Kam se lahko odpravimo po božično pravljico?

Gorazd Dominko, 25.12.2018

V Berlinu, na Dunaju in v Valencii v imenu prehitrega odraščanja časovni stroji delujejo brezhibno.

DUNAJ

image
Gorazd Dominko

Božična vas na Trgu Marije Terezije, med naravoslovnim in muzejem umetnostne zgodovine, ponuja tradicionalne umetniške spominke, pred palačo Schönbrunn in okoli baročnega dvorca Belvedere pa zvoki klasične glasbe vabijo na izbrano postavljene stojnice avstrijske umetnostne obrti, kjer uvoženih izdelkov iz Azije ni najti.

image
Gorazd Dominko

Tega ne gre trditi za sejem Christkindlmarkt s 150 stojnicami pred dunajsko mestno hišo. Če človeka motita gneča in vrvež, ga je najbolje izpustiti, priložnost za nakup božičnih daril pa poiskati na dvorišču nekdanje bolnišnice Alte AKH, kjer rokodelci izdelujejo sveče, tkejo in šivajo tako kot v starih časih. Če prisegate na tradicijo in predvsem tradicionalno obrtništvo, je skok na tržnico Am Hof skoraj obvezen, če ste zaljubljeni v umetnost, pa pred baročno cerkev Karlskirche na Karlovem trgu.

Medenjaki in druge dobrote

Ste za medenjake, še vroče pražene mandlje, vaflje, klobase in kislo zelje pa kuho vino, ki ponuja ravnodušnost do vsega slabega v iztekajočem se letu? Potem ste na pravem mestu! Opojne pijače, tudi sladko medico, strežejo v lepih skodelicah, za katere je treba plačati nekaj evrov kavcije, a če skodelico vrnete, vam kavcijo povrnejo, v najslabšem primeru pa skodelico odnesete domov.

image
Profimedia

Cene so vse prej kot ugodne, a kdo bi štel, še posebno če del sredstev od prodanega alkohola podarijo socialno šibkim. Mojstri medenjake izdelujejo še pred adventom in jih primerjajo z vinom - šele po konkretnem počitku naj bi namreč razvili svoj pravi vonj in okus. Testo zanje mora počivati najmanj 14 dni, preden se dalje plemenitijo, saj naj bi se medtem sprožila mlečna fermentacija, zaradi katere so tako mehki. Zgodnja peka medenjakov pa ima še eno prednost, pravijo: skupaj s svežim ali suhim sadjem jih lahko podarjajo že za miklavža.

Tudi zeblo bo

image
Gorazd Dominko

Seveda bo zeblo, a nekaj časa se je zaradi vsega blišča na najmanj dvajsetih božičnih sejmih, zaradi katerih Dunaj postane veliko sejmišče, relativno lahko upirati mrazu, lažje bo tudi zaradi bogatega spremljevalnega programa, napovedujejo namreč več tisoč kulturnih dogodkov, tudi tri tisoč kvadratnih metrov veliko drsališče utegne pogreti, težje bo najti dostojno stranišče, brezplačno pa skoraj nemogoče. Namig! Pocrkljajte in posladkajte se z malo kratko črno kavo (Kleiner Schwarzer), dvojno s stepeno smetano (Kapuziner), kavo z veliko smetane v tipičnem kozarcu z ročajem (Einspänner) ali dolgo s spenjenim mlekom na vrhu (Melange) v eni od legendarnih dunajskih kavarn, ki jim Dunajčani ljubkovalno pravijo podaljšane dnevne sobe. Skušajte še odkriti skrbno varovano skrivnost Hotela Sacher, recept za kultno čokoladno tortico. Ne bo poceni, a bo odleglo.

