terorja, od 10. junija do 28. julija 1794 - torej v samo sedmih tednih -, je bilo giljotiniranih 1351 oseb, kar pomeni 30 na dan. Tekli so potoki krvi. Glavni rabelj pri giljotini je bil Sanson (1739-1806) iz rabeljske družine bivšega režima. Četudi je bil najbolj popularna oseba v Parizu, je njegov obraz ostal javnosti neznan, saj je usmrtitve izvajal skrit pod kapuco. Nikoli niso odkrili kakšnega njegovega portreta, leta 1862 pa je zapiske, ki jih je delal v teh letih, objavil njegov vnuk.
Javne usmrtitve z giljotino so v Parizu postale tudi vir zaslužka. Prizore so tiskali na razglednice, krčme ob javnih moriščih so ponujale sobe z razgledom na krvavo dejanje, Anglež Thomas Cook je leta 1860 ustanovil potovalno agencijo, ki je angleškim turistom omogočila, da so videli francosko giljotino na delu. Nedaleč od morišča je bila zgrajena gostilna, pobarvana z rdečo barvo: Pri giljotini. Lastnik je na jedilni list napisal tudi program usmrtitev za tisti dan, igral je orkester, ljudje so plesali ...
Šele leta 1939 je Francija giljotine umaknila za zaporniške zidove in usmrtitve niso bile več javne.
Tudi Hitlerjevo morilsko orodje
Zgodovina giljotine se ne konča s francosko revolucijo, kajti mnoge države so uvedle giljotino za izvrševanje smrtnih kazni: Belgija, Grčija, Švica, Švedska ... Francoski kolonializem je pripomogel k temu, da so giljotino spoznali tudi na drugih kontinentih. Redki vedo, da Adolf Hitler svojih nasprotnikov ni pošiljal le v plinske celice, ampak da jih je nekaj tisoč končalo pod rezilom giljotine. V Nemčiji je bila njena uporaba prepovedana leta 1949.
Ne le prvo, tudi zadnjo žrtev "poljuba" vdove si sme pripisati Francija. Zgodilo se je ne tako daljnega leta 1977, ko je bil obsojen za umor in z giljotino usmrčen v Tunisu rojeni Hamida Djandoubi. Štirinajst mesecev pred njim je giljotina odsekala glavo Christianu Ranucciju, obtoženemu posilstva in umora sedemletne deklice. A se je kmalu po izvršitvi kazni pokazalo, da je bil obsojen po nedolžnem. Še danes je marsikdo mnenja, da je moral Djandoubi, nepomembni emigrant iz Tunisa, pod rezilo giljotine zato, da v zgodovini tega francoskega morilnega orodja ne bi, kako neprikladno, pisalo, da je bila tudi njena zadnja žrtev - pomota.
V Franciji je vse do leta 1981 obstajalo delovno mesto eksekutorja pri giljotini. Ukinil ga je šele predsednik Francois Mitterrand. Zanimivo, da je bila država, kjer so se rodile človekove pravice, zadnja v zahodni Evropi, ki je ukinila smrtno kazen. Philippe Maurice je bil zadnji, obsojen na smrt z giljotino, a je preživel prav zaradi ukinitve smrtne kazni leta 1981.