VALENCIA

image
Profimedia

Čeprav razglednica s soncem obsijane Valencie odseva poletno spokojnost, tega na obisku tretjega največjega španskega mesta, takoj za Madridom in Barcelono, vsaj med božično-novoletnimi prazniki ne gre trditi. Mesto, skoraj poletnih temperatur, polno širokih nasmehov, huronskega smeha in pouličnega direndaja, je odeto v rdečo, a ne zgolj zaradi orjaških božičnih zvezd, ki gredo za med, tudi spodnje perilo, ki ga brezsramno, skoraj veselo izobešajo na stojnicah, daje slutiti, da prihaja najdaljša noč v letu. Takrat je nepogrešljivo, še posebno če menite, da je čas za novo ljubezen, da ob slovesu od starega in odštevanju do novega za vsak udarec v zvoniku pojeste vsaj eno grozdno jagodo, tako bo sreča z novim letom prišla v izobilju.

image
Gorazd Dominko

Feliz navidad in drugih sto božičnih

Srce, ljubezen, bolečina in hrepenenje so teme, ki gredo turistom najbolj v uho, mladim študentom umetnosti Univerze v Valencii, ustanovljene davnega leta 1499 in ene najstarejših še delujočih v Španiji, pa vsaj pomagajo pri premostitvi finančnih zagat. V času praznikov seveda prilagodijo svoj umetniški opus, prelevijo se v pravljične junake in božične kolednike (božične pesmi se v Španiji imenujejo “villancicos”, op. p.), zaradi katerih ponarodela Feliz Navidad odzvanja v okolici prelepe bazilike Marije Valencijske in njenega svetega grala, keliha, iz katerega naj bi bil Kristus ob zadnji večerji pil, pa starodavnih ulic Barrio del Carmen, Plaça de la Mare de Deu, zgodovinske tržnice Mercado Central, mesta umetnosti in znanosti Ciutat de les Arts i les Ciencies, L’Oceanografica in Bioparca, Francoske avenije, pristanišča in mestne plaže Malvarrosa.

Na Mercadu Central božič vsak dan

image
Gorazd Dominko

Po churrosih, tradicionalni španski slaščici, podolgovatih ocvrtkih, ki so po okusu in teksturi podobni našim miškam, povaljani v mešanici sladkorja in cimeta pa se odlično podajo k vroči čokoladi ali kavi, je v Valencii čas za tržnico, ne zgolj ob sobotnih jutrih, vsako jutro. Mercado Central, pokrita osrednja tržnica, ki je svoja vrata odprla 1928. v slogu art nouveauja s primesmi gotike, vehementno kljubuje zobu časa in cenovno ugodnejšim diskontom. V času božično-novoletnih praznikov je ob bogato založenih živilskih daleč najbolj obiskana osrednja stojnica z jaslicami. Vanje so Španci pripravljeni postaviti vse, kar jim pride pod roke, poseben prostor pa namenjajo prihodu Svetih treh kraljev, saj ti januarja v čevlje odlagajo težko pričakovana darila. Božička vidijo le sem in tja, na predvečer božiča pa pozornost raje kot peki piškotov in segrevanju mleka namenjajo španski božični loteriji, z najbogatejšim skladom na svetu.

image
Gorazd Dominko

Še to: če prisegate na umetniške in dekorativne izdelke iz različnih obdobij, ljubite vinilne plošče, zbirate znamke, kovance ali bankovce, še pošiljate umetniške razglednice in najraje berete knjige s porumenelimi listi, potem je bolšja tržnica Redonda kot nalašč za vas. Kdaj? Od devetnajstega stoletja vsako nedeljo v središču starega mesta, v četrti El Carmen.

BERLIN

image
Profimedia

Božična vasica Gendarmenmarkt, do katere je najhitreje priti s podzemnima linijama U2 in U6 do postaje Stadt Mitte in se sprehoditi mimo legendarnega prehoda med razdeljenim Berlinom, ki so ga ob združitvi nemških držav porušili, leta 2000 pa naredili rekonstrukcijo kontrolne barake, je verjetno najlepša, zagotovo pa najbolj priljubljena v Berlinu. Ujeta je med tremi berlinskimi znamenitostmi, Nemško in Francosko katedralo ter Koncertno hišo, tamkajšnji umetniški spominki, ročno izdelani okraski, dekoracija in kulinarični presežki pa so za nekatere še okusnejši in še bolj čarobni kot dunajski. Od ponedeljka do petka od 11. do 14. ure je obisk brezplačen, sicer je vstopnina simbolna, en evro. “Alex”, tako Berlinčani najraje imenujejo trg Alexanderplatz, nekoč najelitnejši del vzhodnega dela mesta, s cenovno ugodnejšo božično dekoracijo in ponudbo ne zaostaja prav dosti, a zdi se, kot da še vedno čaka, da bi se ga dotaknila mlada duša, ki bi mu vdihnila nekaj vitalnosti in ga prebudila iz komunističnega mračnjaštva. Med monumentalno uro, ki kaže čas v vseh časovnih pasovih, in berlinskim televizijskim stolpom Fernsehturm, katerega dvigalo se s tal do razgledne etaže na dvesto metrih dviga s hitrostjo šest metrov na sekundo, vse vrvi in ihti od užitkov, vrtiljakov, adrenalinskih vlakov, vonja po vafljih, pečenem kostanju in krompirju, klobasah.

image
Gorazd Dominko

Skok na zahodni del

Tja se je dobro zateči, ko se nad mesto spušča noč in mraz začne kazati svoje zobe, še posebej v KaDeWe, nemško različico londonskega Harrodsa ali pariške Lafayette, kjer v skoraj pravljičnih izložbah ni najti cen. Nalijmo si čistega vina, nakupovalni center, zgrajen leta 1907 in še danes menda največji v kontinentalni Evropi, je diskretna oaza bogatih, ki s kupom vrečk vrhunskih modnih oblikovalcev oddih od vsega lepega poiščejo v boemskih kavarnah na ulici Kurfürsterdamm. Cafe Einstein, stara kavarna v stoletni vili, že dolgo velja za kultno, ob dobri kavi postrežejo tudi jabolčni zavitek, za kos boste lažji za osem evrov, če bi si želeli privoščiti tudi kosilo, pa je treba denimo za dunajski zrezek s prilogo odšteti 28 evrov. Namig: nekoliko ugodnejša je kavarna Cafe Grosz, najcenejše kosilo ponujajo že za pet evrov manj.

Berlinski "must"

image
Gorazd Dominko

Prva so seveda Brandenburška vrata. Prusija je z neoklasicističnim spomenikom z dvanajstimi dorskimi stebri, ki držijo velika vrata (po načrtih arhitekta Karla Gottharda van Langhanza so nastajala med letoma 1788 in 1791), skušala pokazati, kako nepogrešljiva in pomembna je v Evropi. Leta 1793 so na vrh postavili še četverovprego zmagoslavja kiparja Gottfrieda Schadowa. Sprva naj bi bila vrata slavolok miru, a so pogosteje poveličevala vojaške uspehe. Če se dotaknemo zgolj polpretekle zgodovine: Brandenburška vrata so postala pomemben politični simbol enotnosti, in ko je leta 1989 Berlinski zid končno padel, so simbolizirala svobodo in složnost mesta.

Druga obvezna točka ogleda v Berlinu je spomenik žrtvam holokavsta, ki ga sestavlja 2711 betonskih blokov in stoji med Brandenburškimi vrati in Potsdamskim trgom, skoraj na vrhu berlinskega bunkerja, v katerem je 30. aprila 1945 Adolf Hitler naredil samomor. Stvaritev ameriškega arhitekta Petra Eisenmana se razprostira na 19.000 kvadratnih metrih, kar je enako trem nogometnim igriščem, vsebuje pa imena 3,5 milijona dokumentiranih žrtev holokavsta. Nemška prestolnica je osrednji spomenik holokavstu dobila leta 2005.

Članek je bil objavljen v decembrski številki revije OBRAZI.

Anketa

Ali se veselite nove pošiljke snega?

Sudoku

Kam se lahko odpravimo po božično pravljico?

Gorazd Dominko, 25.12.2018

V Berlinu, na Dunaju in v Valencii v imenu prehitrega odraščanja časovni stroji delujejo brezhibno.

DUNAJ

image
Gorazd Dominko

Božična vas na Trgu Marije Terezije, med naravoslovnim in muzejem umetnostne zgodovine, ponuja tradicionalne umetniške spominke, pred palačo Schönbrunn in okoli baročnega dvorca Belvedere pa zvoki klasične glasbe vabijo na izbrano postavljene stojnice avstrijske umetnostne obrti, kjer uvoženih izdelkov iz Azije ni najti.

image
Gorazd Dominko

Tega ne gre trditi za sejem Christkindlmarkt s 150 stojnicami pred dunajsko mestno hišo. Če človeka motita gneča in vrvež, ga je najbolje izpustiti, priložnost za nakup božičnih daril pa poiskati na dvorišču nekdanje bolnišnice Alte AKH, kjer rokodelci izdelujejo sveče, tkejo in šivajo tako kot v starih časih. Če prisegate na tradicijo in predvsem tradicionalno obrtništvo, je skok na tržnico Am Hof skoraj obvezen, če ste zaljubljeni v umetnost, pa pred baročno cerkev Karlskirche na Karlovem trgu.

Medenjaki in druge dobrote

Ste za medenjake, še vroče pražene mandlje, vaflje, klobase in kislo zelje pa kuho vino, ki ponuja ravnodušnost do vsega slabega v iztekajočem se letu? Potem ste na pravem mestu! Opojne pijače, tudi sladko medico, strežejo v lepih skodelicah, za katere je treba plačati nekaj evrov kavcije, a če skodelico vrnete, vam kavcijo povrnejo, v najslabšem primeru pa skodelico odnesete domov.

image
Profimedia

Cene so vse prej kot ugodne, a kdo bi štel, še posebno če del sredstev od prodanega alkohola podarijo socialno šibkim. Mojstri medenjake izdelujejo še pred adventom in jih primerjajo z vinom - šele po konkretnem počitku naj bi namreč razvili svoj pravi vonj in okus. Testo zanje mora počivati najmanj 14 dni, preden se dalje plemenitijo, saj naj bi se medtem sprožila mlečna fermentacija, zaradi katere so tako mehki. Zgodnja peka medenjakov pa ima še eno prednost, pravijo: skupaj s svežim ali suhim sadjem jih lahko podarjajo že za miklavža.

Tudi zeblo bo

image
Gorazd Dominko

Seveda bo zeblo, a nekaj časa se je zaradi vsega blišča na najmanj dvajsetih božičnih sejmih, zaradi katerih Dunaj postane veliko sejmišče, relativno lahko upirati mrazu, lažje bo tudi zaradi bogatega spremljevalnega programa, napovedujejo namreč več tisoč kulturnih dogodkov, tudi tri tisoč kvadratnih metrov veliko drsališče utegne pogreti, težje bo najti dostojno stranišče, brezplačno pa skoraj nemogoče. Namig! Pocrkljajte in posladkajte se z malo kratko črno kavo (Kleiner Schwarzer), dvojno s stepeno smetano (Kapuziner), kavo z veliko smetane v tipičnem kozarcu z ročajem (Einspänner) ali dolgo s spenjenim mlekom na vrhu (Melange) v eni od legendarnih dunajskih kavarn, ki jim Dunajčani ljubkovalno pravijo podaljšane dnevne sobe. Skušajte še odkriti skrbno varovano skrivnost Hotela Sacher, recept za kultno čokoladno tortico. Ne bo poceni, a bo odleglo.

VALENCIA

image
Profimedia

Čeprav razglednica s soncem obsijane Valencie odseva poletno spokojnost, tega na obisku tretjega največjega španskega mesta, takoj za Madridom in Barcelono, vsaj med božično-novoletnimi prazniki ne gre trditi. Mesto, skoraj poletnih temperatur, polno širokih nasmehov, huronskega smeha in pouličnega direndaja, je odeto v rdečo, a ne zgolj zaradi orjaških božičnih zvezd, ki gredo za med, tudi spodnje perilo, ki ga brezsramno, skoraj veselo izobešajo na stojnicah, daje slutiti, da prihaja najdaljša noč v letu. Takrat je nepogrešljivo, še posebno če menite, da je čas za novo ljubezen, da ob slovesu od starega in odštevanju do novega za vsak udarec v zvoniku pojeste vsaj eno grozdno jagodo, tako bo sreča z novim letom prišla v izobilju.

image
Gorazd Dominko

Feliz navidad in drugih sto božičnih

Srce, ljubezen, bolečina in hrepenenje so teme, ki gredo turistom najbolj v uho, mladim študentom umetnosti Univerze v Valencii, ustanovljene davnega leta 1499 in ene najstarejših še delujočih v Španiji, pa vsaj pomagajo pri premostitvi finančnih zagat. V času praznikov seveda prilagodijo svoj umetniški opus, prelevijo se v pravljične junake in božične kolednike (božične pesmi se v Španiji imenujejo “villancicos”, op. p.), zaradi katerih ponarodela Feliz Navidad odzvanja v okolici prelepe bazilike Marije Valencijske in njenega svetega grala, keliha, iz katerega naj bi bil Kristus ob zadnji večerji pil, pa starodavnih ulic Barrio del Carmen, Plaça de la Mare de Deu, zgodovinske tržnice Mercado Central, mesta umetnosti in znanosti Ciutat de les Arts i les Ciencies, L’Oceanografica in Bioparca, Francoske avenije, pristanišča in mestne plaže Malvarrosa.

Na Mercadu Central božič vsak dan

image
Gorazd Dominko

Po churrosih, tradicionalni španski slaščici, podolgovatih ocvrtkih, ki so po okusu in teksturi podobni našim miškam, povaljani v mešanici sladkorja in cimeta pa se odlično podajo k vroči čokoladi ali kavi, je v Valencii čas za tržnico, ne zgolj ob sobotnih jutrih, vsako jutro. Mercado Central, pokrita osrednja tržnica, ki je svoja vrata odprla 1928. v slogu art nouveauja s primesmi gotike, vehementno kljubuje zobu časa in cenovno ugodnejšim diskontom. V času božično-novoletnih praznikov je ob bogato založenih živilskih daleč najbolj obiskana osrednja stojnica z jaslicami. Vanje so Španci pripravljeni postaviti vse, kar jim pride pod roke, poseben prostor pa namenjajo prihodu Svetih treh kraljev, saj ti januarja v čevlje odlagajo težko pričakovana darila. Božička vidijo le sem in tja, na predvečer božiča pa pozornost raje kot peki piškotov in segrevanju mleka namenjajo španski božični loteriji, z najbogatejšim skladom na svetu.

image
Gorazd Dominko

Še to: če prisegate na umetniške in dekorativne izdelke iz različnih obdobij, ljubite vinilne plošče, zbirate znamke, kovance ali bankovce, še pošiljate umetniške razglednice in najraje berete knjige s porumenelimi listi, potem je bolšja tržnica Redonda kot nalašč za vas. Kdaj? Od devetnajstega stoletja vsako nedeljo v središču starega mesta, v četrti El Carmen.

BERLIN

image
Profimedia

Božična vasica Gendarmenmarkt, do katere je najhitreje priti s podzemnima linijama U2 in U6 do postaje Stadt Mitte in se sprehoditi mimo legendarnega prehoda med razdeljenim Berlinom, ki so ga ob združitvi nemških držav porušili, leta 2000 pa naredili rekonstrukcijo kontrolne barake, je verjetno najlepša, zagotovo pa najbolj priljubljena v Berlinu. Ujeta je med tremi berlinskimi znamenitostmi, Nemško in Francosko katedralo ter Koncertno hišo, tamkajšnji umetniški spominki, ročno izdelani okraski, dekoracija in kulinarični presežki pa so za nekatere še okusnejši in še bolj čarobni kot dunajski. Od ponedeljka do petka od 11. do 14. ure je obisk brezplačen, sicer je vstopnina simbolna, en evro. “Alex”, tako Berlinčani najraje imenujejo trg Alexanderplatz, nekoč najelitnejši del vzhodnega dela mesta, s cenovno ugodnejšo božično dekoracijo in ponudbo ne zaostaja prav dosti, a zdi se, kot da še vedno čaka, da bi se ga dotaknila mlada duša, ki bi mu vdihnila nekaj vitalnosti in ga prebudila iz komunističnega mračnjaštva. Med monumentalno uro, ki kaže čas v vseh časovnih pasovih, in berlinskim televizijskim stolpom Fernsehturm, katerega dvigalo se s tal do razgledne etaže na dvesto metrih dviga s hitrostjo šest metrov na sekundo, vse vrvi in ihti od užitkov, vrtiljakov, adrenalinskih vlakov, vonja po vafljih, pečenem kostanju in krompirju, klobasah.

image
Gorazd Dominko

Skok na zahodni del

Tja se je dobro zateči, ko se nad mesto spušča noč in mraz začne kazati svoje zobe, še posebej v KaDeWe, nemško različico londonskega Harrodsa ali pariške Lafayette, kjer v skoraj pravljičnih izložbah ni najti cen. Nalijmo si čistega vina, nakupovalni center, zgrajen leta 1907 in še danes menda največji v kontinentalni Evropi, je diskretna oaza bogatih, ki s kupom vrečk vrhunskih modnih oblikovalcev oddih od vsega lepega poiščejo v boemskih kavarnah na ulici Kurfürsterdamm. Cafe Einstein, stara kavarna v stoletni vili, že dolgo velja za kultno, ob dobri kavi postrežejo tudi jabolčni zavitek, za kos boste lažji za osem evrov, če bi si želeli privoščiti tudi kosilo, pa je treba denimo za dunajski zrezek s prilogo odšteti 28 evrov. Namig: nekoliko ugodnejša je kavarna Cafe Grosz, najcenejše kosilo ponujajo že za pet evrov manj.

Berlinski "must"

image
Gorazd Dominko

Prva so seveda Brandenburška vrata. Prusija je z neoklasicističnim spomenikom z dvanajstimi dorskimi stebri, ki držijo velika vrata (po načrtih arhitekta Karla Gottharda van Langhanza so nastajala med letoma 1788 in 1791), skušala pokazati, kako nepogrešljiva in pomembna je v Evropi. Leta 1793 so na vrh postavili še četverovprego zmagoslavja kiparja Gottfrieda Schadowa. Sprva naj bi bila vrata slavolok miru, a so pogosteje poveličevala vojaške uspehe. Če se dotaknemo zgolj polpretekle zgodovine: Brandenburška vrata so postala pomemben politični simbol enotnosti, in ko je leta 1989 Berlinski zid končno padel, so simbolizirala svobodo in složnost mesta.

Druga obvezna točka ogleda v Berlinu je spomenik žrtvam holokavsta, ki ga sestavlja 2711 betonskih blokov in stoji med Brandenburškimi vrati in Potsdamskim trgom, skoraj na vrhu berlinskega bunkerja, v katerem je 30. aprila 1945 Adolf Hitler naredil samomor. Stvaritev ameriškega arhitekta Petra Eisenmana se razprostira na 19.000 kvadratnih metrih, kar je enako trem nogometnim igriščem, vsebuje pa imena 3,5 milijona dokumentiranih žrtev holokavsta. Nemška prestolnica je osrednji spomenik holokavstu dobila leta 2005.

Članek je bil objavljen v decembrski številki revije OBRAZI.

Anketa

Ali se veselite nove pošiljke snega?

Sudoku